Sin titana → Japeta in → Klimene, → Atlasov, → Menojtijev in → Epimetejev brat, velikan, čigar moči se je venomer bal → Zevs. Bil je prerok in izumitelj; iz gline, ki jo je zmešal z vodo, je ustvaril prvega človeka. Ker svoje stvaritve ni hotel pustiti brez vsega, je s → Helijevega voza ukradel iskro in jo skrivaj prinesel ljudem v votli trstiki; tako je podaril vir ognja ljudem, ki so se bili v njegovi odsotnosti razmnožili. Ker ni bil zadovoljen s tem prvim podvigom in s predrzno žalitvijo Zevsove najvišje oblasti, se je domislil nove predrznosti. Ubil in razkosal je bika. Na eno stran je dal meso, mozeg in drobovje ter ga pokril z bikovo kožo; na drugo je položil kosti, nanje pa naložil loj. Tedaj je Prometej ponudil Zevsu, naj si vzame en del, drugega bodo dobili ljudje. Zevsa je premamila belina loja, zato je izbral tisti del, v katerem so bile le kosti. Ker je bil Zevs tako ogoljufan, se je sklenil maščevati smrtnikom in Prometeju. Prvim je poslal → Pandoro, lepo mladenko, ki jo je bil ustvaril → Hefajst; ta je odprla znamenito skrinjico in spustila na svet vse gorje. Nad Prometeja pa je poslal Hefajsta; ta bog ga je vklenil v verige in prikoval na najvišji vrh Kavkaza, kamor je več stoletij vsak dan prihajal orel kljuvat nesrečnikova jetra, ki so se nenehno obnavljala. Ker pa je bil Prometej opozoril Zevsa, naj se ne združi s → Tetido, če noče, da bi ga sin vrgel s prestola, je bil deležen Zevsove milosti. → Herakles je s puščico ubil orla in tako rešil velikana. Toda Zevs mu je ukazal, naj vselej nosi na prstu železen prstan z vdelanim koščkom skale. Kasneje je Prometej dobil nesmrtnost, ki mu jo je odstopil kentaver → Hiron.

Zgodovina mita. Ta mit je brez dvoma eden tistih, ki so doživeli od antike naprej največ literarnih in umetniških obdelav.

Ozadje zgodbe in razlago njene izredne razširjenosti podajajo že Heziodova Dela in dnevi: to je Prometejeva zveza z rojstvom človeškega rodu. Zevsova jeza na tega titana in ljudi, ki jih varuje, spada v obsežno teogonijo. Ajshil je obravnaval mit v trilogiji (Prometej prinašalec ognja, Osvobojeni Prometej), od katere se nam je ohranila le prva drama Vklenjeni Prometej, in še bolj razvil politični in verski vidik Prometejevega upora.

Zevsovi nezmernosti in ošabnosti ustrezata enaki lastnosti titana Prometeja, posrednika med svetom ljudi in svetom bogov. Ko je Prometej prinesel smrtnikom ogenj, jim je odprl pot osvoboditve. Predstavlja protitirana, tistega, ki dovoljuje, da se človekova svoboda izvije izpod jarma usodnosti.

Prometeja, stvaritelja človeštva, so slavili skozi vso antiko od Ezopa (Basni, 6. stoletje) in Platona (Protagoras, 5. stoletje) do latinskih avtorjev (Lukrecija, Cicerona, Ovidija) in Lukiana (2. stoletje).

Krščanstvo je razlagalo mit na nov način. Prometej, poganski Kristus, »križan« zaradi ljubezni do ljudi, je postal moralni lik, ki se je s cerkvenimi očeti postopoma odmikal od kozmogonične podlage Heziodove pripovedi. Medtem ko trpljenje na Kavkaz pribitega titana napoveduje Kristusov pasijon, je bilo moč v rojstvu → Pandore, prve ženske, s katero je povezano vse gorje človeštva, videti Evin izvirni greh. Razlaga J.-J. Rousseauja v Razpravi o znanostih in umetnostih (1750) jemlje navdih neposredno iz te kristjanizacije mita in ga znatno preoblikuje: Prometej še zdaleč ni dobrotnik ljudi, ampak jih je spridil, ko jim je odprl obzorje vednosti in znanja.

Tudi romantika se je z Goethejem kot predhodnikom (Prometej, 1773) posvečala Prometejevemu junaštvu. A. W. Schlegel (1797), Byron (1797), Schelley (Osvobojeni Prometej, 1821) slavijo v titanovih dejanjih upor zoper Boga. Lik Prometeja je simbol človekove želje po iskanju resnice, utelešenje ideala v nasprotju z materializmom, ki ga uteleša Zevs, in dobi filozofsko razsežnost. V tem pogledu je delo Edgarja Quineta iz leta 1838 še posebno zanimivo, ker se mu posreči združiti več vidikov mita. Po Ajshilovem vzoru se v trilogiji (Prometej izumitelj ognja, Vklenjeni Prometej, Osvobojeni Prometej) opira na filozofski pomen, ki so ga razvili romantiki, in ga vnaša še globlje v politični kontekst Evrope nacionalnih revolucij: Prometej je utelešenje človeštva, ki stremi k napredku; njegova družica Heziona je »mati narodov«. Tretji del trilogije govori o nastopu krščanstva, prehodu iz antičnega v moderni svet, katerega simbol je Prometej; na Kavkazu križani titan s kraja svojega trpljenja vidi Golgoto in obiščeta ga nadangela Mihael in Rafael, ki mu napovesta padec bogov z Olimpa ...

André Gide (Slabo vklenjeni Prometej, 1899) zaznamuje prehod v 20. stoletje, ko daje liku Prometeja bolj psihološko, celo eksistencialno razsežnost. Orel, ki kljuva titanova jetra, je njegova vest, ki se ne more rešiti svojih lastnih prepovedi. Nazadnje Prometej požre orla ... Z Albertom Camusom (Prometej v podzemlju) postane Prometej lik upora proti veljavnemu redu, postane figura, ki jo simbolizira pridevnik iz vsakdanjega jezika (»prometejski«): tisto, »za kar je značilen duh ideala in vere v človeški opredeljenosti človeka« (definicija slovarja Larousse, 1993).