Ozemlje današnje Švice prišlo s Cezarjevo zmago nad Helveti 58 pred našim štetjem pod rimsko oblast. V času preseljevanja narodov so večji del Švice poselili germanski Alemani, jugozahodno pa Burgundi, ki so se romanizirali, s tem potegnjena jezikovna meja med francoskim in nemškim področjem. Švica pripadala frankovski državi, potem rimsko- nemškemu cesarstvu. V 13. stoletju zavladali Habsburžani, za obrambo pred njimi so kmečke občine kantoni Schwyz, Uri in Unterwalden (prakantoni) sklenile 1291 »večno zvezo« (zgodba o W. Tellu). 1315 zmagali pri Morgartenu nad vojsko avstrijskih vitezov in po razširitvi zveze na Luzern (1332), Zürich (1351), Glarus in Zug (1352), Bern (1353) še enkrat pri Sempachu 1386. Na celotno »zvezo prisege« (Eidgenossenschaft) se je razširilo ime prakantona Schwyz. Zveza iztrgala Habsburžanom Aargau (1415) in Thurgau (1460), v burgundski vojni pa premagala Karla Drznega (1477). Od tedaj veljali Švicarji za zelo cenjene in iskane vojake. Kot polnopravni kantoni sprejeti v zvezo: 1481 Fribourg, 1501 Basel in Schaffhausen, 1513 Appenzell, kot pridruženi pa še Valais, Saint Gallen, Graubünden in Ženeva. V švabski vojni 1499 se je zveza dejansko ločila od rimsko-nemškega cesarstva (mednarodna potrditev z vestfalskim mirom 1648). Kljub verskemu razcepu v času reformacije (Zwingli v Zürichu, Calvin v Ženevi) in bojem med protestantskimi (Zürich, Bern, Saint Gallen, Basel) in katoliškimi kantoni (Luzern, Fribourg, Zug in trije prakantoni) - zmagali so katoličani - se je zveza ohranila. Liberalna helvetska republika (1798—1803), nastala v času napoleonskih vojn, je dala zvezi ustavo in centralno upravo. Zaradi sporov med federalisti (pristaši kantonske avtonomije) in unitaristi (pristaši centralizirane republike) prišlo 1803 do novega kompromisa, tako imenovanega mediatrionskega akta, Švica spet postala konfederacija s šibko centralno oblastjo, edina vez bila skupna vojska. Po dunajskem kongresu se je število švicarskih kantonov povečalo z 19 na 22 (od Francije dobila Ženevo in Valais), Neuchâtel postal poseben kanton. Evropske sile priznale trajno švicarsko nevtralnost. Liberalno meščanstvo 1830 doseglo v razvitih kantonih ukinitev konservativnih aristokratskih kantonskih ustav, zlomilo 1845/1847 odpor konservativnih katoliških kantonov, ki so se bili povezali v tako imenovano »posebno zvezo« (Sonderbund), in z ustavo vpeljalo zvezno državo namesto labilne državne zveze. Demokratične ustanove so se vse bolj krepile. V obeh svetovnih vojnah Švica ohranila nevtralnost. Od 1947 stabilne koalicijske vlade.