Prva ruska država nastala polagoma v 2. polovici 9. in med 10. stoletjem. Pri tem nastajanju bili pomembni švedski Varjagi. Iz plemenskih voditeljev se je izoblikoval vladajoči razred, knezi, bojarji in njihovo oboroženo spremstvo - muži; pripadniki sosesk izgubljali osebno svobodo in postajali podložniki. V začetku 10. stoletja sta kijevska kneza Oleg in Igor iz dinastije Rurikov združila okoli Kijeva vse ruske kneževine (Kijevska Rusija). Veliki kijevski knez Vladimir v 11. stoletju sprejel iz Bizanca krščanstvo. Kijevska Rusija dosegla višek pod knezom Jaroslavom Modrim, zaradi fevdalne razdrobljenosti začela država razpadati. Ta proces je še pospešil vdor Polovcev na severno obalo Črnega morja. Posamezni člani velikoknežje družine so ustanavljali samostojne kneževine. Najvažnejše med njimi so vladimirsko-suzdaljska (poznejša moskovska), novgorodska in gališko-volinjska. Mongoli so po prvi zmagi pri Kalki 1223 podjarmili vse ruske kneževine razen Novgoroda in zahodnih predelov, ki sta jih zavzeli Litva in Poljska. Pod Mongoli (do 1480) je Rusija zaostala za evropskim družbeno-gospodarskim razvojem. Svobodni Novgorod se uspešno boril proti Švedom in nemškemu križarskemu redu (Aleksander Nevski). Velikoknežjo čast si je pod Mongoli priborila Moskva, ki je postala središče nove Rusije. Moskovski veliki knezi so postavljali temelje centralizirani monarhiji, opirali so se na pravoslavno cerkev, mesta in novo plemstvo. Veliki knez Ivan III. je v 15. stoletju zlomil moč samostojnih kneževin Tvera in Novgoroda in odpovedal davek Zlati hordi.
Veliki knez Ivan IV. Grozni se 1547 oklical za carja, osvojil mongolska kanata Kazan in Astrahan in začel osvajati Sibirijo. Ko je 1589 izumrla dinastija Rurikov, postal car Boris Godunov. Pod njegovo vlado se močno poslabšal položaj podložnikov. Po hudih notranjih bojih (»lažni« → Dimitriji) in poskusu poljskih Vazovcev polastiti se carskega prestola prišla na oblast domača bojarska družina Romanov, ki je v boju s Poljaki 1654—1667 osvojila vzhodno Ukrajino s Kijevom. → Peter Veliki pridobil Rusiji obalo Baltika, povzdignil državo do evropske velesile in jo evropeiziral. Razvijal gospodarstvo, manufakturo in trgovino, poslabšal pa je položaj podložnikov. Pod carico → Katarino II. je Rusija v vojni s Turčijo osvojila severno obalo Črnega morja s krimskim kanatom, v treh delitvah Poljske pa dobila velik del te države. V Katarinini dobi se je med rusko inteligenco uveljavljalo razsvetljenstvo, ki pa ni vplivalo na politično prakso (A. N. Radiščev). Aleksander I. je 1809 iztrgal Švedom Finsko in se bojeval proti Napoleonu. Ta je sicer 1812 zavzel Moskvo, toda Rusi so ga skupaj s Prusi in Avstrijci oktobra 1813 premagali pri Leipzigu in ga 1814 prisilili h kapitulaciji in abdikaciji. Na dunajskem kongresu 1815 Rusija pridobila večji del Poljske (Kongresna Poljska) in postala steber reakcionarne svete alianse. Ob Aleksandrovi smrti 1825 so mladi liberalni plemiči → dekabristi poskušali zrušiti carsko despotijo in ukiniti podložništvo, toda car Nikolaj I. (1825—1855) je zadušil vstajo. Ves čas svoje vladavine je zastopal togo konservativno in reakcionarno politiko absolutizma. Rusija je zaradi izredno okorelega podložniškega sistema tudi gospodarsko vse bolj zaostajala za Evropo.
Ruski poskus rešiti vzhodno vprašanje v svojo korist (pridobiti si Carigrad in morske ožine) pripeljal do krimske vojne (1853—1856), v kateri sta Anglija in Francija premagali zaostalo Rusijo. Car Aleksander II. (1856—1881) je 1861 odpravil → nevoljništvo, toda zemlja ostala še vedno skupna last vaške soseske (mira), v kateri so ruski demokrati - narodniki (D. I. Pisarev, N. Dobroljubov, N. G. Černiševski) videli možnost razvoja v samosvoj ruski socializem. Carsko samodrštvo ni bilo v ničemer politično omajano, odpor proti njemu se je krepil, vendar se je zaradi zaostalosti množic vse bolj izživljal v individualnem terorju, katerega žrtev bil 1881 tudi car. Rusija je v tem času osvojila Kavkaz in Srednjo Azijo; njeno utrditev na Balkanu po zmagi nad Turki (1877/1878) preprečil → berlinski kongres. Pod Aleksandrom III. se je Rusija politično povezala s Francijo, ruski nacionalizem postal pomembna politična sila, na zunaj se kazal kot → panslavizem, naperjen predvsem proti Avstro-Ogrski, na znotraj pa kot poskus rusifikacije Poljske in Finske.
Z modernim industrijskim proletariatom se pojavilo tudi delavsko gibanje. Ruska socialdemokratska stranka, ustanovljena 1897, se že 1903 razcepila na boljševike (Lenin-Trocki), ki so menili, naj ruski proletariat takoj izvede socialistično revolucijo, in menjševike (Plehanov, Akselrod, Martov), ki so predvidevali še fazo buržoazne vladavine, ki naj bi po padcu carizma Rusijo gospodarsko dvignila. V vojni z Japonsko 1904/1905 doživel carizem velik zunanjepolitični poraz in zabredel v notranjepolitično krizo, katere izraz bila revolucija 1905. Z njo vzpostavljena državna duma (prvi ruski parlament), ki pa je zastopala interese meščanstva. 1907 se Rusija politično sporazumela z Anglijo in se pred 1. svetovno vojno vključila v antantni tabor. V 1. svetovno vojno je stopila carska Rusija uradno zaradi obrambe Srbije. Doživela je hude poraze in liberalna buržoazija se je obrnila proti carizmu ter v revoluciji marca 1917 odstavila carja Nikolaja II. in prevzela oblast (Kerenski). Začeli so se ustanavljati delavski in vojaški sovjeti, ustvarjeno dvovladje z meščansko vlado. V sovjetih postajali vse močnejši revolucionarni boljševiki, ki so pod → Leninovim vodstvom z → oktobrsko revolucijo ustvarili → Sovjetsko zvezo. Po razpadu Sovjetske zveze Rusija ni razglasila neodvisnosti, marveč je v celoti prevzela vlogo naslednice ZSSR, tudi kot vodilna sila v novoustanovljeni Skupnosti neodvisnih držav (SND). Preimenovala se v Rusko federacijo (RF) 29. 5. 1990 postal Boris Jelcin prvi predsednik RF. Septembra 1993 razpustil Vrhovni sovjet, v katerem so imeli večino nekdanji komunisti. Vodstvo parlamenta je pozvalo ljudstvo k uporu, zaradi česar so Jelcinu zveste sile napadle parlament in zatrle upor. Na prvih demokratičnih volitvah decembra 1993 so izvolili novi dvodomni parlament in glasovali za novo ustavo.