Oskrba mladega vinograda

Kar v mladosti trte zamudimo, ne bomo nikoli več nadomestili v prihodnjih letih. Zato se ravnajmo po navodilih o oskrbi.

S skrbno nego mlade trte podaljšujemo življenje vinograda.

Oskrba v prvem letu

Če želimo pridobiti eno leto rodnosti vinske trte, ne zanemarimo temeljite oskrbe v letu sajenja, in sicer:

po vsakem dežju razbijemo skorjo in pazimo, da bodo hribčki stalno prerahljani;

po vsakem nalivu popravimo hribčke, če jih je voda odplavila;

previsoko zagrnjene cepljenke odgrnemo, da bo le okoli 3 cm prsti nad cepičem;

ko očesa cepiča poženejo, ročno rahljamo hribčke in okoli poganjka z roko drobimo grude;

rumene ali rumenkaste poganjke vedno pokrivamo z rahlo prstjo;

odstranjujemo rosne korenine in ponovno zagrinjamo;

ko so poganjki 10 do 15 cm dolgi, odstranimo del prsti z vrha kupčka, vendar naj bo del cepiča, zlasti cepljeno mesto, zagrnjeno;

v drugi polovici julija ob oblačnem vremenu odstranimo hribčke in še enkrat porežemo rosne korenine. Če je poletje zelo vroče, cepljena mesta ponovno zagrnemo;

poganjke čim prej privežemo ob kol. Vežemo po potrebi do konca rasti;

tla temeljito in večkrat rahljamo;

če ob sajenju nismo uporabili hlevskega gnoja, lahko ob rahljanju dognojujemo z dušičnimi gnojili;

škropimo 1-krat do 2-krat tedensko do konca julija, pozneje le enkrat na teden do sredine septembra;

uporabljamo le organske fungicide (ne bakrenih pripravkov, ki povzročajo ožige);

jeseni trse dobro zagrnemo.

Rast poganjkov pospešimo:

s kar najbolj zgodnjo vezjo poganjkov;

če pustimo le eden ali dva poganjka, druge oplevemo;

če odstranjujemo zalistnike, tudi najmanjše;

če po potrebi ob sušnem vremenu zalivamo (vsaj 8 do 10 litrov ) v luknje nad jamo, ki smo jo naredili s kolom;

v območjih, kjer je nevarnost toče, pustimo v prvem letu vse poganjke. Rast poganjkov na dolžino bo slabša, vendar bo zato razvoj korenin normalen.

Pazimo, da enoletni vinograd ne spremenimo v vrt ali njivo. Vinograd, čeprav enoleten, naj bo vinograd in ne njiva za druge kmetijske rastline. Obdelujemo pa ga kot najboljši vrt.

Oskrba v drugem letu

(Obdelujmo mlad vinograd kot zelenjavni vrt)

Jesensko ali zimsko obdelovanje zemlje naj bo globoko in skrbno. Če je bila zemlja ob obnovi dobro založena z gnojili, ni treba gnojiti.

Ko je nevarnost pozne spomladanske pozebe mimo, trto odgrnemo in obrežemo. Trto pustimo odgrnjeno. Vsa prazna mesta posadimo, slabo rastoče trte nadomestimo z novimi, odličnimi in enake sorte. S posajenimi trsi ravnajmo kot z enoletnimi. Tla redno obdelujmo in rahljajmo. Rast bomo pospešili z dognojevanjem z dušičnimi gnojili. Od druge polovice julija ne gnojimo z dušikom, da bodo rozge dobro dozorele. Škropimo pogosteje kot rodni vinograd. Pri zadnjih dveh škropljenjih uporabimo bakrene pripravke.

Rast mladic bomo pospešili:

če bomo trto opleli na dva najlepša poganjka, ko dosežeta okoli 10 do 15 cm dolžine in ju privezali ob kol;

z redno in stalno vezjo mladic ob sočasnem odstranjevanju zalistnikov. Če so zalistniki močni, jih ne lomimo, pač pa pinciramo (vršičkamo) na en list, da ne poškodujemo zimskih očes;

ko bujna rast ponehuje (navadno v prvi polovici avgusta), mladice vršičkamo, da bodo dobro dozorele. Ne vršičkajmo prenizko in pazimo na višino bodoče vzgojne oblike z dognojevanjem in rednim rahljanjem;

vso skrb posvetimo posajenim trtam.

(Vršičkanje dvoletnega vinograda je obvezno)

Obrezovanje ali »rez« vinske trte

Vinski trti z rezjo določamo in ohranjujemo obliko, s puščanjem večjega ali manjšega števila rodnih očes usmerjamo količino, posredno pa tudi kakovost grozdja oziroma vina iz tega grozdja.

Rez vinske trte je pomembno opravilo. Z vsakoletno rezjo ostro posegamo v njeno »življenje«, rušimo njen naravni razvoj in v tisočletjih pridobljene lastnosti. Trta je po naravi plezavka, ki se je v prazgodovini razvijala svobodno in dosegla velike razsežnosti.

Človek je koristil njene plodove in ko je spoznal njeno drugo uporabnost (vino), jo je začel razmnoževati. Sadil in vzgajal jo je tako, da si je olajšal delo in obiranje grozdja. Z rezjo jo je prisiljeval, da mu ni »zdivjala«. Tako človek tudi dandanes z obliko, ki ji jo daje in z vsakoletno »suho« ali »zeleno« rezjo poskuša uskladiti svoje koristi z zahtevami trte. Trta odmre ali hira, če ji ne pustimo, da razvije potrebno listno površino. Za človeka postane nezanimiva, če hkrati tudi ne rodi oziroma se izkoriščanje trte človeku več ne splača.

Dober vinogradnik je zlasti dober rezač, saj v pretežni meri z rezjo usklajuje svoje koristi s koristmi trte.

Pravilna rez trte zahteva od vinogradnikov, da spoznajo in poznajo življenje trte, vplive človeka na njeno življenje in lastnosti.

Vinogradniki različnih vinogradniških pokrajin so si omislili najrazličnejše vzgojne oblike trte in z več stoletnimi izkušnjami odbrali najprimernejše za njihove razmere, sorte, razširjene na njihovem območju ter za njihov način izkoriščanja.

V vsaki vinogradniški knjigi je opisanih več ali veliko različnih vzgojnih oblik. Vse vzgojne oblike imajo nekaj skupnega, vse vzdržujemo po skupnih pravilih. Za vinogradnika in za tistega, ki želi to postati, je torej pomembno, da spozna osnovna pravila. Le-ta mu omogočajo, da vzdržuje obliko trte in hkrati zagotovi stalen kakovostni pridelek.

Vrste lesa

Pri vinski trti razlikujemo stari les, dvoletni les in enoletni les (skica ). Stari les je glavič, deblo, krak, kordon in štrcelj na kordonu.

Dvoletni les raste iz starega lesa, na njem je enoletni rodni les.

Enoletni les je lahko roden ali jalov. Enoletni les imenujemo tudi rozga.

Osnovno pravilo: vinska trta rodi praviloma na enoletnem lesu, ki je zrasel iz dvoletnega lesa. Rozge iz starega lesa praviloma niso rodne (so jalovke).

Enoletni rodni les režemo na:

čepe (z enim očesom) — skica ;

reznike (z dvema očesoma) — skica ;

daljše reznike (s tremi do štirimi očesi) — skica ;

penjevce (s petimi do sedmimi očesi) — skica ;

šparone ali locnje (z več kot osmimi očesi) — skica .

Jalovke režemo na:

čepe (z enim očesom) — skica ;

reznike (z dvema očesoma) — skica .

Pri rezi čepov, reznikov, penjevcev ali šparonov odrežemo rozgo, 1 do 1,5 centimetra nad zadnjim očesom in to rahlo poševno od očesa (skica ).

Izrojene šparone, reznike ali stari les odstranimo 0,5 centimetra od osnove bodočega rodnega lesa in to pravokotno na odrezan les, da je rana čim manjša (skica ).

Pri vzgojnih oblikah, kjer ima vsak šparon ali penjevec svoj reznik, mora biti reznik vedno pod šparonom ali penjevcem, da se stari les preveč ne podaljša (skica ).

Šparon ali penjevec narežemo iz enoletnega lesa na dveletnem lesu. Izrojene stare šparone odstranimo (skica ).

Na starem rezniku, kjer ni uspelo vzgojiti dveh primernih rozg za šparon in reznik, narežemo le nov reznik. Šparon v tem primeru narežemo iz prve rozge na osnovi izrojenega šparona (skica ).

Pri vzgojnih oblikah z dolgim rodnim lesom brez reznikov ali čepov uporabimo za nov dolgi rodni les (šparon) rozgo, ki je najbližja osnovi izrojenega šparona (skica ).

Podobno lahko iz izrojenega šparona, ki v prejšnjem letu ni imel reznika, narežemo reznik iz prve rozge na izrojenem šparonu (skica ).

Če nam v preteklem letu ni uspelo narezati na kraku ali štrclju šparona in reznika, lahko na izrojenem šparonu narežemo iz rozg blizu osnove izrojenega šparona reznik in šparon (skica ).

Z obnavljanjem ali skrajševanjem krakov pri enokrakih ali dvokrakih vzgojnih oblikah začnemo dve leti pred obnavljanjem ali skrajševanjem krakov. Prvo leto pustimo pri pletvi jalovko na želeni višini kraka. Pri rezi v naslednjem letu narežemo eno jalovko na reznik ali čep, na povišanem delu kraka že pustimo dolgi rodni les brez reznika ali čepa. Prihodnje leto narežemo na novem rezniku (iz jalovke) šparon ali reznik, izrojeni ali previsoki krak odžagamo. Tako smo obnovili ali znižali stari krak.

Obnavljanje rodnih štrcljev na kordonu začnemo prav tako dve leti pred obnavljanjem. Dve leti pred obnavljanjem rodnih štrcljev pustimo ob pletvi jalovko na osnovi štrclja ali na kordonu v bližini starega štrclja. Pri rezi v naslednjem letu narežemo jalovko na reznik, na podaljšanem štrclju pa le šparon. Prihodnje leto ostarel rodni štrcelj previdno odžagamo, na novem dveletnem rezniku pa narežemo šparon ali reznik (skica ).

Podobno kot pri obnavljanju rodnih štrcljev ali krakov pomlajujemo ves trs ali le del (skica 74).

Opešane vinograde lahko uspešno pomladimo (skica )

Čas rezi

Čas rezi pravzaprav določamo glede na velikost vinogradniškega obrata ter razpoložljivo delovno silo. Vinogradniki, ki imajo manjše površine, bodo trto obrezovali praviloma takrat, ko preneha najhujši mraz, veliki obrati pa bodo morali začeti s tem opravilom že zelo zgodaj. S prepozno rezjo, ki jo zavlečemo vse do solzenja ali celo brstenja, povečamo izgubo na hranljivih snoveh.

Jesenska in zimska rez

Jesenska ali zimska rez trte lahko po nekaterih izkušnjah v hudih zimah slabo vpliva na brstenje. Očesa in les naj bi pri prerani rezi pozebla. Brez skrbi pa lahko odstranimo vse izrojene šparone in rozge, ki jih ne bomo uporabili za rodni, vzgojni ali nadomestni les, že v jeseni ali pozimi. Tako bomo spomladi imeli veliko časa za dokončno rez. S prepozno rezjo sicer lahko podaljšamo začetek brstenja in se za nekaj dni izognemo morebitnim pomladanskim pozebam, vendar moramo vedeti, da se bo zaradi zelo pozne rezi zavleklo vezanje šparonov.

Rez po zimski pozebi

Rez po zimski pozebi poškodovanih trt se ravna tudi po tem, kakšna je bila pozeba.

Če so pozebla le zimska očesa, moramo ugotoviti, če so pozebli le glavni brsti ali tudi sobrsti. Pri pozebi glavnega brsta in sobrstov bomo pustili nekoliko več rodnega lesa (očes). Pri pozebi le glavnega brsta v očesu ne smemo narezati preveč očes, ker bodo z veliko verjetnostjo zbrsteli sobrsti. Računati pa moramo, da bo s pletvijo veliko dela. Z njo bomo morali takoj po zbrstitvi uravnovesiti razvoj mladic in rodnosti. Mladice iz sobrsta so namreč tudi rodne, čeprav imajo znatno manj nastavka.

Če je pozebel enoletni ali celo stari les, je potrebno ves poškodovan les odstraniti vse do nepoškodovanih delov. Priporočljivo je, da vedno, ko je vinograd pozebel, režemo zelo pozno. Tudi v tem primeru moramo biti pripravljeni na veliko dela, ki ga bomo imeli s pletvijo. S pletvijo si moramo namreč zagotoviti primeren rodni les za naslednje leto oziroma za ponovno ureditev donosne vzgojne oblike trte.

Rez po pomladanski pozebi

Majske pozebe nastopijo lahko šele takrat, ko so že poganjki tudi 20 do 30 cm dolgi. Zlasti nekatere lege in tudi sorte so za pomladansko pozebo zelo občutljive. Majska pozeba leta 1953 nas je dodobra izučila, da moramo z mladimi, zelo bujnimi trtami po pozebi ravnati drugače kot s starimi in manj bujnimi.

Pri mladih trtah lahko ne glede na pozebo računamo še na dokajšen pridelek. Sobrsti so pri bujnih, mladih trtah sorazmerno še kar rodni, pri starih pa praktično poženejo le jalovke. Zato v mladem vinogradu ne bomo pozeblega rodnega lesa (šparona) odstranili ali pa le za kako tretjino. Zelene poganjke, ki jih je slana popolnoma ali le delno posmodila, bomo čimprej porezali na 1 cm dolg cepič. To rez moramo opraviti najpozneje v enem tednu po pozebi. V starih vinogradih lahko pričakujemo le, da bodo pognala speča očesa. Zato bomo večino šparonov in tudi rodnih reznikov odstranili in to najmanj dve tretjini ali celo eno četrtino. Tudi s po pomladanski pozebi poškodovanimi trtami bomo imeli med vegetacijo veliko dela. Večkratna temeljita in strokovna pletev bo nujna.

Rez po toči poškodovanih trt

Ne glede na čas in velikost povzročene škode, vsaka toča zmanjša rast in razvoj trte in seveda tudi pridelek. Če toča zmanjša listno površino, ne poškoduje pa zimskih očes, moramo ob rezi v naslednji pomladi zmanjšati število rodnih očes ali pa močno povečati količino gnojil. Močnejša toča poškoduje tudi zimska očesa. Ni prav, da bi zato povečali število rodnih očes pri rezi, nasprotno, pustiti moramo manj očes, da si trta opomore.

Glavna skrb naj bo, da bomo v letu po toči vzgojili dovolj rozg in trto, če je to potrebno, pomladili in ji dali pravo obliko. Če je poškodovan le les, očesa pa ne in tudi listna površina ni bila prizadeta, bomo spomladi narezali šparon ali dva več. Po toči ranjeni šparoni se pri vezi hitro zlomijo. Zato pustimo več šparonov in odvečne po končani vezi šparonov odstranimo.

Vezanje (»vez«) šparonov

K dobri rezi sodi tudi pravilna vez. Šparone vežemo, da očesa razporedimo na opori ter da povečamo njihovo enakomerno obrast in rodnost. Upogibanje je glede na vzgojno obliko različno.

Šparon upognemo vedno prek odrezanega ostanka (čepka), da se nam šparon na osnovi ne odlomi, »začesne« (zatrga) (skica ).

Šparon ali penjevec vežemo tako, da je lok čim bližji osnovi šparona. Dokazano je, da tako upognjen in vezan šparon rodi več in se lepše obraste (skica ).

Pri vodoravni (ali Gyot vezi) lahko šparon na žico dvakrat privežemo. Ta vez je primerna tudi za latnik in brajde (skica ).

Pri navpični (ali Sylvoz vezi) upognemo šparon ostro, navpično navzdol in ga dvakrat privežemo na žico. Ta način vezi je primeren za čvrst, žilav rodni les (primorski vinorodni rajon) skica .

Srčasta vez je primerna za debelejši, krhek rodni les v podravskem in posavskem vinorodnem rajonu (skica ).

Royatova vez je podobna vezi v loku in je uporabna le pri nekaterim kordonskih vzgojnih oblikah (skica ).

Pri vezi uporabljamo različna veziva od vrbovca pa do plastičnih mas, žic, vrvic in tako dalje (skica ).

Vzgojne oblike

Postopna vzgoja enoramnega kordona

Drugo leto po sajenju spomladi obrežemo najlepšo rozgo na dve očesi, vse druge odstranimo.

V drugem letu vzgojimo dve dolgi, dobro dozoreli rozgi (skica ).

Spomladi tretje leto narežemo najlepšo rozgo na dolgo. Pri dolžini upoštevamo bodočo višino debla in prvi podaljšek kordona. Bodoče deblo vsaj dvakrat prevežemo h kolu in dvakrat bodočo ramo kordona. Prehod iz debla v ramo kordona naj bo zelo dolg. Pri vezi pazimo, da bo zadnje oko na koncu kordona spodaj.

Med letom oplevemo na kolenu vse mladike, na deblu pa pustimo 1 do 2 mladik za ojačitev debla. Na kordonu oplevemo vse tiste mladike, ki jih ne potrebujemo za predvideno vzgojno obliko.

Spomladi naslednjega leta očistimo deblo, rozge na kordonu narežemo na reznike z 1 do 2 očesoma, rozgo na koncu kordona narežimo za podaljšek kordona in ga dvakrat privežimo na osnovno žico.

Podaljšek kordona med letom oplevemo in pustimo le mladike, ki so potrebne za predvideno vzgojno obliko. Oplevemo vse nepotrebne mladike in jalovke na reznikih dveletnega kordona. Pustimo le dve mladiki na vsakem rezniku. Deblo oplevemo. Preostale mladike pa primerno visoko vršičkamo.

Pri rezi v četrtem letu narežemo rozge na starejšem kordonu na reznike oziroma čepe z 1 do 2 očesoma, najprimernejšo rozgo na zgornjem delu debla pa na dolžino druge rame kordona (skica ).

Naslednje leto obrežemo na novem podaljšku kordona rozge na 1 do 2 očesi. Na starem deblu kordona na dvoletnem lesu narežemo zgornjo rozgo na šparon, spodnjo na čep z enim dobro vidnim očesom. Šparone narežemo glede na vzgojne oblike.

V petem letu po sajenju imamo dokončno vzgojen enoramni kordon z rodnimi štrclji, dvoletnim lesom, čepi oziroma rezniki in šparoni. Število štrcljev in število šparonov, kakor tudi način rezi so odvisni od vzgojne oblike.

Vzgoja dvoramnega kordona

Vzgoja in rez sta v drugem in tretjem letu podobni vzgoji enoramnega kordona. V tretjem letu pazimo, da vzgojimo primerno rozgo za drugo ramo kordona.

Med rastjo v četrtem letu oplevemo vse nepotrebne mladike, ostale pa primerno visoko vršičkamo.

Vzgoja rodnih štrcljev, dvoletnega in rodnega lesa je podobna vzgoji enoramnega kordona.

Opozorilo: v četrtem letu je pri takem načinu vzgoje kordonov pridelek navadno manjši ali se vsaj ne zveča. Zato se včasih zelo poveča bujnost. Če želimo povečati rodnost in zmanjšati bujnost v četrtem letu, lahko trto močneje obremenimo.

Primer: v četrtem letu lahko na kordonu ali podaljšku kordona pustimo glede na bujnost 1 do 2 šparona, kot kažeta skici. Šparone privežemo kar na osnovno žico. Tako rodnost zvečamo, bujnost zmanjšamo (skica ).

Če želimo pozneje le eno deblo, vzgojimo iz enega debla drugi kordon, v petem letu pa drugo deblo s pripadajočim kordonom odstranimo. Lahko pa obdržimo dve debli dalj časa ali za vedno in tako zmanjšamo tveganje pri obnavljanju ali pomlajevanju kordonov.

Primer: s tem načinom lahko povečamo obremenitev že v tretjem letu. Namesto enega debla narežemo v tretjem letu dva z bodočima kordonoma (skica ).

Dvošparonska vzgoja (Dvojni Gyot »Gijó«)

Drugo leto po sajenju spomladi obrežemo najlepšo rozgo na dve očesi, vse druge odstranimo.

V drugem letu vzgojimo dve močni rozgi (skica ).

Tretje leto spomladi narežemo najprimernejšo rozgo na višino osnovne žice, tako da bo zadnje oko nad osnovno žico.

V tretjem letu pustimo 3 do 5 mladic, vse druge takoj spomladi oplevemo.

V četrtem letu narežemo najprimernejše rozge na 1 šparon in 2 reznika, ki bosta v prihodnje služila za krake.

Peto leto bomo trto obrezali že na normalno vzgojno obliko, to je na dva šparona in dva reznika.

Zelo bujne trte bomo vzgojili takole: najbujnejšo rozgo bomo v tretjem letu narezali na dolgo in jo v loku privezali na osnovno žico (skica ). Deblo bomo opleli tako, kot kaže skica, vse druge mladice bomo pustili, da lahko več rodijo.

V četrtem letu spomladi izrojen šparon odrežemo, mladike na deblu pa narežemo, če je trta še vedno bujna, na dva šparona in en reznik.

V petem letu bomo trto obrezali že na normalno vzgojno obliko, to je na dva šparona in dva reznika. Če je trta še vedno zelo bujna, lahko narežemo tudi tri šparone.

Nekatere vzgojne oblike

Vzgojnih oblik vinske trte je veliko. Pri nas so se v gostih nasadih uveljavile tiste, ki so enostavnejše (dvokraka šparonska vzgoja). V sodobnih nasadih z manjšim številom trt na hektar se vedno bolj uveljavljajo tako imenovane kordonske vzgojne oblike, to je oblike z vodoravnimi stalnimi kordonskimi vejami. Ker lahko na kordonih narežemo veliko rodnega lesa (reznikov in šparonov), imenujemo te vzgojne oblike tudi »intenzivne«. Vzgoja kordonskih vzgojnih oblik je nekoliko težja in zahteva od rezača več znanja in razgledanosti kot dvokraka šparonska.

Dvokraka šparonska vzgojna oblika ali »dvojni Gyot«, medtrsna razdalja je 1,20 do 1,30 m, višina debla 0,60 do 1,00 m, ima 20 do 24 rodnih očes na trto. Razširjena je v vseh vinorodnih rajonih (skica ).

Dvokraka šparonska vzgojna oblika s strmo vezjo šparonov. Medtrsna razdalja je 0,80 do 1,00 m, višina debla 1,00 do 1,30 m, ima 20 do 24 rodnih očes na trto. Potrebna je dodatna žica pod osnovno za privezovanje šparonov. Zaradi manjše medtrsne razdalje lahko število trt na enoto površine močno povečamo. Primerna je za vse rajone (skica ).

Dvoramna kordonska oblika s kazenavljevo (»Cazenave«) vezjo šparonov. Kordonske veje so kratke (35 do 40 cm) s po dvema rodnima štrcljema. Medtrsne razdalje so 1,00 do 1,30 m, višina debla 1,00 do 1,20 m, ima 30 do 48 rodnih očes na trto. Razširjena je v podravskem in posavskem vinorodnem rajonu v tako imenovanih rekonstruiranih vinogradih (skica ).

Dvoramna kordonska oblika s strmo svobodno vezjo (modificirani »Sylvoz«, silvo). Medtrsna razdalja je 1,00 do 1,20 m, višina debla 1,20 do 1,40 m, ima 40 do 50 rodnih očes. Kordonske veje so kratke (40 cm) s po dvema ali tremi rodnimi štrclji. Potrebna je dodatna žica pod osnovno. Močno je razširjena v podravskem vinorodnem rajonu na terasah (skica ).

Enoramna (Sylvoz — silvo) kordonska vzgojna oblika. Medtrsna razdalja je 1,20 do 1,50 m s po pet do sedem rodnih štrcljev. Kordonska veja je 1,00 do 1,30 m dolga. Lahko vzgojimo tudi dvoramni kordon, Trto lahko obremenimo (teoretično) s 40 do 60 rodnimi očesi. Višina je 1,40 do 1,80 m. Potrebna je dodatna žica pod osnovno. Razširjena je v primorskem vinorodnem rajonu, v drugih dveh je manj razširjena (skica ).

Enoramna srčasta Sylvoz kordonska vzgojna oblika. Razlika med prejšnjo in to vzgojno obliko je le v srčastem načinu vezi šparonov. Deblo je lahko za 20 cm nižje (skica ).

Enoramna kordonska vzgojna oblika »ribja kost ali ribji hrbet«. Medtrsna razdalja je 1,20 do 1,50 m s po pet do sedem rodnih štrcljev. Kordonska veja je 1,10 do 1,40 m dolga. Trto lahko (teoretično) obremenimo s 45 do 70 očesi. Višina debla je 1,30 do 1,80 m. Potrebni sta dve dodatni žici v višini osnovne. Primerna je le za primorski vinorodni rajon (skica ).

Enoramna kordonska vzgojna oblika »polovična ribja kost ali polovični ribji hrbet«. Uveljavila se je za nekatere sorte v podravskem vinorodnem rajonu. Medtrsne razadlje so 1,20 do 1,30 m. Trte lahko (teoretično) obremenimo s po 40 do 50 rodnimi očesi. Šparone oziroma penjevce vežemo na vzporedno žico v višini osnovne ali tudi bolj strmo. Primerna je za enovrstne terase z vezjo šparonov proti zunanja brežini (skica ).

Enoramna prostoviseča kordonska svobodna vzgojna oblika (»Casarza«). Medtrsna razdalja je 1,30 do 1,50 m, višina debla 1,50 do 1,80 m. Režemo le dolge šparone in jih ne privezujemo. Pod težo mladik in grozdja se sami upognejo navpično navzdol. Primerna je le za zavetne lege. Širi se v primorskem vinorodnem rajonu (skica ).

Močne trte pri dvokrakem Gyot lahko močneje obremenimo še z vzgojo tretjega kraka (skica ).

Neuspele kordonske oblike ali bujne dvokračne oblike lahko spremenimo v večkračne. Šparone razporedimo svobodno (skica ).

Tako močno zvečamo obremenitev trt z rodnimi očesi.

Starim trtam z bujno rastjo lahko zelo močno povečamo obremenitev s pahljačasto razporejenimi kraki. Šparone na obstoječi žični opori razporedimo poljubno (skica ).

Pri pahljačasti razporeditvi krakov in pri urejeni žični opori režemo šparone po »Sylvoz« načinu, vendar mora biti višina debla temu primerna (skica ).

Ponekod v podravskem vinorodnem rajonu neuspele kordonske oblike preoblikujejo v večšparonske. Rast in bujnost trt se ob dobrem gnojenju močno povečata (skica ).

V nekaterih državah se širi tako imenovana »krona« z vodoravno ali navadno vezjo šparonov. Pri tej obliki sta potrebni dve vzporedni žici na isti višini ali pa celo tri, kot pri »ribjem hrbtu« (skica ).

V primorskem vinorodnem rajonu so razširjeni latniki. Latnikov imamo več vrst: strnjenega, prekinjenega in samostojnega. Slika prikazuje prekinjen latnik, kjer je kordonska veja usmerjena pravokotno na obdelovalno smer. Šparoni so razporejeni kot pri ribjem hrbtu (skica ).

Latnik je močno razširjena oblika na Krasu za sorto refošk (teranovko), skica .

Ponekod se uveljavlja kombinacija kraškega latnika s prostovisečo obliko (skica ).

Opora vinske trte

Žična opora je draga. Zato premislimo o tem, kakšne stebre bomo uporabili. Uporabljamo lahko lesene (kostanj, akacija, hrast), ki jih impregniramo in jim tako povečamo trajnost vsaj za eno tretjino. Armirani betonski stebri so težki in dragi, lažji so stebri iz prednapetega betona. Zelo primerne so železne cevi ali železo »L« ali »U« profila, ki jim zabetoniramo podstavke (skica ).

Železne stebre zaščitimo pred korozijo. Stebre iz prednapetega betona in kovinske stebre moramo opremiti s prečkami in vodili za žico. Ta izdatek se glede na trajnost in racionalnost splača. Skice 105 do 112 prikazujejo različne načine pritrjevanja žice, prečk in sidranja.

Za oporo uporabljamo pocinkano žico ali plastificirano mehko žico. Ko začne pocinkana žica rjaveti, jo lahko premažemo s protikorozijskimi sredstvi (minij, plastični premazi, oljne barve in tako dalje).

Navadno uporabimo:

za osnovno kordonsko žico žico premera 2,5, 2,8 ali 3,00 mm;

za oporne žice žico premera 2,0 do 2,5 mm; za sidranje žico 3,1 do 3,4 mm.

Skica . Leseni stebri so iz dneva v dan dražji in tudi dobiti jih je težko. Zato so vedno bolj zanimivi betonski, še zlasti tisti iz prednapetega betona, ker so lažji in elastični. Železni stebri potrebujejo dodatno »coklo« iz betona, kar podražuje steber in otežuje njegovo postavljanje. Tudi plastični koli in stebri so zelo primerni za vinograd, vendar so zaenkrat predragi v primerjavi z drugimi.

Skica . Sponke za povezovanje žice si naredimo sami iz odpadne debelejše pocinkane žice. Za njihovo pripravo imamo pozimi dovolj časa

Skica . Stebrov krajnikov ne postavljamo preveč poševno, ker izgubimo v vrsti preveč prostora zaradi močno odmaknjenih sider. Postavimo jih pod kotom 70 do 80 stopinj.

Skica . Prečke niso dobro pritrjene na stebrih, se hitro lomijo, žeblji ali vijaki zarjavijo, žica se trga, U žeblji in druge sponke izpadajo in pa drugo. Če že uvajamo oblike trte, ki zahtevajo prečke — prečne nosilce, naj bodo le-te iz trdega lesa, dobro impregnirane in seveda žagane. Vse luknje za pritrditev in za žico moramo vrtati s svedri, vijake ali debele žeblje pa poskušajmo impregnirati z minijem ali drugim zaščitnim premazom.

Skica .

Skica . Ni vedno najenostavnejše sidro tudi najcenejše. Izberimo taka sidra, ki bodo trajala tako dolgo kot celotna žična opora.

Skica . V peščenih in prhlih tleh moramo stebre, krajnike podložiti s kamnom ali opeko.

Skica . Vodila za žice.

Potrebno oporo za terasne nasade izračunamo za vsak primer posebej. Na ravnih terasah bomo postavili stebre na vsakih 7 do 8 m, prav tako tudi v ravninah ali v vertikalnih vinogradih. Na vijugastih delih terase bodo stebri postavljeni bolj gosto, to je na vsakih 5 do 6 m. Na vijugastih terasah žice ne smemo napeti premočno, da se opora pod obtežitvijo ne podira. Na močno vijugastih terasah stebre utrdimo poprek (sidra), ali jih utrdimo s povezovanjem stebrov z vertikalno žico. Če je terasa ali vrsta predolga, bomo oporo prekinili s prehodom (skica ). Na prehodih stebre utrdimo s sidri ali pa jih povežemo s prečnimi drogovi ali žico.

Pri nameščanju žice uporabljamo odvijala za žico (skici in ). Ne nategujemo žice s kleščami ali močnimi železnimi napenjalniki, ker bomo ranili pocinkani ali plastični plašč žice. Žica bi hitro rjavela. Žice ne nategujemo v vročini in upoštevajmo krčenje žice v hudem mrazu. Žica, močno nategnjena v vročini, se bo pozimi, če je ne popustimo, tako skrčila, da bo iztrgala sidra ali pa polomila oporo. Opora je draga, zato bodimo temeljiti pri ureditvi žične opore.

Pri napenjanju žic lahko uporabimo enostavna napenjala, ki jih namestimo na ali ob krajnikih (skica ) ali na žice ob začetku vrste (skica ).

Potrebno število vnogradniških stebrov na 1 hektar neterasiranega vinograda

Konzerviranje kolja in lesenih stebrov

Modra galica: kolje in stebre namočimo v 6 do 8-odstotno raztopino modre galice. Impregnacija traja 8 do 10 dni. Pred uporabo kolje in stebre osušimo.

Katran: Kolje in stebre namočimo v vroč katran 60 do 80 cm globoko. Namakanje ponovimo dvakrat ali trikrat. Pred uporabo dobro osušimo kolje in stebre, da se izgubi neprijeten vonj, katerega bi se lahko navzelo tudi grozdje.

Ožiganje: Stebre ožgemo 60 do 80 cm visoko. Vroče stebre lahko namakamo v vročo zmes katrana in karbolineja, motornega ali odpadnega olja. Tako učinek konzerviranja izboljšamo.

Na trgu je veliko specialnih impregnacijskih sredstev. Uporabimo jih po navodilih, ki so jim priložena.

Teža in dolžina žice pri različnih premerih

Dolžina žične opore na hektar neterasiranega vinograda

Izpopolnjevanje praznih mest in preoblikovanje vzgojnih oblik

Življenjska doba trte je omejena in odvisna od načina izkoriščanje, nege, gnojenja in seveda sorte in podlage. Nekatere trte v vinogradu hitreje opešajo, druge odmrejo zaradi poškodb ali motenj v življenju trte. Tako nastanejo prazna mesta, ki jih, če je vinograd drugače še v redu, lahko izpopolnimo.

Stara in učinkovita metoda izpopolnjevanja praznih mest v vinogradu sta z vlačenicami (skica ) in z grebanicami (skica ). Enoletni les (rozge) se sčasoma ukorenini in lahko živi in rodi, ne da bi bile cepljene na ameriško podlago, tudi deset in več let.

Stare vinograde lahko preuredimo v bolj sodobne. Trta mora imeti še veliko življenjskih moči, da lahko prenese postopek preoblikovanja iz tako imenovanih ekstenzivnih oblik v bolj intenzivne oziroma iz nizkih oblik v višje.

Skica prikazuje postopno preoblikovanje iz nizkodebelne v visokodebelno šparonsko obliko, ne da bi se pri tem bistveno zmanjšal pridelek. Zelo močne trte lahko zvišamo naenkrat brez kakršnekoli izgube pridelka (skica ).

Skica kaže postopno preoblikovanje nizke oblike v visoko kordonsko obliko.

Pred vsako močno »operacijo« moramo že eno leto pred začetkom preoblikovanja okrepiti trte in povečati nego. Če so medvrstne razdalje pregoste, lahko vsako drugo vrsto tudi izkrčimo, da trtam, ki ostanejo, zagotovimo več sonca in življenjskega prostora.

Pred tako korenitimi posegi v življenje trte se posvetujmo s strokovnjakom, ki bo tudi svetoval, ali se vinograd splača preoblikovati.

Preoblikovanje nizke v visoko kordonsko obliko (skica )

Skica . Zviševanje debla ne da bi se zmanjšal pridelek lahko dosežemo le pri izredno bujnih trtah. Pri manj bujnih trtah je boljše postopno preoblikovanje.

Skica . Pri preoblikovanju v visoke kordonske oblike moramo računati, da bo v drugem letu pridelek na teh preoblikovanih trtah nekoliko manjši. Seveda pa se bo bujnost prav drugo leto precej zvečala. Prestarih trt najbrž ne bomo mogli tako preoblikovati in je bolje, da jih temeljito pomladimo in to tako, da višine debla ne bomo preveč zviševali.

Brajde

Primerno podnebje

Vinska trta uspeva v krajih s primernim podnebjem. V naših, slovenskih razmerah uspeva le na določenih legah, na osončenih pobočjih. Človek je izkoristil posebne mikroklimatske razmere v bližini bivališč, ob zgradbah in vrtovih. Začel je saditi vinsko trto tudi v krajih, kjer sicer ne bi mogla uspevati.

Brajda je stara oblika opore za vinsko trto, ki ima dandanes še poseben estetski pomen za okolje. Brajda daje nekaterim našim naseljem in vasem značilno podobo. Izkušnja, da lahko daje brajda tudi večje količine grozdja in vina, je spremenila nekatera predmestna naselja in vasi v prava vinogradniška območja. Žal v večini naselij prevladujejo neestetske, robustne in neurejene brajde, ki zlasti pozimi zelo kvarijo videz naših krajev.

Škodljivost hibridov

Za ugled slovenskega vinogradništva in zdravje prebivalstva so zelo škodljivi hibridi. Zmotno je mišljenje, da žlahtna vinska trta na brajdi ne uspeva in da je z njo veliko dela. Žlahtno trto moramo škropiti (peronospora in oidij), škropljenje pa delo na vrtu le popestri.

Brajde, ki jih videvamo na naših vrtovih, se razlikujejo po zgradbi opore in po vzgojnih oblikah trte, zadnja leta tudi po uporabljenem materialu. V dobi rasti trte, ko brajda ozeleni, skoraj ne vidimo zgradbe opore. Od jeseni do pozne pomladi (skoraj pol leta) pa so vidne konstrukcije brajd. Okorne »težke« brajde, v zadnjem času tudi iz betona in železa, z neprimernimi vzgojnimi oblikami, dajejo videz neurejenosti in primitivnosti. V želji, da bi bila opora kar najbolj trajna in trdna smo spremenili naše vrtove v »gozdove« debelnih brun, betona in železja.

Kakšna naj bo brajda

Brajda naj bo trajna, lahka in eleganta. Lesena je najlepša, je pa tudi draga, ker ni trajna. Trajnost ji povečamo z impregnacijskimi sredstvi in premazi. Ne bomo grešili, če bomo za nosilce stebrov uporabili tanke stebre iz prednapetega betona ali železnih cevi, še zlasti, če jih prekrijemo s pastelnimi barvami. Ne obarvajmo jih kričeče! Zelo lepe so kombinacije betonskih ali železnih opornikov z naravnim lesom. Drage in netrpežne lesene late in prečke so najlepše, vendar jih počasi spodriva žica. Z leti se žica raztegne, se trga in deluje neestetsko. Če že uporabljamo žico, je uporabimo čimmanj.

Težka opora skrije vzgojno obliko. Zato moramo dati trti pri lahki opori (brajdi) primerno in urejeno vzgojno obliko.

Gostota sajenja

Gostota sajenja trte (medvrstne razdalje) daje brajdi poseben videz. Najlepša je brajda z malo trsja. Seveda ima malo število trt to slabo stran, da brajda le počasi zaraste. Čakati moramo več let, da trta brajdo v celoti prerase. Z gostejšim sajenjem dosežemo hitro rast, grozdje je večje, lepše in kakovostno. Redko sajeno trto vzgajamo bolj svobodno, gosto po strogih pravilih rezi.

Vzgojne oblike za brajde

Vzgojne oblike trte na brajdah so lahko najrazličnejše. Najpomembneje je, da enoletni les razporedimo na brajdi (očesa) čimbolj enakomerno. Praviloma bi lahko obremenili trto le s 6 do 10 rodnih očes na 1 m² brajde, sorte z večjimi grozdi manj, sorte z drobnim grozdjem več. Način rezi in pravila rezi so enaka kot pri rezi v vinogradu, le da režemo bolj na reznike in manj na dolgi rodni les (šparone, locnje, bike, penjevce).

Neurejena, nepravilno vzgojena trta ima veliko starega lesa (dolgih ogolelih vej in debel). Razmerje med starim in enoletnim lesom je neustrezno. Zato sta rast mladic in pridelek slabša, kot bi lahko bila. Kolikor več je mladega, neostarelega lesa, toliko lepša bo brajda in toliko bolj bo rodila.

Že v začetku si načrtujmo, kakšno obliko želimo in se vsa leta tako tudi ravnajmo. Ne spreminjajmo vsako leto njene vzgojne oblike. Naučimo se splošnih pravil o rezi trte, potem nam rez ne bo delala preglavic.

Na skicah prikazane brajde naj bodo le za premislek in v pomoč. Čar dela na brajdi je prav v tem, da jo lahko prilagodimo svojim zamislim. Trta to prenese, če poznamo vsaj nekatere njene osnovne zahteve.

Špalirna oblika — dvoetažni dvojni Gyot. Medtrsna razdalja 1,30 m, razlika med etažama 0,70 do 0,80 m (skica ).

Špalirna oblika — dvoetažna šparonska vzgoja. Medtrsna razdalja je 0,80 do 1,00 m, razlika med etažama 0,70 do 0,80 m (skica ).

Navpični kordon z dolgim rodnim lesom. Primerna oblika tudi za špalir ob stenah (skica ).

Horizontalni etažni kordon s kratkim rodnim lesom (rezniki). Primerna oblika tudi za špalir ob stenah. Razlika med etažami je 0,60 do 0,70 m (skica ).

Brajda ob steni. Prosta vzgojna oblika (skica ).

Način pritrditve opore na steno (skica ).

Slovenska »štajerska« brajda s svobodno vzgojno obliko (skica ).

Poševni latnik s strogo vzgojno obliko iz okolice Ljutomera (skica ).

Senčnica z vertikalnimi kordoni in velikim številom trt (skica ).

Senčnica s kombinacijo etažnih kordonskih oblik in latnika s svobodno vzgojno obliko (skica ).

Kombinacije slovenske brajde, brajde ob zidu in girlande na Štajerskem (skica ).

Pokrovni latnik, tako imenovana produktivna brajda s svobodno vzgojno obliko, okolica Maribora in Dravsko polje (skica ).

Zelena rez v rodnem vinogradu

(ampelotehnična dela)

Ukrepi za usmerjanje razvoja trte

Rast zdravih in dobro prehranjenih trt je močna. Navadno požene trta spomladi več poganjkov (mladik), kot je potrebno za njen nujen obstoj in prehrano grozdja. Človek mora poseči v njen razvoj, ker bi jo drugače le težko obvladoval, zdivjala bi in se razrasla v goščavo. Zmanjšal bi se pridelek, kakovost grozdja bi bila slabša. Ukrepi, s katerimi lahko neposredno usmerjamo razvoj in rast trte v tej dobi so pletev, odstranjevanje grozdičev, prikrajševanje mladik, privezovanje in spravljanje mladik med žice, odstranjevanje zalistnikov ter vršičkanje. Seveda ne smemo pozabiti gnojenja in obdelovanja tal. Za boljše razumevanje smo prikazali na skici 9 (stran 9) rodno mladiko z nekaterimi njenimi organi.

Pletev

Ko trta zbrsti, je pletev prvo pomembno opravilo v vinogradu. V zadnjih desetletjih pletev preveč podcenjujemo, ne opravimo je temeljito, pravočasno in strokovno. Posledica tega je gost, grmičast trs, ki otežkoča vzdrževanje vzgojne oblike in dobro zaščito. Gnitje grozdja je večje in včasih oplodnja zato slabša.

Plevemo zelo zgodaj, takoj, ko na poganjkih opazimo kabrnke — bodoče grozdišče. Pletev moramo končati vsaj deset dni pred začetkom cvetenja, da lahko oploditev nemoteno poteka.

Oplevemo:

jalovke na starem lesu, kolikor jih ne bomo uporabili kot nadomestek ali pomladitev debla, kraka kordona ali rodnega štrclja na kordonu;

nerodne mladike (jalovke) in mladike na šparonih, ki so pognale iz sobrstov (skici in );

nerodne mladike na reznikih ali čepih, to je vse tiste, ki jih ne bomo uporabili pri suhi rezi;

vse drobne, slabo razvite poganjke na deblu in drugem starem lesu, ko so pognali iz spečih očes, razen morda tistih, ki jih imamo za rezervo;

izjemoma bomo odstranili tudi rodne mladike, če slutimo, da je nastavek glede na moč trsa preobilen.

Pletev lahko opustimo:

pri nekaterih visokih vzgojnih oblikah (Mozerjeva vzgoja in prostoviseča oblika),

na legah, ki so izpostavljene pomladanskim pozebam in če je vinograd že pred pletvijo poškodovala toča.

Odstranjevanje grozdičev

Pri preobilnem nastavku grozdja smo včasih prisiljeni odstraniti del grozdičev. Grozdiče odstranjujemo po oploditvi, ko začnejo jagode rasti in sicer:

pri namiznih sortah z velikim grozdjem;

v vinogradu, ki ga nismo opleli. Preobilen nastavek bi rast trte preveč zavrl;

pri mladem trsju, če bi prebogat nastavek ogrozil rast mladik (to je v dveletnem ali triletnem vinogradu).

Prikrajševanje mladik

Rodne mladike prikrajšujemo:

če so mladike prebujne in bi zlasti pri etažnih vzgojnih oblikah spodnje mladike zasenčevale zgornje etaže;

pri vzgojnih oblikah, kjer režemo le čepe, reznike in daljše reznike;

pri vzgoji mladega debla, kjer mladike uporabljamo za debelitev debla;

pri srednje visokih vzgojnih oblikah, kjer prikrajševanje rodnih mladik vpliva na bujnejšo rast v rasti zaostalih poganjkov, še zlasti na penjevcih in šparonih;

na rezervnih čepkih ali reznikih na starem lesu. Rodne mladike prikrajšujemo pred cvetenjem pri sortah, ki se po cvetenju rade osipajo, pri drugih sortah pa po oploditvi. Mladik na reznikih ne prikrajšamo, saj jih bomo potrebovali v naslednjem letu za rodni les.

Mladikam porežemo vršičke med petim do sedmim listom nad zadnjim grozdom oziroma kabrnkom. Vendar se zavedajmo, da prikrajševanje mladik zmanjšuje listno površino in delno poslabša prehrano trte. Zato prikrajšujemo rodne mladike res le v primerih, ki smo jih našteli.

Povezovanje mladja in spravilo mladik med žice

V vinogradih ob kolju povežemo mladike čimprej in ko že zrastejo, jih po potrebi in sproti privezujemo ob kolje. Vsakemu listu moramo pustiti čimveč zraka in sonca. Ne zmečkajmo listja v šope. V vinogradih z žično oporo spravimo mladike med žici, da jih veter ne polomi. Na legah, izpostavljenih vetru, je priporočljivo mladike privezati k prvemu paru žic.

Za vezanje uporabljamo rafijo, slamo in tudi vrbovec ali beko. V zadnjem času se vedno bolj uveljavljajo plastična veziva.

Odstranjevanje zalistnikov

Zalistnike odstranjujemo:

v vinogradih ob kolju;

pri nizkih vzgojnih oblikah;

pri sortah, ki ponavadi poženejo veliko močnih zalistnikov;

pri sortah, ki tvorijo goščavo in močno senčijo grozdje.

Zalistnike odstranjujemo takoj, ko se pojavijo (skica ). Kolikor prej, toliko bolje! Slabo rastoče lahko popolnoma oplevemo, močne zalistnike pinciramo na en list (skica ).

Pri visokih vzgojnih oblikah in pri večjih medvrstnih razdaljah odstranjevanje zalistkov ni tako pomembno kot pri nižjih vzgojnih oblikah in ožjih medvrstnih razdaljah.

Vršičkanje

Vršičkamo, ko preneha močna rast mladik (skici ), to je v naših razmerah sredi avgusta. Mladike vršičkamo 20 do 30 cm nad normalno visokim kolom v vinogradih ob kolju, oziroma 30 do 50 cm nad najvišjim parom žic (skica ). Prezgodnje vršičkanje zakasni dozorevanje grozdja, hkrati vpliva tudi na močnejšo rast zalistnikov ali celo na zbrstitev zimskih očes na nedozoreli mladiki (skica ). Če iz kakršnegakoli vzroka (tudi zaradi premočnega gnojenja z dušikom) poženejo na vršičkani mladiki močni zalistniki, jih pinciramo na dva lista. Na območjih kjer se bojimo toče, bomo z vršičkanjem počakali do konca avgusta, ali pa sploh ne bomo vršičkali.

Pri visokih in velikih medvrstnih razdaljah vršičkanje ni tako pomembno (razen pri nekaterih bujnih sortah).

Pri nižjih vzgojnih oblikah in ozkih medvrstnih razdaljah je vršičkanje obvezno.

Poletna dela (ampelotehnična dela) so zelo pomembna. Dobra in pravilna pletev ne vpliva le na pridelek, temveč zlasti tudi na zimsko rez. Vsa »zelena dela« naj opravi tisti, ki trto obrezuje. Zato ta dela upravičeno imenujemo tudi »zelena rez« v nasprotju s »suho rezjo« spomladi.

Pomnimo še nekaj! Zelena rez zahteva veliko dela. Kolikor višja je vzgojna oblika in kolikor večje so medvrstne razdalje, toliko manj je poletnega dela v vinogradih.

Redno gnojenje vinograda

Ko govorimo o gnojenju vinograda, imamo v mislih dodajanje hlevskega gnoja, komposta ali drugih organskih snovi, tudi šote. Na drugi strani pa dajemo tudi tako imenovana rudninska gnojila, ki vsebujejo rastlinam dostopna hranila. Gnoj, kompost, šota, rastline za zeleni podor in drugi organski odpadki vsebujejo ta hranila navadno v rastlinam dostopni obliki, vendar ne vedno v ugodnem razmerju. Če redno gnojimo z organskimi gnojili, izravnavamo ta nesorazmerja z umetnimi gnojili.

Hranila

Hranila, ki jih trta potrebuje in ki ji jih največ dodajamo, so: dušik (N), fosfor (P₂O₅), kalij (K₂O), kalcij (CaO), magnezij (MgO), in tudi bor (B). Seveda je še veliko drugih, ki jih trta vgradi v večji ali manjši količini v svoj organizem in brez katerih se ne bi mogla razvijati in živeti. Hranila, ki jih rastlinam dodamo v obliki organske snovi ali gnojil, v zemlji ne ostanejo v prvotni obliki. Pravimo, da tla žive in se spreminjajo, z njimi se spreminja tudi hrana. Del hrane se spremeni v rastlinam dostopno obliko, del se veže v rastlinam nedostopne oblike, ki pa se sčasoma in pod določenimi pogoji zopet sproste v korist rastlin. Nekaj hranil voda izpere v večje globine, nekaj jih odnese iz zemljišča.

Ko določamo odmerke potrebnih količin hranil, se torej ne moremo ravnati le po tem, koliko trta potrebuje, temveč še zlasti po tem, kolikšen je izkoristek dodanih hranil in kakšne so njihove izgube na račun izpiranja in vezanja v rastlinam nedostopne oblike.

Veda o prehrani rastlin je torej zelo zamotana. Prav zato skušajo strokovnjaki vsaj približno določiti normative za gnojenje. Vinogradnik mora imeti nekatera osnovna merila, po katerih se lahko ravna pri gnojenju. Ti normativi pa ne smejo biti nekaj stalnega, nespremenljivega in dokončnega. Bodo naj le kot osnova, ki jo na podlagi vsakoletnih izkušenj in opazovanj ter analize tal prilagajamo potrebam vinograda.

Normativi za gnojenje

Potrebe po hranilih navajamo v tabelah v obliki čistih hranil. Vemo namreč, da imajo rudninska gnojila samo določen odstotek aktivnih snovi. Zato ima vsako gnojilo na vreči naveden odstotek, ki pove, koliko odstotkov »čistega« hranila vsebuje gnojilo. Na primer gnojilo KAN ima 27% dušika, to pomeni, da 100 kg gnojila KAN vsebuje 27 kg čistega dušika. Če torej želimo zemlji dodati 108 kg čistega dušika na hektar, moramo potrositi 400 kg nitroamonkala (to je 8 vreč po 50 kg). Enak izračun velja za fosfor, kalij in tako dalje.

V zahodnoevropskih vinogradniških državah gnojijo po različnih normativih. Za naše razmere navajamo tako imenovane Gartlove tabele, iz katerih si lahko po premisleku in na podlagi lastnih opazovanj ter izkušenj približno izračunamo potrebne odmerke gnojil. Te tabele upoštevajo pridelek in vrsto zemlje ter primerno založenost z glavnimi gnojili.

Potrebe po dušičnih gnojilih

Dušik (N v kg na ha)

Potrebe po kaliju

Kalij (K₂O v kg na ha)

Potrebe po fosforju

Fosfor (P₂O₅ v kg na ha), za vse vrste zemlje enako

To so le okvirne številke. Vedeti moramo, da je dušik, ki se hitro izpira v globlje plasti, bolje dodati v dveh ali treh obrokih, na primer tretjino z zimskim gnojenjem, tretjino zgodaj spomladi in tretjino vsaj 14 dni pred cvetenjem. Pri tem moramo paziti na sorte, ki se rade osipajo.

Če hranil primanjkuje, na primer dušika (listje postane svetlo zeleno, rumenkasto), lahko gnojimo tudi prek lista, foliarno. Različne pripravke, ki vsebujejo skoraj vse elemente in še razne rastne hormone, lahko dodamo škropivom v času škropljenja.

Organska gnojila

Hlevski gnoj

Hlevski gnoj z njegovimi pozitivnimi učinki na zboljšanje zemlje in prehrano trte težko nadomestimo z rudninskimi gnojili. Z njim vnesemo v tla dragocene organske snovi, ki poživijo in popravijo njen sestav. Hlevski gnoj naj bo dobro uležan in ga moramo takoj podorati. Na težki zemlji ga bomo zaorali plitvo, na lahki globlje. Gnojenje s hlevskim gnojem je učinkoviteje, če ga dodamo na lažji zemlji na primer vsako drugo leto po 200 do 300 q/ha, na težki pa vsako tretje ali četrto leto po 300 do 400 q/ha.

V zadnjem času opozarjajo, na primer v Nemčiji, da klorotičnim vinogradom ne smemo gnojiti s hlevskim gnojem, temveč le s kompostom ali s šoto.

Hlevski gnoj vsebuje tudi veliko hranil, ki jih moramo pri določanju količin rudninskih gnojil upoštevati. Navadno računamo, da se prvo leto po gnojenju s hlevskim gnojem sprosti iz 100 stotov hlevskega gnoja okoli 25 do 30 kg čistega dušika, 15 kg fosfome kisline in okoli 30 kg kalija. Naslednja leta se preostale količine le počasi sproščajo v rastlini dostopno obliko.

Kompost

Kompost, ki si ga lahko pripravimo iz gnoja ali drugih rastlinskih odpadkov ter ga obogatimo še z rudninskimi gnojili, učinkuje bolje in dolgotrajnejše. Pri uporabi komposta ni nevarnosti, da bi kakorkoli škodovali zemlji ali trti. Nasprotno, to je najuspešnejši način izboljšave sestave in lastnosti zemlje. Več o pravilni pripravi komposta boste lahko prebrali v I. delu knjige Moj vrt — moje veselje.

Zeleno gnojenje

Zeleni podor omogoča vinogradnikom, ki nimajo lastnega gnoja, da si v vinogradu pridelajo sami potrebno organsko maso. Opozoriti moramo, da je spomladansko podoravanje zelene mase učiknovitejše za zboljšanje strukture kot poletno ali jesensko. Za zeleni podor so najprimernejše tiste rastline, ki ne razvijajo le veliko zelene mase, temveč še posebno veliko koreninja. Ponekod se je uveljavila praksa, da zasejejo z rastlinami za zeleni podor izmenično vsako drugo vrsto.

Podor podorjemo zelo plitvo ali le zrežemo in pustimo na površini tal, in to konec maja ali v začetku junija. Čistih posevkov navadno ne priporočamo, najboljše so mešanice ovsa in grašice, sončnic in grašice ali pa za ozimni podor kot rž, pšenica, ozimna grašica in podobno. Ogrščica ali repica dasta premalo zelene mase, zlasti pa koreninja, ki je pri podoru najpomembnejše. Pozanimajmo se pri sosedih, ki imajo že izkušnje o najboljših mešanicah in potrebnih količnah semena za zeleni podor. Vedeti je namreč treba, da vsaka mešanica ni za vsako vrsto zemlje. Upoštevati moramo tudi naš način nege vinograda, saj zeleni podor naš način pridelovanja časovno in glede na razpoložljivo tehniko povsem spremeni.

Druga organska gnojila

Humusna gnojila in šote se tudi pri nas vedno bolj uveljavljajo. To so s hranili obogatene šote ali tudi čiste šote, ki imajo glavno nalogo obogatiti zemljo z organskimi snovmi in tako popraviti njeno rodovitnost, predvsem pa tako imenovane fizikalne lastnosti (zračnost, toploto, sposobnost zadrževanja vode in podobno).

Predno uporabimo taka gnojila, se pozanimajmo o njihovem sestavu, zlasti pa o njihovi stopnji kislosti (pH in vsebnosti hranil). Pri novih, še neznanih gnojilih se posvetujmo s strokovnjakom ali pa pri tistih, ki so tako gnojilo že uporabili. Na kisli zemlji ne bomo uporabljali kisle šote.

Obdelovanje ali nega vinogradniške zemlje

Vinograd prekopljemo, preorjemo, prerahljamo, prelopatimo, podrahljamo in podobno, glede na orodje ali stroj, ki ga pač uporabimo pri obdelovanju zemlje.

Učinki obdelovanja zemlje

Pri tem vselej zemljo zrahljamo in zdrobimo. Njeni debeli in drobni delci leže po obdelovanju v pisani zmešnjavi. Zemlja pri tem naraste, njena prostornina se poveča. Med temi deli in delci so votline in votlinice, po katerih se voda ne more vzpenjati, po njih in prek njih pa lahko pronica v globlje plasti. Ta sčasoma spreminja sestav, zrahljani sloj se seseda, prazni prostor se zmanjšuje, drobci zemlje se ulegajo vedno tesneje drug k drugemu, dokler se prerahljani del popolnoma ne usede. Če po takih tleh ne gazimo, če ni dežja, se zemlja počasi in enakomerno seseda, če pa po njej hodimo, vozimo in ob močnih nalivih se usedanje močno pospeši.

V zrahljano zemljo zelo močno doteka zrak. kar je prvi pogoj za življenje tal. Drobnoživke pravzaprav napravijo zemljo godno.

Odprta zemlja

Odprta zemlja (neobraščena) je »velika rana na telesu zemlje«. Skozi rano nemoteno zateka voda in sonce neusmiljeno pripeka nanjo. Pred sončno pripeko se drobnoživke skrijejo globlje v prst, dež pa uničuje njeno sestavo, jo spreminja v blato ali izsuši v prah. Na površini se zemlja zapere, zaskorji in tako se pospeši tako imenovani kapilarni dvig vode iz najglobljih slojev. Najhujši je ta proces na težki zemlji, na pesku in laporju je manj škodljiv.

Na srečo narava sama poskrbi, da se te »rane«, ki jih je povzročil človek, ne morejo širiti v nedogled. Zacelijo jih pleveli ali človek z zelenim podorom ali pokrovom in jo s tem zavarujejo.

Herbicidi

Še dandanes je veliko biologov in pedologov proti uporabi herbicidov, in vedno več jih je, ki vidijo v tem sicer zelo ekonomskem ukrepu, veliko nevarnost za zemljo, to naše osnovno bogastvo.

Mulčenje

Vedno več je zagovornikov stalnega zelenega pokrova v vinogradu tako imenovanega mulčenja. Uporabljali bi le herbicide, ki življenja v tleh popolnoma ne omrtvijo.

Obdelovanje vinogradniške zemlje

Obdelovanje vinogradniške zemlje ima drugačen namen kot obdelovanje poljedelske zemlje. Trta je večletna rastlina z globokim koreninjem, ki je pretežno pod obdelovalnim slojem (ornico). Vinogradniško zemljo obdelujemo zlasti zato, da jo zračimo, segrevamo, da ji omogočimo vpijanje vode, da spravimo hranila čim bližje korenin, da preprečimo konkurenčnim plevelom prebujen razvoj in tako dalje. Z obdelovanjem zadržujemo koreninje, da se ne razvije preplitvo. Že iz tega lahko sklepamo, da različno zemljo obdelujemo različno.

Nega zemlje

Že iz teh nekaj besed lahko spoznamo, da bi bilo obdelovanje zemlje bolje poimenovati »nega zemlje«. Vsi ukrepi morajo biti uravnani k vzdrževanju fizikalnega, kemičnega in biološkega ravnotežja v zemlji.

Obdelovanje torej ne napravi zemlje godne. Godnost je šele posledica skupnega učinka rodovitnosti, življenja v tleh, rastlinskega pokrova, vremena, gnojenja, obdelovanja in tako dalje, nikoli pa ne samega obdelovanja.

Najhujšo napako naredimo, če tako zemljo obdelujemo v mokroti. Mastne strnjene brazde na soncu otrdijo in okamenijo, po prvem dežju pa se zemlja razmaže in spremeni v blato. Tako jo popolnoma pokvarimo, saj nima več pravega razmerja med zračnim in nezračnim prostorom. Zaradi pomanjkanja zraka v zamazani in zalizani zemlji zamre vsako življenje.

Kot miza zravnana obdelovalna površina, to je v prah zdrobljena zemlja, prav tako neugodno deluje na njen sestav kot močno grudnata zemlja. V prah zdrobljena zemlja se po dežju hitro zapere. Voda, ki teče po tako »lepo« obdelani površini, odnaša najrodovitnejše delce in zemljo osiromaši.

Erozija

Erozija ima na tako obdelani zemlji največjo moč. V zemljo bo dobila zaradi ravne in gladke površine le malo vode.

Zemlja je najboljše obdelana, ko je po končanem obdelovanju nekoliko kepasta.

Jesensko obdelovanje zemlje

Pri jesenskem obdelovanju ne bomo napravili prehude napake, če jo bomo obdelali premokro. Mraz bo to okvaro na zemlji kar dobro popravil.

Spomladansko obdelovanje zemlje

Najbolj pač moramo paziti spomladi, še zlasti, če nameravamo sejati podorino, da zemlje ne obdelujemo premokre, ker jo lahko pokvarimo za več let. S spomladanskim obdelovanjem ne smemo pričeti prezgodaj, kljub temu da je zgodnje obdelovanje zemlje zelo dobro. Obdelovati je ne smemo prej, preden ni za obdelovanje godna, to je, ko je dovolj osušena. To napako delamo zlasti takrat, če smo zamudili jesensko oranje ali kop in hočemo to zgodaj spomladi nadomestiti. Ker smo osnovni namen jesenskega obdelovanja zamudili, raje počakajmo, da stanja v zemlji ne poslabšamo.

Osnovno pravilo obdelovanja zemlje je, da jo obdelamo pravi čas in s pravilnim orodjem.

Nobeno orodje, katerega danes poznamo za obdelovanje zemlje, ni popolno. Zato uporabljamo za obdelovanje najrazličnejša orodja. Še dandanes pozna veliko vinogradnikov le motiko. Saj drugače skoraj ne more biti, ker so starejši vinogradi urejeni tako, da je strojno obdelovanje nemogoče.

S sodobno ureditvijo nasadov je možna raba mehanične vlečne sile, zato so se tudi obdelovalna orodja spremenila.

Kdaj obdelujemo vinogradniško zemljo

Kdaj obdelujemo vinogradniško zemljo? Obdelujemo jo takrat, ko zemlja obdelovanje brez škode prenese. Ker pa ne obdelujemo zemlje le zaradi nje same, jo obdelujemo tudi takrat, ko obdelovanje trti največ koristi. Pri obdelovanju torej vedno upoštevamo ta dva dejavnika, ki določata najprimernejši čas za obdelovanje.

Rekli smo že, da obdelovanje kvari sestav zemlje, splastitev in drugo. Lahko pa izboljša nekatere njene lastnosti, zlasti glede vlage, zraka in toplote. Zato je obdelovanje v tej zvezi za določene namene koristno.

Kako obdelujemo lahko zemljo

Lahko zemljo obdelujemo brez škode, tudi če je suha in mokra. Le zmrznjena ne sme biti. Presuhe pa vendarle ne smemo obdelovati, ker bi z obdelovanjem (mešanjem, zračenjem) izsušili še tisto malo vlage, ki jo ima. Razbili bi jo v prah in s tem uničlii njen sestav.

Kolikor več ima zemlja glinastih delcev, toliko bolj moramo paziti na čas obdelovanja.

Kako obdelujemo težko zemljo

Težko zemljo lahko obdelujemo le, ko je primerno vlažna. Za obdelovanje je najprimernejša, ko je srednje močno nasičena z vodo. Če je suha, je včasih sploh ne moremo obdelovati. Le z močno silo lahko orjemo težko suho zemljo, lomi pa se v debele grude in kepe, katerih skoraj ne moremo razbiti. Kepe in grude predstavljajo mehanično oviro za nadaljnje obdelovanje. Zaradi močne sončne pripeke uničimo življenje v teh grudah, s tem pa tudi njen sestav.

Obdelovalna orodja

Za pravilno izbiro orodja je potrebno vedeti za učinke posameznih orodij, ki so v vinogradništvu razširjena.

Plug

Plug ima izmed vseh orodij najraznovrstnejše učinke na zemljo. Prostornino zemlje zveča za četrtino do tretjine, kar pomeni, da je rahljanje precejšnje. Najslabše izražen pa je mešajoči vpliv oranja s plugom. Zemlja se z oranjem premeša le v pasovih in le malo. Gnoj in gnojila se z oranjem z zemljo ne premešajo, temveč ostanejo v določenih plasteh neenakomerno premešana.

Kolikor ožja je brazda, toliko bolj jo plug drobi. Kolikor bolj zbita in zvezna je zemlja, toliko ožje orjemo brazde. Če orjemo globoko, mora biti brazda dovolj široka, ker se brazda drugače vali nazaj v razor. Gnoj in podorine zaoravamo z ožjimi brazdami. Peščeno, sipko in drobljivo zemljo orjemo v širše brazde, da se preveč ne zdrobi.

Globina oranja

Mejo največje globine oranja v vinogradu določa koreninje. Višina korenin je lahko različna in odvisna od podlage trte, vlage, zemlje, posredno pa od toplote in zračnosti. Z globokim oranjem v pravem času se vodne razmere v tleh izboljšajo, zemlja ne trpi tako hitro suše, niti močne moče. Koreninje trte se zaradi večje zračnosti in toplote močneje razvija. Bliže koreninam spravimo tudi hrano. Če orjemo globoko, tudi hitreje uničimo plevel.

Oranje in gnojenje

Globoko obračanje zemlje brez gnojenja je v vinogradništvu nepotrebno ali celo škodljivo. Če ne gnojimo (hlevski gnoj, podor, gnojila), ne bomo nikoli orali več kot 18 cm globoko, temveč manj. Najboljše bi bilo orati čim plitveje, podbrazdje pa le več ali manj globoko podrahljati. Globina podrahljevanja je prav tako odvisna od globine koreninja trte.

Podrahljevanje

S podrahljevanjem povečamo zemlji zračnost in primerno vlažnost v bližini koreninja. Podrahljevati pa ne smemo preblizu trsov, ker bi lahko glavne korenine poškodovali že pri osnovi ali jih celo uničili. Najboljše je, če podrahljamo vsako leto le vsako drugo vrsto, na terasah pa podrahljamo le vsako drugo ali tretje leto. Podrahljavamo najmanj 1 meter od trsa.

Prekopalniki

Prekopalniki prekopavajo zemljo kot motika s prožnimi ali trdimi klini, noži, motikami ali lopatami, ki zaradi svoje hitrosti vrtenja zemljo presejavajo ali pa, kot pri rotaspi zemljo prelopatijo. Sesedanje zemlje je po prekopalnikih hitrejše kot po plugu, ker je zemlja močno zdrobljena. Le po rotaspi ostane močno grudasta, odprta in se počasi seseda.

V vinogradništvu so se prekopalniki še kar obnesli. Zemljo dobro prerahljajo, zračnost je dobra, sposobnost za sprejemanje in tudi zadrževanje vode je prav tako dobra. Potrebno pa je, da prekopalniki rahljajo v jeseni dovolj globoko in da zemlja ob rahljanju ni premokra ali preveč kamnita. Na močno lapornati zemlji je delo s prekopalniki zaradi lomov nemogoče.

Kako delamo s prekopalniki

Če delamo s prekopalniki jeseni, moramo delati počasi (z manj obratov), da bo površina zemlje bolj kepasta. Za spomladansko obdelovanje težke zemlje so prekopalniki skoraj nenadomestljivi. Prekopalniki pa, razen rotaspe, niso primerni za podoravanje gnoja in podorin, ker gnoj in podorine premočno in pregloboko premešajo s prstjo. Vnašanje gnojil v zemljo s prekopalniki je med vsemi načini najboljše.

Grebači

Grebači zemljo prerahljajo in prerijejo, obrnejo je pa ne. Grebači zaradi tega na splošno ne morejo nadomestiti prekopalnikov ali pluga. Zelo uspešno pa grebače uporabimo za spomladansko in poletno obdelovanje. Primerni so zlasti za prerahljanje in poravnavanje zimske brazde.

Grebači s prožnimi nogačami

Grebači s prožnimi nogačami zemljo tudi mešajo. Zelo primerni so za vnašanje gnojil, dobro dozorelega gnoja, šote ali komposta. Ker pa zemljo mešajo, jo tudi izsušujejo.

Grebači s togimi nagačami

Za težko vinogradniško zemljo in za morebitno zimsko obdelovanje pridejo v poštev le grebači s togimi nogačami, ki zemljo globoko prerahljajo. Tudi za mokro zemljo so ti grebači primernejši, ker je ne spravljajo na vrh v obliki svaljkov kot grebači s prožnimi nogačami.

Z grebači uničujemo plevel v dobi rasti. Najhitreje ga uničimo s poltogimi nogači, ki imajo dobro nabrušena obdelovalna telesa v obliki lastovice.

Učinki grebačev

Grebači delajo hitreje kot plugi in uporabijo zato četrtino do petine manj vlečne sile. Njihova prednost je še v tem, ker gremo lahko z njimi prej v vinograd kot s plugi. Vseeno pa moramo paziti, da je zemlja primerno vlažna vse do globine, do katere grebe grebač. Če primanjkuje časa za globoko jesensko oranje, je grebač, ki ga spustimo globoko, zelo primeren, saj z njim med vrstami zemljo globoko prerahljamo in jo odpremo padavinam. Zelo primerni so tudi za setev podorin ali detelj spomladi ali poleti, ker površino zemlje zravnajo in hkrati pospešijo sesedanje. Za podoravanje podorin so grebači neprimerni, tudi na težki zemlji se ne obnesejo, ker jo zbijejo in zamažejo.

Z grebači delamo čim plitveje, vendar dovolj globoko (okoli 10 do 14 cm), da ne polzijo po površini.

Poleg omenjenih orodij uporabljamo še krožno brano, ob setvi podorin navadno brano, razne globinske podrahljače ali rovače in še druge stroje. Teh strojev je vsako leto več, zato je najbolje, da se pred nakupom posvetujemo s strokovnjakom, ki bo svetoval, kaj bo najprimernejše za vinograd in zemljo. Isto velja tudi za vlečne stroje (traktorje). Kaj in kakšno mehanizacijo bomo nabavili in uporabili v vinogradu, je odvisno od najrazličnejših dejavnikov, zlasti pa od velikosti in načina ureditve vinograda.

Pomembno je poznati uporabnost različnih vlečnih moči glede na strmino, ki jo lahko premagujejo (skica ):

konj z obdelovalnimi orodji do 15 % strmine;

enoosni traktor do 15 % strmine;

kolesni traktor s pogonom na zadnja kolesa od 15 do 20% strmine;

kolesni traktor s pogonom na vsa štiri kolesa od 20 do 30% strmine;

goseničar do 25 % strmine;

vitla z orodjem brez lastnega pogona za enakomerno obdelovanje, če je nad 35% strmina.

To velja za splošne delovne razmere. Na zelo mokri zemlji je učinek kolesnih traktorjev manjši, na suhi zemlji pa večji. Pri globljem obdelovanju bodo traktorji in vprega te normative le težko dosegali, pri plitvem rahljanju pa jih bodo prekoračevali.

Trgatev

S trgatvijo se praktično končajo dela v vinogradu .

Čas trgatve

Čas trgatve je odvisen od zrelosti in zdravstvenega stanja grozdja. Zrelo in zdravo grozdje je pogoj za dobro vino, zato poskušamo trgatev zavleči na čim poznejši datum, razen pri sortah, kjer bi s prepozno trgatvijo izgubili preveč dragocene kisline. Žal se je pri nas, tudi če je grozdje zdravo, razpasla grda navada, da trgamo prezgodaj. Le če grozdje gnije, ne moremo čakati s trgatvijo predolgo. S prezgodnjo trgatvijo dobimo mošt, ki ga moramo skoraj praviloma sladkati. To pa še ni najhuje, nezrelo grozdje da grobo, grenko in nezrelo vino brez skladnosti. Tako vino tudi težje kletarimo.

Tehnološka zrelost

Upoštevajmo roke trgatve, ki jih določijo za to pristojni organi občine. Določeni rok pa ni vedno tudi optimalen čas za trgatev, temveč čas, pred katerim grozdja ne smemo potrgati. Vemo, da je tako imenovana tehnološka zrelost grozdja močno odvisna tudi od sorte, od načina pridelovanja, od obremenitve (vzgojne oblike), od gnojenja, od zelenih del na trti in podobno. Upoštevajmo vse to, da bomo pridelali dobro vino.

Priprava na trgatev

Za trgatev uporabimo le čisto posodo, ki nima nobenega vonja. To so pa le dobro emajlirana vedra ali plastična vedra. Iz vinograda morajo ob trgatvi za vselej izginiti razna pocinkana vedra, železni škafi, okrušena emajlirana posoda ali posoda iz slabega aluminija. Tako si bomo prihranili veliko težav pri kletarjenju. Lesene ali plastične kadi temeljito očistimo, zlasti pazimo, da ne bomo uporabili plesnive posode. Vonj in okus po plesni je skoraj nemogoče odpraviti iz vina.

Trgatev

Trgamo dosledno le ob suhem vremenu, to je pri manjših vinogradnikih skoraj vedno mogoče. Na velikih obratih pa to ni vedno mogoče. Popolnoma gnilo grozdje beremo posebej, plesnivega pustimo v vinogradu. To je zlasti pomembno pri rdečem grozdju. Nezrelo grozdje beremo posebej, ali pa ga pustimo na trti. »Martinčkov« ne trgamo, pustimo jih raje, ker bi nam zelo spremenili kakovost mošta oziroma vina.

Pri trgatvi pazimo, da grozdja ne bomo zmastili že v vedrih, brentah ali kadeh. Grozdje naj pride nezmečkano do stiskalnice, še zlasti, če bo moralo več ur čakati na stiskanje.

Žveplanje grozdja

Žveplanje grozdja z okoli 10 g kalijevega pirosulfita ali kalijevega metabisulfita na 100 kg grozdja je pomembno zlasti v vročih dneh, ko grozdje več ur stoji v vinogradu ali pred predelovalnico. Kalijev pirosulfit ali kalijev metabisulfit zdrobimo v prah. Ne varčujmo z žveplanjem grozdja ali mošta, čim manj pa ga uporabimo pri pretokih vina. Tako vino bo boljše in bolj obstojno.