Najstarejši prebivalci bili Iberci, Ligurci in nato Kelti, v 3. stoletju pred našim štetjem prišli pod Kartažane, po 2. punski vojni pa pod Rimljane, ki so jih povsem romanizirali. V 5. stoletju ustanovili svojo državo Vizigoti, 711 pa so jo uničili Arabci in ustanovili kordovski kalifat. Dežela doživela znaten gospodarski razvoj, razcvet arabske kulture. V 11. stoletju se začela rekonkvista, boj proti muslimanom, 1085 padel Toledo, 1212 Arabci odločilno premagani pri Las Navas de Tolosa, 1492 padla Granada, zadnje arabsko oporišče na Pirenejskem polotoku. Med rekonkvisto nastale fevdalne države Leon, Navarra, Kastilja, Aragonija, Katalonija in na zahodu Portugalska, ki se od 12. stoletja razvija samostojno. V bojih z Arabci se odlikoval narodni junak → Cid. Najmočnejši državi postali Kastilja in Aragonija, z ženitvijo med Izabelo Kastilsko in Ferdinandom Aragonskim 1469 sta se združili. Ferdinand je podpiral mesta, s pomočjo viteških redov zrušil moč velikih fevdalcev ter uveljavil absolutizem. 1480 uvedena inkvizicija, pregnani Judje in Mavri. Španija ekonomsko oslabela, obogatela spet z odkritji (dotok dragih kovin, dišav in drugega kolonialnega blaga), postala najmočnejša evropska pomorska sila. Z rodbinskimi zvezami prišel na španski prestol Habsburžan Karel I. (bil istočasno nemški cesar Karel V.). Za njegovega sina Filipa II. (1556—1598) postala strogo katoliška Španija domovina jezuitskega reda in glavno oporišče protireformacije. 1581 se odcepile nizozemske dežele, 1588 Angleži premagali »nepremagljivo armado« na morju. V 30-letni vojni Španija na strani Avstrije proti Franciji, Angliji in Nizozemski, 1639 španska flota spet premagana, s pirenejskim mirom 1659 konec španske hegemonije v Evropi. 1700 prišli na španski prestol francoski Burboni. V boju za špansko nasledstvo Španija izgubila Belgijo, Gibraltar, Milano, Neapelj in Sardinijo. Za Karla III. (1759—1788) v Španiji vplivi prosvetljenstva, 1767 pregnani jezuiti. 1808— 1813 na prestolu Napoleonov brat Josef. Španske kolonije v Latinski Ameriki so se osamosvojile 1810—1824. V Španiji notranji boji z liberalno opozicijo, ki hotela liberalno ustavo. 1834—1840 državljanska vojna med fevdalno-klerikalno reakcijo eksaltadosov in zmernimi liberalci moderadosi, zmagali prvi, vloga cortesov omejena z ustavo 1845 na minimum; 1851 konkordat s papežem (cerkev ima odločilno vlogo v javnem življenju). 1870 prišel na prestol Amadeo Savojski, 1872 karlisti začeli vstajo, 1873 Amadeo abdiciral, razglašena republika. Cortesi predvideli federalistično ustavo, ki bi zadovoljila tudi katalonske in baskovske avtonomiste, toda 1874 general Serrano izvršil vojaški udar, na prestol spet prišli Burboni. Med špansko-ameriško vojno 1898 Španija izgubila Filipine, Kubo in Portoriko, 1904 po hudih bojih z rifskimi Kabili zavzela severni Maroko. V 1. svetovni vojni nevtralna. Po vojni huda gospodarska kriza. Na vrhuncu boja proti monarhiji general Primo da Rivera 1923 izvršil državni udar in uvedel vojaško-monarhistično diktaturo po vzoru italijanske. Posledice krize 1929 za Španijo zelo hude, Rivera zgubil podporo vojske, 1930 moral odstopiti. Aprila 1931 kralj Alfonz XIII. zapustil Španijo, Alcalo Zamora pa sestavil začasno vlado. Na parlamentarnih volitvah junija 1931 dobili večino socialisti in republikanci, decembra razglašena parlamentarna republika; avtonomijo dobila tudi Katalonija. 1932 zakon o agrarni reformi. 1934 prišla na oblast desnica, odpravila avtonomijo Katalonije, Cerkev spet dobila velike privilegije, agrarni zakon spremenjen v korist veleposestnikov. Demokratske sile se združile v ljudski fronti, ki je zmagala na volitvah februarja 1936, zaradi česar je čez nekaj mesecev prišlo do → španske državljanske vojne. Marca 1939 Franco pristopil k silam osi, vendar je Španija ostala med 2. svetovno vojno nevtralna, pošiljala Nemčiji strateški material in prostovoljce. Med hladno vojno Španija 1953 sklenila z ZDA pakt o vojaško-ekonomski pomoči, 1956 se umaknila iz Maroka in Tangerja, 1968 tudi iz Ekvatorialne Gvineje. Na referendumu 1967 se prebivalstvo Gibraltarja odločilo, da ostane v skupnosti z Veliko Britanijo. Zaostreno vprašanje Kataloncev in Baskov, ki nimajo avtonomije. 1975 Franco umrl, na čelo države prišel kralj Juan Carlos I., ki je skupaj s premierom A. Suarezom popeljal Španijo v demokracijo. Katalonija in Baskija dobili avtonomijo, baskovsko separatistično gibanje (ETA) pa še nadaljuje boj za neodvisnost s terorističnimi akcijami. Članica EU od 1986.