(Octopoda), hobotnice in → papirnate ladjice, zadnja skupina glavonožcev, imajo samo osem lovk, dveh krajših pa nimajo. Predstavniki skupine vitičastih hobotnic (Cirroteuthacea) živijo v velikih morskih globinah. Na lovkah imajo plavalno mreno, ki sega skoraj do vrhov lovk. Priseski na njih so razporejeni v dveh vrstah, poleg tega pa imajo še dve vrsti kratkih nitastih vitic (cirov), ki so organi za tipanje, uporabljajo pa jih tudi za zbiranje drobnih delcev hrane. Nekatere imajo na lovkah zavite nitaste izrastke - cire, na primer vrsta Cirrothauma murrayi→  iz severnega Atlantika in številne druge iz rodu Opisthoteuthis, ki so se preselile v oceanske globine. Slednje imajo sploščeno telo in zelo zreducirano lupino (Opisthoteuthis extensa)→ . Drugi osmerolovkarji imajo na lovkah prav tako priseske, nimajo pa cirov. Lupina je popolnoma izginila. V družino Boitenidae spada le nekaj vrst s steklastim, prozornim, želatinastim telesom; takšna sta, na primer, Eledonella pygmaea→ , ki zraste le nekaj centimetrov in so jo ujeli 5400 m globoko, in Amphotretus pelagicus→ , velika do 30 cm, ki naseljuje najgloblja morja (100-2000 m) okoli Karibov. V družino Octopodidae spada navadna hobotnica (Octopus vulgaris)→ , ki je aktiven plenilec, hrani pa se največ z rakovicami, školjkami in polži. S strgačo prevrta lupino plena, vbrizga vanjo prebavne encime in posrka napol prebavljeno vsebino. Pri dveh avstralskih vrstah, Hapalochlaena maculosa→  in Hapalochlaena lunulata→ , izločajo žleze slinavke izredno hud strup, ki ubija plen že ob samem dotiku. Največji osmerolovkar je Octopus dofleini→  iz Tihega oceana, ki tehta okoli 60 kg. Manj, vendar dovolj znana, je tudi moškatna hobotnica (Ozaena moschata)→ , ki je dobila ime zaradi vonja po mošusu, ki ga izloča v nevarnosti. Med osmerolovkarje spadajo tudi papirnate ladjice (Argonautacea), ki živijo na odprtem morju od morske gladine do globine 900 m. Mednje spada zelo znana papirnata ladjica Argonauta argo→ . Pri tej vrsti sta dve lovki pri samicah spremenjeni tako, da izločata posebno, papirju podobno »nepravo lupino«, ki ostane prilepljena med tema dvema lovkama in deluje kot nekakšno zaklonišče za mater in njena jajčeca. Samci so zelo majhni in dosežejo komaj 1/20 velikosti samice. Dostikrat živijo kar v »lupini«.