Ozemlje Avstrije so okrog 400 pred našim štetjem naselila keltska plemena, v 1. stoletju pred našim štetjem so jih podjarmili Rimljani, v 6. stoletju so se naselili Bavarci in Slovani. 803 je Karel Veliki osnoval Vzhodno marko, 907—955 jo opustošili Madžari, 976 jo cesar Oton II. dal Babenberžanom (do 1246). 996 prvič imenovana Avstrija (Ostarrîchi), 1156 postala Vojvodina, 1192 pridobila še Štajersko; 1278 so dobili Habsburžani, 1282 jo Rudolf I. skupaj s Štajersko prepustil sinovom; središče postal Dunaj. 1335 ji Habsburžani priključili Koroško in Kranjsko, 1363 Tirolsko, 1438 dobili kraljevsko in cesarsko krono; 1521 dal Karel Veliki avstrijske dedne dežele bratu Ferdinandu I., ta 1526 priključil dežele češke in ogrske krone ter Šlezijo, 1527 pa še dežele hrvaške krone. Stalni boji s Turki, zato začel Ferdinand organizirati → Vojno krajino. Protestantizem se razširil tudi v Avstriji, toda ni se usidral. V → tridesetletni vojni Avstrija izgubila Lužice, Alzacijo in tako dalje. Po bitki na Beli gori 1620 uveden absolutizem na Češkem. V → španski nasledstveni vojni dobila Avstrija 1714 Nizozemsko in Milano. 1713 Karel VI. s → pragmatično sankcijo zagotovil nasledstvo tudi ženski liniji (→ avstrijska nasledstvena vojna, → sedemletna vojna). Po delitvah Poljske 1772 in 1795 dobila Avstrija Galicijo in Lodomerijo ter 1775 Bukovino. V avstrijskih in čeških deželah bila z reformami Marije Terezije uvedena enotna ustava. Pod Marijo Terezijo in Jožefom II. uveden prosvetljeni absolutizem (→ razsvetljenstvo) in obsežne reforme. Po francoski revoluciji Avstrija sodelovala v vojnah proti francoski republiki in s campoforinijskim mirom 1797 izgubila Nizozemsko in Lombardijo, toda dobila Benečijo, Istro in Dalmacijo. 1804 postala cesarstvo, 1806 pa se njen vladar odrekel naslovu nemškega cesarja. Po schönbrunskem miru 1809 izgubila še → Ilirske province. Po → dunajskem kongresu dobila izgubljena ozemlja razen Nizozemske in dela Galicije in bila na čelu Nemške zveze. V državi vladal policijski → Metternichov absolutizem. V 30. letih v čeških, hrvaških in poljskih deželah narodnoosvobodilna gibanja, Madžari pa so dosegli, da je njihov jezik 1840 postal uraden. Metternichov absolutizem zlomila → revolucija 1848, na prestol prišel Franc Jožef I. (1848—1916), po porazu revolucije okt. 1849 uveden → Bachov absolutizem. 1859 Avstrija v vojni z Italijo izgubila Lombardijo; padel Bachov absolutizem, sprejeta federalistična Oktobrska diploma 1860 in centralistični Februarski patent 1861. 1866 v prusko-avstrijski vojni izgubila Benečijo in izstopila iz Nemške zveze, centralistični sistem zamenjala realna unija z Ogrsko. 1867 sprejeta liberalna ustava, obenem pa tudi → dualizem, ko poslane država Avstro-Ogrska. Razdelila se je na Cislajtanijo, to je »kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru« (Zgornja in Spodnja Avstrija, Tirolska, Vorarlberg, Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Gradiščanska, Trst, Istra, Dalmacija, Bukovina, Galicija, Šlezija, Češka, Moravska), in na Translajtanijo, to je dežele ogrske krone. Meja bila na reki Lajti (Leitha). Politična kriza s tem ni bila odstranjena. Nacionalni boji Čehov, Slovakov, Hrvatov, Slovencev, Ukrajincev in Poljakov vse do konca monarhije. Vedno bolj je bilo čutiti program → jugoslovanske ideje, Avstrija začela politiko »Drang nach Osten«, spori s Srbijo vedno hujši. 1878 okupirala BiH in jo 1908 anektirala; 1879 pristopila k trojni zvezi. Odnosi z balkanskimi državami so se zaostrili v → balkanskih vojnah. 1907 v Cislajtaniji uvedli splošno in enako volilno pravico. Z umorom prestolonaslednika Franca Ferdinanda Avstrija dobila povod za vojno napoved Srbiji (→ prva svetovna vojna). Vojna in oktobrska revolucija v Rusiji pospešili razpad monarhije. Manifest narodom zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. 16. 10. 1918 prišel prepozno, revolucionarna gibanja so zmagala. 28. 10. 1918 bili razglašeni republiki Češka in Poljska, 29. 10. je narodni svet v Zagrebu razglasil odcepitev vseh jugoslovanskih ozemelj od Avslro-Ogrske, 1. 12. bila oklicana država SHS. 11. 11. abdiciral Karel I. in Avstrija postala republika, prvi kancler pa Karl Renner. Nova država obsegala samo Dunaj, Zgornjo in Spodnjo Avstrijo, Vorarlberg, Tirolsko, Salzburško, Štajersko, Gradiščansko in Koroško, kjer bil oktobra 1920 → koroški plebiscit, po katerem je znatna slovenska manjšina prišla pod Avstrijo 1922 v hudi ekonomski krizi dobila Avstrija mednarodno posojilo in pristala na finančno nadzorstvo Društva narodov. Nasprotja med socialisti in krščanskosocialno vlado privedla do ljudske vstaje julija 1927 na Dunaju, ki je bila krvavo zadušena. 1932 postal kancler vodja krščanskih socialistov E. → Dollfuß. 1933 in 1934 Avstrija prizorišče bojev med pristaši in nasprotniki nacizma; Dollfuß se je naslanjal na Italijo, s pomočjo strankinih oboroženih formacij (Heimwehr) razpustil parlament, stranke in zadušil vstajo delavcev na Dunaju februarja 1934 ter proglasil korporativno državo. V neuspelem nacističnem puču julija 1934 Dollfuß ubit. Njegov naslednik Schuschnigg 1936 sklenil z Nemčijo sporazum, s katerim mu je zagotavljala neodvisnost. Februarja 1938 prišel v vlado nacist Seyss-Inquart, postal kancler, 12. 3. nacistična vojska vkorakala v Avstrijo in jo priključila Nemčiji (»anšlus«). V 2. svetovni vojni zavezniki Avstrije niso imeli za sovražno, ampak za okupirano državo in po moskovski deklaraciji 1943 so se jo obvezali obnoviti. Do maja 1945 so jo zasedle zavezniške sile in razdelile na 4 okupacijske cone, Dunaj pa na 4 sektorje. 1945 bila obnovljena republika, kancler spet Karl Renner. 15. 5. 1955 podpisana državna pogodba, po kateri je Avstrija obnovljena v mejah iz 1938 in mora biti nevtralna. Določb o slovenski narodni manjšini Avstrija dolgo sploh ni izvajala, 1972 skromni začetki ob hudem odporu avstrijskih nacionalistov. 1947—1966 vladala koalicija VP/SP, 1966—1970 VP, 1970 na volitvah zmagali socialisti. 1970—1983 kancler B. Kreisky. 1983—1986 na vladi koalicija SP in svobodnjaške stranke, od 1987 velika koalicija SP in VP.

Avstrijski vladarji so bili mejni grofje bavarske Vzhodne marke oziroma Avstrije v letih 976-1156,avstrijski vojvode 1156-1453 in nato vladajoči nadvojvode, od 1526 tudi ogrski in češki kralji; večkrat voljeni rimsko-nemški kralji, 1440-1806 rimsko-nemški in od 1806-1918 avstrijski cesarji.