Vrsta Pelecinus polyturator→  ima izredno dolg zadek, zraste pa lahko 5-6cm. Med ose iz družine Chalcididae spadajo vrste, ki zajedajo rastlinojede žuželke. Phlebopenes longicaudatus je brazilska vrsta in je tipičen predstavnik te skupine. Med pripadniki družine Leucospididae je nekaj res velikih vrst, ki zrastejo do 16 cm. Leucospis gigas→  je zajedalska vrsta, ki živi v gnezdih čebel iz rodu Chalcidoma. Med Chinipidae štejemo vrste, ki živijo na drugih žuželkah pa tudi na rastlinojedih vrstah. Biorhiza aptera→  je krivec za jajčaste bradavice na koreninah in brstih hrastov→ . Bradavice, ki jih povzroča Rhodites rosae→  , pa so nitaste→  . Tu je še vrsta Diplolepis rosae→  . Rod Evania se loči po kratkem in bočno stisnjenem zadku. Predstavnik te skupine je Evania appendigaster→  , ki zajeda ščurke. V družini najezdnikov (Ichneumonidae) so srednje ali zelo velike vrste, vse pa so zajedalci na različnih vrstah žuželk (predvsem na gosenicah vešč). Med največjimi evropskimi vrstami je lesni najezdnik (Rhyssa persuasoria)→ , ki lahko zraste do 4 cm. Protochneumon pisorius zajeda ličinke nočnih metuljev, predvsem ličinke somračnikov. Druge skupine Apocritov pa imajo strupeno želo, ki se je razvilo iz legla; naloga žela je omrtvičenje plena, poleg tega pa služi še za obrambo. V to skupino spadajo ose, čebele in mravlje Apoidea, Vespoidea in Formicoidea, ki imajo vse visoko razvit način življenja v skupnosti. V družini mravljaric (Mutillidae) je več tisoč vrst. Samice odlagajo svoja jajčeca v gnezda drugih vrst iz skupine Apocrita; njihove ličinke živijo kot zajedalci na ličinkah gostiteljev. Mutilla europaea→  zajeda ličinke sviloprejke, nekrilata je samička→ . Zlate ose (Chrysididae)→ , zajedajo čebele in ose, ličinke se namreč hranijo s hrano, ki si jo gostitelji nakopičijo v svojih gnezdih. Euchroreus purpuratus in Stilbum cyanurum→  sta predstavnika te skupine. Pripadnice družin Scoliidae, Pompilidae, Sphecidae in Vespidae imenujemo s splošnim imenom ose, čeprav so med njimi žuželke, ki živijo predvsem v tropskem podnebju. V Evropi živi komaj kaj več kot 10 vrst. Zajedajo velike bele ličinke majskega hrošča. Rijejo po tleh in iščejo svoj plen, ki ga najprej omrtvičijo in šele nato izležejo vanj jajčeca. Scolia procer je predstavnik te skupine. Grebače (Sphaecidae) so razširjene po vsem svetu. So samotarske ose plenilke. peščena osa ali grebača (Ammophila sabulosa)→  je običajna evropska vrsta. Vrsta Philanthus triangulus čebelji lovec→  je strah in trepet čebelarjev, ker se hrani z ličinkami domačih čebel. Popotne ose ali stezičarke (Pompilidae = Psammocharidae) so plenilke, hranijo se izključno s pajki, na primer veliki pajčji lovec→  iz rodu Pepsis iz severne Srednje Amerike, ki z razpetimi krili meri 10 cm in je največji znani kožokrilec. Ose (Vespoidea) imajo značilno rumeno črno obarvano telo, delimo pa jih v več družin. Stekleničaste ose (Eumenidae)→  se razlikujejo od drugih vrst po samotarskem načinu življenja. Vsi predstavniki te družine gradijo gnezda iz blata. Vrsta Eumenes coarctata se hrani s cvetnim nektarjem. Polistinidae so socialne žuželke. Po Evropi živi več vrst, poljska osa (Polistes gallicus)→  , zlata papirna osa→  in črna papirna osa (Polistes fuscatus)→  . Prave ose (Vespidae). Njihova najbolj znana predstavnica je navadna osa (Vespa vulgaris)→  , ki si gradi gnezda večinoma pod zemljo iz materiala, ki je podoben papirju. Zelo znan predstavnik te skupine je sršen (Vespa crabro)→ , katerega pik je lahko nevaren za človeka.

Medonosne čebele (Apoidea) so ena najbolj razvitih skupin kožokrilcev. Cvetni prah nabirajo s ščetinastimi napravicami na nogah, včasih pa tudi na zadku. Pri nekaterih vrstah se cvetni prah zbira v nekakšnih koških. Najbolj razvite so vrste iz družine Apidae, med katerimi naletimo tako na samotarske kot na socialne čebele. Čmrlji (Bombidae) so vsi socialne žuželke, živijo pa v majhnih skupnostih, ki trajajo le eno leto. Zemeljski čmrlj (Bombus terrestris)→  , gradi gnezdo v tleh, kamnjarski čmrlj (Bombus lapidarius)→   gnezdi pod kamni, Bombus pratorius→   pa v podrasti in v mahu. Drugi dve vrsti sta še Bombus hortorum→ , Bombus pascuorum→  . Kolonije neželatih čebel (Meliponidae) trajajo po več let, v njih pa je neznansko veliko osebkov, včasih tudi več kot 100000. Nekatere vrste gojijo zaradi medu; nekaj predstavnikov: Melipona fasciculata→ , Melipona quadrifasciata→ , Melipona subnitida→ .

Druga velika skupina kožokrilcev s prav tako zelo visoko razvitim socialnim življenjem so mravlje (Formicoidea). Najprimitivnejša je skupina Poneridae ali gonjaške mravlje. Buldoške mravlje (Myrmicidae)→  , ki so s svojimi 3000 vrstami najštevilnejša mravljinčja družina, se včasih organizirajo v zapletene skupnosti. Najbolj znani mravlji iz te skupine sta žitna mravlja (Messor barbarus)→  , ki zbira semena različnih trav in se z njimi prehranjuje, in krojaška mravlja (Atta sexdens)→  , ki se hrani z glivami, ki jih sama goji na kupih sveže natrganega listja. Dolichoderidae so večinoma manjše mravlje. Jedo vse, kot na primer srebrna mravlja (Iridomyrmex humilis)→  , ki rada dela nadlego v hišah. Najbolj razvita skupina mravelj so predstavniki družine Formicidae, ki so razširjene po vsem svetu in štejejo več kot 2500 vrst. Po vsej Evropi je razširjena rdeča mravlja (Formica rufa)→  , ki živi v iglastih gozdovih in gradi svoja gnezda kot velike kope iz iglic, vejic in suhega podrastja. Zelo razširjena je tudi vrtna ali črna mravlja (Lasius niger)→   ki si ureja svoja gnezda v zemlji ali pod kamenjem. Znane so tudi vrste zasužnjevalke: ena vrsta namreč ukrade bube druge vrste; ko se mravlje izvalijo, delajo kot sužnji v koloniji mravelj, ki so jih ugrabile. Druge vrste: amazonska mravlja ali amazonka (Polyergus rufescens)→  , lesna mravlja (Camponotus herculeanus)→  .