V 8. stoletju v srednji Švedski kraljestvo Vikingov, ki so se odpravljali na vojaška osvajanja v Anglijo, na Škotsko in vzhodni Baltik; z vzhodne baltske obale prodirali do Bizanca. Južni del Švedske bil pod danskimi Normani. Ob koncu 10. stoletja švedski kralj Olaf Skötkonung (995—1020) razširil oblast tudi na južno Švedsko in sprejel krščanstvo. Kraljevska prestolnica bila Uppsala. Fevdalni odnosi so počasi razvijali, ves srednji vek bilo veliko svobodnjakov. Od 13. stoletja se krepila kraljeva moč; najpomembnejši vladar Birger Jarl (1250—1266). ustanovil Stockholm. 1397 se Švedska v Kalmarski uniji združila z Norveško in Dansko, ohranila avtonomijo. Danci so si skušali Švedsko podvreči, zato na Švedskem vsenarodna vstaja pod vodstvom plemiča Gustava Vase (od 1523 kralj Gustav I.). Državni stanovi 1527 sprejeli sklep o zaplembi cerkvene zemlje in vpeljali reformno luteransko cerkev. Konec 16. stoletja postal kralj Sigismund Vasa (1592—1599) tudi poljski kralj, prestopil v katoliško vero, izzval nezadovoljstvo na Švedskem in bil odstavljen; med poljskimi in švedskimi vasovci v 1. polovici 17. stoletja, vojne. Za kralja Gustava II. Adolfa (1611—1632) postala Švedska vodilna sila v severni Evropi, 1630 se kot zaščitnik protestantov zapletel v 30-letno vojno, nekaj pomembnih zmag. Padel v bitki pri Lützenu (1632). Namesto njegove hčerke Kristine vladal kot regent → Oxenstierna, z vestfalskim mirom 1648 pridobil Švedski vso Pomorjansko, Bremen, Szczecin in del južne Danske. Karel XI. (1660—1697) uvedel absolutizem. Švedska zunanja moč se zrušila v → nordijski vojni (1700—1721) z Dansko, Saško, Poljsko in Rusijo (švedski zmagi nad Rusi pri Narvi 1700 in nad Sasi pri Rigi 1701); Švedska osvojila Varšavo in Krakov (1702), Leipzig (1705) in sklenila mir s Saško. V pohodu proti Rusiji doživel Karl XII. 1709 poraz v bitki pri Poltavi. Rusi osvojili Viborg, Rigo, Reval (Tallinn) in 1714 premagali Švedsko na morju. Z mirom v Nystadu Švedska izgubila vzhodni Baltik. V 2. polovici 18. stoletja pod Gustavom III. (1771—1792) obdobje prosvetljenega absolutizma; zemljiške reforme v korist kmetov in ukrepi za razvoj industrije, priznana svoboda veroizpovedi. V času napoleonskih vojn Švedska odstopila Rusiji Finsko. 1809 državni zbor sprejel ustavo in ukinil absolutizem, 1810 izvolil za naslednika, 1818 pa postavil na švedski prestol Napoleonovega maršala Bernadotta (kot Karla XIV.), 1814 je Švedska vzela Danski Norveško in jo obdržala do 1905. V 19. stoletju se Švedska hitro gospodarsko razvijala. 1848 prišlo na oblast liberalno meščanstvo, v 80. letih pa nastalo močno delavsko gibanje. Švedska se usmerila izredno demokratično (1909 splošna volilna pravica, 1911—1913 socialna zaščita s pokojninskim zavarovanjem). V 1. svetovni vojni nevtralna, nova koalicija liberalcev in socialdemokratov dala volilno pravico ženskam in uvedla 8-urni delavnik. 1932 je dobila veliko večino socialdemokratska stranka in ostala vodilna do 1991. Med 2. svetovno vojno Švedska spet nevtralna, nudila zatočišče beguncem pred nacizmom. Tudi po 2. svetovni vojni se ni navezala na vojaške in politične bloke.