Tebanski kralj Laj je bil zaskrbljen, ker ni imel naslednika, zato je šel vprašat za svèt preročišče v Delfih; to mu je odgovorilo, da bo sin, ki se mu bo rodil, ubil očeta in se oženil z materjo. Kljub usodnim napovedim se je na tebanskem dvoru rodil otrok. Mati Jokasta, prestrašena zaradi oraklja, mu je z iglo prebodla gležnje, jih zvezala z jermenom in ga izpostavila na gori Kitajronu. Otroka so našli pastirji; imenovali so ga Ojdipus (»otekla noga«) in ga dali korintskemu kralju → Polibu, možu → Periboje 2), ki ni imela otrok, zato ga je z veseljem posvojila in vzgajala kot lastnega sina. Nekoč pa je neki Korintčan razkril Ojdipu, da je najdenček. Radovedni Ojdip je vprašal za svèt preročišče v Delfih, ki mu je ponovilo grozljivo prerokbo, ki jo je slišal že Laj: »Ubil boš očeta in se oženil z materjo.« Ojdip je bil prepričan, da sta njegova prava starša Polib in Periboja, zato ju je v naglici zapustil. V neki soteski nedaleč od Delfov je srečal Laja, ne da bi vedel, da je njegov oče, in ga v prepiru ubil. Tako se je izpolnila prva prerokba. Ko je nadaljeval pot, je naletel na sfingo, grozljivo pošast, ki je popotnikom zastavljala uganke in jih požrla, če ni dobila odgovora. Ojdip je znal pravilno odgovoriti in nejevoljna sfinga se je vrgla s pečine, se ubila in tako rešila deželo strahu. Ojdipa so v Tebah sprejeli kot dobrotnika in ga razglasili za kralja; oženil se je z Jokasto, ne vedoč, da je njegova mati. Tako se je uresničila druga prerokba. Iz te krvoskrunske zveze so se rodili štirje otroci, → Eteokles, → Polinejk, → Antigona in → Ismena, ki so imeli vsi tragično usodo. Nekaj let kasneje je mesto napadla kuga in preročišče, ki so ga vprašali za svèt, je odgovorilo: »Treba je izgnati Lajevega morilca.« Ojdip, ki še vedno ni vedel za svoj zločin, je neusmiljeno preklel morilca, se pravi samega sebe. Toda kmalu je iz razkritja zbeganega vidca → Tejrezija spoznal resnico. Jokasta se je iz sramu obesila, Ojdip pa si je iztaknil oči. Izgnali so ga iz Teb in kot berač je taval po deželi v spremstvu hčere Antigone, ki mu je edina ostala zvesta. Pred smrtjo je nesrečnik našel zatočišče v Atiki pri → Tezeju. V Kolonu, predmestju Aten, so ga erinije odpeljale v smrt. Toda Tezej je dal pokopati truplo tega moža najstrašnejše usode, saj je bilo rečeno, da bo Ojdipov grob zagotavljal atenskemu ljudstvu blagoslov.

Zgodovina mita. Ojdipova nesrečna usoda in usoda Atridov sploh bo vedno izzivala pesnike, ki bodo hoteli kot Ajshil in Sofokles pisati o njej. Seneka je v rimski antiki napisal Kralja Ojdipa, v gledališče pa se je Ojdip vrnil šele po 16. stoletju. Pierre Corneille je leta 1659 v Parizu dal uprizoriti Ojdipa, vendar slog tega tragičnega pesnika ne izrazi v celoti okrutnosti mita. Bolj zanimivo je, da je hotel Corneille vanj prenesti ostri spor med janzenisti in jezuiti, ko je v tem delu slavil svobodno voljo, ki jo predstavlja predvsem slavni Tezejev govor.

Dve stoletji in pol kasneje, leta 1905, je avstrijski pesnik Hugo von Hoffmannsthal ustvaril tragedijo Ojdip in sfinga, v kateri skozi temo Ojdipove krivde prikazuje ozračje, ki nima nič skupnega s klasično antiko ali mitologijo, ampak govori o Dunaju na začetku 20. stoletja, kulturni prestolnici, v kateri se je pod Freudovim vplivom zbudilo zanimanje za podzavest. Ojdip postane v Hofmannsthalovi drami človek, ki ga muči krivda in ga obvladujejo dekadentna občutja fin de siècla pred prvo svetovno vojno.

Leta 1932 je André Gide izrazil nemir svoje dobe v Ojdipu, na katerega je v veliki meri vplivala protestantska vzgoja: tema predestinacije v osrčju mita o Ojdipu je prevzela Gida, ki ne verjame ne v krivdo tebanskega junaka ne v njegovo odgovornost za sicer pošastna dejanja (umor očeta in krvoskrunstvo). Gidov Ojdip se skuša izmakniti zatiralskemu bogu.

V istem času (1926) je Jean Cocteau pisal Kralja Ojdipa v sodelovanju s Stravinskim, skladateljem oratorija Oedipus Rex. Cocteaujev Ojdip predstavlja prvi osnutek Peklenskega stroja (1934), ki povzema Sofoklovo tragedijo in daje poetično sintezo, ki je v interpretaciji Ojdipove usode blizu Gidu: vredno se je osvoboditi bogov, pravih »peklenskih strojev«. Cocteau je znal Ojdipovemu mitu z odločno modernim jezikom vrniti občo veljavnost.

Predvsem pa je znana Freudova razlaga tega mita, ki je postala v psiholoških študijah in praksi preizkusni kamen psihoanalize z oznako »Ojdipov kompleks«: ta zaznamuje dramo navezanosti sina na mater in ima za posledico zavračanje očeta.