Predniki današnjih Turkov so v 11. stoletju prišli iz Turkestana v Malo Azijo, kjer jih je Osman I. (1288—1326) združil v enotni državi (Osmanski emirat). 1354 so zasedli Galipoli in 1361 vzhodno Trakijo, prestolnico prenesli v Odrin. Tedaj se je začelo njihovo prodiranje na Balkan. 1371 so zmagali pri Marici, 1389 na Kosovem polju. Križarsko vojsko raznih evropskih fevdalcev pod Sigismundom Luksemburškim so premagali 1396 pri Nikopolju. Poraz s kanom Timurjem 1402 pri Angari jih je za 50 let zaustavil. 1453 so zavzeli Carigrad, ki je postal prestolnica. 1463 zavzeli Bosno in skoraj istočasno Vlaško, Moldavijo in Krim, 1517 Sirijo, Egipt in Palestino; sultan se razglasil za kalifa. Največji vzpon država dosegla za Sulejmana II. (1520—1566), ki je 1521 zavzel Beograd, po mohaški bitki 1526 pa še Slavonijo, 1541 večji del Ogrske, nato pa Azerbajdžan, Hedžas, Jemen, Tripolis in Alžir. Turčija je merila 8 milijonov km². Za Sulejmana se je razvil turški fevdalni sistem, v katerem je vso oblast in zemljo imel sultan, ki sta mu služila vojska in birokracija. Poleg spahij so postali vojaška udarna sila janičarji. Upravno država razdeljena na pašaluke in beglerbegluke. 1571 doživela Turčija prvi večji poraz v pomorski bitki pri Lepantu, odtlej nazadovala. Poseben fevdalni sistem, ki je predvsem v tehniki vedno bolj zaostajal za Evropo, je Turčijo pripeljal v dolgotrajno krizo (→ turške vojne). V 18. stoletju nastajal poleg spahij nov družbeni sloj, čiftluk-sahibije, ki so od kmetov pobirali devetino. Kljub poskusom notranjih reform si država ni opomogla in se stalno krčila, po berlinskem kongresu vse bolj odvisna od evropskih velesil, 1879 bankrotirala, velesile postale upraviteljice njenega javnega dolga, Nemci vojaški inštruktorji, Francozi in Angleži dobili koncesije za gradnjo železnic in ustanavljanje bank. Konec 80. let 19. stoletja močno gibanje s težnjo po demokratizaciji in modernizaciji države (mladoturki). 1908 revolucija mladoturkov, sultan Abdul Hamid II. (1876—1909) moral privoliti v ustavo in parlament; 1908 Avstro-Ogrska anektirala Bosno in Hercegovino. 1909 parlament izbral za sultana Mehmeda V. (1909—1918). 1912/1913 Turčija poražena v → balkanskih vojnah, izgubila vsa evropska ozemlja do črte Enos- Midia. Oktobra 1914 stopila v 1. svetovno vojno na strani centralnih sil, 1918 morala kapitulirati, angleške, francoske in grške čete začele okupirati Anatolijo. Po mirovni pogodbi (v Sèvresu) Turčiji ostala le še Anatolija, Grki dobili Smirno. Osvobodilni boj proti Grkom in zavezniškim silam vodil Mustafa RKmal paša, postal je predsednik vlade, 1921/1922 Grki premagani. Po mirovni pogodbi v Lausannu 1923 Turčiji priznana neodvisnost, vrnjena vzhodna Trakija do Marice, Smirna, ožine in zahodna Armenija (pokol Armencev). Glavno mesto postala Ankara. 1923 moral abdicirati zadnji sultan, Mehmed VI., 1924 ukinjen kalifat, prvi predsednik republike Kemal paša, imenovan Atatürk; reforme po evropskem vzoru: 1934 ženske dobile volilno pravico, sprejet nov državljanski zakonik, ukinjeni verski redovi, feredža in fes, mnogoženstvo ter uvedena latinica. Proti reformam močna reakcija in oborožene vstaje (do 1931). 1934 balkanski pakt z Jugoslavijo, Grčijo in Romunijo. 1938 Ismet Inönü zamenjal Kemal pašo; 1939 pakt s Francijo in Anglijo. V 2. svetovni vojni Turčija nevtralna, šele februarja 1945 napoved vojne Nemčiji. 1951 pristopila k paktu NATO, 1954 pa z Grčijo in Jugoslavijo k → balkanskemu paktu. 1955 z Veliko Britanijo, Irakom, Iranom in Pakistanom ustanovljen bagdadski pakt, ki ga je 1959 zamenjal pakt CENTO. 1960 državni udar, na oblast prišel Komite narodne enotnosti z generalom Gürselom; 1961 nova ustava. Vlada S. Demirela se morala spopadati z naraščajočimi gospodarskimi težavami in notranjepolitičnimi nasprotji, od 1967 zaostreni odnosi z Grčijo zaradi Cipra. 1971 vojska prisilila vlado k odstopu in vplivala tudi na naslednje. 1974 turška vojska zasedla severni del Cipra, 1980 spet vojaški udar, predsednik postal general K. Evren. 1982 sprejeta nova ustava, od volitev 1983 spet civilna vlada.