Velika Britanija (ime od 1707) v starem veku naseljena s Kelti (Briti, Pikti in tako dalje); od 43 našega štetja z izjemo severne Škotske rimska provinca. V 4. in 5. stoletju osvojili germanski Sasi in Angli večino britanskega otoka, le v Walesu in na Škotskem so se obdržali Kelti. Anglosasi ustanovili državice, ki so v 9. in 10. stoletju bíle hude boje proti vpadajočim danskim Normanom. Kralj Alfred 886 premagal Dance, njegovi nasledniki združili celo Anglijo. Z zmago pri Hastingsu 1066 si je Anglijo podredil Viljem Osvajalec, vojvoda v francoski Normandiji. S Henrikom II. prišla na angleški prestol francoska plemiška rodbina Plantagenetov. Ivan Brez dežele moral 1215 dati svojim velikašem → Magno Charto Libertatum. V 13. stoletju nastal angleški parlament. Edvard III. se potegoval za francosko krono, 1338 se je začela → stoletna vojna; po njenem koncu ostal Angležem na kontinentu samo Calais (do 1558). Dolgoletne krvave vojne med rdečo in belo rožo, med dinastijama Lancaster in York, so se končali, ko sta obe izumrli, prestol 1485 zasedel Henrik VII. Tudor. Njegov sin Henrik VIII. se sprl s papežem in se 1534 razglasil za poglavarja anglikanske cerkve, šele 1549 vpeljana protestantska reformacija. Vlada Elizabete I. (1558— 1603) prinesla velik porast angleške pomorske in trgovske moči. Po njeni smrti 1603 zasedla angleški prestol škotska dinastija Stuart. Nastale prve angleške kolonije v Severni Ameriki. V revoluciji 1642—1649 (ubit Karel I.) zmagala puritanska (kalvinska) parlamentarna stranka, vso oblast si prisvojil → Cromwell. 1660 obnovljeno kraljestvo s Stuarti. V parlamentu se izoblikovali stranki torijcev in whigov. Slavna revolucija 1688 odstavila absolutistične Stuarte in poklicala na prestol Viljema III. Oranskega. Bill of Rights iz 1689 omejil kraljevo moč v korist parlamenta, tolerančni akt pa dovolil puritanski cerkvi popolno svobodo. Pod kraljico Ano nastala 1707 realna unija med Anglijo in Škotsko. V → španski nasledstveni vojni se Velika Britanija po zaslugi Marlborougha uspešno bojevala proti francoski premoči. 1714 prišla z Jurijem I. na angleški prestol nemška hannovrska dinastija. V → sedemletni vojni Velika Britanija zmagala nad Francijo in si 1763 pridobila Kanado, nato Indijo, 1788 pa Avstralijo. 1776—1783 se z osvobodilno vojno odcepile od Velike Britanije njene kolonije v Severni Ameriki (→ Združene države Amerike, ZGODOVINA).

V 2. polovici 18. stoletja se v Veliki Britaniji začela → industrijska revolucija, ki je izredno hitro spremenila družbeno strukturo. Velika Britanija postala gospodarsko najbolj razvita in napredna država na svetu. Od 1793 se vojskovala proti Napoleonu I. in ga 1805 prvič hudo porazila v pomorski bitki pri Trafalgarju. S to (Nelsonovo) zmago si je Velika Britanija za dobro stoletje zagotovila popolno oblast nad svetovnimi morji. 1846 uveljavljena svobodna trgovina, za katero se zavzemala angleška liberalna buržoazija. Položaj delovnih slojev izredno slab, zato se začelo prvo zavestno delavsko gibanje (→ čartizem). Konservativni državnik Disraeli začel z imperialistično politiko, 1875 prišel pod britansko oblast Sueški prekop, 1882 ves Egipt. Liberalec Gladstone se konec stoletja zavzel za irsko avtonomijo (→ Home rule), irski zakupniki postali lastniki zemlje. 1900 ustanovljena laburistična stranka; 1901 umrla kraljica Viktorija, ki je vladala 64 let in vtisnila dobi svoj pečat (viktorijanska doba, stil). Zaradi obrambe pred rastočo gospodarsko in vojaško močjo Nemčije se Velika Britanija 1904 povezala s Francijo v antanto, 1907 se jima pridružila še Rusija. 1914 stopila v prvo → svetovno vojno in se borila v Franciji. 1921 razglašena samostojna Irska republika. O notranji politiki Velike Britanije odločajo odtlej samo še laburisti in konservativci. Laburisti priznali Sovjetsko zvezo, konservativci tolerirali Hitlerja, v münchenskem sporazumu 1938 kapitulirali pred njim. Ob nemškem napadu na Poljsko stopila Velika Britanija 3. 9. 1939 v vojno z Nemčijo (začetek druge → svetovne vojne). Ministrski predsednik bil med vojno konservativec W. Churchill, strateg velike protifašistične koalicije. ZDA, ki so stopile v 2. svetovno vojno na britanski strani, so po 1945 začele povsod po svetu izrivati politični in gospodarski vpliv Velike Britanije. 1945 prišel na oblast laburist C. R. Attlee (uveljavljal socialno zakonodajo), od 1951 premier spet Churchill, nato vrsta konservativnih vlad. 1964—1970 vladali laburisti z Wilsonom, 1970—1974 konservativci z E. Heathom, od 1974 laburisti z Wilsonom, od 1979 spet konservativci z Margaret Thatcher (do 1990, nato J. Major), od 1997 vnovič laburisti (T. Blair). Velika Britanija po 2. svetovni vojni izgubila vso kolonialno posest in položaj gospodarske velesile, postala najtesnejši ameriški zaveznik v deloma podrejenem položaju. Od 1949 članica pakta NATO. 1956 neuspešen vojaški poseg zaradi nacionalizacije → Sueškega prekopa; 1972 je Severna Irska dobila delno avtonomijo. Od 1973 članica EU; 1982 vojna z Argentino zaradi → Falklandskih otokov. Od 1952 kraljica Elizabeta II.