Neogastropoda, so večinoma mesojedi plenilci, ki živijo v morju. Delimo jih v več skupin, med katerimi je ena najpomembnejših skupina Muricacea. Vanjo spadajo različne vrste mureksov, katerih hišice so pogosto okrašene z bodicami in grebeni, tako kot na primer pri igličastem mureksu (Murex troscheli)→ . Nekateri, na primer Murex brandaris→ , dovajajo vodo z dolgo cevasto tvorbo, sifonom, ki ga lahko tiste vrste, ki rijejo po pesku, iztegnejo v površino mehkega blata na morskem dnu, včasih pa jim služi tudi kot čutilo. Nekatere sredozemske vrste rodu Murex so uporabljali že stari Feničani za pridobivanje rdečega barvila ali škrlata. Najljubša hrana vrst rodu Murex so ostrige: Murex fulvescens→  zleze na ostrigino zgornjo ploščato lupino in zagozdi rob svoje lupine med polovici ostrigine lupine in jih razširi. Nato potisne sifon skozi školjkino odprtino v notranjost in požre ostrigo. Urosalpinx najraje uživa mlade ostrige, ker so njihove lupine tanjše in mehkejše, s tem pa povzroča veliko škodo na ameriških gojiščih ostrig. Neki drug neogastropod, Fasciolaria hunteria→ , pa se hrani tako s polžem Urosalpinxom, kot z ostrigami, in je do neke mere celo koristen tam, kjer se je Urosalpinx preveč razmnožil. Tudi Ocenebra je plenilec, ki napada plen tako, da vrta luknje v lupine, pripadnik rodu Magilus, pacifiški Magilus antiquus→  pa zajeda ožigalkarje. V drugi družini neogastropodov, Buccinidae (blatarke), pa je nekaj morskih mrhovinarjev, ki se hranijo z mrtvimi in razpadajočimi živalmi, ki jih najdejo s pomočjo voha. Ena izmed blatark, Buccinum undatum→ , je velik morski polž, ki živi v morju okoli Velike Britanije. Prave blatarke ali Nassaridae pa so tako mesojedi kot mrhovinarji. Skupina Volutacea, katere pripadniki večinoma žive v jugovzhodnih azijskih območjih, se lahko pohvali z vrstami, ki imajo kot na primer Voluta musica→ , bodisi izjemno lepo lupino, bodisi izredno veliko lupino kot na primer Melo amphora→ , in Cymbium cymbium→ . Morske olive (Olividae) imajo gladko lupino. Vrste rodu Oliva (morska oliva) so verjetno najhitrejše med polži; živé v toplih in tropskih vodah zahodne Afrike in Južne Amerike. Morskim olivam so podobni polži iz družine Harpidae, med katere spada vrsta Harpa amouretta→ . Med predstavnike skupine Volutacea spadajo tudi rodovi Arctomelon, Cymbiolacca, Cymbiola in Guivillea. Tudi pripadniki skupine Mitridae rijejo rove v pesku, značilno zanje pa je, da imajo na strgači strupne žleze, s katerimi zastrupijo plen. Iz Jadranskega morja je znana vrsta Mitra zonata→ . Rod Toxoglossa je druga skupina polžev, ki izločajo strup in ubijejo plen, preden ga požrejo. Zelo številna je družina polžev stožčarjev (Conidae), vsi so mesojedi plenilci in splošno razširjeni v Tihem in Indijskem oceanu. Vanjo spada pisani stožec (Conus marmoreus)→ . Smrkavice se hranijo z ribami, zarijejo se v pesek, tako da moli iz njega samo sifon. Ponoči, ko ribe počivajo na dnu, polži zasledijo svoj plen in zabodejo vanje s strupom napolnjeni zobec strgače. Nekatere vrste stožcev lahko povzročijo hude bolečine tudi človeku, avstralski stožec (Conus geographus)→  pa je včasih usoden celo za neoprezne kopalce in brezskrbne zbiratelje. Vrsta Terebra subulata→  je predstavnik plenilske družine polžev svedrcev (Terebridae).

polpolži (Mesogastropoda), spoznamo jih po biserovinasti prevleki na notranji strani lupine, številni pa imajo zunaj po lupini čudovite barvne vzorce in risbe. Med predstavniki breženk (Littorinae) sta dve skupini, ena je morska, druga pa kopenska. Ena izmed breženk je Littorina obtusata→ . Druga vrsta, Littorina neritoides→ , pa je sposobna preživeti na zraku zelo dolgo obdobje. Pomatias elegans→  je kopenski polž, ki živi v Sredozemlju. Med Architectonica štejemo vrste, ki imajo najlepše lupinice, taki sta na primer Architectonica perspectiva→  iz območja jugovzhodne Azije in Architectonica perdix→ , ki živi na Maleziji. Zelo številna skupina so tudi Cerithiaceae. Med te spada Turritella communis→ , ki je razširjena tudi v evropskih vodah. Nekateri predstavniki polžev tulčarjev (Vermetidae), na primer Vermetus arenarius→ , živijo v Novi Zelandiji in v Evropi, imajo nenavadno oblikovano lupino, ki je izgubila obliko spirale in je oblikovana kot zvita cev. Predstavniki družine Thiaridae živijo v sladkih vodah toplejših območij, rod Thiara na primer živi v Afriki in Avstraliji. Družina polžev splavarjev (Lanthinidae) so planktonske živali, ki se hranijo s plavajočimi hidrozoji. Vrste rodu Lanthina živijo v toplih morjih. Izločajo penasto sluz, na kateri jih nosi vodni tok. Med predstavniki družine Epithonidae, v katero uvrščamo tudi Epithonium, so vrste, ki živijo na morskem dnu in se hranijo z morskimi vetrnicami rodu Actinia. Pri družini Strombaceae, ki je razširjena od Sredozemlja do Baltika, pa imajo lupine včasih velike krilate izrastke, kot lahko vidimo pri pelikanovi nožici (Aporrhais pespelecani)→ . Strombidae, katerih lupine zbiralci zelo cenijo, so razširjene v tropskih morjih, na primer v Karibskem. Mednje spadajo Strombus gallus→ , Lambis chiragra→  in Tibia fusus→ . Lupinice predstavnikov rodu Calyptraeacea pa niso tako zanimive. Lupine nekaterih predstavnikov družine Capulidae, na primer Capulus hungaricus→ , so zelo podobne polovici lupine školjk z dvodelno lupino (Bivalvia). Tudi Xenophoridae imajo značilno oblikovano lupino, na katero se sčasoma pritrdijo druge polžje lupine, kamenčki in tako dalje. Živijo v toplih morjih, kot na primer Xenophora pallidula→ , ki živi ob japonskih obalah. Heteropoda ali polži splavarji, med katere sodi tudi Lanthina, so prosto plavajoči polži. V to skupino štejemo tudi vrste rodov Atlanta in Carinaria, katere predstavnik je morski metulj (Carinaria mediterranea)→ , ti aktivno plavajo, imajo pa zelo majhno in lahko lupino. Pterotrachea pa je nasprotno popolnoma izgubila lupino in ima obliko meduze. Noga se je močno zmanjšala in se preoblikovala v krilato tvorbo, ki omogoča živali bolj učinkovito plavanje. Kavrije (Cypraeacea) najdemo večinoma v tropskih morjih: številne vrste skupine Cypraeidae, med katere spada tudi Cypraea cribaria→ , naseljujejo obširna območja toplih morij, medtem ko obsega rod Trivia le dve vrsti v vodah Velike Britanije: to sta Trivia monacha→  in Trivia arctica→ , Calpurnus verrucosus→  in Volva volva→  spadata v drugo skupino kavrijev, v Ovulidae. Nekateri kavriji slovijo kot najlepši in cenjeni polži koralnih grebenov. Predstavniki skupine Naticaceae so splošno razširjeni. Natica je plenilec dragih mehkužcev, predvsem školjk. Živi na peščenih obalah Malezije in tudi drugje. Poleg Naticacea so Tonnoidea najbolj razvita skupina polžev med polži. Tudi ti so mesojedi plenilci; mednje pa spadajo Ficus filosa→ , Cypraecassis rufa→ , Tonna galea→  in Cymatium parthenopeum→ ,  .

sodec (Tonna galea), morski polž s sodčku podobno hišico → .

šlem (Cassidaria echinophora), zelo velik morski polž, katerega hišica ima široko ustje → .

volek (Muricidae), škrlatniki, morski polži, od katerih nekateri izločajo sok, ki postane na svetlobi rdeč.

zaškrgarji (Opisthobranchia), podrazred polžev, živé le v morju; imajo levo škrgo, ki leži za srcem, pogosto tudi ta škrga zakrni. S hišico ali brez (→ goli polži). Pri gološkrgarjih (Nudibranchia) pri odraslih polžih izginejo lupina, plaščeva votlina in škrge. Zaškrgarje delimo v več različnih skupin. Cephalospidea še imajo lupino, na glavi pa imajo izrastek v obliki diska, s katerim kopljejo po pesku in mulju. Znanih je cela vrsta nižjih sistematskih skupin, najprimitivnejše pa so Actaeonidae, ki živijo skoraj v vseh svetovnih morjih. Actaeon tornatilis→ , ki živi v vseh evropskih vodah, se hrani z mikroorganizmi, ki jih pobira v gornjih plasteh peščenega dna. Druge zelo znane vrste so še Neactaeonina cingulata, Pseudoactaeon albus, Rictaxis punctolactaeus in Solidula solidula→ . Predstavniki Acochlidiacea in Runcinacea, ki vključujejo le nekaj vrst manjše velikosti, včasih nimajo lupine. V skupino Sacoglossa spadajo številne vrste, ki se na svojstven način hranijo z algami. Podobni so školjkam, ker imajo dvodelno lupino. Predstavniki družine Polybranchidae nimajo lupine in škrg, dihajo pa skozi kožo. Izmenjava kemičnih snovi poteka med dihanjem s pomočjo številnih drobnih izrastkov, papil, zaradi česar so živali podobne listom. Posebnost morskih zajčkov (Aplysiacea) so tanka notranja lupina in dobro razviti parapodiji (mišičasti izrastki), s katerimi plavajo. Evropski predstavnik morskih zajčkov je Aplysia punctata→ . Morski zajčki imajo posebne žleze, ki izločajo velike količine škrlatne tekočine, kadar so živali v nevarnosti. Bokoškrgarji (Pleurobranchiacea) imajo tako reducirano lupino, da jim ne daje prav nobenega varstva. Zato so pri predstavnikih te skupine razvili različne načine obrambe. Tylodina perversa→ , na primer, se umakne pred sovražnikom v spužve. Pleurobranchus membranaceus→  se brani tako, da izloča tekočino, ki vsebuje klorovodikovo ali žvepleno kislino. Krilonožci z lupino (Thecosomata) se hranijo z rastlinami, požirajo pa tudi v vodi drobne lebdeče organske delce. Mednje spadajo morski metulji (Cavolinia tridentata→ , Cymbulia peronii→  in Hyloclis striata). Pravo nasprotje pa so Gymnosomata, ki so plenilci in se hranijo s krilonožci in drugimi rastlinojedimi živalmi. morski metulj (Clione limacina)→ , se hrani s planktonom, živi pa v mrzlih arktičnih vodah. Zvezdasti polži, zvezdaši (Doriacea) imajo sploščeno telo, ki ima na zadnjem koncu šop sekundarnih škrg, ki so videti kot šop cvetja. So živo obarvani imajo zgubano rumeno kožo, zaradi katere jih imenujejo tudi morske limone. V to skupino spadata Glossodoris valenciennesi→  in Chromodoris quadricolor→ . Skupina Dendronotacea ima značilen videz; običajno imajo ti polži številne različno oblikovane izrastke, kot na primer Dendronotus frondosus→ , ki živi na obalah Južne Amerike in ima na telesu številne, listom podobne izrastke. Podobne oblike je Dendronotus arborescens. V skupino Aeolidacea spadajo vrste, ki imajo zelo živahno obarvana telo, kot na primer Flabellina affinis→ , Coryphella verrucosa→  in Aeolis papillosa→ .