Francija nastala iz zahodnofrankovske države. 843—987 vladali Karolingi. Pod vlado Kapetingov (987—1328) se okrepila kraljevska moč, ki je zgradila centralistično vladano nacionalno državo. 1154 se je vsa zahodna Francija s poroko in dedovanjem združila z Anglijo; toda francoski kralj Filip II. Avgust je v začetku 13. stoletja zopet osvojil skoraj vso angleško posest. Pod vlado rodbine Valois (1328—1589) se je 1338 začela → stoletna vojna z Anglijo. Karlu VII. se je s pomočjo → Device Orleanske posrečilo iz dežele pregnati Angleže. 1477 pridobi Francija iz burgundske dediščine vojvodino Burgundijo. V začetku 16. stoletja se je s Habsburžani borila za Italijo, poražena bila pri Paviji 1525. Potem podpirala nemške protestantske kneze proti cesarju Karlu V. in 1552 dobila lotarinška mesta Metz, Toul in Verdun. Od 1562 divjale v Franciji krvave verske vojne (→ hugenotske vojne). Pod → Burboni 1589—1792 višek in konec francoskega kraljestva. Pod Ludvikom XIII. (1610—1643) zgradil kardinal → Richelieu neomejeno kraljevo moč. → Ludvik XIV. (1643—1705) napravil Francijo za vodilno silo v Evropi (do kraja izpeljan absolutizem), njegov minister Colbert uveljavil gospodarsko doktrino → merkantilizma in gradil prvo kolonialno posest v Louisiani, Kanadi, Zahodni Indiji. Gospodarski propad pod Ludvikom XV. in Ludvikom XVI. je poglobil družbeno krizo, ki je privedla do velike → francoske revolucije 1789, nastala prva francoska republika, ki jo je 1799 uničil → Napoleon Bonaparte in kot prvi konzul vpeljal vojaško diktaturo, 1804 se oklical za cesarja (prvo cesarstvo). Napoleon vodil velike vojne proti evropskim fevdalnim državam. Ko ga je evropska koalicija 1814 premagala, je bila v Franciji obnovljena kraljevina z Burbonom Ludvikom XVIII. (restavracija). Toda ideje revolucije 1789 in bonapartizma so bile tako močne, da je postala Francija žarišče nove meščanske revolucije (1830), kije pometla z Burboni. Julijska revolucija je vzpostavila vladavino liberalne velike buržoazije s kraljem Louisom Philippom. Gospodarski in družbeni napredek privedel februarja 1848 do nove revolucije, ki je pritegnila k političnemu odločanju že širše družbene sloje, srednjo in malo buržoazijo. V tej, drugi republiki bil izvoljen za predsednika Napoleonov nečak Louis Bonaparte, ki se je z državnim udarom 1851 dokopal do neomejene oblasti in se 1852 oklical za cesarja → Napoleona III. → Nemško-francoska vojna 1870 ustvarila pariško komuno (marec-maj 1871), ki jo francoska buržoazija krvavo zadušila in razglasila tretjo republiko, v korist Nemčije izgubila Alzacijo in Loreno. Tretja republika se morala bojevati proti monarhističnemu in nacionalističnemu gibanju (Boulanger) in je zašla v ostre notranje konflikte (Dreyfusov proces). 1880—1900 si je Francija ustvarila nov kolonialni imperij (Severna Afrika, Zahodni Sudan, Indokina, Madagaskar). V notranji politiki je bil boj proti katoliški cerkvi končan 1905 z laičnimi zakoni. Politika »revanše« z Nemčijo (Decassé, Poincaré, Clemenceau) je pripeljala do zveze z Rusijo 1894 in z Anglijo (antanta 1904). Po 1. svetovni vojni je dobila Francija z versajskim mirom nazaj Alzacijo in Loreno in povečala kolonialno posest. S sistemom zvez z nekaterimi evropskimi državami postala vodilna sila na kontinentu in odločujoči član v Društvu narodov. Notranje oslabljena zaradi gospodarskih in finančnih težav ter socialnih in političnih nasprotij, se je sprijaznila z oboroževanjem Hitlerjeve Nemčije (München 1938). 1939 je stopila v vojno proti Nemčiji in se junija 1940 vdala. Del Francije vojaško zasedli Nemci, iz južnega dela pa je nastala kvizlinška vichyjska Francija pod maršalom Pétainom. Začetek močnega odporniškega gibanja (résistance) doma in v tujini, ki ga je vodil general de Gaulle. Angleško-ameriška invazija v Normandijo junija 1944 in na sredozemsko obalo osvobodila Francijo, ki je dočakala konec vojne kot ena od štirih zmagovitih velesil. V decembru 1946 dobila Francija s Francosko unijo novo ustavo (četrta republika). Ta parlamentarna republika, ki je hotela posnemati tretjo republiko, je bila notranjepolitično zelo nestabilna, pogosto so se menjale vlade in režimi. Taka ni mogla uspešno kljubovati osvobodilnemu boju narodov v svojih kolonijah. 1953 doživela neuspeh v Indokini, ki se je osvobodila. V najtežjo notranjo krizo pa je zašla ob alžirski osvobodilni vojni. Na oblast že drugič poklicala generala de Gaulla (29. 5. 1958). Nova ustava (peta republika) bila sprejeta z nacionalnim referendumom 28. 9. 1958. Po njej dobil predsednik republike de Gaulle velika pooblastila, opiral se je na politično stranko Unijo pete republike. S pogodbo v Evianu (1962) je Francija priznala neodvisnost Alžirije. 1963 sta de Gaulle in Adenauer podpisala pogodbo o francosko-nemškem sodelovanju. Francosko atomsko oboroževanje (Force de frappe) je napredovalo in v skladu s svojo politiko nacionalne samostojnosti je de Gaulle umaknil francoske sile izpod skupnega poveljstva pakta NATO. De Gaulle je poskušal uveljaviti proti ameriškemu pritisku politiko evropskega povezovanja (»Evropa od Atlantika do Urala«). V maju 1968 prišlo do velikih študentskih nemirov in protestov proti zastareli strukturi univerz; pridružili so se tudi delavci, nezadovoljni s socialno politiko. Veliko družbeno-politično krizo je zaradi neenotnosti levih sil de Gaullu uspelo premagati, ne pa tudi novega napada z desne (kapital pod ameriškim vplivom); po neuspelem referendumu 28. 4. 1969 odstopil. Novi predsednik postal njegov sodelavec G. Pompidou, 1974—1981 V. Giscard d’Estaing, s tem se za nekaj časa končalo obdobje golizma. 1981—1996 predsednik socialist F. Mitterrand. Od 1986 »sožitje« med socialističnimi predsedniki in desničarsko vlado, od 1997 med golističnim predsednikom Chiracom in levičarsko vlado.