ZGODOVINA. Do združitve jugoslovanskih narodov (→ jugoslovanska ideja) prišlo 1.12. 1918, ko sta delegacija Narodnega sveta (ustanovljena 6.10.1918) kot predstavnik jugoslovanskih narodov bivše Avstro-Ogrske (mesec dni organiziranih v samostojno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov brez mednarodnega priznanja) in regent kraljevine Srbije proglasila združitev Države SHS s kraljevinama Srbijo in Črno goro v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Jugoslovanski narodi niso bili zadovoljni s takšno združitvijo, ki je dajala Srbiji velike prednosti in hegemonistične možnosti; v novi državi so se takoj pokazala nacionalna in socialna nasprotja. Jugoslavija (kljub naslonitvi na Francijo) doživela tudi zunanjepolitični neuspeh, 1920 s → koroškim plebiscitom izgubila slovensko Koroško, z → rapalsko pogodbo pa morala pristati na določila → londonskega pakta, ki je dajal Italiji slovenske in hrvaške dežele z več kakor pol milijona prebivalcev.

Srbija je hotela v novi državi svojo slabšo gospodarsko moč in organiziranost nadomestiti s političnimi, sredstvi državnega aparata, ki ga je nadzorovala, zatlo hotela organizirati državo strogo centralistično. Glavni zagovorniki centralizma bili → Narodno radikalna in → Jugoslovanska demokratska stranka. V ustavodajni skupščini, izvoljeni novembra 1920, prevladovale centralistične stranke, sprejele so → vidovdansko ustavo; → Hrvaška kmečka stranka (HSS ali HRSS) delo konstituante bojkotirala, → Slovenska ljudska stranka (SLS) glasovala proti ustavi. Z → Obznano so Komunistični partiji Jugoslavije (ustanovljene 1919) decembra 1920 prepovedali propagandno dejavnost in sindikate, avgusta 1921 bila z »zakonom o zaščiti države« razpuščena, do 1941 delovala ilegalno, dolgo časa z majhnim političnim vplivom.

Del demokratov (Davidović) uvidel nevzdržnost unitarizma ter začel od poletja 1922 iskati sporazum s HRSS; to povzročilo razhod demokratov in radikalov. HRSS, SLS in → Jugoslovanska muslimanska organizacija (JMO) sklenile federalistični blok, kateremu so se začeli bližati demokrati, zato → Pribičević, glavni zagovornik unitarizma, odcepil v začetku 1924 svoje krilo od Demokratske stranke v novo → Samostojno demokratsko stranko (z njimi šli tudi slovenski liberalci) in podprl radikale. Pašić-Pribičevićev režim nastopil proti HRSS s policijskim terorjem in Obznano; Radić in buržoazno vodstvo se je temu uklonilo, takoj po volitvah 1925 pristalo na vidovdansko ustavo, na državno enotnost in dinastijo ter skupaj z radikali sestavili vlado. S tem je N. Pašiću uspelo razbiti federalistični blok. Problemi centralizma ali federalizma in s tem tudi normalnega gospodarskega in socialnega razvoja vseh jugoslovanskih narodov ostajali še naprej odprti. Radikali in kralj Aleksander, ki je vse bolj stremel za osebno oblastjo, so kmalu opustili sporazumevanje s Hrvati in iztisnili Radića iz vlade. Na oblast prišle vlade, sestavljene iz radikalov in dela demokratov, ki so se udinjali dvoru. Ta režim 1927 našel zaveznike v SLS dr. Korošca in JMO. Radić se je povezal s Pribičevičem v opozicijsko Kmečko demokratsko koalicijo. Poboj prvakov HSS v beograjskem parlamentu junija 1928 bil samo uvod v kraljevo diktaturo 6. januarja 1929; kralj ukinil ustavo, parlament in vse politične, stranke ter imenoval vlado z generalom Živkovićem. Režim začel propagirati unitarno jugoslovanstvo, ime države spremenil v Jugoslavijo, spremenil upravno razdelitev, ustanovil 9 banovin, ki se niso ujemale z narodnostnimi ali zgodovinskimi mejami. 1931 zajela Jugoslavijo gospodarska kriza, kralj septembra 1931 izdal oktroirano ustavo, ta dopuščala kvaziparlamentarizem z eno vsedržavno stranko, od 1933 imenovano → Jugoslovanska nacionalna stranka (JNS). Diktatorski režim ostro nastopil proti delavskemu gibanju, preganjal pa tudi meščansko opozicijo (predvsem HSS in SLS), ki je zahtevala obnovitev parlamentarne demokracije. Režim JNS slabel in se po smrti kralja Aleksandra (atentat v Marseillu oktobra 1934) obdržal le do 1935. Novi režim kneza namestnika Pavla in stranke JRZ (Jugoslovenske radikalne zajednice) s Stojadinovićem je podpirala SLS, del radikalov in bosenski muslimani; skušal se je pogoditi s HSS, zunanjepolitično se orientiral na vse močnejšo Hitlerjevo Nemčijo. Proti temu režimu bila močna meščanska opozicija v Srbiji in na Hrvaškem, rasel pa je že odpor ljudskih množic, ki jih skušala prenovljena KPJ od 1935 organizirati v ljudsko fronto. Med srbsko in hrvaško buržoazijo ni prišlo do sodelovanja, v začetku 1939 Stojadinović padel, dvor se sam sporazumel s Hrvati in jim dopustil avtonomno banovino Hrvatsko.

Jugoslavija 25. 3. 1941 pristopila k → trojnemu paktu. Proangleško usmerjeni del srbske buržoazije in del vojske 27. marca speljal državni udar, odstavil kneza Pavla, postavil kralja Petra II., poskusil koncentrirati vse notranje politične sile (razen KPJ) in odpovedal pakt z Nemčijo. Novi režim ni uspel narediti ničesar. Ob Hitlerjevem napadu na Jugoslavijo 6. 4. 1941 po 11 dneh kapituliral, dvor in vlada pa sta se umaknila v tujino.

Proti okupatorju, ki je Jugoslavijo kot državo uničil, je KPJ z J. Brozom-Titom organizirala → NOB. Med NOB zbrala okoli sebe vse jugoslovanske narode, ti so se odločili, da bo bodoča Jugoslavija federativna (drugo zasedanje → AVNOJ-ja). Kljub pritisku velesil (pozno priznanje in pomoč NOB), da bi v Jugoslaviji po vojni vzpostavili kraljevino, nastala 1945 Demokratična federativna Jugoslavija, sestavljena iz 6 republik (Slovenije, Hrvaške, Srbije, BiH, Črne gore, Makedonije) in dveh avtonomnih pokrajin v okviru Srbije (Vojvodina, Kosmet). Pod oblastjo KP kot zmagovite sile bila ob koncu vojne izvedena socialistična preobrazba (nacionalizacija bank, tovarn, naravnih bogastev, agrarna reforma). Konstituanta, izvoljena ob 2. obletnici drugega zasedanja AVNOJ-a, 29. 11. 1945 ukinila monarhijo, proglasila Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in izdala 31.1.1946 ustavo. Zunanjepolitično se FLRJ naslonila na ZSSR kot socialistično državo in se do spora s Stalinom (→ Informbiro) tudi zgledovala po njenem družbenem in političnem sistemu. 1950 začela KPJ samostojno pot v socializem z uvajanjem delavskega → samoupravljanja, neblokovsko politiko in zavzemanjem za aktivno koeksistenco. Ustava iz aprila 1963 že odražala pridobitve in kritične izkušnje samoupravljanja, država tudi formalno spremenila ime (Socialistična federativna republika Jugoslavija, SFRJ). Gospodarsko se Jugoslavija hitro razvijala; nagla strukturalna sprememba prebivalstva (1963 se s kmetijstvom ukvarjalo že manj kakor 50% prebivalstva). Ustava iz 1974 in Zakon o združenem delu iz 1976 osnova za sistem samoupravnega socializma, pa tudi temelj politične enakopravnosti jugoslovanskih narodov (več pristojnosti danih republikam in avtonomnim pokrajinam). Po smrti J. Broza-Tita 1980 vodilo državo kolektivno predsedstvo, kmalu jo začeli pretresati socialni in politični nemiri (Kosovo 1981, kulminacija z izrednim stanjem), hkrati prišlo do gospodarske krize in vse večjega zadolževanja v tujini. Konec 80. let začetek pluralizacije političnega prostora; izostrujejo se nasprotja med težnjami po večji demokratizaciji in decentralizaciji ter med poskusi unitarizma in ohranjanja obstoječega političnega sistema. Nastanek nacionalnih političnih strank s svojimi programi in zaostritev nacionalnih napetosti; ob nezmožnosti političnega kompromisa 1991 razpad Jugoslavije: junija 1991 osamosvojitev Slovenije in Hrvaške, septembra 1991 Makedonije, marca 1992 še BiH, čemur sledijo (razen v Makedoniji) vojaški posegi JLA, ki se v Sloveniji po desetdnevni vojni končajo z umikom JLA, na Hrvaškem in BiH pa jim sledi odcepitev ozemelj, poseljenih s srbskim prebivalstvom, izpeljana ob vojaški podpori JLA in Jugoslavije, ter dolgotrajna vojna. Srbija in Črna gora se povežeta v (mednarodno nepriznano) → Zvezno republiko Jugoslavijo.