vzroki in 1914. Prvo svetovno vojno so povzročila skrajno zaostrena nasprotja med imperialističnimi velesilami (→ imperializem), ki so iskale način za novo razdelitev sveta, da bi prišle do novih surovinskih območij in povečale tržišče za svojo industrijo, še zlasti pa za kapital, ter tako še povečale svojo moč (predvsem Nemčija), ali da bi branile že ustvarjeni kolonialni imperij (Anglija). Rusiji je šlo za prevlado na Balkanu in za črnomorske ožine. Francija se je med drugim hotela maščevati za poraz v vojni 1870/1871, Avstrija je hotela oslabiti Srbijo in se učvrstiti na Balkanu, ravno tako tudi Italija. Zato so države ustanovile dve nasprotni vojaški zvezi, → antanto in → trojno zvezo. Povod za izbruh vojne bil atentat na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda v Sarajevu. 23. 7. 1914 je Avstro- Ogrska poslala Srbiji ultimat, ki ga ta kot suverena država ni mogla sprejeti, 28. 7. 1914 pa je napovedala Srbiji vojno; 1. 8. je Nemčija napovedala vojno Rusiji, 3. 8. pa Franciji. Velika Britanija je po nemški kršitvi belgijske nevtralnosti 4. 8. napovedala vojno Nemčiji, Avstro- Ogrska pa 5. 8. Rusiji; Črna gora se je pridružila Srbiji. Italija je proglasila nevtralnost.

V začetku v Evropi tri bojišča, zahodno, vzhodno in balkansko. Osnovna strateška zamisel nemškega vrhovnega poveljstva bila najprej premagati Francijo (Schlieffnov plan), zato so nemške čete vkorakale čez Belgijo, da so zaobšle francosko obrambno črto. Francozi so se morali konec avgusta 1914 umakniti južno od Marne. 5.-9. 9. bila znamenita bitka na Marni, kjer bila nemška ofenziva ustavljena in fronta stabilizirana. Nemškega vrhovnega poveljnika Moltkeja zamenjal Falkenhayn. V Vzhodni Prusiji nemška armada pod Hindenburgom (šef štaba Ludendorff) premagala Ruse, ki so prodirali od Nareva, 26.-31. 8. pri Tannenbergu in nato še 6.-14. 9. pri Mazurskih jezerih. Avstrijska armada, pod vrhovnim poveljstvom Hötzendorfa, se avgusta in septembra borila z Rusi v Galiciji, Rusi dosegli strateško zmago in vrgli Avstrijce do Sana. Konec septembra Nemci pripravili ofenzivo iz Šlezije, da bi pomagali Avstrijcem; 12. 10. prišli pred Varšavo, tam bili odbiti, umakniti so morali do Šlezije; na fronti proti Avstrijcem so Rusi prekoračili reko San. Po srditih bojih zahodno od Visle se vzhodna fronta decembra 1914 ustalila in prešla v pozicijsko vojno. V Srbiji 12.-24. 8. vojvoda Putnik na Ceru premagal Avstrijce pod generalom Potiorekom in s tem dosegel prvo antantno zmago. Srbska vojska prodrla v Srem, toda v bitki na Drini (do 11. 11.) zaradi pomanjkanja materiala zaustavljena, umakniti se morala iz Beograda, Valjeva. V protiofenzivi srbska vojska zmagala v kolubarski bitki (3.-16. 12.) in spet vzpostavila fronto na Savi in Drini. Turčija 29. 10. stopila v vojno na strani centralističnih sil in odprla fronto na Črnem morju, Kavkazu in v Mezopotamiji. Prvo leto se končalo za centralistične sile neugodno, saj se bliskovita vojna ni posrečila, fronte so se spremenile v pozicijsko izčrpavanje sil, boriti pa so se morali na štirih hkrati.

1915. Na zahodu sta Francija in Velika Britanija od decembra 1914 do februarja 1915 začeli več ofenziv v Šampanji, marca pa v Flandriji (ni bilo večjih uspehov); nemška ofenziva pri Ypresu (uporaba bojnih strupov) v maju le deloma uspela. Cilj antantnih ofenziv na zahodu bil razbremeniti Rusijo, toda Rusi bili premagani 4.-22. 2. pri Mazurskih jezerih, do septembra so se umaknili iz Galicije, Poljske, Volinije, Litve in Kurske. Rusi bili uspešni proti Avstriji v Karpatih, 22. 9. zavzeli Przemyśl ter prodrli na Dnester in Prut, nato se fronta ustalila. Oktobra stopila na strani centralističnih sil v vojno Bolgarija in 14. 10. v hrbet napadla Srbe (Avstrijci začeli 7. 10. iz Srema in Banata veliko ofenzivo). Srbska fronta bila razbita, srbske čete so se od konca novembra do februarja 1916 umikale prek Kosova in Albanije na jadransko obalo, od koder so jih izčrpane in močno zdesetkane zavezniki prepeljali na Krf. Po podpisu → londonskega pakta Italija maja odprla fronto na Soči; od julija do decembra štiri soške ofenzive brez odločitve, Italijani bili odbiti. - Po porazu Srbije avstrijske sile napadle Črno goro in zavzele Cetinje. V začetku 1915 antanta izvedla dardanelsko operacijo in se aprila z desantom izkrcala na Galipoliju, toda konec 1915 in v začetku 1916 so se morali zavezniki umakniti v Solun. Na morju 1. 11. nemška daljnovzhodna flota pri rtu Coronel premagala Angleže, a bila 8. 12. uničena pri Falklandskih otokih. Na Severnem morju 24. 1. bitka pri Doggerski plitvini, kjer so se Nemci umaknili. V celoti bilo 2. leto vojne uspešnejše za centralistične sile.

1916. V začetku leta Nemci prenesli težišče napadov na Zahod in 21. 2. začeli verdunsko bitko, ki je s presledki trajala do 9. 9., ob ogromnih izgubah na obeh straneh. Francozi Verdun obranili. Po tem nemškem neuspehu Falkenhayna zamenjala Hindenburg in Ludendorff. 24. 6. francoske in angleške čete začele ofenzivo na Sommi (prvič uporabili tanke), trajala do decembra, za antanto se končala neuspešno. V Galiciji začel 18. 3. general Brusilov spomladansko ofenzivo in zavzel Bukovino ter del Galicije; po tem antantnem uspehu 28. 8. na njeno stran stopila Romunija (antanta ji obljubila Banat, Bukovino in Transilvanijo). Skupna nemško-bolgarska ofenziva decembra strla romunsko fronto, 6. 12. zavzeta Bukarešta. Na soški fronti v 6. ofenzivi Italijani zasedli Gorico, v naslednjih treh pa niso uspeli priti do Trsta. Avgusta na novo odprta solunska fronta, 18. 9. srbska vojska ob pomoči Francozov po ogorčeni bitki zavzela Kajmakčalan, 9. 12. pa Bitolo. Na kavkaški fronti Rusi premagali Turke, ki so doživeli neuspeh tudi v Egiptu in izgubili Sinaj. 31. 5. v Skagerraku neodločena bitka med nemško in angleško floto, vendar se prva umaknila. Centralistične sile spoznale, da ne bodo mogle dobiti vojne, 12. 12. so prek Wilsona predlagale antanti mir na podlagi trenutnega statusa quo, kar je antanta zavrnila.

1917. Predvsem v taboru centralističnih sil in Rusiji začelo primanjkovati živil in surovin, sledile velike stavke (v Avstro-Ogrski 2 milijona stavkajočih), dezerterstva in oboroženi upori. 1. 2. začetek brezobzirne podmorniške vojne, 6. 4. stopile v vojno na strani antante ZDA. V Rusiji izbruhnila → februarska revolucija, začasna vlada je sicer nadaljevala vojno, vendar morala preložiti ofenzivo. Na Aisni in v Šampanji (Francija) začela antanta 13. 4. največjo ofenzivo v vsej vojni (nad milijon vojakov), v maju ustavljena brez rezultatov. 31. 7.-10. 11. britanska ofenziva v Flandriji, vendar nemških linij ni predrla. Zaman bila tudi tankovska bitka pri Cambraiju (20.-29. 11.). 19. 7. avstrijska in nemška armada začeli ofenzivo na vzhodu pri Tarnopolu, zavzeli Bukovino ter del Galicije. Po zmagi → oktobrske revolucije Rusija 15. 12. podpisala premirje s centralističnimi silami, osamljena Romunija morala 7. 5. 1918 kapitulirati. Na soški fronti Italija v 10. in 11. ofenzivi sicer zavzela Banjško planoto, toda v nasprotni ofenzivi Avstrijci zmagali pri Kobaridu, oktobra in novembra Italijani vrženi do Piave, na pomoč morale priti britanske in francoske divizije. Junija tudi Grčija stopila na stran antante. Nemci s podmorniško vojno dosegli velike uspehe in ogrozili angleško oskrbo. Avgusta upor v nemški mornarici, podobni upori tudi v Avstro- Ogrski. Na arabski fronti Britanci 11. 3. iztrgali Turkom Bagdad, 9. 12. Jeruzalem.

1918. Proces razpadanja Avstro-Ogrske se nadaljeval. Februarja upor mornarjev v Boki Kotorski, maja upor slovenskih vojakov v Judenburgu, 3. 3. mir centralističnih sil z Rusijo v Brest-Litovsku, Nemci dobili Ukrajino, zasedli pa tudi Krim, Donbas, Zakavkazje. Poleti začele tudi antantne sile intervencijsko vojno proti Sovjetski zvezi. Na zahodu začeli Nemci 21. 3. ofenzivo med Oiso in Sommo in prebili fronto, aprila odbiti. 9. 4. Nemci začeli ofenzivo v Flandriji in maja prodrli na Marno, sredi julija na Marni in v Šampanji začeli novo ofenzivo, ki jo antanta s pomočjo svežih ameriških čet zavrnila. 15.-26. 6. neuspešna avstrijska ofenziva na Piavi, borbena morala bila že zelo nizka. 18. 7.-30. 8. se morali Nemci umakniti z Marne na Aisne in v začetku septembra do Siegfriedove linije. Septembra srbska vojska in druge antantne čete prešle na solunski fronti v nezadržno ofenzivo, 29. 9. Bolgarija kapitulirala, 12. 10. osvobojen Niš, kmalu nato Beograd, Cetinje, Skadar, na severu Temišvar, Pecs; 10. 11. stopila na stran antante Romunija, 29. 10. v Zagrebu Narodni svet proglasil neodvisnost jugoslovanskih dežel v Avstro-Ogrski. 26. 10. Italijani pri Vittoriu Venetu prešli v ofenzivo, 29. 10. premirje. Združene antantne sile na Zahodu 26. do 28. 9. začele ofenzivo, oktobra morali Nemci zapustiti Siegfriedovo linijo; v začetku novembra v Nemčiji izbruhnila revolucija, najprej v mornarici, nato v Berlinu. 7. 11. Nemčija zaprosila za premirje, 11. 11. kapitulirala. Vojna končana z → versajskimi mirovnimi konferencami 1919/1920, z Nemčijo v Versaillesu 28. 6. 1919, z Avstrijo v Saint-Germainu 10. 9. 1919, z Bolgarijo v Neuillyju 27. 10. 1919, z Madžarsko v Trianonu 4. 6. 1920 in s Turčijo v Sèvresu 20. 8. 1920. Nemčija postala republika, izgubila kolonije ter Alzacijo, Loreno, Poznanjsko, Pomorjansko, Prusijo in Šlezijo, Porenje postalo demilitarizirano, Posarje prešlo pod skrbstvo Društva narodov; Avstro-Ogrska bila razbita na nacionalne države, Turčija zmanjšana za štirikrat, Italija dobila ozemlje po → londonskem paktu. 1. svetovna vojna ni razrešila nasprotij med imperialističnimi državami, končala se je z gospodarsko izčrpanostjo in silovitimi družbenimi pretresi.