Slovani poselili Srbijo do konca 6. stoletja; v 9. stoletju na ozemlje stare Srbije (Raška) ustanovljena prva državna skupnost, 874 sprejeli krščanstvo iz Bizanca. V 10. stoletju del bizantinske države, nekaj časa v Samuelovem makedonskem carstvu. Središče srbskega političnega življenja bilo v 11. stoletju v samostojni Duklji (Zeta), njen vladar Mihailo dobil 1077 krono od papeža; njegov naslednik Bodin (1081—1101) pripojil Raško. 1170 → Štefan Nemanja postal veliki župan in se 1196 rešil bizantinskega vpliva. Njegov sin Štefan Prvovenčani (1196—1227) utrdil moč, od Bizanca pridobil samostojnost srbske pravoslavne cerkve, prvi arhiepiskop postal njegov brat → Sava Nemanjić. → Dušan Štefan Silni (1331—1355) najbolj razširil državo, utrdil fevdalni sistem (Dušanov zakonik), ustanovil samostojno srbsko patriarhijo in se 1346 okronal za carja Srbov in Grkov. Po Dušanovi smrti srbska država slabela, 1371 umrl zadnji Nemanjič, car Uroš. Turki v bitki pri Marici premagali makedonskega velikaša Vukašina in Uglješo in zavzeli Makedonijo. Knez Lazar Hrebeljanović; najmočnejši srbski fevdalec (središče v Kruševcu), vodil srbsko vojsko proti Turkom na Kosovu in bil poražen (1389). Od 1389 večinoma pod Turki, z delno avtonomijo; v začetku 15. stoletja krajša obdobja despotovine pod Štefanom Lazarevićem in Jurijem Brankovićem. Pod turško oblastjo Srbi zelo povečali svoje etnično ozemlje (selitve pred Turki čez Savo in Donavo na Ogrsko in Hrvaško); iz priseljencev (Vlahov, Uskokov) dobivale sosednje države ljudi za obrambo pred Turki, postali so svobodni vojaki (→ Vojna krajina). Turki Srbov niso nasilno islamizirali, pravoslavna cerkev imela določen privilegiran položaj in avtonomijo (pečansko patriarhijo obnovili 1557). Konec 16. stoletja upori → hajdukov; največji 1689, ko je avstrijska vojska prodrla do Skopja; v strahu pred turškim maščevanjem se je 1690 z avstrijsko vojsko umaknilo (zlasti s Kosova) veliko Srbov prek Save in Donave, na njihovo mesto so se naselili islamizirani Albanci. Konec 18. stoletja večina Srbije v turški državi združena v beograjskem pašaluku; 1779 pod vodstvom vaških in knežinskih knezov prvi → srbski upor (→ Karađorđe), do 1806 so se docela osvobodili izpod turške oblasti. 1813 Turki znova zavzeli beograjski pašaluk, toda že 1815 drugi srbski upor, Srbi pod Milošem Obrenovićem pridobili trajno notranjo samostojnost. Pod → Obrenoviči v 19. stoletju razvoj kapitalizma in razširitev Srbije proti jugu; na berlinskem kongresu 1878 Srbiji priznana suverenost. 1907 v → majskem prevratu odstranitev Obrenovičev, 1908 aneksijska kriza ob pripojitvi BiH Avstro-Ogrski. V → balkanskih vojnah Srbija osvojila Kosovo in Makedonijo. - V 1. svetovni vojni se morala srbska vojska konec 1915 umakniti prek Albanije na Krf; od tod 1916 s pomočjo zaveznikov odprla solunsko fronto in do oktobra 1918 osvobodila vso Srbijo. Ko se Srbija po 1. svetovni vojni združila z drugimi jugoslovanskimi narodi v Kraljevino SHS, je videla v njej zgolj razširjeno Srbijo. 1941—1945 okupirana; narodnoosvobodilni odpor (→ NOB v Jugoslaviji). 1945—1991 zvezna republika v Jugoslaviji. Po razpadu SFRJ je 17. 4. 1992 skupaj s Črno goro ustanovila → Zvezno republiko Jugoslavijo. 1991—1992 v vojni s Hrvaško in 1992—1995 z Bosno in Hercegovino. Zaradi albanskih zahtev po avtonomiji 1988 stopnjevanje napetosti na Kosovu.