Zgodovinska doba Kitajske se (po plemenskih državah in legendarnih pracesarjih) začenja 1800 pred našim štetjem, 770 pred našim štetjem razpadla Kitajska v več delnih držav, ki so se trajno borile med sabo vse do 222 pred našim štetjem, ko je Qin shi huangdi iz dinastije Qin zgradil enotno, togo urejeno cesarstvo. Razcvetu pod dinastijo Han (206 pred našim štetjem do 220 našega štetja) sledil propad in razpad cesarstva. Do nove veličine se Kitajska dvignila pod dinastijo Tang (618—907). V 13. in 14. stoletju vladali Kitajski Mongoli, takrat je prišla v stik z Evropo (M. Polo). 1368—1644 je Kitajski vladala domača dinastija Ming. Tuji zavojevalci, mandžurska dinastija Qing (1644—1912), razširili oblast tudi na Mongolijo, Vzhodni Turkestan, Tibet in Indokino. V → opijskih vojnah (1839—1842) evropske velesile prisilile Kitajsko, da je odprla pristanišča, odstopila oporišča in jim priznala posebne pravice (neenakopravne trgovinske pogodbe). V vojni 1894/1895 Japonska porazila Kitajsko, 1900/1901 pa so evropske sile zadušile proti njim naperjeno boksarsko vstajo. Revolucija Guomindanga pod vodstvom Sun Zhongshana 1911/1912 zrušila mandžursko dinastijo in cesarstvo. → Jiang Jieshi (Čanhajšeh) uspel 1928 združiti vso Kitajsko, ki so si jo medtem razkosali posamezni generali, in vzpostaviti nacionalno vlado v Nanjingu. 1928 obračunal s kitajskimi komunisti, s katerimi je prej sodeloval (pokol v Šanghaju). 1931/1932 Japonska zasedla Mandžurijo. Kitajski komunisti, poraženi v Guangzhouju in Šanghaju, so se pred Jiang Jieshijem 1934—1936 v tako imenovanem »velikem pohodu« (10000 km) umaknili iz južnega Sichuana na sever v Shensi in ustanovili republiko. Nadaljevanje državljanske vojne preprečila japonska vojna napoved nanjinški vladi 1937. Japonci zasedli Šanghaj in Nanjing, 1938 Hankou in Guangzhou. Po japonski kapitulaciji 1945 prišlo do ponovne državljanske vojne med Guomindangom in komunisti. Ti so 1949 zmagali in razglasili LR Kitajsko, predsednik postal → Mao Zedong. Jiang Jieshi se umaknil na → Tajvan. 1950 Kitajska vojaško zasedla Tibet (Xizang) in ga 1951 anektirala kot avtonomno pokrajino. Po gospodarskem neuspehu v kampanji z ljudskimi komunami 1959 Mao Zedong odstopil mesto predsednika republike Liu Shaoqiju, ostal pa partijski predsednik. 1961 so se začela kazati očitna nesoglasja med Kitajsko in Sovjetsko zvezo. 1964 izvedla Kitajska prvo atomsko eksplozijo, nasprotja s Sovjetsko zvezo pa so se zaostrila na ideološki, politični, gospodarski in vojaški ravni. V boju za oblast in uveljavitev kitajske koncepcije socializma izpeljal Mao Zedong »veliko kulturno revolucijo« (1966—1969). Mladinska rdeča garda in vojska očistili partijo (odstranjen Liu Shaoqi). Konec 1970 se začela Kitajska odpirati svetu (stiki z ZDA), konec 1971 sprejeta v OZN (Tajvan pa izključen). Po Maovi in Zhou Enlaijevi smrti 1976 prevladala v vodstvu zmerna linija, katere osrednja osebnost bil Deng Xiaoping. Odstavitev skrajnežev (»banda četverice«), odločitev za politiko »štirih modernizacij«, to je za politično demokratizacijo, odpiranje v svet in moderen industrijski razvoj. 1982 sprejeta nova ustava. 1989 krvavo zatrte demonstracije študentov v Pekingu, ki so zahtevali večjo demokratizacijo države. Po 1990 dovoljeno zasebno podjetništvo, sledi nagla gospodarska rast. Julija 1997 Kitajski spet pripadel → Hongkong.