1) Nemejski lev: ta grozna pošast, plod ljubezni med Ehidno in Tifonom, je strašila po nemejski dolini. Herakles ga je zaman skušal pokončati s puščicami in gorjačo, nazadnje pa ga je zadavil; odrl ga je in si odel njegovo kožo, ki je ni mogla predreti nobena strelica.

2) Lernajska Hidra: ta pošast z devetimi glavami strupenih kač, ki jo je poslala Hera, je strašila po lernajski deželi blizu Argosa; Herakles ji je drugo za drugo odsekal glave in tisto, ki je bila nesmrtna, pokopal pod velikansko skalo.

3) Erimantski merjasec: Evristej je Heraklu ukazal, naj ne ubije živali, ki je živela na gori Evrimantu v Arkadiji; junak jo je zasledoval mesece in mesece. Gostoljubno ga je sprejel kentaver Folos, toda sprl in spopadel se je z drugimi kentavri in jih veliko pobil. Potem je našel sled za merjascem in ga ujel v mrežo. Ob pogledu na zver se je Evristej tako prestrašil, da se je skril v sod.

4) Kerinejska košuta: Herakles je to čarobno košuto z zlatimi rogovi in bronastimi kopiti leto dni zaman zasledoval. Nazadnje se mu je posrečilo žival raniti s puščico in na plečih jo je odnesel Evristeju.

5) Stimfalske ptice: velikanski orli z bronastimi kljuni in kremplji so se hranili s človeškim mesom in sejali strah okoli jezera Stimfala v Arkadiji. Atena je Heraklu podarila cimbale, ki so prestrašile te roparice, in tako jih je mogel postreliti s puščicami.

6) Avgijev hlev: Herakles je počistil velikanske konjske hleve elidskega kralja Avgija, tako da je skoznje napeljal tok Alfeja in Peneja. Kralj, ki mu je sprva obljubil desetino živine, mu potem ni hotel dati te nagrade. Herakles je moral ubiti njega in vse njegove sinove razen Fileja, ki si je upal pričati njemu v prid.

7) Kretski bik: Ker je Pozejdon spravil v bes belega bika, ki mu ga ni hotel žrtvovati kretski kralj Minos, je ta žival uničila pridelek na otoku in prebivalcem je grozila lakota. Herakles je bika zagrabil za roge, ga ukrotil in odnesel Evristeju v Grčijo. Tam je spustil na prostost bika, ki ga je nazadnje ujel Tezej pri Maratonu.

8) Diomedove kobile: s pomočjo tovariša Abdera se je moral Herakles polastiti kobil Diomeda, traškega kralja Bistoncev, ki so se hranile s človeškim mesom. Herakles je v spopadu ubil Diomeda in vrgel njegovo truplo mesojedim kobilam, ki so bile pravkar požrle nesrečnega Abdera. Site živali je prepustil divjim zverem na Olimpu.

9) Pas kraljice Amazonk: ta čarobni pas, Aresovo darilo, je krasil Hipolito, kraljico Amazonk. Kraljica je sprva lepo sprejela Herakla, ki jo je moral potem ubiti, da si je lahko prilastil dragoceni predmet. Ob vrnitvi je junak rešil Heziono, ki bi jo bila skoraj požrla morska pošast. Ker pa za nagrado ni dobil dveh zlatih kodrov, ki mu jih je bil obljubil trojanski kralj in mladenkin oče Laomedont, je Herakles prisegel, da se bo maščeval.

10) Gerionovo govedo: velikan Gerion je živel v neki zahodni deželi onstran znanih meja zemlje: Herakles je šel skozi gibraltarsko ožino in v spomin na to postavil dva stebra. Toda izčrpan od pripeke je s puščicami zagrozil Heliju. Helij ga je hotel pomiriti tako, da mu je posodil zlat čoln, s katerim je lahko preplul Okean. Herakles je ubil Geriona, čuvaja črede, in se polastil živine. Potem se je prek Galije, Italije in Trakije vrnil na ozemlje Evristeja, ki je vse živali žrtvoval Heri.

11) Zlata jabolka Hesperid: te čudežne sadeže, ki jih je dobila Hera ob poroki z Zevsom, so v začaranem vrtu stražile nimfe in zmaj. Potem ko je Nerej pokazal Heraklu pot, je junak začasno zamenjal velikana Atlasa, ki je nosil na plečih nebesni svod, in ga prosil, naj mu prinese jabolka. Velikan se je vrnil s sadeži, vendar si ni več hotel naprtiti bremena. Heraklu pa se je z zvijačo vendarle posrečilo oditi z jabolki in te sadeže je posvetil Ateni.

12) Kerber: to je bila Heraklova zadnja in najnevarnejša naloga. S Hermesovo in Atenino pomočjo se je spustil v kraljestvo senc, od koder se še nikoli ni vrnil noben smrtnik. Med to nalogo je spotoma osvobodil Tezeja, ki je že več let negibno sedel na stolu pozabe, zgrabil Kerbera in ga odvlekel v Argolido. Prestrašeni Evristej mu je ukazal, naj pošast takoj vrne v podzemlje.

Po opravljenih delih se je Herakles lahko vrnil v Tebe; prvo ženo Megajro je prepustil Iolau; potem je v lokostrelski tekmi premagal kralja Evrita, vendar ni dobil njegove hčere Iole, ki je bila obljubljena zmagovalcu. Besni Herakles je ubil kraljevega sina Ifita; da bi se popolnoma očistil tega zločina, je moral postati suženj lidijske kraljice Omfale. Po neki romansirani različici te zgodbe ga je le-ta poniževala tako, da je moral presti volno ob njenih nogah. Pripovedujejo pa tudi, da je imel v Omfalini službi toliko svobode, da je lahko dokončal še nekatera druga dela: tako se je udeležil lova na kalidonskega merjasca in odprave Argonavtov. Ko je bil rešen Omfalinega jarma, se je odpravil v Trojo in ubil Laomedonta, kakor se je bil zaobljubil. Potem je pomagal olimpskim bogovom v boju z giganti, se maščeval Avgiju, ki ga ni bil hotel izplačati, se bojeval s kraljem Nelejem, ki ga ni bil hotel očistiti, odšel na odpravo proti Sparti, kjer je vladal Hipokoont, in opravil še vrsto drugih junaštev. Nato se je odpravil v Kalidon, kjer se je oženil z Dejanejro, še prej pa se bojeval z enim izmed mladenkinih snubcev, rečnim bogom Ahelojem. Ker pa je po naključju ubil mladega Evnoma, enega od služabnikov tasta Ojneja, je moral z Dejanejro spet v izgnanstvo. Med popotovanjem je kentaver Nesos skušal Dejanejri storiti silo in Herakles ga je smrtno ranil s puščicami. Umirajoči kentaver je podaril junakovi ženi strupeni napoj. Herakles se je naselil v Trahini in se še zadnjič maščeval, ko je pobil kralja Evrita in vse njegove sinove ter se končno polastil Iole. Ob tej novici je Dejanejra zlila napoj po srajci, saj je mislila, da ji bo ostal Herakles zvest, če jo bo oblekel, kakor ji je bil zagotovil Nesos. Toda oblačilo je ožgalo nesrečnikovo telo. Prestrašena Dejanejra se je obesila; Herakles je izrekel zadnjo željo najstarejšemu sinu Hilosu, potem pa se je dal sežgati na grmadi vrh gore Ojte. V zvezi s tem pripovedujejo, da ga je Zevs odnesel na Olimp, kjer ga je naredil za boga in mu podaril nesmrtnost.

Herakles je simbol moči, energije in junaštva; častili so ga kot junaka in kot boga. Bil je velik pivec, dober jedec ter veseljak in Grki so ga šteli za pravičnika, ki se bori proti zlobi in izdajstvu ter kaznuje brezbožneže; bil je zgled poguma v smrtnih nevarnostih, ki pretijo človeku. S potomci Heraklidi velja za mitičnega prednika vseh peloponeških Grkov.