Sovjetska vlada z Leninom na čelu, ki je izšla iz → oktobrske revolucije, se je z mirom v Brest-Litovsku (3. 3. 1918) odpovedala mejnim pokrajinam Belorusije, Ukrajine in Pribaltika. Marca 1918 je vseruski kongres boljševiških sovjetov proglasil Rusko sovjetsko federativno socialistično republiko (RSFSR). Na osnovi »deklaracije o samoodločbi narodov« iz februarja 1918 so neruske dežele nekdanje carske Rusije postale neodvisne. Med državljansko vojno (1918—1921) se je utrdila sovjetska oblast na čelu z boljševiki; Rdeča armada (organiziral jo → Trocki) se uspešno borila proti kontrarevolucionarnim belim armadam (Kolčaka, Denikina, Judeniča in Wrangla) in intervenciji antante (Velike Britanije, Francije, ZDA in Japonske). V obrobnih pokrajinah (Ukrajini, Belorusiji, Zakavkazju) se v tem času ustanovile sovjetske republike, ki so se decembra 1922 po pogodbi z RSFSR združile v federativno državo ZSSR. Zaradi gospodarskega poloma med vojnim komunizmom je Lenin 1921 vpeljal novo ekonomsko politiko (NEP), ki je predvsem v kmetijstvu spet dovolila blagovno tržno gospodarstvo in uvoz tujega kapitala. Že pred Leninovo smrtjo postal → Stalin najvplivnejši politik. 1923 je izključil iz politike Trockega, zagovornika levega komunizma in nasprotnika NEP, 1925 pa še dotedanja sodelavca Zinovjeva in Kamenjeva. S pristaši NEP (Buharin) je obračunal 1928 in začel dobo popolnoma centraliziranega planskega gospodarstva: industrializacijo z napredujočo tehnizacijo in kolektivizacijo kmetijstva (1928—1932). Notranja socialna vrenja, ki se končala z novo ustavo 1936, in velike čistke v KP so bistveno spremenile odnose med partijo, državo in družbo. 1939 je Stalin izkoristil nemško-britanska nesoglasja in 23. avgusta sklenil s Hitlerjem nenapadalni pakt; z njim je ob začetku 2. svetovne vojne razširil sovjetsko oblast na vzhodno Poljsko, Baltik, Besarabijo in vzhodno Karelijo. Mir s Hitlerjem trajal le do 22. 6. 1941. Ob Hitlerjevem napadu je Sovjetska zveza utrpela velike vojaške in ozemeljske izgube (→ svetovna vojna). Avgusta 1941 se že sporazumela z Veliko Britanijo in ZDA za sodelovanje in pomoč. Decembra 1941 zaustavila nemško prodiranje pred Moskvo in od decembra 1942 do januarja 1943 Nemce odločilno porazila v bitki pri Stalingradu (→ stalingrajska bitka), ki je pomenila preobrat v 2. svetovni vojni. Sredi 1944 je Rdeča armada osvobodila vse nekdanje ozemlje Sovjetske zveze, prešla v ofenzivo proti nemški vojski v Romuniji, na Poljskem, Češkoslovaškem in Madžarskem in ob koncu vojne zavzela Dunaj in Berlin. Na Daljnem vzhodu se 1945 vključila v končne operacije proti Japonski. Z dogovori v Teheranu (oktobra 1943), Jalti (februarja 1945) in Potsdamu (avgusta 1945) si Sovjetska zveza zagotovila v Vzhodni Evropi vplivno področje. Kljub sodelovanju v vojni proti nacizmu in ustanovitvi ZN so se odnosi med Sovjetsko zvezo in zavezniki ohladili. Iz rastočega nasprotovanja med Zahodom in Vzhodom se razvila »hladna vojna«. Sovjetska zveza izdelala prvo atomsko orožje 1949, le štiri leta za ZDA. Iz držav svojega vplivnega področja (iz katerega je 1948 izstopila Jugoslavija, → Informbiro) je Sovjetska zveza ustvarila politični in gospodarski zavezniški sistem, ki imel svoj vojaški izraz v Varšavskem paktu. Po Stalinovi smrti 1953 in → destalinizaciji v naslednjih letih (→ Hruščov) prišlo do popuščanja napetosti med Vzhodom in Zahodom, kar je pokazalo tudi sklicanje ženevske razorožitvene konference 1955. »Hladna vojna« se okrog 1960 znova zaostrila (Berlin, Laos, Kuba), po 1961 prišlo tudi do državnopolitičnih sporov in ideološkega razhoda med Sovjetsko zvezo in LR Kitajsko. Novembra 1964 sta Hruščova zamenjala → Brežnjev in → Kosigin. Novo vodstvo si zastavilo kot cilj dvig življenjske ravni v državi in ohranitev moči Sovjetske zveze in njenih zaveznic v vse bolj zapletenih mednarodnih odnosih. Med svojimi zaveznicami, vzhodnoevropskimi socialističnimi državami, je Sovjetska zveza odločno utrjevala zlasti vezi Varšavskega pakta in → Sveta za vzajemno gospodarsko pomoč, zato ob poskusu samostojne usmeritve ČSSR 1968 vojaško intervenirala. Nasprotje med deklarirano ideologijo in državno politiko Sovjetske zveze je začasno zapletlo odnose med Sovjetsko zvezo ter demokratičnimi in komunističnimi silami v svetu. Sovjetska zveza bila pobudnica konference o evropski varnosti in sodelovanju 1975. Odnosi z Zahodom so znova poslabšali, ko je Sovjetska zveza decembra 1979 vdrla v Afganistan in ga okupirala. Novo sovjetsko vodstvo z M. Gorbačovom (od marca 1985) želelo najti politično rešitev za Afganistan in druga krizna žarišča v svetu. Močno se zavzemalo tudi za neposredna vojaška pogajanja z ZDA. V notranji politiki izvedlo velike kadrovske spremembe v partijskem in državnem vodstvu in aparatu. Zavzemalo se za politično in gospodarsko prenovo, za večjo demokratizacijo in za reforme (→ glasnost, → perestrojka). Konec 80. let začetki oblikovanja večstrankarskega sistema, Sovjetska zveza postala predsedniška republika. 1988 izbruh dolgo tlečih nacionalnih konfliktov (Azerbajdžan, Armenija, Gruzija), krepitev teženj po odcepitvi in naraščanju politične moči posameznih republik v odnosu do centralne oblasti. 1990 prve svobodne volitve, avgusta 1991 neuspel državni udar. Septembra 1991 razglasile samostojnost baltske republike Estonija, Latvija in Litva. 21. decembra razpad ZSSR in ustanovitev → Skupnosti neodvisnih držav. Njeno pravno nasledstvo prevzela Ruska federacija (→ Rusija).