ZGODOVINA. Ozemlje današnje Slovenije naseljeno že v paleolitiku in neolitiku. Pomembne najdbe iz bronaste in železne (halštatske) dobe (Vače); to kulturo so v 3. stoletju pred našim štetjem uničila plemena Keltov, Japodov in Karnov, ki so 35 pred našim štetjem prišli pod oblast Rimljanov. Konec 6. stoletja so se slovanski predniki naselili po toku Save, Drave in Mure v Vzhodne Alpe in Primorje, pred avarskim pritiskom so prodrli do Furlanske nižine, Aniže in Travne, Donave, Jadrana in Blatnega jezera; 626 se osvobodili avarske oblasti in se pod knezom Valukom priključili Samovi plemenski zvezi. Od srede 7. stoletja se za to pokrajino, obsegajočo jedro Vzhodnih Alp ob zgornjem toku Drave in Mure, uveljavilo ime Karantanija s prestolnico na Krnskem gradu. Plemenska zveza se obdržala tudi po Samovi smrti 658 in bila najstarejša samostojna slovanska država. Začelo se družbeno razslojevanje, zrasla je moč kneza in višjega sloja → kosezov (→ Karantanija, → ustoličevanje). Ob porastu avarske moči so se Karantanci 730 povezali z Bavarci, od 745 pa tudi s Franki in postali polvazalna kneževina z notranjo samoupravo in lastnim knezom. Začela sta se širiti krščanstvo in fevdalizem. Pogoste upore zadušil 772 skupaj z Bavarci knez Valtunk. Ko so konec 8. stoletja Franki uničili Avare, so Karantanci prišli v Vzhodno krajino in še obdržali samoupravo. V cerkvenem pogledu prišli pod salzburško in oglejsko nadškofijo (mejna reka Drava). 819 sodelovali v uporu Ljudevita Posavskega, 820 Karantanija prišla v popolno frankovsko odvisnost. 869—874 v Spodnji Panoniji skušal knez Kocelj ustanoviti samostojno državo, pa je pod pritiskom Frankov propadla. V ta čas spada tudi kulturna in verska dejavnost bratov Cirila in Metoda. Po 900 so Vojvodino Karantanijo Madžari omejili na Vzhodne Alpe.

Od srede 10. do začetka 11. stoletja nastale posamezne grofije, krajine (Kranjska, Savinjska, Karantanska), združene od 976 v Vojvodini Veliki Karantaniji. Do 13. stoletja so s spajanjem krajin nastali obrisi poznejših dežel Kranjske, Koroške, Štajerske, Goriške. V 11. stoletju se končal proces fevdalizacije in kot poseben družbeni sloj so izginili tudi kosezi. Od 12. do 15. stoletja nastala tudi prva mesta, narodnostna meja na severu pa se pomaknila na črto, na kateri je v bistvu ostala do 19. stoletja: do Šmohorja, Šenturške gore, Štalena, Podjune, Svinje na Koroškem, na Štajerskem pa do Lučan in Radgone. V 13. stoletju posamezne tuje fevdalne rodbine skušale zaokrožiti dinastična ozemlja, 1260 zavladal češki kralj Otokar II. nad Štajersko, 1269 pa še nad Kranjsko in Koroško. Po njegovem porazu uspelo Habsburžanom združiti vse slovenske pokrajine (1281 Štajersko, 1311 Savinjsko krajino, 1335 Kranjsko in Koroško, 1381 Trst, 1456 posesti Celjanov, 1500 Goriško, 1526 Prekmurje), ki so postale habsburške dedne dežele. Zaradi močnih lokalnih fevdalcev in slabe centralne oblasti se v začetku 15. stoletja razvili deželni stanovi, ki so dovoljevali deželne davke in postali važen dejavnik v deželni upravi in politiki.

V 15. in 16. stoletju pojav novih zgodnjekapitalističnih oblik pospeševanja denarno- blagovnega prometa. S tem se poslabšal gospodarski položaj fevdalcev, ki so zato večali davke in dajatve. Položaj kmetov bil še težji zaradi stalnih vojn in → turških vpadov. Tako prišlo do številnih kmečkih uporov (od 15. do 18. stoletja čez 100), med katerimi pet večjih: 1478 na Koroškem, 1515 vseslovenski, 1573 slovensko-hrvaški pod vodstvom M. Gubca, 1635 na Štajerskem in 1713 na Tolminskem. Kmetje se borili za »staro pravdo«, za zboljšanje socialnega položaja. Upori pomenijo skupaj z reformacijo temelje za oblikovanje slovenskega naroda. Na prehodu iz 17. v 18. stoletje se začel nov gospodarski vzpon (ustanavljanje manufaktur). Važen preobrat pomenile terezijanske in jožefinske reforme; → jožefinizem (nevoljniški patent, odprava carinskih meja znotraj države, davčne regulacije, uvajanje centralne uprave). Zlasti začel napredovati Trst (1719 postal svobodno pristanišče). Pod vplivom racionalizma prva jasna definicija slovenskega naroda (T. A. Linhart). 1809 ustanovljene → Ilirske province, prinesle so vrsto novih protifevdalnih reform (ukinjeni cehi, uvedena uradniška uprava, enakost na sodiščih, organizacija šolstva). V gospodarstvu pomenile Ilirske province korak nazaj, opomoglo si je šele v predmarčni dobi, ko začeli nastajati prvi pravi industrijski obrati (1849 železnica dosegla Ljubljano). Metternichov režim skušal zadušiti narodno gibanje, ki se razvijalo pod vplivom romantike.

V → revoluciji 1848 nastal politični program Zedinjene Slovenije, ki zahteval eno upravno enoto, enakopravnost jezika in tako dalje in pomenil slovenski politični program skoraj za nadaljnjih sto let. 1848 je kmetom prineslo zemljiško odvezo, čeprav z odškodnino. Po obnovi ustavnega življenja (1860) in z → dualizmom (1867) se v Sloveniji oblikovale prve politične struje: konservativna staroslovenska okrog Bleiweisa, iz nje nastala 1892 Katoliška narodna stranka, od 1905 → Slovenska ljudska stranka, ter liberalna mladoslovenska, ki je 1894 ustanovila Narodno napredno stranko. Mladoslovenci se vidno uveljavili v taborskem gibanju in od 1873 nastopali v slogi s klerikalci. Odločilna polarizacija obeh strank 1889 z nastopom → Mahniča. Po 1873 huda gospodarska (agrarna) kriza, do 1900 se izselilo okoli 250000 ljudi, predvsem v ZDA. Povečan nemški pritisk je Slovence silil, da so se zbližali z drugimi južnimi Slovani, kar se prvič jasno izrazilo v tako imenovanem ljubljanskem programu 1870. Klerikalna stranka se od 1898 skupaj s hrvaškimi pravaši zavzemala za → trializem. JSDS zagovarjala načelo kulturne avtonomije, v bistvu ravno tako liberalci. Samo liberalna mladina (→ preporodovci) odkrito zahtevala razkosanje Avstrije. Z → majniško deklaracijo 1917 so Slovenci. zahtevali samostojnost Jugoslovanov v avstrijski monarhiji, z razvojem 1918 pa se (enako kakor Hrvati) odločili za odcepitev od Avstro-Ogrske. Ustanovili Narodni svet v Zagrebu, ki je 29. 10. 1918 razglasil neodvisno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je 1. 12. 1918 združila s kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).

Slovenija je 1920 s → koroškim plebiscitom izgubila del Koroške, po → rapalski pogodbi pa Primorsko. Slovensko narodno vlado je že januarja 1919 zamenjala pokrajinska vlada, to pa 1921 pokrajinska uprava s pokrajinskim namestnikom; vsa Slovenija bila razdeljena na mariborsko in ljubljansko oblast. 3. 10. 1929 bili obe združeni v Dravsko banovino. Na volitvah za ustavodajno skupščino dobila SLS (→ Slovenska ljudska stranka) relativno večino; s konsolidacijo zadružništva je od 1921 obnovila politično dominacijo in jo obdržala do 1941 (do 1927 z avtonomističnim programom v opoziciji Beogradu), Liberalci (→ Jugoslovanska demokratska stranka) so podpirali beograjski centralizem, da bi doma omajali monopol klerikalcev. SLS 1927 z blejskim paktom opustila avtonomistični program in šla v vlado, njen voditelj → Korošec po atentatu na Radića sestavil vlado. Ob uvedbi diktature do junija 1935 SLS spet v opoziciji, odtlej vladna stranka do 1941. KP (ustanovljena 1920) imela razmeroma majhen vpliv v delavskem gibanju, večjega imeli socialisti (sindikalno gibanje). 1937 na Čebinah ustanovljena obnovljena KPS, ki se 1941 po nemški in italijanski okupaciji Slovenije povezala s krščanskimi socialisti in sokoli v → Osvobodilno fronto (OF), ta postala nosilec → NOB v Sloveniji. Čeprav je slovenska partizanska vojska 1945 osvobodila slovensko Koroško in Trst, je zaradi mednarodnega političnega položaja Koroška ostala v republiki Avstriji, Trst z zaledjem pa bil do → londonskega memoranduma (1954) → Svobodno tržaško ozemlje, razdeljeno na coni A in B.

Po 2. svetovni vojni je Slovenija ena od šestih jugoslovanskih republik. Po ustavi 1946 imela status samostojne federalne enote, dejansko pa bila politična in ekonomska ureditev v novi državi centralizirana. Odpovedati se morala nekaterim že pridobljenim atributom slovenske državnosti (med drugim lastni vojski). OF koalicijski značaj izgubila že med vojno (z → dolomitsko izjavo), ob koncu vojne pa je oblast v celoti prevzela komunistična partija. Uveden bil sistem ljudske demokracije kot prehodne faze od kapitalizma k socializmu. Nova oblast obračunala z medvojnimi nasprotniki osvobodilnega gibanja (poboj domobrancev brez sojenja, različni sodni procesi s političnim ozadjem), onemogočila obnovo večstrankarskega sistema (čeprav ga ustava dovoljevala) in začela izvajati revolucionarne ukrepe (konfiskacija, sekvestracija, nacionalizacija), s katerimi bila privatna lastnina večinoma podržavljena. Izvedena bila agrarna reforma, zajela približno četrtino kmečkih gospodarstev. Konec 40. let se razmahnila prisilna kolektivizacija (združevanje zemlje v kmečkih zadrugah), po več letih neuspešnih poskusov opuščena. Po obnovi med vojno porušenega gospodarstva se po načrtih tako imenovanih »petletk« začela izgradnja kapitalnih industrijskih in infrastrukturnih objektov; v začetku 50. let, po sporu z → Informbirojem, bil uveden samoupravni socialistični sistem (→ samoupravljanje). Izvedena decentralizacija (ustavni zakon iz 1953), ki je dajala več pristojnosti lokalnim skupnostim. Ustava iz 1963 je samoupravno ureditev še poglobila, državo razglasila za socialistično, ni pa dala več pravic republikam. Centralistični sistem je, še zlasti na ekonomskem področju, konec 50. let zašel v krizo, Slovenija pa si začela prizadevati za večjo samostojnost in za uresničitev gospodarske reforme (začete 1965). Konec 60. in v začetku 70. let se Jugoslavija dejansko začela federalizirati (ustavni amandmaji med 1968 in 1971 in ustava 1974). V Sloveniji se zaostroval spor med reformno usmerjeno strujo komunistov (tako imenovani partijskimi »liberalci«) in ortodoksnejšim delom stranke; v odnosu do zunajpartijske, predvsem neformalne intelektualne opozicije, se obe struji nista bistveno razlikovali. Od 2. polovice 50. let nekakršna »tiha« pluralizacija, ki med drugim dovoljevala zbiranje intelektualcev okrog posameznih revij. Močno študentsko gibanje se razvilo že 1964, se občasno ponavljalo (1968, 1971). V prvem povojnem desetletju je za najnevarnejšega nasprotnika veljala katoliška cerkev, od srede 50. let pa se odnos med Cerkvijo in državo izboljševal, četudi verniki niso mogli povsem enakopravno sodelovati v vseh segmentih družbe (zlasti ne v politiki).

V odnosu do Jugoslavije so se ves povojni čas (tudi že med vojno) občasno pojavljale napetosti, vendar nikoli takšne, da bi povzročale dvom o obstanku Slovenije v Jugoslaviji (česar sicer ne bi dovoljevale tudi mednarodne razmere). Po ustavnih spremembah in ustavi iz 1974, ko je bila republiki priznana izvirna suverenost (čeprav ne tudi dejansko uveljavljena), so se razmere precej umirile, k čemur prispeval tudi obračun z reformno strujo ZK v začetku 70. let, ki je odnos do Jugoslavije najbolj problematizirala, in pa naraščanje standarda v 70. letih (predvsem na račun zadolževanja v tujini). Po neuspehu gospodarske reforme (1971) bil na gospodarskem področju z zakonom o združenem delu (1976) vpeljan netržen, drag, vase zaprt in nekonkurenčen sistem tako imenovane »dogovorne ekonomije«, v kateri so prevladovali politični vplivi in interesi; gospodarstvo se znova preusmerilo na razvoj težke, ekstenzivne industrije, ki je terjala številno (pretežno nekvalificirano) delovno silo. To povzročilo veliko imigracijo iz drugih delov Jugoslavije, zlasti iz Bosne. Slovenija začela izgubljati stik z razvitimi sosednimi državami, ki so že prehajale v postindustrijsko družbo. Poudarjena socialna enakost, privatna iniciativa bila omejevana, vse oblike dohodka javne. Na političnem področju s sistemom tako imenovanega socialističnega samoupravljanja uveden delegatski princip odločanja (→ delegatski sistem). 1977 imelo v Sloveniji skoraj 300000 ljudi kakšno politično (delegatsko) funkcijo, skoraj vsi zaposleni bili člani edinega sindikata, množično pa vključeni tudi v druge družbenopolitične organizacije.

Po smrti J. Broza Tita (1980) se ekonomski in politični odnosi v Jugoslaviji začeli zaostrovati. Sredi 80. let narasel centralistični srbski pritisk, gospodarstvo zašlo v krizo; začelo primanjkovati izdelkov za splošno porabo, energije in pogonskih goriv. Sledilo administrativno omejevanje porabe, pritiskali so zunanji dolgovi. Krepiti se začela neformalna opozicija, naraščal vpliv civilne družbe. Del slovenskih intelektualcev sestavil nacionalni program (57. številka Nove revije). Tudi oblast začela spoznavati, da se položaj Slovenije v Jugoslaviji naglo slabša in je pred napadi iz centra začela odločneje braniti slovenske pozicije. Opozicija maja 1989 objavila → majniško deklaracijo, v kateri se zavzemala za polno suverenost slovenskega naroda, oblast pa skušala njene zahteve ublažiti z manj radikalnim programom (Temeljna listina Slovenije). Kljub hudemu pritisku iz centra bila sprejeta ustavna dopolnila, ki so povečala normativno samostojnost Slovenije. Januarja 1990 so slovenski komunisti zapustili 14. kongres ZKJ in do tedaj celovita organizacija (poleg Tita in vojske najmočnejši mehanizem, ki je omogočal obstoj sistema) je razpadla. Nastajali razni modeli (»asimetrična« federacija, konfederacija), ki naj bi rešili obstoj države, vendar zanje ni bilo soglasja. Razmere v socialističnem taboru se začele dramatično spreminjati, začela razpadati Sovjetska zveza, dotedanji porok za obstoj socializma v Jugoslaviji. Konflikti se stopnjevali, med drugim prišlo do procesa proti četverici civilistov pred vojaškim sodiščem zaradi domnevne izdaje vojaške skrivnosti, eden od vrhov tudi, ko je Srbija Sloveniji zaradi podpore kosovskim Albancem (zbor v Cankarjevem domu 1989) napovedala gospodarsko vojno, slovenske oblasti pa so prepovedale napovedani množični »miting resnice« Srbov in Črnogorcev v Ljubljani. Spoznanje, da Jugoslavije v takih razmerah ne bo mogoče ohraniti, se krepilo. Marca 1990 Slovenija razglasila gospodarsko samostojnost. Sledile prve povojne večstrankarske volitve in združena opozicija (Demos) dobila oblast (→ politične stranke v Sloveniji). Med političnimi silami bil dosežen konsenz glede slovenske suverenosti, ki so ga z veliko večino (88,2% ob 93% udeležbi) decembra 1990 na plebiscitu potrdili slovenski državljani. Formalno je Slovenija še ostajala v razpadajoči federaciji in imela predstavnike v njenih organih, večina strank se opredeljevala za konfederacijo, obenem pa oblast sprejemala ukrepe, s katerimi želela zagotoviti dejansko suverenost Slovenije. Srbija je januarja 1991 vdrla v jugoslovanski finančni sistem, zvezno predsedstvo na predlog JLA sprejelo sklep o razorožitvi paravojaških oddelkov, kamor je prištevalo tudi slovensko teritorialno obrambo. Temu se Slovenija uprla in sama prevzela poveljevanje. Začela so se neuspešna pogajanja o bodočnosti (kon)federacije. Februarja je Slovenija (in Hrvaška) sprejela osamosvojitveno resolucijo, na Hrvaškem se začela vojna med krajinskimi Srbi in oblastmi v Zagrebu. Evropska skupnost, ZDA in druge velike sile so podpirale enotno Jugoslavijo. 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel listino o osamosvojitvi, naslednji dan je Slovenija slovesno razglasila samostojnost. Zvezna vlada je (ob tihi privolitvi nekaterih mednarodnih dejavnikov, vključno z ZDA) sprejela odlok o zavarovanju meja v Sloveniji, za katero naj bi poskrbela armada. Navsezgodaj 27. junija se začela intervencija armade. Slovenska policija in teritorialna obramba sta se ob množični podpori prebivalstva branili. Po nekaj dnevih spopadov, ki so imeli velik medijski odmev, je s posredovanjem ES (predvsem zaradi močnega pritiska javnosti v evropskih državah) 7. julija prišlo do premirja in pogajanj med Slovenijo in federacijo na Brionih (brionska deklaracija). Slovenija je za tri mesece zamrznila osamosvajanje, začela pa se je vojna na Hrvaškem. JLA se je oktobra dokončno umaknila iz Slovenije. Decembra 1991 Slovenija sprejela novo ustavo. Mednarodna skupnost jo začela priznavati kot samostojno državo (najprej Hrvaška, baltske države, Nemčija in Vatikan, nato druge države Evropske skupnosti, Rusija, ZDA in Kitajska). Maja 1992 bila Slovenija sprejeta v OZN. Začela se (ob notranjih in zunanjih težavah, značilnih za postsocialistične družbe) postopna integracija v evropske institucije.