DOKTOR FRANCE PREŠEREN
IN NJEGOVE POEZIJE

Veliki pesnik France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v vasi Vrba v današnji radovljiški občini na Gorenjskem. Bil je potomec starodavnega delavnega in nadarjenega kmečkega rodu, ki je z njim dosegel v moškem kolenu vrh duhovnega vzpona, a z njegovim nedoletnim nezakonskim sinom Francljem tudi že izumrl, medtem ko so se porajali v ženski liniji, v družini njegove sestre Mine, še nadarjeni sinovi in hčere. Duhovniki — sorodniki — so mu odprli pot v slovečo normalno šolo v Ribnici na Dolenjskem (1810—1812) in odtod v Ljubljano v 3. in 4. razred enakega zavoda (1812—1813) ter v tamkajšnjo šestletno gimnazijo in dvoletni licej (1813—1821), nato pa v filozofske in juridične študije na dunajski univerzi (1821—1828), ki mu je konec marca 1828 podelila čast in pravice doktorja prava.

Živa nadarjenost za besedno upodabljanje življenjskih pojavov v ritmični in rimani obliki, jasen čut za pravičnost in iz njega izvirajoča upornost zoper nepravilne oblike življenja, globoka občutljivost za vse pojave lepote, izredna ljubezenska vznemirljivost, kristalno čisti razum, temeljita izobrazba v slovstveni in modroslovni vedi, ki so se družili v njegovi zavesti na osnovi zdravega, vendar živčno nekoliko prefinjenega telesa, so povzročili pod pritiskom domačih kulturnih in družbenih razmer ter vplivov evropskega političnega položaja, da si je Prešeren izbral poleg pravniškega tudi pesniški poklic in da je oba izpolnjeval z globoko predanostjo ter iskrenostjo.

Po odličnem pravnem doktoratu je služboval kot odvetniški koncipient, začasno tudi kot pripravnik v finančni službi in na sodišču v Ljubljani. Vse do 1846 si je zaman prizadeval, da bi dobil od takratne avstrijske oblasti dovoljenje za lastno odvetniško pisarno. Zato je le dve leti opravljal posle samostojnega odvetnika v Kranju, kjer je deloval bolj kot branivec človeških naravnih pravic kakor glasnik mrtve črke zakona, a je že 8. februarja 1849 umrl, prezgodaj strt od smrtne bolezni ter življenjskih bojev in viharjev. Zaradi svoje bogate, nemirne, a vendar skrajno dosledne narave, zlasti tudi zaradi svojih pesnitev, s katerimi je zanesel v takratno zaspano in nesvobodno slovensko življenje hrepenenje po svobodi in napredku, je zaman iskal poklicnega uspeha in ustvarjalnega miru ter umetniškega priznanja v zaostali domovini med obema meščanskima revolucijama (1830 do 1848).

Kot sodobnik in duhovni sorodnik tiste evropske duhovne elite, ki jo označujejo na eni strani imena in dela: Rusa Puškina, Poljaka Mickiewicza, Čeha Mácha, na drugi pa Angleža Byrona, Francozov Balzaca, Stendhala in Huga, Nemca Heineja ter Italijana Manzonija, je Prešeren spisal ob oblikovnih nasvetih rojaka in prijatelja Matija Čopa (1797—1835) več velikih lirskih in epskih umetnin. V njih je v prvi zreli ali »ljubezenski dobi« povzel in poglobil v izredno uspelem spoju pobude in prvine evropskega pesništva od starega veka do svojega časa in jih je oplojene v doživetjih nenavadno močnega čustvenega in razumskega življenja preustvaril v materinem jeziku, ki ga je s tem iztrgal iz zaostalosti in ga približal najbolj izbrušenim kulturnim jezikom, v nove in izvirne čustvene ter miselne pesmi. Na Čopov, v bistvu še preporodni nasvet, naj piše pesmi v merah in kiticah tiste velike dobe italijanskega pesništva, ki jo označujejo imeni in dela mogočnega Danteja in nežnega Petrarka, da bi dokazal domačenemu potujčenemu izobraženstvu in meščanstvu, da je zaničevana materinščina nadvse pripravna za umetno poezijo in da bi jo s tem povzdignil organ literature in kulture pri vedno bolj se zavedajočem ter po izobrazbi in svobodi hrepenečem slovenskem narodu, je Prešeren ustvaril od 1830 do 1838 pesnitve Slovo od mladosti (1830), Ljubeznjeni sonetje (1831—1832), Gazele (1833), Sonetje nesreče, Sonetni venec (1834), Krst pri Savici (1836) in še vrsto ljubezenskih, miselnih in poučnih pesmi v meri italijanskih sonetov in tercin ter starogrških heksametrov ali šestomerov. Zlagal pa je tudi pripovedne pesmi po zgledu španske narodne pesmi, tako imenovane romance. S temi deli je prekosil najdrznejša pričakovanja prijatelja Čopa in drugih sodobnikov.

Ne samo da je smiselno in blagoglasno prilagodil tuje pesniške mere in kitice zvočnemu in pomenskemu značaju slovenskega jezika, temveč je tudi upodobil v naštetih pesnitvah v vzorni lepoti vesele in žalostne dogodke svoje osebne drame v luči tragične preteklosti, nesvobodne sedanjosti in lepše prihodnosti svojega ljudstva. Zoper takratni vzgojni in verski vzor Avstriji in Rimu pokornega podložnika in vernika je očrtal v njih podobo dobrega in ponosnega človeka, ki zahteva zase in priznava drugim pravico do čustvene, miselne in politične svobode. Zaradi svojih ljubezenskih pričakovanj, življenjskih izkušenj in zaradi protesta zoper pritisk državne birokracije in zlasti janzenistične duhovščine, ki sta družno nasprotovali slovenskemu posvetnemu pesništvu, je opeval v omenjenih pesnitvah ljubezen kot naravno pravico človeka in najmočnejše gibalo duhovnega in družbenega napredka. Moreča razočaranja, ki so dušila tudi njega kakor mnogo drugih velikih pesnikov in pisateljev v dobi obnavljanja starega političnega sistema in prve izjalovljene meščanske revolucije, je Prešeren premagoval z vero v odrešujočo moč ljubezni, ki jo je sprva pojmoval kot nagib in klic k višji in nravno popolnejši zvezi med spoloma, v kateri bi naj bila ženska soustvarjalni in odrešujoči element (Sonetni venec), nato jo je slavil kot pripravljenost tistega, ki ljubi, da se žrtvuje za drugega (Krst pri Savici), nazadnje jo je prikazal kot vir ne le telesnega, ampak tudi kulturnega in družbenega prerajanja človeštva.

Iz tako pojmovane ljubezni je rastlo Prešernovo človekoljubje in iz njega klic po narodni in človečanski svobodi ter bratstvu vseh ljudi (Zdravljica). Samo zato se tudi tako naravno prepletajo v njegovih pesnitvah osebne, narodne in občečloveške želje ter pričakovanja. Prav to prepletanje pa jih vzdiguje iz območja prerodne in osebne lirike ter jim daje sijaj splošne veljavnosti in značaj neminljive lepote. V svetovnonazorskem pogledu pa so dokumenti prve slovenske, docela posvetne, a ne brezverske presoje življenja in sveta, ki hrepeni po prenovitvi posameznika, naroda in družbe. Za pesnika samega pa so pomenile umetniško zmago nad ljubezenskimi razočaranji, nravstvenimi zmotami, gonobečimi strastmi in poklicnimi ter družabnimi neuspehi. Zasnovane večkrat kot vaje v tujih pesniških merah, včasih morebiti celo kot izzivalni klici posameznikom in družbi so dobivale v ognju Prešernove ustvarjalne domišljije žar velikih umetnin in vrednost novih spoznanj.

V njihovih melodijah in podobah ne doživljamo samo izbranega motiva v vedno novi, presenetljivi in zanimivi zvočno-pomenski upodobitvi, temveč čutimo tudi drhtenje pesnikove celotne narave, višino njegove umetniške izobrazbe in zvenenje reformatorskega značaja.

Po Čopovi nesrečni smrti (1835) in zlasti po poroki ljubljanske meščanke Julije Primčeve (1839), ki je bila v življenju in v Sonetnem vencu začetek in konec (»Magistrale«) njegovega ljubezenskega »upa in straha«, se je napotil Prešeren kot ustvarjalec po večletnem pesniškem molku, ki mu ustreza v zasebnem življenju realna ljubezenska zveza z ljubljansko delavsko hčerjo Ano Jelovškovo, v smer, ki bi jo mogli označiti kot zavestno bližanje življenjski, zlasti dušeslovni stvarnosti. Te spremembe v njegovem pesniškem hotenju pa niso povzročile zgolj grenke osebne in umetniške izkušnje, saj tudi v ponovnem in hujšem navalu razočaranj ni zanikal smiselnosti življenja kakor mnogi njegovi sodobniki, čeprav si je iz dna duše večkrat zaželel smrti, temveč predvsem zavest, da mora kot pesnik prikazovati celoto življenja, njegov »pekel« in njegovo »nebo« (Pevcu).

Seveda pa je ostal njegov odnos do življenjskih činiteljev — kritičen, kar dokazujejo ne samo njegove grajalne pesmi (satire), temveč tudi nove čustvene in pripovedne pesnitve. Njegova kritičnost pa ni bila sorodna z razkrajajočo razsvetljenjsko razumnostjo, niti ni bila podobna nihilističnemu razočaranju nekaterih francoskih in nemških pesnikov med obema meščanskima revolucijama, niti preprostemu pričakovanju, da bo politični in družbeni prevrat sam po sebi rodil zlato dobo. Kipela je iz globin vserazumevajoče ljubezni do tega, kar je hotelo živeti in se razvijati, in iz sovraštva do tistih sil, ki so to naravno hotenje zavirale in gonobile, ter se vzdigovala v jasnine najčistejšega človekoljubja.

V zvezi s temi spremembami je doživljala tudi njegova ljubezenska pesem, ki mu je ostala do zadnjih ustvarjalnih utripov najnaravnejša in najljubša oblika izpovedi, globoko izrazno in vsebinsko preobrazbo. Ko je moral priznati Juliji pravico, da se je odločila za drugega, in ko je zaman skušal vzgojiti Ano po svojih pogledih in nazorih, je spoznaval smisel ženske osebnosti in zaslutil možnost takega razvijanja sožitja med spoloma, ki bi lahko v daljni prihodnosti privedla do tiste idealne zveze med moškim in žensko, kakršno je opeval v pesmih »ljubezenske dobe«. Morebiti je prav zato začel opuščati italijanske in španske pesniške vrstice in kitice, ki jih je bil dotlej uporabljal kot posodo svojih ljubezenskih izpovedi, in je izražal v preprosti, a blagoglasni pesmi tiho vdanost spričo bolečnega, toda, kakor je zdaj spoznaval, zakonitega odločanja ženske v ljubezni. A še vedno je izražal občudovanje njene lepote (Pod oknom, Prošnja, Ukazi, K slovesu, Vso srečo ti želim in druge).

Te spremembe je vsaj nekoliko povzročalo tudi njegovo vedno boljše poznavanje slovenske ljudske pesmi. Sprva je videl v nji kakor večina sodobnikov prastaro in veliko, toda od časa porušeno umetnost. Zato je skušal spopolniti mero posameznih pesmi in popraviti njihov jezik, ker je mislil, da bi morala biti ljudska umetnost čimbolj podobna — gosposki. V tem smislu je popravljal zapise prijatelja Andreja Smoleta (1800—1840), prvega sistematičnega zbiratelja slovenske ljudske poezije. Pesem Od Lepe Vide in še nekatere druge balade in romance je celo prepesnil in jim vzdihnil — zlasti prvi — svojega duha. Toda v družbi poljskega romantika in narodopisca Emila Korytka (1814—1839), ki je bil od 1837 interniran v Ljubljani, je spoznaval svežo lepoto nespremenjenega ljudskega besedila in sprejemal odslej zvočne in pomenske prvine ljudskih pesmi v svoje osnutke kakor nekoč pobude in zglede italijanske in španske poezije.

Naravno je bilo, da se je gibal tako čist in močan lirik, kakor je bil Prešeren, tudi kot pripovedni pesnik v sorodnem življenjskem območju. Njegova pripovedniška pot se vzdigne od mojstrskega prevoda Bürgerjeve Lenore, te prve velike umetne balade, najprej do prve slovenske pesnitve te zvrsti: Povodni mož (1825), s katero je Prešeren prvič razodel in uresničil v epiki podobno prizadevanje po naravnem spoju tujega in domačega, starega in novega, kakor v svoji liriki. V pesnitvah, zloženih po zgledu španskih romanc (Turjaška Rozamunda, Učenec, Dohtar, 1832) je nato dosegla prvi vrh, a se je začela po Čopovi smrti vsebinsko spuščati v globine zavestnega in podzavestnega življenja (Prekop, Ribič, Krst pri Savici, 1836 in 1837) ter se je slednjič povzpela prek smrtnega Zdravila ljubezni do vse razumevajoče iz odpuščajoče Ženske zvestobe in od mladostnih spominov osvetljenega Judovskega dekleta do take višine v Neiztrohnjenem srcu, ki priča, da je kakor malokdo spoznal srečo in nesrečo lastnega življenja. To bi naj bilo po sodbi mnogih njegovih sodobnikov — izgubljeno, on pa je zdaj videl, da je bilo kljub vsem zmotam, zato ker je ustvarjal pesniška dela — nesmrtno, četudi ni izpel vsega, kar mu je bilo naloženo. S takega vidika se mu je odkrila v pesnitvi Nezakonska mati tudi veličina materinstva.

V popolnem soglasju s svojo liriko in epiko je Prešeren zlagal miselne in poučne pesnitve v najvišjem smislu besede. Zato je tudi mogel v Sonetnem vencu in v Krstu pri Savici tako naravno združiti izpoved domovinske ljubezni z izpovedjo najbolj osebnega čustvovanja in hrepenenja. Sploh je v vsaki pesnitvi razodeval celotno osebnost: njegove ljubezenske lirike ni mogoče v celoti razumeti, ako ne poznamo njegove življenjske filozofije, a za kritični boj z domačimi nasprotniki poezije, s cenzuro in z uradništvom Metternichove dobe je spet črpal moči iz vere v osvoboditev človeka, naroda in človeštva. Na pragu med mladeniško in moško dobo je premagoval osebna in za tisti čas značilna razočaranja mladih izobražencev s spomini na sicer mračno, a vendar — lahkoverno mladost, uporabljajoč v tej pesnitvi kakor v njeni dvojčici, ljubezenski žalostinki, zgodbo renesančne stance, to je v strogem arhitektonskem razmerju zložene kitice (Slovo od mladosti, Prva ljubezen).

V Sonetih nesreče je Prešeren z nadčloveškim naporom premagal spogledovanje s prostovoljno smrtjo in se na videz zatekel v brezčutno odpoved, v resnici pa se je vrnil k svoji nezlomljivi veri v človeštvo. Zato je mogel v pretresljivem samogovoru Pevcu priznati in sprejeti nujnost, da doživlja in izraža kot pesnik lepoto in grozo življenja. (Kakó / bit’ hočeš poet in ti pretežkó / je v prsih nosít al’ pekèl al’ nebó!) V Orglarju pa je celo poskusil izsiliti z duhovito alegorijo od nasprotnikov priznanje, da je njegova pesem »vdihnjena« od Boga in zato »metafizično« utemeljena in upravičena. V nemški žalostinki »Dem Andenken des Matthias Zhop« (V spomin Matija Čopa, 1835) in še bolj v slovenski elegiji, zloženi ob desetletnici smrti istega prijatelja, v grajalnih napisih in v pismih prijatelju Stanku Vrazu, v katerih je protestiral zoper namene ilircev, da bi odpravili slovenščino iz pesniških in znanstvenih del za izobraženstvo, pa je odkrival poleg trenutkov obupa toliko življenjske vedrine, da lahko najde vsakdo, kdor obupuje nad prihodnostjo naroda in človeštva, v njej kakor sploh v vsem njegovem pesniškem delu spodbude in moči za nadaljnji boj s samim seboj in z nasprotniki.

Prešernovo pesniško delo je enovito in v sebi zaključeno ter kljub skromnemu zunanjemu obsegu — univerzalno. Pesnik je sicer imel v načrtu tudi velike pesniške zvrsti: tragedijo, novelo, povest in roman. Toda spričo takratne naše založniške in gledališke nerazvitosti ter cenzurne strogosti in neuvidevnosti pač ni lahko mislil na objavo oziroma na uprizoritev takih del. Usoda njegove slovstvene zapuščine, ki je bila po njegovi smrti večinoma uničena, ne dovoljuje odgovora na vprašanje, koliko je te načrte sploh dovršil. Zaradi njegovih jasnih izjav o tem pa ne moremo dvomiti, da se jih je loteval z vsem ognjem svoje domišljije. A po življenjski a žal tudi umetniški usodi je bil pač vklenjen v krog prve svobodomiselne in narodno zavedne skupinice slovenske posvetne inteligence. Zato ni mogel kljub ustvarjalni moči in volji, kljub široki slovstveni izobrazbi in svobodoljubnemu značaju ter kljub zvestobi do pesniškega poklica iz ozkih razmer svoje domovine, ki se je šele ob njegovih pesmih polagoma začela globlje zavedati, kaj so: umetnost, kultura in svoboda. V tem pa je bil poleg lepotne vrednosti, ki je ostala v območju slovenskega slovstva do danes po splošnem prepričanju — nedosežena, pravi narodni pomen njegove poezije. To pa bi mogli dandanes pač najlaže razumeti tisti narodi, ki so v podobnem slovstvenem in kulturnem položaju, kakor so bili Slovenci o Prešernovem času. Dandanes se že vzdiguje naš veliki pesnik v zavesti kulturnega človeštva iz ozke slovenske sredine v vrsto največjih pesnikov, njegova pesem pa prehaja zaradi lepotnih in človečanskih vrednot v ospredje evropskega pesništva v prvi polovici 19. stoletja.

Anton Slodnjak