giboni (Hylobatidae), so najmanjše človeku podobne opice. Izrazito so prilagojeni življenju v drevju. siamang ali zrasloprst (Hylobates syndactylus) → , je največji gibon. Visok je 90 cm, težak pa 20 kg in več. Ima nenavadno dolge roke, katerih razpon lahko doseže 180 cm. Za samce je značilen gol in povečan grgavec, ki se ob kričanju napihne. Živi v gozdovih na Malajskem polotoku in Sumatri, do višine 1500 m. Druge gibone uvrščamo v rod Hylobates. So manjši in brez povečanega grgavca. Živijo v jugovzhodni Aziji in na Sundskih otokih, od Sumatre do Timorja. Samec črnega → gibona (Hylobates concolor) →  iz jugovzhodne Azije ima na glavi en čop, samica pa dva manjša, na vsaki strani po enega. Črni gibon ima edini v rodu povečan grgavec. hulok (Hylobates hoolock) →  ima na čelu belo progo. Za lara ali belorokega gibona (Hylobates lar) →  je značilen gladek, črn obraz, obrasel z belo brado.

indriji (Indriidae), vse štiri vrste polopic iz te družine so izraziti vegetarijanci. Verreauxev sifaka (Propithecus verreauxi)→  in venčasti sifaka (Propithecus diadema)→  sta kak meter dolga lemurja. Glava je majhna, oči pa velike. Značilna zanje je posebna jadralna membrana (pata-gium), ki je razpeta med vratom, prednjimi nogami in trupom. Med indriji srečamo največjo živečo polopico. To je indri ali babakoto (Indris indris)→ , ki skupaj s kratkim, le 5 cm dolgim repom meri 95 cm. Avahi ali mehkodlaki indri (Avahi laniger)→  je zadnji predstavnik družine indrijev. Ima velike oči in zelo debele prste. Ta do 35 cm dolg indri je sivkasto rjav. Košat rep je nekoliko daljši od trupa.

kapucinke (Cebidae), širokonose opice, poddružina vključuje dva rodova: prave kapucinke (rod Cebus) in sajmirije ali smrtoglavke (rod Saimiri). Sajmiriji so majhne opice, dolgi so 25 do 40 cm, oprijemalen rep pa meri okrog 40 cm. V Srednji Ameriki, Gvajani in v porečju Amazonke so sajmiriji najpogostejše opice ob bregovih rek. V prehrani so vsejedi. Značilna predstavnika sta črnoglavi sajmiri (Saimiri sciureus) →  in rdečehrbti sajmiri (Saimiri oerstedi) → . Med prave kapucinke spada navadna kapucinka (Cebus capucinus) → , beločela kapucinka (Cebus albifrons) → , črnopegasta kapucinka (Cebus nigrivittatus) →  in rjava kapucinka (Cebus apella) → . Imena izvirajo iz obarvanosti čopa dlake na glavi, ki naj bi spominjal na meniško kapuco. Prave kapucinke poseljujejo obsežno območje, poraslo z deževnim tropskim gozdom. Na severu sežejo do Hondurasa, na jugu pa, vzdolž pobočij Andov, do Argentine. → hvatan

marmozetke (Callithricidae) so druga skupina širokonosih opic. Vse so majhne, pogosto živahno obarvane živali. Na vseh prstih, razen na palcu, imajo kremplje. Omejene so na porečje Amazonke. Delimo jih na dve skupini, na čopičarke (rodovi Callithrix, Cebuella in Leontideus) s kratkimi spodnjimi podočniki, in tamarinke (rodova Saguinus in Oedipus) z dolgimi spodnjimi podočniki. Hranijo se z žuželkami, sadjem, jagodami, mladimi poganjki in majhnimi ptiči. Med čopičarke iz rodu Callithrix spada navadna čopičarka ali svilaš (Callithrix jacchus) →  z značilnim belim čopom na vsaki strani glave. mala svinjačka (Cebuella pygmaea) →  z 10 cm dolgim telesom je najmanjša živeča opica sploh → . Leviči (rod Leontideus) imajo okrog vratu gosto, levji podobno grivo. Vrste: veliki levič (Leontideus rosalia) → , ki je žareče zlato rumene barve, zlatoglavi levič (Leontideus chrysomelas) →  in navadni levič (Leontideus chrysopygus) → . Med tamarinke iz rodu Saguinus sodi rdečeroka brkata opica (Saguinus midas) →  in bela brkata opica (Saguinus melanoleuca) → . Obe živita ob ustju Amazonke. cesarska tamarinka (Saguinus imperator) →  je zaradi svojih »brkov« dobila tudi ime brkata opica. dvobarvna tamarinka (Saguinus bicolor) →  z golim nosom ima uhlje podobne netopirjevim. Lisztova tamarinka (Oedipomidas oedipus) →  z nenavadnim čopom bele dlake na vrhu glave živi v Kolumbiji in Panami, belonogi tamarin (Oedipomidas leucopus) →  pa živi v severni Kolumbiji.

obešalke (Atelinae), rod širokonosih opic, imajo oprijemalen rep, s katerim plezajo in nabirajo hrano. volnarčki (rod Lagothrix) so dobili ime po gosti, kratki in volnati dlaki. Hranijo se s sadjem in listjem. sivi volnarček (Lagothrix lagothrica) →  poseljuje tropskih deževni gozd v porečju Amazonke. miriki ali pajčarka (Brachyteles arachnoides) →  iz gozdov jugovzhodne Brazilije je danes že redka. V rod brezpalčark (Ateles) sodi Geoffroyeva brezpalčarka (Ateles geoffroyi) → , koata ali črna brezpalčarka (Ateles paniscus) →  iz porečja Amazonke, rjavooka (Ateles fusciceps) →  in dolgodlaka brezpalčarka (Ateles belzebuth) → . V gozdovih ob gornjem toku Amazonke so šele leta 1904 odkrili Goeldijevo poskočno tamarinko (Callimico goeldii) → , ki je edina vrsta svojega rodu. Ta majhna dolgorepa opica nakazuje prehod od kapucink (Cebidae) k marmozetkam (Callithricidae).

ponočne opice (Aotinae), mirikina ali navadna ponočna opica (Aotus trivirgatus) je značilen predstavnik svoje poddružine. Je tudi edina opica, ki je aktivna ponoči, medtem ko dan prespi v drevju. Najdemo jo v gozdovih Srednje in Južne Amerike. Hrani se z žuželkami in ptiči pa tudi s sadjem in listi. mirikina je zelo glasna opica. Druge vrste iz te poddružine uvrščamo v rod titijev ali skakačk (Callicebus). Druge vrste: vdovica (Callicebus torquatus) z značilnim belim ovratnikom, temni titi (Callicebus moloch) in zakrinkani titi (Callicebus personatus). Titiji so dolgi kak meter, živijo v vrhovih dreves, ki jih le redko zapuščajo.

ozkonose opice (Catarrhina), ozkonose opice delimo na dve naddružini: pasjeglavce ali psoglavce (Cercopithecoidea) in človeku podobne opice (Hominoidea). V teh dveh naddružinah so razvrščene vse opice starega sveta s človekom vred. Ime »ozkonose« so dobile zaradi ozkega nosnega pretina in navzdol usmerjenih nosnic. Tako kot človek imajo vse te opice široke uhlje, dolg sluhovod in dvaintrideset zob. Lahko imajo rep, ki navadno ni oprijemalen, ali pa so brezrepe. Naddružino Cercopithecoidea delimo na dve družini: zamorske mačke (Cercopithecidae) in vitkostase opice (Colobidae).

sakiji in uakariji (Pitheciinae), širokonose opice, prebivalci južnoameriških gozdov. uakariji živijo v vrhovih dreves, imajo kratek rep, hranijo se s sadjem, orehi in listjem. Vrste: rdečelični uakari (Cacajao calvus) →  in črnoglavi uakari (Cacajao melanocephalus) → . Vzdolž rečnih bregov in na meji med gozdom in savano naletimo v Gvineji in v porečju Amazonke. Hranijo se predvsem z jagodami pa tudi s sadjem, listjem, ptiči, netopirji in glodavci. Značilni predstavniki so meniški saki (Pithecia monachus) → , beloglavi saki (Pithecia pithecia) → , črnobradi saki ali vražič (Chiropotes satanus) →  in belonosi saki (Chiropotes albinasus) → .

širokonose opice (Platyrrhina), opice z debelim nosnim pretinom, zaradi katerega so nosnice razmaknjene. Živijo v Južni Ameriki. Sem spadajo kapucinke (Cebidae) in marmozetke (Callithricidae).

vitkostase opice (Colobidae) so izraziti vegetarijanci. Znanih je šest rodov, od katerih je pet azijskih in le eden afriški. V južni Aziji srečamo langurje iz rodu Presbytis. hanuman ali sveti langur (Presbytis entellus)→  živi v Indiji. Na Šri Lanki živi škrlatni langur (Presbytis senex)→ , v delu Indije pa Johnov langur (Presbytis johni)→ , čopasti langur (Presbytis cristatus)→  iz jugovzhodne Azije, Sumatre, Jave in Bornea in beločeli langur (Presbytis frontata)→  z Bornea. Med langurji iz rodu Pygathrix je zanimiv šarasti langur (Presbytis nemaeus)→ , ki živi v vietnamskih gozdovih. Od vseh vitkostasih opic se loči po tem, da ima roke enako dolge kot noge. Druge tri rodove azijskih vitkostasih opic prepoznamo po nenavadnem nosu. V gorah živeči nosani (rod Rhinopithecus) imajo navzgor obrnjen nos. toponosi nosan (Rhinopithecus roxellanae)→ , živi od južne Kitajske do Burme. Brelichov nosan (Rhinopithecus brelichi)→ , živi v jugozahodni Kitajski, tonkinški nosan (Rhinopithecus avunculus)→  pa v Vietnamu. Še bolj nenavaden nos ima rilčar (Nasalis larvatus)→  z Bornea. Pri odraslih samcih je navzdol viseč rilčast nos dolg do 10 cm. Na treh majhnih otokih skupine Mentawi živi svinjerepi nosan (Nasalis concolor). brezpalčniki ali gvereze (rod Colobus) so edine afriške vitkostase opice. Izvirajo iz Azije, v Afriki pa so se pojavile ob koncu terciarja. brezpalčnike najdemo v ekvatorialnih afriških gozdovih, in sicer živi zeleni brezpalčnik (Colobus verus) v zahodni Afriki, rdeči brezpalčnik (Colobus badius)→  v zahodni Afriki in Kongu, abesinski brezpalčnik (Colobus abyssinicus)→  in južni brezpalčnik (Colobus polykomos)→  pa od Kameruna na zahodu do Etiopije na vzhodu.

zamorske mačke (Cercopithecidae), ozkonose opice, dolge so 30 do 110 cm, težke pa od nekaj kilogramov do 50 kg (mandrili), živijo v skupinah; imajo ustne mošnjičke in zadnjične žulje. Prvi rod družine zamorskih mačk predstavljajo makaki (Macaca). Edini makak, ki ga najdemo zunaj Azije, je magot ali berberska opica (Macaca sylvanus) → . Živi v gozdovih severozahodne Afrike, majhna prosto živeča kolonija pa se drži v Gibraltarju. Magoti so velike, brezrepe opice z gostim kožuhom. rdečelični makak ali rumeno rdeči rezus (Macaca fuscata) → , skoraj brezrepi prebivalec Japonske. Drugi poznani makak je rezus (Macaca mulatta) → , pri katerem so odkrili obstoj Rh-faktorja (rezus krvni faktor), pomembnega tudi pri transfuziji krvi. Živi od Afganistana prek vse južne Azije. Tesno sorodna sta mu asamski makak (Macaca assamensis) →  in tajvanski makak (Macaca cyclopis) → . vanderu ali bradač (Macaca silenus) →  naseljuje goste gozdove v gorah jugozahodne Indije. lapunder ali svinjski makak (Macaca nemestrina) →  iz jugovzhodne Azije, Sumatre in Bornea. Pogosto ga naučijo, da se vzpenja po kokosovih palmah in nabira kokosove orehe. javanski makak (Macaca irus) →  živi v gozdovih vzdolž rek in ob obalah v Maleziji, na Sumatri, Borneu, Javi in Filipinih. močvirski makak (Macaca maura) →  in brezrepi čopasti makak (Cynopithecus niger) → , živita na Sulaveziju. pavijani iz Afrike in grivasti pavijani iz Etiopije in dela Arabskega polotoka (rod Papio) so večji od makakov. Imajo robustne okončine in močne zobe. Živijo v skalovju, v savani in v redkih gozdovih. medvedji pavijan (Papio ursinus) →  s črnim obrazom in temno dlako je eden največjih afriških pavijanov. Najdemo ga v južnem Zimbabveju in Južni Afriki. Najbolj razširjen je rumeni pavijan ali babuin (Papio cynocephalus) → , Anubijev pavijan (Papio anubis) →  živi v savanah med Čadskim jezerom in Etiopijo. V savanah zahodne Afrike južno od Sahare živi najmanjši pavijan, rdeči pavijan (Papio papio) → . hamadrias ali grivasti pavijan (Papio hamadryas) →  z mogočno grivo na plečih in glavi je najveličastnejša vrsta. Najdemo ga v vzhodnem Sudanu, Etiopiji in jugozahodnem delu Arabskega polotoka. Pavijani jedo koreninice in druge rastlinske dele, žuželke in med. Najbolj nenavadni med vsemi opicami so mandrili (rod Mandrillus). Poznamo dve vrsti, mandril (Mandrillus sphinx) →  in dril (Mandrillus leucophaeus) → . Oba živita v Kamerunu, mandril na njegovem jugu, dril pa na severu. Hranijo se z rastlinjem in žuželkami. V etiopskem hribovju, do višine 2400 m, živi rjavi dželad (Theropithecus gelada) → . mangabiji (rod Cercocebus) in navadne zamorske mačke (rod Cercopithecus) so že večinoma drevesne živali. mangabije z vitkim trupom in dolgim repom srečamo v gozdovih zahodne Afrike. Znane so štiri vrste: sivolični mangabi (Cercocebus albigena) → , čadasti mangabi (Cercocebus torquatus) → , črni mangabi (Cercocebus aterrinus) →  in okretni mangabi. navadne zamorske mačke imajo vsaj deset različnih vrst s številnimi podvrstami. Najpogostejša je zelena zamorska mačka (Cercopithecus aethiops) → . Najdemo jo od Sierra Leoneja do Rdečega morja, proti jugu pa seže do Rta dobrega upanja. Hrani se z rastlinjem, žuželkami in kuščarji. V deževnem gozdu zahodne Afrike živita dolgobrada zamorska mačka ali diana (Cercopithecus diana) →  in belonosa zamorska mačka (Cercopithecus petaurista) → . V Kongu, Ugandi in Keniji pa živi de Brazzova zamorska mačka (Cercopithecus neglectus) → . kongoška zamorska mačka ali mona (Cercopithecus mona) →  živi v Gvineji in Kongu, ob vodnih tokovih od Kameruna do Konga pa živi brkata zamorska mačka (Cercopithecus cephus) → . kozačke ali huzarji (rod Erythrocebus) imajo eno samo vrsto, kozačka, imenovana tudi patas (Erythrocebus patas) → . Je pritalna opica, ki živi med južnim robom Sahare in severnim robom deževnega tropskega gozda. Te tihe opice so dobri tekači.