Tehnološke značilnosti najpomembnejših sort

V nadaljevanju navajamo tehnološke značilnosti le nekaterih najpomembnejših sort, ki so razširjene pri nas in bodo najbrže tudi v bodoče imele večji pomen. V posebnem poglavju smo poskušali zelo na kratko opisati tudi pomembnejše značilnosti pri nas razširjenih ali tako imenovanih perspektivnih podlag.

Laški rizling

Ta sorta zahteva nadpovprečno dobro lego. Pri velikih vzgojnih oblikah zahteva rodovitna in ne presuha tla. Prenaša veliko apna. Če jo preveč obremenimo, moramo računati, da bo pozno zorela. Razširjena je v podravskem rajonu, v Posavju in celo v Vipavski dolini.

Sorta ima veliko dobrih lastnosti. Odporna je proti mrazu in pomladanski pozebi, dobro odcveti in skoraj ne gnije. Odporna je tudi proti peronospori in oidiju, le rdeči pajek jo rad napade.

Prijajo ji vzgojne oblike s kratkimi kordoni, še bolj pa oblike z dvema in več kraki. Višina debla naj ne bo visoka prek 1,20 m. Režemo jo srednje dolgo, ne več kot 8 očes, ker je sorta zelo rodna.

V bujnih vinogradih jo vršičkamo, za pletev pa sorta ni preveč dovzetna.

Gnojimo zelo močno, tudi z dušikom. Oslabljenim vinogradom zelo prija hlevski gnoj.

Pridelek je zelo velik in reden. Sladkorja v soku ne nabere kaj prida, v neprimernih legah je kakovost vina slabša. Uvrščamo jo po krivici v tako imenovane »množične sorte«. Ob smotrni obremenitvi da sicer velik pridelek, toda na primernih legah zelo dobro vino. Vino ima predvsem svoj značaj, tudi če grozdje ni popolnoma dozorelo. Kletari se dobro. Pri prevelikih pridelkih je kakovost slaba in trsje rado opeša, saj je po naravi šibkejše rasti.

Sorta sodi med naše najbolj pozne sorte .

Šipon

Zahteva zračne in tople lege. Zelo primerna zanjo so lahka, zračna in do srednje težka tla. Težjih, mokrih in hladnih tal ne mara. Ne smemo je saditi na nizkih in mrazu izpostavljenih legah. Šipon dobro uspeva le v Ljutomersko-ormoških goricah, Halozah in Radgonsko-kapelskih goricah. Sicer je pa razširjen povsod v podravskem vinorodnem rajonu.

Proti mrazu je manj odporna, ker je bujna, tu in tam rada pozebejo očesa. Oplodi se nekoliko slabše, zato je med popolnoma razvitimi jagodami včasih veliko drobnih in slabo razvitih. Proti boleznim je srednje odporna. Selekcionirana sorta je veliko boljša, grozdje je večje, oplodnja boljša, manj je osipačev. Šipon rad gnije.

šipon je primeren za vse v podravskem rajonu razširjene vzgojne oblike, ki dopuščajo srednjo dolgo ali krajšo rez. Režemo ga na dolge reznike in tako imenovane penjevce z do 7 očes.

Poleg sauvignona šipon najbolj reagira na vršičkanje in pletev.

Šipon je bujna sorta z močnim lesom in veliko rodnostjo, zato jo gnojimo močno z vsemi hranili. Dognojevanje z dušikom ji prija. Na težkih tleh pa z dušikom ne smemo prepozno dognojevati. Če je vinograd prebujen, je potrebno opustiti obrok dušika pred cvetenjem.

Sorta rodi veliko in redno. Kakovost je odvisna od vremena v jeseni. V topli in suhi jeseni je kakovost prvovrstna, pridelek pa velik. Če pa ne dozori, daje lahko, tanko vino, ki ima veliko kisline.

Šipon je sorta, ki pozno dozoreva .

Sauvignon (»Muškatni silvanec«)

Za lego ni posebno izbirčen, vendar daje kakovostno vino le na boljših južnih in jugozahodnih legah. Sorta je prej bujna kot ne in je ob ustreznem gnojenju primerna tudi za lažja in manj rodovitna tla. Apnenih tal ne prenaša (kloroza), tudi mrzlih in mokrih tal ne. Suša se ji hitro pozna. Največ je je v vseh okoliših podravskega rajona, širila se je tudi v posavskem na levem bregu Save.

Za bolezen je srednje občutljiva. Na z dušikom pognojenih tleh zelo rada pozebe (enoletni les in zimska očesa). Pri tej sorti je težje vzdrževati ravnotežje med lesom in rodnostjo.

Prenaša intenzivne vzgojne oblike, preveč starega lesa pa trto hitro oslabi. Režemo le kratke kordone, šparone pa dolge.

Pridelek je srednje velik in dokaj reden, če očesa ne pozebejo.

Gnojimo jo močno s fosfornimi in kalijevimi gnojili, z dušikom pa gnojimo previdno. Na lažjih tleh gnojimo obvezno z organskimi gnojili, še zlasti ko je mlada.

Sorta zelo ugodno reagira na pletev in odstranjevanje zalistnikov. Je naša najbolj košata sorta. Tudi vršičkanje pri bujnih trtah ugodno vpliva na količino (zdravje) in kakovost pridelka, posebno še na dozorelost in les.

Na dobrih legah da, ne glede na letino, kakovostno vino z izrazitimi sortnimi značilnostmi, ki nekatere celo moti. Pri prezrelem grozdju lahko dobimo celo močno alkoholno vino s slabše izraženim sortnim značajem ali okusom tujega izvora.

Sodi med srednje zgodnje do srednje pozne sorte .

Beli pinot (»Beli burgundec«)

Sorta za lego ni občutljiva. Zanjo so primerna zračna, lahka do srednje težka tla, neprimerna pa mokra in težka. Na z apnom bogatih tleh da boljše, dišeče vino. Največ je je v Slovenskih goricah in Halozah, prerokujejo ji tudi bodočnost za Primorsko.

Zaradi mnogoterih tipov (morillon, klevna) opažamo pri tej sorti različne lastnosti, predvsem pri cvetenju. Proti peronospori in oidiju je še kar odporna, zaradi zbitosti jagod je močno podvržena gnilobi. Proti mrazu je srednje odporna, podvržena je zgodnji klorozi.

Intenzivne vzgojne oblike ji prijajo, vendar naj kordoni ne bodo predolgi. Režemo jo na šparone z največ 10 očes. Vršičkanje in pletev ji zelo prijata, ker rozge in grozdje bolje dozorijo in grozdje manj gnije.

Gnojimo jo močno, zlasti s kalijem. Prevelike količine dušičnih gnojil povzročajo nevarnost gnitja, zato je potrebna pri gnojenju z dušikom previdnost.

Pri dobri negi in gnojenju lahko pričakujemo velik pridelek s sorazmerno veliko količino sladkorja v moštu. Na dobrih legah da visokovredno vino z žlahtno kislino in okusom ter nežno cvetico. Je zelo primerna za kletarjenje. Vino doseže najvišjo kakovost šele po dveh letih, vendar so sortne značilnosti najbolj razvite v prvem letu.

Pri nas sodi med srednjezgodnje sorte ..

Renski rizling

To je naša najkakovostnejša sorta in sodi na najboljše lege. Ob zorenju zahteva veliko vlage v zraku (jesensko meglo). Primerna je za lege, ki so odprte proti velikim ravninam, jezerom, rekam ali potokom in za lege pod robovi večjih gozdov ali ob njih. Je hvaležna za topla tla, drugače za tla ni občutljiva. Ne mara pa mokrih in hladnih tal. Sorta daje zadovoljivo vino le v nekaterih legah v podravskem vinorodnem rajonu.

Pozno brsti, zato navadno uide poznim pozebam, za zimski mraz je odporna. Odporna je tudi proti peronospori, neselekcionirana pa pogosto slabo odcveti.

Tej sorti prijajo kordonske in šparonske vzgojne oblike. Kordoni naj ne bodo nad 50 cm dolgi. Višina debla je lahko tudi 1,30 m. Režemo jo »na dolgo«, do 10 očes.

Na pletev se ne odziva posebno, vendar opleta pred cvetenjem boljše odcveti in se manj osipa. Vršičkamo po potrebi.

Da bi pridelali kar najbolj značilno vino, jo moramo močno gnojiti s kalijevimi gnojili (kalijev sulfat). Zaradi njene nagnjenosti k bujnosti in osipanju jo je treba gnojiti z dušikom zelo previdno.

Pridelek ni preveč stalen in je sorazmerno majhen. Na dobrih legah in v dobrih letih dobimo odlična vina, s prvorazrednimi sortnimi značilnostmi, ki veljajo za najboljša vina na svetu. Vino je dišeče, sveže, polno ter dobi pri ležanju izrazit, nadvse prijeten ležalni buke. Vino se počasi, vendar dobro in stalno gradi.

Ta sorta sodi med srednje pozne sorte .

Traminec

Traminec je primeren za dobre in najboljše lege. Zahteva globoka, humusna in rodovitna tla. Občutljiv je za apno. Tla so lahko nekoliko mokra in težka. Najboljša vina daje v Radgonsko-kapelskih goricah, Halozah, v okolici Svečine in Ljutomersko-ormoških goricah.

Ta sorta je odporna proti mrazu, jagode tudi proti gnilobi. Na suhih in revnih tleh hitro izgubi svojo bujnost, ki že po naravi ni posebno velika.

Tej sorti prijajo vzgojne oblike z malo starega lesa. Zelo kratki kordoni ali vzgoja na krake ji najbolj ustrezajo. Tudi višina debla naj ne presega 1,20 m. Režemo jo zelo močno in na dolgi rodni les.

Vršičkanje ni nujno, pletev pa vpliva na močnejšo rast enoletnega lesa.

Gnojimo jo zelo močno, tudi z dušikom in hlevskim gnojem. Dognojevanje poveča bujnost.

Pridelek je sorazmerno zelo majhen, grozdje je majhno, tudi dobit pri stiskanju je majhen.

Daje visokokakovostno vino, ekstraktno, alkoholno in aromatično. Dišeči traminec ima izrazitejši vonj in okus kot rdeči traminec, ki je manjvreden.

Sodi med srednje pozne sorte .

Rumeni muškat

Zahteva najboljše sončne lege ter rodovitna tla. Najboljše lege za to sorto so na Kozjaku, v gornjih Slovenskih goricah in na nekaterih območjih Haloz.

Je delikatna sorta. Na neprimernih legah in tleh rada gnije, zlasti po poškodbah (ose, čebele, ptiči in tako dalje). Neselekcionirani trsi se ob cvetenju radi osipajo. V nižjih legah rada pozebe.

Tej sorti ustreza šparonska vzgojna oblika in tudi kordonska, vendar z zelo kratkimi kordoni in deblom največ 1,20 m visokim. Režemo jo na dolgo, saj je sorta sorazmerno bujna. Paziti moramo na pomlajevanje starega lesa.

Zahteva močnejše gnojenje z gnojili. Zaradi sončnih in strmih leg, na katere jo sadimo, je zelo hvaležna za preperel hlevski gnoj. Z dušikom gnojimo previdno, vendar je za dušik hvaležna, saj listje rado hitro pobledi.

Pridelek iz leta v leto niha, enako tudi kakovost, manj pa značaj vina, ki je vedno izrazit.

Pri nas daje ta sorta vino z nežno muškatno aromo in cvetlico. Na težkih tleh ni kaj prida, saj sta cvetlica in aroma preveč vsiljiva in groba. Grozdje ustreza tudi za namizno grozdje, kar velja tudi za druge muškatne sorte.

Sorta sodi med srednje pozne sorte .

Rulandec (»Sivi pinot«)

Za to sorto so primerne tudi slabše, celo severne lege. Zahteva pa globoka in rodovitna tla. Sorta je primerna le za izbrane lege v podravskem rajonu.

Odporna je proti boleznim in pozebi. Tu in tam se slabše oplodi, neoplojene jagode se sicer razvijejo in tudi dozorijo, vendar ostanejo drobne. Je bolj šibke rasti in dobro uspeva na močnejših podlagah.

Ker ima majhno grozdje, jo moramo močno obremeniti. Močno obremenitev dosežemo s kordonskimi oblikami. Režemo jo »na dolgo« in močno.

Hvaležna je za intenzivno pletev in vršičkanje.

Gnojimo jo zelo močno, tudi z dušikom. Zelo ji prija hlevski gnoj.

Pridelek je sorazmerno majhen, vendar ima sok zelo veliko sladkorja in včasih premalo kisline. Dobit pri predelavi je nizek (pod 65%).

Zori sorazmerno zgodaj, vendar trgamo grozdje navadno pozno, ker ne gnije.

Rulandec sodi med srednjepozne sorte.

Modri pinot (»Modri burgundec«)

Ta sorta ni občutljiva za lego, kar velja tudi glede tal. Le za težka tla ta sorta ni primerna. Kot druge, zahteva tudi ta kakovostna sorta več apna v tleh, da bi vino imelo tako izrazitejše sortne značilnosti. Primerna je za podravski in tudi primorski vinorodni rajon.

Za zimsko pozebo, gnilobo grozdja in oidij ni občutljiva, občutljiva pa je za peronosporo. Na prevlažnih tleh in v hladnejšem vremenu listje rado porumeni.

Sorta je primerna za intenzivne vzgojne oblike s čim manj starega lesa, saj ta sorta ni bujna. Deblo je lahko le okoli 1,20 m visoko, ostane pa dokaj šibka.

Režemo le na šparone in trto obremenimo le srednje močno. Pri prekratki rezi rodi ta sorta premalo. Pletev in vršičkanje ugodno vplivata na bujnost, obarvanost in zdravje grozdja.

Zahteva intenzivno gnojenje tako s hlevskim gnojem, kakor tudi z rudninskimi gnojili. Z dušikom gnojimo previdno, da grozdje ne bi preveč gnilo.

Rodi nekoliko manj, vendar daje izredno kakovostno vino. Vino ne sme biti niti preveč alkoholno, niti preveč trpko. Mora pa biti primernega čistega in ne preveč kiselkastega okusa.

Velja za najkakovostnejšo sorto rdečega vina severnih vinorodnih območij. Barva je zelo prikupna — rubinasto rdeča — in stabilna.

Pri nas je srednje pozna sorta .

Žametna črnina ali žametovka

Kot pozna sorta zahteva boljše vinogradniške lege, ker je pa odporna pred pozebo in boleznimi, uspeva tudi v slabših legah. Glede na tla ni izbirčna. Sorta je primerna le za posavski vinorodni rajon.

Občutljiva ni in so jo zaradi tega radi gojili na brajdah, kjer pa zlasti na nevinogradniških legah slabše dozori.

To je sorta za izrazito krajšo rez. Vzgajamo jo najuspešneje na kordonskih oblikah s kratkimi, do 0,50 m dolgimi kordoni. Na štrcljih pa narežemo daljše reznike in penjevce.

Ker dozoreva pozno, moramo vršičkati in pleti, zlasti še zato, ker grozdje rado gnije.

Gnojiti jo moramo močno z vsemi gnojili, le z dušikom ne, ker se slabše obarva.

Daje vino nekoliko slabše kakovosti, pri strokovnem mešanju z drugimi sortami pa daje na Dolenjskem prijetno kiselkasto vino, ki je tudi obstojno (cviček).

Žametovka je sorta, ki pozno dozori. Če dobro ne dozori, se tudi grozdje slabo obarva .

Modra frankinja

Ta sorta se zadovolji z bolj ali manj vsemi legami, le prenizke ji ne ustrezajo. Tudi glede tal ni občutljiva. Na težka tla s preveliko vlažnostjo pa je ne sadimo. Največ vina te vrste najdemo v Posavju, razširjena je tudi na Goričkem in Lendavskih goricah.

Je sorazmerno občutljiva za deževno in hladnejše vreme ob cvetenju, ker se rada osipa. Ker ima velik in dokaj nežen list, je ob začetku vegetacije občutljivejša za peronosporo.

Za to sorto ustrezajo vse vzgojne oblike. Bolj ji prijajo tiste, ki omogočajo nekoliko krajšo rez (penjevci 5—6 očes). Ker je to robustna sorta, lahko vzgojimo tudi do 1,30 m visoko deblo. Režemo jo torej bolj na kratko in je ne smemo preveč obremeniti.

Modra frankinja ima med vsemi našimi sortami skoraj največji list. Preveliko izhlapevanje vode skozi listje (transpiracija) in zasenčevanje ublažimo z vršičkanjem. Vršičkanje in pletev zmanjšujeta nevarnost gnitja grozdja, ki je pri rdečih sortah nevarnejše (razkroj barvila) kot pri belih.

Gnojimo jo močno. Gnojenje s hlevskim gnojem in dušikom naj bo previdno, saj je sorta robustna, nagiba k osipanju in gnitju. Za kalij je zelo hvaležna.

Rodi sorazmerno dobro, če se ne osipa. Dozoreva tudi v severnejših krajih dobro, tudi obarva se primerno in ima razmeroma veliko rdečega barvila. Barvilo se ob vrenju na tropinah hitro izluži, zato ni nevarnosti, da bi bilo vino pretrpko.

Sodi med sorte, ki dozorevajo srednje pozno, na dobrih legah celo srednje zgodaj .

Modra portugalka

Glede na lego in tla zahteva podobne pogoje kot modra frankinja, vendar je še manj izbirčna. Največ portugalke je v Posavju, veliko portugalke najdemo tudi v mešanih nasadih v podravskem vinorodnem rajonu.

Portugalka je bolj občutljiva za peronosporo, oidij in gnilobo grozdja kot modra frankinja, odcveti pa bolje in se ne osipa.

Tudi to sorto režemo srednje dolgo do dolgo, saj je nekoliko manj bujna. Ustreza tudi za brajde.

Pletev in vršičkanje dobro prenaša in se grozdje po teh opravilih lepše razvija in obarva.

Gnojimo jo lahko močno, zlasti s kalijem.

Rodi lahko več in bolj redno kot modra frankinja. Če jo preveč obremenimo, lahko pride do izmenične rodnosti. Sladkorja da več kot žametovka, toda veliko manj kisline. Grozdje lahko uporabimo za zobanje, vendar za transport ni primerno. Se sorazmerno dobro obarva, daje pa vino manj intenzivne barve.

Dozoreva dokaj zgodaj.

Rdeča kraljevina

Za rast zahteva podobne pogoje kot žametovka. Je pri nas v posavskem rajonu udomačena množična sorta, rodi obilno, daje pa lahko, kiselkasto vino. V mešanici z žametovko in drugimi sortami daje cviček. Dozoreva nekaj prej kot žametovka, gnije pa bolj. Tudi za pozebo je bolj občutljiva, posebno še za zimsko.

Kot vse množične sorte zahteva tudi kraljevina intenzivno gnojenje in drugo oskrbo (naprimer vršičkanje in pletev). Tako je manj občutljiva za bolezni.

Je srednje pozna sorta.

Šentlovrenka

Sodi v skupino »burgundcev«, vendar več rodi, kakovostno pa je slabša. Je odporna za zimsko pozebo in osipanje ob cvetenju, vsekakor bolj kakor modra frankinja. Zahteva podobne pogoje za rast kot sorte iz skupine »burgundcev«. V mešanici za cviček baje ne bo mogla zamenjati modre frankinje. Šentlovrenko so začeli saditi tudi za brajde.

Rumeni plavec

Je ena izmed starih udomačenih sort v posavskem vinorodnem rajonu. Gre za pozno zorečo množično sorto, ki daje kar primerno kiselkasto namizno vino, če dobro dozori. Na Bizeljskem je sestavni del bizeljskega rdečega vina. Odpornost te sorte ustreza, glede rezi, obdelovanja, vzgoje, nege in gnojenja pa je podobna drugim množičnim sortam, ki jih gojijo v Posavju.

Rumeni plavec zori pozno.

Cabernet (»kaberne«)

Kaberneti sodijo med sorte za pridelovanje zelo kakovostnih rdečih vin v Kraško-primorskem rajonu. Oba kaberneta, tako 'Cabernet sauvignon', ki je kakovostnejši od 'Cabernet franc', sta zelo občutljiva za lego in tla, zlasti pa za vremenske razmere. Ker rodita malo, ju primorski vinogradniki ne sadijo veliko. Zahteva dobra tla, vendar zračna in topla .

Proti glivičnim boleznim sta odporna, oidij pa ju rad napade, grozdje ne gnije.

Gnojimo ju zelo močno, vendar bolj z organskimi gnojili. Kalijevo gnojilo jima zboljšuje kakovost, preneseta tudi večje odmerke dušika.

Pletev in vršičkanje sta skoraj neogibni opravili.

Imata majhno grozdje, 'Cabernet franc' rodi nekoliko močneje. Zato ju režemo na dolgi rodni les, ker drugače premalo rodita.

'Cabernet sauvignon' daje boljše vino kot 'Cabernet franc'. Oba dajeta sorazmerno močno vino z zmerno kislino in z mnogo ekstrakta. Barva je zelo intenzivna. Vino je občutljivo in zahteva skrbno kletarjenje. Z leti pridobiva na kakovosti in je najboljše po dveh ali treh letih.

Merlot

Merlot je sorta za suhe in tople kraje na Primorskem, vendar daje kar primerno kakovost tudi na težjih tleh, kjer rodi celo nekoliko bolj kot na lahkih. Na pretežkih in mokrih tleh ne daje značilne barve in tudi gnije. Je srednje bujna sorta.

Merlot je srednje odporna sorta proti peronospori in oidiju. Nekateri so ji očitali, da grozdje rado gnije, vendar je videti, da je zlasti na višjih vzgojnih oblikah sorazmerno odporna sorta. Tudi proti mrazu je odporna, če pa spomladi pozebe, poženejo sobrsti, ki so še kar rodni.

Ker ni prebujna, jo gnojimo močneje. Kalij ji zboljšuje kakovost in barvo, dušik pa poslabša kakovost vina.

Pletev je neogibno opravilo, saj se grozdje lepše obarva in je vino tudi bolj aromatično.

Zelo ji prijajo dolga rez in višje vzgojne oblike.

Količina pridelka na višjih vzgojnih oblikah je dobra, na nizkih vzgojnih oblikah in šparonskih vzgojah je dala sorazmerno slab pridelek, saj je grozdje manjše od refoška.

Iz grozdja dobimo ne preveč alkoholno vino, bolj blago in ne pretrpko. Vino ima lepo barvo in ni preveč obarvano.

Sodi med pozne sorte z daljšo vegetacijsko dobo .

Refošk

Ta sorta je zelo bujne rasti. Za tla ni preveč občutljiva. Na težkih in mokrih tleh ne da kaj prida pridelka. Posebno ji prijajo zračne zemlje, bogate z rudninskimi snovmi. Prav posebne kakovosti daje na z železom bogatih tleh (Kras), kraški teran. Močno je razširjena na Primorskem. Ne smemo je širiti na Dolenjskem.

Proti boleznim je srednje odporna, v zadnjem času ugotavljajo, da se ob cvetenju rada osipa, v času zorenja pa se rada osuši in gnije pecljevina. Proti mrazu je srednje odporna sorta.

Ker sodi med bujne sorte, jo moramo previdno gnojiti z dušikom, posebno še zaradi nagnjenosti k osipanju. S fosfornimi in kalijevimi gnojili jo zelo močno gnojimo, tudi bor nekoliko zboljšuje oploditev.

Pletev in vršičkanje sta pri tej sorti skoraj neogibni opravili.

Zahteva sorazmerno dolgo rez (7 do 10 očes) in zelo dobro prenaša visoke vzgojne oblike. Kraški latnik je stara in dokaj uspešna vzgojna oblika za to sorto. Zaradi tehnoloških in ekonomskih pomanjkljivosti latnika uvajajo tudi na Krasu druge vzgojne oblike (Sylvoz, prostoviseča oblika in podobno). Vpliv teh oblik na količino in kakovost sedaj proučujejo.

Rodi dobro in daje kakavostno vino z veliko kisline. Zaradi kakovosti ga domačini ponekod na Primorskem uvrščajo pred merlot, ker je bolj svež in piten.

Je pozna sorta z dolgo vegetacijsko dobo .

Poimenovanje te sorte v drugih državah (Terrano d'Istra — Italija, Terran noir — Francija, Terran blauer — Nemčija, teran crni, Istranin in podobno) kaže na neposredno povezavo med kraškim teranom, kot vinom in okoljetvorno dokaj omejeno razprostranjenostjo.

Barbera

V Italiji, od koder je ta sorta prišla k nam v Vipavsko dolino, zahteva topla, zračna, z apnom in železom bogata tla ter sorazmerno tople vremenske razmere. Na slabših in nižjih vinogradniških legah slabše dozori, tudi grozdje se nepopolno obarva. Na neprimernih legah hitro izgubi sortno značilnost. Pri nas sodi med bolj bujne sorte in močno rodi, zato jo sadimo na rodovitnejša tla, da ne bi opešala njena bujnost in z njo rodnost.

Odporna je proti oidiju, znatno manj proti peronospori. Odlikuje jo odpornost proti gnilobi. Proti mrazu ni odporna, hladno in deževno jesensko vreme ji ne prija.

Ker sodi med rodne in bujne sorte, jo je treba močno gnojiti, vendar na z dušikom pognojenih tleh ne dozori popolnoma.

Izbiramo ji ne preveč intenzivne vzgojne oblike in tudi obremeniti je ne smemo preveč. Ob dobrem gnojenju narašča sicer tudi pri intenzivnih oblikah pridelek, vendar se kakovost hitro poslabša.

Vino iz dobro dozorelega grozdja je močno, alkoholno, s primerno kislino in je intenzivno obarvano. Slabo dozorelo grozdje da manjvredno rdeče vino z ostro kislino.

Sodi med srednje pozne sorte .

Rebula

Najbolj uspeva na nekoliko višjih legah in ne preveč revnih tleh, lahko pa rečemo, da ni zahtevna. Posamični poskusi, da bi jo prenesli na podravski ali posavski rajon, so pokazali, da je primerno območje za to sorto sorazmerno majhno. Videti je, da je na Vipavskem in v Brdih našla zelo ugodne življenjske razmere.

Ne pozebe, tudi gnije ne, saj ima jagoda debelo kožico. Za peronosporo ni posebno odporna, bolj odporna je proti oidiju.

Ker močno rodi in ker ne sodi med najbujnejše sorte, jo je potrebno močno gnojiti. Prenaša tudi veliko dušika, vendar pa preveč dušika slabša kakovost.

Režemo jo dolgo, prenaša tudi intenzivnejše vzgojne oblike.

Rodi sorazmerno zelo močno. Vino ima velik krog ljubiteljev, čeprav, ali prav zaradi tega, ne izstopajo posebne sortne značilnosti. Ima primerno kislino in ni prealkoholno. Mlado vino deluje zelo sveže.

Sodi med srednjepozne sorte, spomladi zbrsti zelo pozno .

Malvazija

Je sorta, ki skoraj povsod v Primorskem vinorodnem rajonu dobro uspeva. Težja in rodovitna zemlja ji bolj prija, kot prelahka in suha.

Odpornost za peronosporo je dobra, za oidij manj, grozdje v mokri jeseni rado gnije, zato ji poiščemo zračne toda nevetrovne lege. Malvazija je bujna in zelo rodna sorta, zato jo je treba močno gnojiti. Zaradi tanke jagodne kožice (gniloba) jo previdno gnojimo z dušikom.

Določamo ji intenzivne vzgojne oblike. Zaradi podvrženosti gnilobi ji bolj ustrezajo ploske vzgojne oblike (naprimer Sylvoz) kot široke (naprimer ribji hrbet).

Daje velik pridelek s sorazmerno veliko sladkorja. Če jo napade žlahtna gniloba, lahko dobimo zelo močno alkoholno vino z značilnim priokusom po žlahtni gnilobi in z malo kisline. Primerna je tudi za zobanje.

Sodi med srednje pozno zoreče sorte .