Po propadu rimskega cesarstva prišla Italija pod vzhodnogotsko državo, sredi 6. stoletja je v njej zavladal Bizanc, ki so ga kmalu zamenjali Langobardi, Bizanc je zadržal le še ravenski eksarhat, južne Italije, Sicilijo in Rim z okolico. Papež za pomoč proti Langobardom prosil Franke in Pipin mu je 756 daroval nekatere predele, s čimer je postavil temelje papeški državi. Severna Italija je v 10. stoletju prišla pod nemški vpliv, na Siciliji in v južni Italiji pa so v 11. stoletju zavladali → Normani; tedaj sta severna in srednja Italija v boju za investituro med nemškim cesarjem in papežem. Normanske posesti so 1194 zasedli Hohenstaufi, ki pa so izgubili vojno s papežem in 1265 so normanske posesti prišle v roke Anžuvincev, po »sicilijanskih večernicah« 1282 pa pod Aragonce. Po propadu Hohenstaufov je v severni in srednji Italiji nastalo mnogo manjših in večjih samostojnih državic, ki so obdržale samostojnost daleč v novi vek (Milano, Firence s Toskano, Benetke, Piemont, Modena). Na morju sta se za prevlado borili Genova in Benetke, v tem boju 1381 zmagale Benetke in poslale vodilna sila v Sredozemlju in gospodar Jadrana ter obalnih delov Dalmacije. V italijanskih mestih močno napredovala obrt in trgovina, pojavile so se prve manufakture. V mestih od 14. do 16. stoletja središče evropskega humanizma in renesanse. V 16. stoletju boji med Francozi in Habsburžani za prevlado nad Italijo, po dolgotrajnih vojnah se končajo s francoskim porazom. Habsburžani prevladali v Neaplju, Siciliji, Sardiniji, Milanu. Boji se v 18. stoletju obnovili, toda Neapelj, Sicilijo, Parmo in Piacenzo so dobili španski Burboni, Toskano in Lombardijo Habsburžani, savojski vojvoda dobil Sardinijo, 1768 pa so Francozi od Genove dobili Korziko; papeška država zadržala Umbrijo, Ferraro, Marke, Raveno, Bologno in Ancono, Benetke pa so zadržale Istro, Dalmacijo in Jonske otoke. Napoleonske vojne so spremenile politično podobo Italije. Z mirom v Campoformiu 1797 je Benečijo dobila Avstrija (konec beneške republike), ustanovljene pa so cisalpinska (Bologna, Ferrara, Milano, Modena, Romagna), ligurska (Genova), rimska in partenopejska (Neapelj) republika. Skoraj hkrati postala Toskana kraljevina Etrurija. 1805 sta Piemont in ligurska republika priključeni Franciji, cisalpinska republika pa je postala kraljevina Italija, pripojili so ji Benečijo, Istro in Dalmacijo. Dunajski kongres 1815 vrnil Neapelj in Sicilijo španskim Burbonom, v srednji Italiji ustanovljena papeška država, Lombardijo in Benečijo dobila Avstrija, sardinsko kraljestvo pa Genovo. Toskana, Modena in Parma so vojvodine pod dejansko avstrijsko oblastjo. Začenja se vse močnejše nacionalno gibanje (risorgimento) za osvoboditev in združitev Italije (→ karbonarji). 1831 ustanovili Mazzini gibanje Mlada Italija. Revoluciji v Neaplju in Piemontu 1820 in 1821 proglašali liberalno ustavo. 1830—1847 vstaje na Siciliji, v Piemontu in papeški državi, ki jih zadušila Avstrija. 1847 Cavour in Balbo začela izdajati list Risorgimento, ki je postal simbol za vse italijansko nacionalistično in osvobodilno gibanje. Že januarja 1848 vstaja v Palermu, nato v Toskani, Piemontu; Avstrija pregnana iz Milana in Benečije. Na čelo narodnega gibanja se postavil sardinski kralj Karel Albert, ki pa so ga Avstrijci julija 1848 premagali pri Custozzi. Pod vplivom Garibaldija in Mazzinija vstaje v Benečiji in Toskani, papež zbežal, proglašena rimska republika. Marca 1849 pri Novari Karel Albert ponovno poražen, abdiciral. Avstrijsko-francoska kontrarevolucija zmagala, rimska republika propadla, nazadnje, avgusta 1848, premagana tudi Benečija. Povsod bile odpravljene ustave in uveden absolutizem, razen v Piemontu, ki je postal žarišče boja za nacionalno osvoboditev pod okriljem savojske dinastije, gibanje vodil Cavour. Italija in Francija 1859 premagali Avstrijce pri Magenti in Solferinu, savojska dinastija (kraljevina Sardinija) dobila Lombardijo, Romagno, Parmo, Modeno in Toskano, Franciji pa je odstopila Savojo in Nico. 1860 Garibaldi zrušil Burbone in kraljestvo obeh Sicilij bilo priključeno Sardiniji, 1861 pa je bil sardinski kralj Viktor Emanuel II. imenovan za italijanskega kralja. V avstrijsko-pruski vojni 1866 bda Italija na strani Prusije, kljub porazom pri Visu in Custozzi je zaradi pruskih zmag na severu in francoskega posredovanja dobila Benečijo (Beneški Slovenci se s plebiscitom odločijo za Italijo), 1870 pa so se Francozi umaknili še iz Rima, ki postane prestolnica namesto Firenc. Papež tega ni priznal in se umaknil v tako imenovano ujetništvo. Po 1866 se začenja iredenta, boj za »neodrešene italijanske predele« pod Avstrijo (Istra, Trst, Dalmacija). Po zedinjenju se je Italija polagoma razvijala v velesilo, 1882 se je pridružila → trojni zvezi. 1889—1896 osvojila Somalijo in Eritrejo, poražena pa bila 1896 v Abesiniji. S francosko-italijanskim sporazumom 1900 dobila vplivno področje v Tripolitaniji, ki jo v vojni s Turčijo 1911/1912 okupirala skupaj s Cirenajko in Dodekanezom. Ob začetku 1. svetovne vojne razglasila nevtralnost, vendar je 26. 4. 1915 z antanto sklenila (londonski) pakt, na podlagi katerega po vojni dobila Južno Tirolsko do Brennerja, Istro s Trstom, Primorsko, Reko in del Dalmacije. Maja 1915 napovedala vojno Avstriji in 1916 Nemčiji. S senžermensko (1919) in rapalsko (1920) pogodbo je dobila ozemlje, obljubljeno z londonskim paktom. Po končani vojni težak gospodarski položaj in inflacija. Že od 1919 prvi fašistični odredi (→ fašizem), ki jim je buržoazija 1922 izročila oblast (Mussolinijev državni udar, »pohod na Rim«). Fašisti razbili delavske in strokovne organizacije in prepovedali Komunistično partijo. Od 1925 vladal Mussolini diktatorsko in le kot posvetovalni organ mu pomagal veliki fašistični svet (od 1928). 1929 lateranski konkordat, s katerim je papež priznal italijansko državo, Mussolini pa neodvisni Vatikan. 1936 Italija anektirala → Abesinijo. Mussolini izvajal obširna javna dela in skušal odpraviti razlike med industrijskim severom in poljedelskim jugom. Ogromna sredstva šla za oboroževanje. 1936 se formira os Rim-Berlin. Italija priznala Francovo vlado v Španiji in pošiljala proti republikancem svoje čete. 1937 Italija pristopila k antikominternskemu paktu in izstopila iz Društva narodov. Aprila 1939 zasedla Albanijo, junija 1940 stopila v vojno in podpisala z Japonsko in Nemčijo trojni pakt. Konec 1940 neuspehi v Grčiji; aprila 1941 zasedla Ljubljansko pokrajino, večji del Dalmacije, Črne gore, Bosne, jadranske in grške otoke, hkrati sklenila sporazum z NDH, vojvoda Aimone di Spoleto postal kralj NDH. Konec 1942 po britanski ofenzivi izgubila Cirenajko in Tripolitanijo, maja 1943 kapitulirale nemške in italijanske sile v Tuniziji, začelo se zavezniško izkrcavanje na Siciliji. Julija 1943 je veliki fašistični svet Mussoliniju odvzel in dal kralju vrhovno poveljstvo, na vlado prišel maršal Badoglio in 3. 9. podpisal premirje; Mussolinija so aretirali, Badoglio oktobra 1943 napovedal Nemčiji vojno. Nemci Mussolinija osvobodili, v Severni Italiji je oklical salojsko republiko. Delovanje močno okrepile odporniške sile (resistenza), januarja 1944 ustanovljen komite narodne osvoboditve. Sredi 1944 odstopil Badoglio in Bonomi sestavil koalicijsko vlado, v katero so prišli tudi komunisti. 29. 4. 1945 v Caserti podpisana separatna kapitulacija. Po abdikaciji Viktorja Emanuela III. v korist sina Umberta II. je 18. 6. 1946 z referendumom razglašena republika. S pariško mirovno konferenco 1947 Italija izgubila vse kolonije in okupirana področja v vzhodnem Jadranu, Dodekanez in večino Slovenskega primorja. Trst z okolico razglašen za demilitarizirano Svobodno tržaško ozemlje. 1949 Italija pristopila k paktu NATO, od 1954 je članica zahodnoevropske unije, od 1957 Evropske skupnosti. Z londonskim sporazumom 1954 dobila del cone A in Trst. Po zlomu fašizma obdobje hudih političnih kriz, vlado so v glavnem sestavljali krščanski demokrati, v zadnjem času tudi socialisti v koaliciji z levičarskimi strankami. V začetku 90. let spet obdobje hudih političnih pretresov.