Iz zahodnogermanskih ljudstev (→ Germani) so se po preseljevanju narodov začela oblikovati nemška plemena (→ Nemci). O nemški zgodovini je moč govoriti od 843, ko je ob delitvi frankovske države v Verdunu Ludvik Nemški dobil ozemlje vzhodno od Rena. Po izumrtju Karolingov so poskušali močni vladarji iz različnih rodbin (Otoni, Henriki od I. do VI., Friderik I. in II.) učvrstili nemško kraljestvo in enotnost pred posebnim prizadevanjem posameznih plemen in knezov (→ Sveto rimsko cesarstvo). Nemško cesarstvo postalo okrog 1000 kot nosilec ideje o univerzalni državi vodilna sila Zahoda. Privzem cesarskega naslova vodil do boja s papežem (→ investiturni boj), do brezuspešnega boja za oblast nad Italijo in do pomembne vloge cesarstva v → križarskih vojnah. Cesarstvo, ki začelo razpadati v → interregnumu, izgubilo oblast nad Italijo in Burgundijo. Okrepili se svetni in cerkveni (predvsem volilni) knezi. Vzcvetela so mesta (→ Hansa). Na vzhodu pa je razširil moč → nemški viteški red, ki si je podrejal slovanska in baltska ljudstva. Nemški kralji različnih dinastij skušali zavreti slabljenje cesarstva s postopno graditvijo močne dinastične moči (→ Habsburžani), a tudi to ni preprečilo izgube nekaterih ozemelj (Švica, Nizozemska, Flandrija, ozemlje nemškega viteškega reda). Poskusi okrepitve državne oblasti v 15. in 16. stoletju ostali brezuspešni. Z reformacijo se ozemeljski razcepljenosti pridružila še religiozna. Habsburžani so razširjali oblast na vse obširnejša tuja ozemlja, zato je že → Karlu V. postala Nemčija bolj postranskega pomena; za združitev in utrditev Nemčije ni izkoristil niti vstaje vitezov 1524 niti velike kmečke vojne 1525. Protireformacija pripeljala do → tridesetletne vojne (1618—1648), ki je napravila iz Nemčije bojišče evropskih sil in jo opustošila. → Vestfalski mir dal deželnim knezom skoraj popolno suverenost, Habsburžani bili kot cesarji samo še nosilci častnega naslova, njihov ugled temeljil samo na njihovi teritorialni posesti, → Avstriji, ki se je tedaj dvignila v evropsko velesilo. Po 1640 je zrasel s Prusijo združeni Brandenburg v drugo vodilno nemško silo. Ko je Prusija pod Friderikom Velikim 1745 osvojila Šlezijo, je nastal med Prusijo in Avstrijo dualizem, ki je obvladoval nemško zgodovino do združitve pod Bismarckom. → Francoska revolucija spočetka v Nemčiji močno odmevala; knezi so se pod avstrijskim vodstvom zaman poskušali upirati Franciji v koalicijskih vojnah. 1806 Napoleon zrušil cesarstvo. Napoleonov protiigralec v srednji Evropi bil knez Metternich. Nacionalne vstaje pripeljale do osvobodilnih vojn proti francoski okupaciji. 1815 → dunajski kongres priznal suverenost 35 knežjim državam in 4 svobodnim mestom, ki pa so se združile v → Nemški zvezi pod avstrijskim vodstvom. Nemška zveza ni izpolnila niti liberalnih niti nacionalnih upov, vendar je medtem nemška carinska zveza (od 1834) pripravljala gospodarske osnove združitve. Prusko-avstrijska vojna 1866 pripeljala do ustanovitve → Severnonemške zveze; Avstrija bila odrinjena iz skupne nemške zgodovine. Nemško-francoski vojni sledila 1871 ustanovitev nemškega cesarstva in razglasitev Viljema Pruskega za nemškega cesarja. Nemški imperializem, ki je zrasel iz izredno hitro razvijajočega se kapitalističnega gospodarstva, postal še posebno agresiven pod cesarjem Viljemom II., ki se ni več držal Bismarckove zunanjepolitične orientacije. Izbruh prve → svetovne vojne 1914 prinesel pomiritev med strankami. Nemški porazi in zmaga oktobrske revolucije v Rusiji sta 1918 zanetila v Nemčiji novembrsko revolucijo, ki je končala vojno in odpravila monarhijo. Iz revolucionarnih nemirov izšla → weimarska republika; njeni glavni akterji bili socialna demokracija in stranke meščanske sredine. V tem času tudi ustanovitev KP Nemčije, pa tudi začetki → nacionalsocializma. Velika gospodarska kriza po 1929 zaostrila tudi družbeno krizo in politično diferenciacijo; del nezadovoljnih množic pritegnil demagoški nacionalsocializem A. Hitlerja, ki se 1933 polastil oblasti. Zunanjepolitična agresivnost nacizma pripeljala 1939 do druge → svetovne vojne in z njo do najhujše katastrofe v nemški in svetovni zgodovini. Po kapitulaciji (8. 5. 1945) prevzele vrhovno oblast nad Nemčijo Velika Britanija, ZDA, Sovjetska zveza in Francija; → potsdamski sporazum avgusta 1945 razdelil Nemčijo na 4 okupacijske cone, katerih vsako je upravljala ena od velesil, nemška ozemlja vzhodno od Odre in Nise pa je izročil Poljski oziroma Sovjetski zvezi.
Na Zahodu so ameriško in britansko okupacijsko cono kmalu združili v »združeno gospodarsko območje«. Zaradi zaostritve odnosov s Sovjetsko zvezo so od 1948 zahodne okupacijske sile dajale svojim okupacijskim conam vse večja pooblastila. 8. 4. 1949 so izdale okupacijski statut; na njegovi osnovi bile razpisane volitve, 21. 9.1949 pa formirana Zvezna republika Nemčija. Po okupacijskem statutu so si vrhovno oblast v državi delile okupacijske sile in zvezna republika. Z → nemško pogodbo 1955 med zahodnimi zavezniki in zvezno republiko pa je ZRN postala suverena, Nemčija (in Berlin) pa razdeljena. 1. 1. 1957 se k ZRN priključilo še Posarje. Po 1950 je ZRN doživela ob začetni velikanski pomoči in investicijah ZDA (→ Marshallov načrt) hiter gospodarski razvoj. Na oblasti bila ves čas Krščanskodemokratska stranka (CDU) pod vodstvom K. Adenauerja, ki si močno prizadevala za prijateljstvo z nekdanjimi sovražnimi silami Zahoda, do Vzhoda (še posebej do NDR) pa vodila ostro politiko hladne vojne in antikomunizma; 1954 so ZRN sprejeli v → NATO, 1955 je ZRN sprejela politiko Hallsteinove doktrine (→ Hallstein), od 1961 pa je v EGS oziroma današnji EU. V času koalicijske vlade krščanskih in socialnih demokratov (od 1966) pa se začela ZRN odpirati tudi proti Vzhodu. Za takšno usmeritev se je zavzemala SPD z W. Brandtom, ki je zmagala na volitvah 1969 in še odločneje 1972. Najvidnejši rezultat te usmeritve bilo pospešeno gospodarsko sodelovanje med ZRN in Vzhodom; pogajanja tudi z NDR o mednemških odnosih in Berlinu in konec 1972 sklenitev nenapadalnih sporazumov z Moskvo in Varšavo, ki zagotavljajo potsdamske meje; ZRN jih je ratificirala maja 1972.
Sovjeti so svojo okupacijsko cono, v kateri so uvajali socialistično družbeno ureditev, 7. 10. 1949 zaradi ravnanja okupacijskih sil na Zahodu proglasili za samostojno Nemško demokratično republiko. Državni predsednik postal W. Pieck, predsednik vlade pa O. Grotewohl. 1960 bil namesto funkcije predsednika republike vpeljan državni svet na čelu z W. Ulbrichtom. Okrepitev etatizma in stalinizma v NDR sprožila množično vstajo (1953), ki so jo oblasti nasilno zadušile. 1961 prišlo do zgraditve berlinskega zidu, ki naj bi preprečil vse pogostejše prebege Vzhodnih Nemcev na Zahod. 1968 NDR sodelovala pri intervenciji v ČSSR. NDR bila od 1955 vključena v vzhodnoevropsko gospodarsko skupnost (SEV) in v vojaški varšavski pakt; hkrati je NDR podpisala tudi mirovni pogodbi s SZ in Poljsko, ki priznavata mejo na Odri in Nisi. NDR se je po 1965 vse bolj mednarodno uveljavljala, zlasti po 1969, ko so se začela pogajanja z ZRN o ureditvi medsebojnih odnosov in berlinskega vprašanja. 1973 bili obe nemški državi sprejeti v Organizacijo združenih narodov. Novembra 1989 zrušen berlinski zid, oktobra 1990 združitev NDR z ZRN (→ Nemčija).