Sin traškega kralja → Ojagra in muze → Kaliope, največji grški mitični pesnik. → Apolon ga je bogato obdaroval, dal mu je tudi liro s sedmimi strunami, ki ji je v spomin na devet muz, materinih sestra, dodal še dve struni. Iz tega glasbila je privabljal tako blagoglasne in ganljive zvoke, da so se reke ustavile, skale so mu sledile in drevesa so nehala šelesteti. Znal je tudi ukrotiti divje zveri. → Argonavti so uporabili njegove darove med odpravo. Z milim in lepim glasom je znal pomiriti razburkane valove, premagati zapeljevanje siren in uspavati kolhidskega zmaja. Potoval je v Egipt in bil posvečen v → Ozirisove misterije, ki so ga navdihnili, da je ustanovil orfične misterije v → Elevzini. Ko se je vrnil z odprave Argonavtov, se je naselil v Trakiji, kjer se je oženil z nimfo → Evridiko. Ko je nekoč mlada žena skušala ubežati zapeljevanju pastirja Aristaja, jo je pičila kača in je pri priči umrla. → Zevs je od bolečine blaznemu Orfeju dovolil, da jo gre iskat v podzemlje in jo pripelje na Zemljo. Z liro je pomiril krutega → Kerbera in furije ter iztrgal ženo smrti, toda pod pogojem, da je ne pogleda pred vrnitvijo v svet živih. Ko je bil že pri vratih podzemlja, se je obrnil, da bi videl, ali mu Evridika sledi. Tedaj je pred njegovimi očmi za zmeraj izginila. Ko se je Orfej vrnil v Trakijo, je hotel ostati zvest preminuli ženi in se ni zmenil za ljubezen Tračank, zato so bile nejevoljne in so ga raztrgale. Njegovo glavo, ki so jo vrgle v reko Hebros, so našli na Lesbosu. Zevs je njegovo liro postavil med zvezde na prošnjo Apolona in muz, ki so pokopale njegove raztresene ude pod goro Olimpom.

Zgodovina mita. Orfej je oseba z najbrž najbogatejšo mitologijo; navdihnil je veliko umetnikov, morda zato, ker predstavlja ustvarjalni navdih in domišljijo par excellence in je podoba človeka, ki je spoznal svet mrtvih in se vrnil iz njega.

Nemogoče je imenovati vse operne skladatelje, ki so obravnavali Orfeja in njegov mit. Med najslavnejšimi je Claudio Monteverdi, čigar Orfeo, uprizorjen v Italiji v začetku 17. stoletja, je skušal Orfejevi zgodbi vzeti tragičnost in jo končati z veselimi notami; junak sicer najde Evridiko, potem pa jo izgubi, a je vendarle poveličan. Monteverdijevemu zgledu so sledili tudi drugi skladatelji 17. stoletja, naprimer Heinrich Schütz ali Lully, najslavnejšo opero, posvečeno Orfeju, pa je zložil Gluck in sojo uprizorili leta 1774. Povzema temo srečnega konca, ki ga je želela Venera, zmago ljubezni nad silami zla in nesreče. Opera buffa z Jacquesom Offenbachom je iz te snovi naredila zabavno parodijo, ki so jo prvič uprizorili v Parizu leta 1858.

V dramskem gledališču je bil Orfej Jeana Cocteauja najprej tragedija, uprizorjena leta 1926, leta 1949 pa je iz nje nastal film, v katerem imata glavni vlogi Maria Casarès, ki uteleša smrt, in Jean Marais v vlogi sodobnega Orfeja. Tudi v Orfejevi oporoki (1959) nas Jean Cocteau popelje v svet pesnika - igra ga sam - ki kot vrvohodec omahuje med prostorom in časom, da bi obvladal smrt: v filmu je veliko mitoloških oseb, med njimi Kerber, ki ga igra Yul Brynner.

Orfej je bil tudi vir navdiha mnogim slikarjem in kiparjem, Brueglu, Tintorettu, Corotu ... Vsi so bolj ali manj upodabljali Orfeja kot človeka, ki med barbarska ljudstva prinaša omiko, jih uči umetnosti in miru.

Orfej je bil značilni junak miru, sloge in večnosti, človek, ki se je brez strahu približal smrti in podzemlju, zato so se ga polastili že krščanski umetniki prvih stoletij, tako da je postal podoba Kristusa, dobri pastir, ki očara živali, z liro pomiri nevihte, umre in znova vstane - se vrne iz pekla. V očeh slikarjev je Frančišek Asiški, ki je z besedo krotil živali okrog sebe, blizu Orfeju, ki je omečil divje zveri, naprimer psa Kerbera, stražarja v podzemlju.

Orfej je tudi alegorija človeka, ukleščenega med nemoč svoje smrtnosti in stremljenje po večnosti, zato je postal eden vodilnih simbolov psihoanalize: ko se obrne k Evridiki, se kljubovalno upre prepovedi, da bi gledal nevidno.