Slovanska plemena na Poljskem so organizirala državo ob koncu 10. stoletja. Knez Mješko, začetnik dinastije Piastov, je sprejel malo pred 1000 krščanstvo in ustanovil lastno poljsko nadškofijo v Gnieznu. Njegov sin Boleslav I. Hrabri (992 do 1025) jo je z osvajanji razširil. V notranjih bojih v času fevdalne anarhije in partikulacije so sosedje Poljski odtrgovali obrobne pokrajine: Čehi 1163 vzeli Šlezijo, rimsko-nemško cesarstvo 1181 Pomorjansko, nemški viteški red pa 1230 zahodno Prusijo. Zadnji Piast, Kazimir III. Veliki (1333—1370), osvojil Galicijo, Volinijo, Podolijo in 1364 ustanovil univerzo v Krakovu. 1389 je prišla na poljski prestol litovska dinastija Jagieloncev z Jagielom Vladislavom. Tako se je Poljska združila z → Litvo, ki je obsegala tudi Belorusijo in Ukrajino. Poljska se bojevala proti nemškemu viteškemu redu in 1410 zmagala v bitki pri Grunwaldu. 1466 osvojila s toruńskim mirom zahodno Prusijo, vzhodna Prusija pa je priznala vrhovno poljsko oblast (do 1657); 1561 je pridobila Livonijo in vrhovno oblast nad Kursko. V 16. stoletju kulturni in gospodarski vzpon, širjenje reformacije. Po izumrtju jagielonske dinastije postala Poljska volilno kraljestvo (recz pospolita). Katoliški kralji Vazovci zatirali reformacijo in se zapletli v vojno s Švedsko. 1621 izbojevali veliko zmago nad Turki pri Hočimu. Zaradi aspiracij na ruski prestol se borili z Rusijo in 1656 izgubili vzhodno Ukrajino s Kijevom. Poljska zaradi prevelikih pravic plemstva (liberum veto) zapadala vse bolj v anarhijo, centralna oblast ni imela nobene moči. Zmaga poljskega kralja Jana III. Sobieskega nad Turki pred Dunajem bila samo labodji spev poljske moči. Poljska začela zaostajati gospodarsko in družbenopolitično in njeni sosedje, ki so že ustvarili centralizirane države, so ji jemali ozemlja. 1772 so si Rusija, Prusija in Avstrija prvič delile Poljsko in ji odvzele velike dele ozemlja. Sledita še dve delitvi (1793 in 1795), ki sta ukinili samostojno poljsko državo. Napoleon I. je 1807 iz avstrijskih in pruskih ozemelj Poljske ustanovil Varšavsko vojvodstvo. Večina tega ozemlja, spremenjenega v Kraljevino Poljsko (Kongresna Poljska), je na dunajskem kongresu 1815 pripadla Rusiji. Proti ruski oblasti so se Poljaki v 19. stoletju uprli dvakral (1830 in 1863), obe veliki vstaji bili zadušeni. V 2. polovici 19. stoletja razvoj industrije in moderne družbe; vse napredne sile v Evropi računale z obnovo poljske države. V novembru 1918 nastala iz ruskega, avstrijskega in pruskega dela samostojna republika Poljska. Obsegala je precej nepoljskega ozemlja na vzhodu, na zahodu pa je nekaj poljskega ozemlja ostalo pod Nemčijo. Z versajskim mirom dobila pri Gdynii izhod na Baltik; svobodno mesto Gdańsk pa bilo vključeno v poljsko carinsko zvezo. 1920 se mlada poljska država, v kateri so prevladovale nacionalistične meščanske struje, zapletla v spopad s Sovjetsko Rusijo. Pod vodstvom nekdanjega socialdemokrata J. Piłsudskega so Poljaki z antantno pomočjo avgusta 1920 pred Varšavo premagali sovjetsko armado. Poljska bila potem ves čas med obema vojnama glavni politični zaveznik in opora Francije. 1926 postal Piłsudski z državnim udarom diktator. 1934 je Poljska sklenila nenapadalni pakt z nacistično Nemčijo; Hitler jo 1. 9. 1939 vseeno napadel in s tem začel 2. svetovno vojno. Nemška vojska hitro razbila poljsko armado in zasedla ozemlje do Buga in Sana ter ga kot generalno gubernijo priključila rajhu, preostali del pa so po pogodbi s Hitlerjem zasedli Sovjeti. Poljaki so pod vodstvom emigrantske vlade v Londonu organizirali močno odporniško gibanje proti Nemcem (uničeno v varšavski vstaji septembra 1944.), ti pa so izvajali nad Poljaki hud genocid. Poljsko je nato osvobodila Rdeča armada, ki je pomagala na oblast poljskim komunistom. Ljudska republika Poljska (od 1947) je po sklepih postdamske konference pridobila ozemlja na zahodu do Odre in Nise, na vzhodu pa je nepoljsko ozemlje odstopila Sovjetski zvezi. 1955 bila Poljska soustanoviteljica Varšavskega pakta. Odpor zoper stalinizem jeseni 1956 je privedel na oblast W. Gomułko. 1968 je Poljska sodelovala pri intervenciji Varšavskega pakta v ČSSR. Zaradi slabega gospodarskega položaja v državi in še zmeraj prevladujočega etatizma prišlo decembra 1970 do delavskih nemirov, nato zopet 1976 in 1980; po splošni stavki ustanovljen neodvisni sindikat Solidarnost, ki prerasel v družbeno gibanje. 13. 12. 1981 general Jaruzelski izvedel vojaški udar, uvedel vojno stanje, ki bilo delno ukinjeno decembra 1982. Poleti 1982 Solidarnost prepovedana. Sredi 80. let začeli postopno uvajati gospodarsko reformo na osnovi načel samostojnosti, samofinanciranja in samoupravljanja (»trije s«); na političnem področju močno čutili vpliv katoliške cerkve in opozicije. 1989 prve delno svobodne parlamentarne volitve in poraz komunistov; postopen, miren prehod v večstrankarsko demokracijo.