Junak je bil torej božanskega rodu. V otroštvu in mladosti je veliko potoval in odšel tudi k dedu Avtoliku, ki ga je povabil, naj se udeleži lova na merjasca na gori Parnasu. Odiseja je v obrambi ranila ena od živali in od tedaj je imel na kolenu brazgotino, po kateri ga je kasneje prepoznala žena. Potem ga je sprejel na dvor → Ifit in dobil je dragoceni → Evritov lok, ki je streljal nezgrešljive puščice.

Ko je odrasel, je nasledil betežnega očeta na itaškem prestolu in iskal ženo. Kot veliko drugih grških junakov je tudi on vrgel oko na → Heleno, hčer kralja → Tindarea, katere lepota in milina sta sloveli po deželi. Vse snubce je spretno nagovoril k prisegi, da bodo maščevali vsako žalitev, ki bi se lahko zgodila Heleninemu bodočemu možu, saj je menil, da si bo tako pridobil Tindareovo naklonjenost. Ko je mladenka izbrala špartanskega kralja → Menelaja, je Odisej dobil za tolažbo modro → Penelopo, hčer kralja → Ikarija. Iz te zveze se je rodil edinec → Telemah.

Kmalu po rojstvu Telemaha je → Paris, sin trojanskega kralja → Priama, ugrabil Heleno. Menelaj je brž zbral vse nekdanje Helenine snubce, jih spomnil na prisego in jih rotil, naj je ne prelomijo; junaki so držali obljubo in začeli zbirati vojsko, da bi poslali nad Trojo kazensko odpravo. Miroljubni Odisej se je pretvarjal, da je zblaznel, da mu ne bi bilo treba v grško vojsko. Oral je morski pesek in sejal sol. Toda → Palamed, ki ga je prišel prepričat, naj gre z njim, je postavil malega Telemaha pred plug očeta, ki je takoj vzdignil lemež, ustavil vprežne živali in tako dokazal, da ni ob pamet; tako je torej moral zapustiti ljubljeno domovino. Z Menelajem je odšel kot odposlanec v Trojo, da bi na miren način zahtevala Heleno. Toda načrt se je izjalovil. Posrečilo pa se mu je prepričati → Ahila, ki se je bil zatekel v ženske prostore na dvoru kralja → Likomeda na Skirosu, naj se pridruži Grkom; neko preročišče je bilo namreč napovedalo, da je pomoč tega junaka neizogibno potrebna za zanesljivo grško zmago. Odisej je priplul pred Trojo na čelu dvanajstih ladij in se izkazal z velikim pogumom in drznostjo, saj je ubil mnogo trojanskih junakov. Vselej je znal ohraniti hladnokrvnost in prisebnost, med vojno pa se je izkazal predvsem kot spreten in previden diplomat, ki je hotel za vsako ceno ohraniti slogo med Grki s prepričevanjem, govori, skrivnimi nalogami, vohunjenjem in spletkami. Tako sta se z nerazdružljivim tovarišem → Diomedom pretihotapila v mesto in ukradla paladij, zavetniški kipec mesta. Drugič spet se mu je posrečilo polastiti se → Resosovih kobil, preden so pile vodo → Ksantosa (Skamandra); to naj bi jim po prerokbi dalo nadnaravne moči, ki bi jim zagotovile zmago nad Trojanci. Kot oglednik je nekoč prišel v Trojo k Heleni in jo nagovarjal, naj izda mesto. Prepoznala ga je stara → Hekaba, toda s ponižnimi prošnjami je dosegel, da ga je velikodušna kraljica rešila. Čeprav je preteklo še veliko let, ni Odisej nikoli odpustil Palamedu, ki ga je prisilil, da je zapustil svoje kraljestvo, Penelopo in sina. Zato je Palameda obtožil izdaje in trdil, da si je ta junak skrivaj dopisoval s Trojanci in dobival v zameno denar. Odkrili so namreč pisma in kovance, ki jih je bil ponaredil Odisej in jih podtaknil v Palamedov šotor, da bi ga pogubil. Palamed je umrl, ko so ga besni Grki kamenjali. Odisej nastopa tudi v številnih drugih dogodkih trojanske vojne; ob Ahilovi smrti si je po prerekanju z → Ajantom prilastil junakovo orožje, potem pa se je s skupino Grkov pretihotapil v mesto v votlem lesenem konju. Ko so zavzeli in izropali mesto, je Odisej dobil kot plen Hekabo, Priamovo vdovo, in pripovedujejo, da je on vrgel prvi kamen, ko so jo kamenjali zaradi umora kralja → Polimestorja.

Po Iliadi nam Homer v Odiseji opisuje Odisejevo dolgo in razgibano potovanje v domovino, dogodivščine in nevarnosti, ki so mu pretile. Odšel je torej iz izropane Troje in vihar ga je vrgel na obalo dežele surovih Kikonov v Trakiji, potem pa se je po neprestanem divjanju nasprotnih si vetrov in nemirnih valov izkrcal v Libiji pri Lotofagih, ki so se hranili z lotosi, rastlino, ki povzroča popolno pozabo. Odisej je stežka odpeljal tovariše iz te pogubne dežele in odplul proti Siciliji, kjer so živeli kiklopi. → Polifem, eden izmed teh enookih orjakov, je požrl pol njegovih spremljevalcev, toda junak ga je oslepil in komaj ušel s preostalimi tovariši. Polifemov oče → Pozejdon se je odločil, da maščuje sina, in hotel v silovitih viharjih pogubiti Odisejeve ladje. Nato se je Odisej izkrcal na severu Sicilije, kjer ga je prijazno sprejel kralj → Eol, ki mu je tudi dal meh, v katerem so bili zaprti vsi vetrovi, njegovi podložniki. Odisejevi tovariši so mislili, da so v njem zakladi ali vino, zato so ga odprli in tako sprožili najsilovitejši vihar, kar jih je kdaj bilo. Ladja nesrečnih pomorščakov je nasedla nedaleč od otoka Lajstrigonov, kanibalskega ljudstva, ki mu je lahko Odisej ubežal šele, ko je kralj tega plemena Antifates požrl enega od njegovih tovarišev. Junak se je nazadnje zasidral na otoku Ajaji, kjer ga je sprejela → Kirka, ki je spremenila vse mornarje v svinje, potem pa jim kmalu vrnila prvotno podobo. Odisej je ostal nekaj časa v družbi te čarodejke, ki mu je rodila sina → Telegona.

Junak se je zatem izkrcal v deželi Kimerijcev, v pokrajinah, ki jih obliva → Okean na skrajnih mejah zemlje, in odšel v → Hades, da bi vprašal vidca → Tejrezija za najugodnejšo pot na Itako. Videc mu je zatrdil, da bo pristal v domovini sam in brez vsega ter da bo moral pobiti vse Penelopine snubce. Potem ko je srečal duše velikih mrtvih junakov in senco matere → Antikleje, je odšel iz podzemlja in plul naprej. Izognil se je sirenam, tako da je spremljevalcem zamašil ušesa z voskom in se dal privezati k jamboru. Nato je njegova ladja srečno ušla → Skili in → Haribdi. Ko je priplul na obalo otoka Trinakije, so sestradani pomorščaki iz neprevidnosti pojedli nekaj goved, posvečenih → Heliju. → Zevs je treščil strelo v vse brezbožnike in v viharju uničil ladjevje. Le Odisej se je rešil na splavu iz desk na enega od Kikladov, otok Ogigijo, kjer ga je osem let kot ujetnika držala zaljubljena nimfa → Kalipso, potem pa mu je morala na ukaz bogov vrniti prostost; Odisej je odplul, doživel še veliko viharjev, nazadnje pa ga je morje golega in nezavestnega vrglo na obalo otoka Fajakov. Odkrila ga je → Navzikaa, hči otoškega kralja → Alkinoa. Ko se je očedil in okrepčal, se je zadnjikrat odpravil na odprto morje z ladjo, ki mu jo je dal na voljo gostitelj. Končno je po dvajsetih letih stopil na tla Itake. Preoblečen v berača je odšel k svinjskemu pastirju → Evmaju in se mu razkril, potem se je odpravil k sinu → Telemahu in odšel v palačo, polno snubcev, ki so trdili, da je Odisej mrtev, in nagovarjali Penelopo, naj izbere enega izmed njih za moža. Sprl se je z beračem → Irosom 1), ki je bil vdan snubcem, in ga premagal v rokoborbi. Potem se je odpravil k Penelopi, in ne da bi se razkril, je z veseljem sprejel predlog, da se bo omožila s tistim, ki bo znal napeti Odisejev lok. To se ni posrečilo nikomur; le Odisej ga je napel in s Telemahovo pomočjo pobil snubce in nezveste služabnike. Potem se je razkril Penelopi. Po → Atenini zaslugi so se sorodniki pobitih snubcev, ki so dvignili orožje in se hoteli maščevati, pomirili in na Itaki je končno zavladal mir. Po drugih različicah je Odiseja kmalu zatem ubil Telegon, ki ni vedel, da je Odisej njegov oče, in vrgel vanj kopje, ki je imelo za konico skatov trn. Tako se je izpolnila prerokba, po kateri naj bi junaka ubila sin in morje. Odisej, ki je bil zvit, spreten in iznajdljiv, se je znal s pogumom in govorniško spretnostjo izogniti vsem nevarnostim; bil je čudovit krotilec razburkanega morja in vzor junaka, v katerem so se radi prepoznavali vsi Grki.