Nastanek klerikalne in liberalne stranke

Vso to dobo do prve svetovne vojne sta si v slovenskem političnem življenju stali nasproti predvsem dve buržoazni stranki, klerikalna in liberalna, ki sta se bíli za oblast in prevlado nad slovenskim ljudstvom. Ob vedno večjih konfliktih proti koncu 80. let se je sloga vse bolj in bolj razbijala, čeprav se slovenska liberalna buržoazija ni hotela ločiti in zato ni šla v načelen boj. Toda Mahničeva zahteva po načelni ločitvi duhov in organizaciji katoliških Slovencev se je vedno bolj uveljavljala. Nastajali so novi dvojni listi, poleg dnevnikov in kulturnih revij še povsem kmetom namenjeni polmesečniki in tedniki: katoliški Domoljub (1888—1945) in liberalni Rodoljub (1891—1904). Poleg slogaškega toda klerikalnega Štajerskega gospodarja je začela v Celju izhajati liberalna Domovina (1891—1908). Dvojno časopisje se je pojavilo tudi na Goriškem 1889. Poleg Soče, ki je začasno prišla v Mahničeve roke, je nastala liberalna Nova Soča (1889—1892). Pozneje je bila Soča liberalno, Gorica (1899—1914) pa klerikalno glasilo. Na Koroškem se je, čeprav znatno pozneje, za nekaj časa pojavil tudi liberalni tednik, nato štirinajstdnevnik Korošec (1907—1911).

Prvi razcep je nastal na Goriškem leta 1889, ko se je ločila od Sloge klerikalna struja pod vodstvom Mahniča in Tonklija. Vendar je ostal v Slogi še velik del konservativnih krogov in duhovščine z dr. Antonom Gregorčičem (1852 do 1925) na čelu. Mahnič in Tonkli še nista potegnila za seboj večine duhovščine, nista še začela s kakšnim širšim organizacijskim in gospodarskim delom; razen Mahničevih načel ta struja še ni imela opore. Zato čez nekaj let ni več samostojno nastopala na volitvah. Na Kranjskem so pod vplivom drugega avstrijskega katoliškega shoda (1889), zaradi Mahničevega nastopa in svoje krepitve klerikalci na prehodu v 1890 ustanovili Katoliško politično društvo. To je prisililo tudi slovensko liberalno buržoazijo, da se je samostojno politično organizirala. Leta 1891 so ustanovili proti Katoliškemu političnemu društvu svoje politično društvo Slovensko društvo. Državnozborske volitve leta 1891 so bile zadnje s kandidaturo slogaškega vodstva. Že v dopolnilnih volitvah sta oba tabora nastopila ločeno. Naslednje leto so se ločili tudi v kranjskem deželnem zboru, kjer so nastali trije klubi: liberalni, klerikalni in nemški. Pod vodstvom Katoliškega političnega društva so klerikalci organizirali številne ljudske shode, dokler ni bil 1892 prvi slovenski katoliški shod v Ljubljani. Katoliško politično društvo se je kasneje preimenovalo v Katoliško narodno stranko, a nato 1905 v Slovensko ljudsko stranko, medtem ko si je liberalna stranka najprej nadela ime Narodna stranka (1894), pozneje pa Narodnonapredna stranka.

Katoliška narodna stranka je svojo politično moč naslanjala predvsem na kmečke množice, ki so se zatekle vanjo pred izkoriščanjem kapitalističnih elementov na vasi, liberalnih vaških mogotcev. V njenih vrstah se je počasi množila tudi drobna buržoazija v mestih in trgih. Vodilna politična sila v stranki pa je bila duhovščina, ki se ji je pridruževal večji del svetne inteligence.

Podlaga strankinega programa je bila resolucija prvega katoliškega shoda. Zahtevala je, da se življenje na vseh področjih uskladi z načeli katoliške vere. Hotela je poživiti in poglobiti versko življenje in katoliško zavest med Slovenci, ki so veren katoliški narod, kakor so pisali. Pod vplivom krize tistih družbenih razredov in plasti, na katere se je naslanjala, pod vplivom krščanskega socializma v Avstriji in papeževih okrožnic ter iz strahu pred prodirajočo socialno demokracijo, katero je hotela zaustaviti, je stranka postavila tudi svoj socialni in gospodarski program. Da bi rešila kmeta propadanja, ga rešila liberalnih izkoriščevalcev in s tem strla politično moč liberalizma na vasi, je zahtevala vrsto zakonov v korist kmetu (razdolžitev, omejitev nove zadolžitve, omejitev deljivosti kmetij in tako dalje) in je za svojo praktično nalogo imela pospeševanje zadružništva kot obliko kmečke samopomoči. V obrambo drobno buržoaznih obrtniških slojev je program postavljal stanovske organizacije mojstrov, pomočnikov in vajencev, ki bi ščitile svoje člane v vsakem pogledu, ter obrtne zadruge in obrtne zbornice. Za delavca je program stranke zahteval zvišanje mezd, krajši delovni čas, varstvo delovnih odnosov (delavske zaupnike, razsodišča) ter bolezensko in starostno zavarovanje. Da bi zavarovali delavce pred »pogubno brezversko agitacijo« socialne demokracije, so v program postavili ustanavljanje katoliških delavskih društev. Kot svoj narodni program je stranka zahtevala enakopravnost slovenskega naroda z drugimi narodi v Avstriji na osnovi, kot je dejala, nespremenljivih katoliških načel. Poudarjala je zlasti enakopravnost slovenskega jezika v šoli in uradih. Zavzela se je za ustanovitev slovenske katoliške gimnazije s konviktom. Pozivala je, naj bi na temelju katoliških načel sodelovali vsi Slovenci v boju za narodni obstoj.

Stranka je bila torej še globoko v konservatizmu Bleiweisove dobe, čeprav so vanjo že prodrli tudi Mahničevi nazori, ki so se kazali zlasti v kulturnem in narodnem delu programa. Nov in delno napreden je bil socialni in gospodarski del programa, kjer je treba poudariti zlasti reševanje kmečkega vprašanja, ki je imelo demokratično vsebino. O demokratizaciji Avstrije in posebej slovenskih dežel pa stranka ni še nič mislila. Hotela je slovensko ljudstvo »rešiti« in odvrniti od liberalizma, ga obvarovati pred socialno demokracijo, hotela ga je ohraniti v zvestobi katoliškim načelom in ga obdržati v pokornosti bogu, cerkvi, cesarju in državi.

V Narodnonapredni stranki se je organizirala predvsem slovenska liberalna buržoazija. V mestih se je opirala na večinoma liberalno inteligenco ter na večji del drobne buržoazije. Na vasi pa so večinoma bili pristaši stranke vaški mogotci. Iz idejnih razlogov je podpiralo liberalizem tudi učiteljstvo.

Težišče svojega programa je stranka postavljala na narodni program: zahtevala je narodno avtonomijo. Bila je za splošno, nikakor pa ne za enako volilno pravico. Svojega gospodarskega in socialnega programa si stranka ni postavila, čeprav je priznavala, da so kreditne in gospodarske zadruge kmetom potrebne in je pozdravljala krščanskosocialno gibanje iz gospodarskih razlogov. Izrekla se je za katoliški kulturni program in je priznavala katoliška verska načela za trden temelj razvoja slovenskega naroda. Na teh in na narodnih načelih je pozivala k skupnemu delu za »narodov blagor«.

Program so stranki narekovali razredni interesi in položaj slovenske liberalne buržoazije v času, ko se je ustanovila. V njem vidimo vso »načelnost« slovenske »liberalne« in »narodne« buržoazije. S svojim narodnim programom — pod narodno avtonomijo je mislila na Zedinjeno Slovenijo, česar se pa ni upala povedati — je hotela privabiti v svoje vrste politično vse bolj razgibane množice in jih podrediti svojemu vodstvu. Zavedajoč se svoje slabosti, se je izrekla za katoliška načela, ker je še vedno računala na slogo. Simpatije s kmečkim zadružništvom je izražala zato, da bi si obdržala vpliv nad kmečkimi množicami. Krščanski socializem pa je pozdravljala, ker je videla v njem protiutež socialnodemokratskemu gibanju. Brž ko je videla, da imata eno kot drugo gibanje zanjo pogubne posledice, je pozabila na program in pokazala pravo lice.

Programa obeh strank sta se v tem obdobju večkrat dopolnjevala oziroma se spreminjala, kakor so narekovale vsakokratne razmere.

Na Goriškem je prišlo do pravega preloma med klerikalci in liberalci leta 1899. Andrej Gabršček (1864—1938) in dr. Henrik Tuma (1858 do 1935) sta leta 1900 ustanovila Narodnonapredno stranko za Goriško. Klerikalcem, to je Gregorčiču in njegovim pristašem, med katerimi je bilo tudi precej starih, slogaško usmerjenih liberalcev in mahničevcev ter mlajše duhovščine, je ostala stara Sloga, ki so jo 1907 preosnovali v Slovensko ljudsko stranko za Goriško. Na Štajerskem so se že od srede 90. let kazali pri posameznih volitvah hudi spori med liberalci in klerikalci. Državnozborske volitve leta 1907 so pomenile nato končni razcep. Že leta 1906 je bila ustanovljena liberalna Narodna stranka za Štajersko pod vodstvom dr. Vekoslava Kukovca (1876—1951), leta 1907 pa klerikalna Slovenska kmečka zveza za Štajersko, v kateri je igral vodilno vlogo dr. Anton Korošec (1872—1940). Na Koroškem leta 1890 ustanovljeno Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem je imelo, kakor kaže že ime, klerikalni značaj, vendar je bilo po svoji vlogi slogaško. Vodila sta ga duhovnika Gregor (1853—1927) in Lambert Einspieler (1840—1906). Maloštevilni liberalni tabor na Koroškem se je sicer v prvem desetletju 20. stoletja začel organizirati, ni pa prišlo do samostojnega nastopa in ločitve. Slogaška, toda liberalno usmerjena Edinost je ostala vseskozi edini buržoazni politični predstavnik tržaških Slovencev. Klerikalizem v tržaškem slovenskem okolju ni imel nobene moči. V Istri je vodilo politično življenje v slogaškem smislu Politično društvo za Hrvate in Slovence v Istri, ustanovljeno v Pazinu 1902. Tudi tu ni prišlo do politične cepitve.

Ločitev na političnem področju je potegnila za seboj tudi ločitev na drugih področjih. Klerikalci so prenehali sodelovati v Ciril-Metodovi družbi (1907), v Slovenski matici, v Sokolu in raznih drugih društvih, ki so na ta način dobila namesto vsenarodnega liberalni značaj. Proti Sokolu je Krek leta 1906 ustanovil Orla, proti liberalni učiteljski organizaciji so klerikalci 1900 osnovali Slomškovo zvezo, organizirali so posebna katoliška dijaška in akademska društva, ustanovili za znanstveno delo Leonovo družbo (1896) in podobno.

Klerikalna stranka in Krek

Niti liberalni niti klerikalni tabor nista bila notranje homogena. V klerikalnem taboru je bilo dokaj močno nasprotje, ki pa je na zunaj prišlo do izraza le ponekod, med v prejšnji dobi prevladujočo konservativno strujo in med novo krščanskosocialno. Stara konservativna klerikalna smer se za množice v bistvu ni zanimala, gledala je na človeško družbo hierarhično in se je le malo brigala za delavca in za kmeta, kolikor ni bil to stari trdni kmet. Zato so bili v marsičem bližji starim liberalcem kakor novim krščanskim socialcem. Glavni predstavnik te konservativne smeri je bil Karel Klun, prvi predsednik Katoliškega političnega društva, ki je še 1894 rekel v kranjskem deželnem zboru: »Jaz se moram prav odločno postaviti zoper krščansko socijalni program ... in bi obžaloval, ako bi se pri nas uvedla ta načela in zapustila stara konservativna vodila; krščanskosocialna načela pri nas nimajo nobenega pomena in so taka, da jih moramo zavračati iz narodnega in verskega stališča. Iz verskega stališča zato, ker so ti ljudje sami svoji in ne poslušajo nobene avtoritete; le to je pravo, kar si sami v glavo vtepejo bodisi v političnem ali socialnem ali cerkvenem oziru, in kdor jim nasprotuje, naj bo škof ali papež, je njihov nasprotnik. Vsi pa vendar vemo, da je prava katoliška stranka oprta na avtoriteto. Ta se ne more odločevati po večini, ampak avtoriteta odločuje.« Z narodnega stališča je bil Klun proti krščanskim socialcem, ker so nemški krščanski socialci v parlamentu glasovali proti slovenskim narodnim zahtevam, medtem ko so jih nemški konservativci podpirali. Krščanskosocialni Krek pa je poudarjal, da je konservatizem v Katoliško narodni stranki »s svojo zaspanostjo ohranil še preveč duha iz stare pred 1848 letne dobe. Razmerja do vlade, pomena ljudstva kot tacega, potrebe poguma, da tako rečem, poštenega prekucijskega prepričanja, umeva le malokdo.« Liberalni Šuklje je pozdravljal konservativno strujo prav zaradi njenih nasprotij do nove krščanskosocialne smeri in je v istem času dejal, »krepka, konservativno, versko navdahnjena stranka je na Kranjskem in na Slovenskem sploh absolutno potrebna, in če bi je ne imeli, morali bi jo ustvariti, in sicer kot protiutež nasproti radikalizmu, ki se pojavlja«.

Krščanskosocialna miselnost se je začela širiti na Slovenskem že proti koncu 80. let; v Slovencu so se od leta 1889 pojavljali krščanskosocialni članki. Tako je bil naprimer na shodu katoliškega političnega društva leta 1890 med drugim na programu tudi govor o 1. maju, ki ga je Slovenec objavil. V njem je pisec ugotavljal, da je »položaj mnogih delavcev v resnici žalosten«, vendar pa je globlje vzroke za take razmere iskal predvsem v tem, ker se je človeštvo odvrnilo od krščanstva. Kajti »socialno vprašanje ni le boj za zaslužek, za kruh, za obstanek; to vprašanje je v prvi vrsti versko... Treba je dati ljudem vero nazaj. Kdor hoče socialno vprašanje rešiti z vnanjimi sredstvi, naprimer da bi se premoženje razdelilo med ljudi na jednake dele, ta ne razume socialnega vprašanja«. V začetku leta 1892 pa se je nekdo iz krščanskosocialnih vrst v članku Razmere delavcev v premogokopih že skliceval na papeževo delavsko okrožnico »Rerum novarum«. Hkrati pa v njem ni pokazal samo simpatij za stavko rudarjev v Trbovljah, Zagorju, Hrastniku in drugje — čeprav sicer tako Slovenec kakor tudi Slovenski narod nista skrivala odklonilnih stališč do nje — marveč je formuliral tudi krščanskosocialna stališča in odločno nastopil proti socialistom. Slovenske delavce je prosil, naj se ne družijo z zlobnimi ljudmi in je med drugim zaključil s pozivom: »... ne pajdašite se s socialisti, kajti ti vas vodijo le za nos... Dovolj morajo že sedaj trpeti naši delavci, ni treba, da bi slovenske delavce za vselej nesrečne delali brezbožni socialisti.«

Na prvem katoliškem shodu (konec avgusta 1892) je že prišlo do izraza delavsko vprašanje in so se kazali pojavi krščanskega socialnega gibanja. Odsek za socialne zadeve je sprejel resolucijo dr. Žitnika: »Z ozirom na to, da se med delavci vedno bolj širi cerkvenemu in državnemu redu nevarna agitacija, izreka prvi slovenski katoliški shod svoje prepričanje, da se mora delavski stan s primernimi sredstvi spet pridobiti za krščanski red. V ta namen naj bi se snovala katoliška delavska društva ter med delavci razširjali dobri in poučni spisi.« Jeseni naslednjega leta je Slovencev dopisnik, ki je poročal o socialnodemokratskem shodu v Ljubljani, končal svoje poročilo že s pozivom: »Skrajni čas je pač že, da dobi krščanskosocialno gibanje pri nas kaj več življenja, da se nam ne bode treba poslej na prsi trkati, češ: Prej bi se že bilo dalo lažje kaj napraviti, a sedaj je že skoro prepozno.« Organizacijsko se je to pokazalo tako, da sta tedaj po shodu (poleg katoliškega delavskega društva v Mirnu pri Gorici iz 1891/1892) nastali še društvi v Idriji (1893) in v Zagorju (1894).

Glavni nosilec krščanskosocialnih idej in glavni organizator kmečkega in delavskega krščansko socialnega gibanja na Slovenskem je bil dr. Janez Evangelist Krek (1865—1917), duhovnik in profesor bogoslovja v Ljubljani, ki se je v poletju 1894 lotil dela na tem področju. Bil je neumoren in vztrajen organizator, ljudski govornik, človek širokih konceptov, poln simpatij in ljubezni do malega človeka, njegovega trpljenja in njegovih potreb. Kakor je bil po eni strani zaprt v ozke okvire klerikalne politike in njenih načel, kar se kaže v mnogih njegovih javnih nastopih, tako jih je na drugi strani široko presegal, zlasti v zadnjih letih življenja in so ga zato skoraj vsa politična gibanja na Slovenskem v nekem smislu imela za svojega. Njegovo delo so sprožili zlasti agrarna kriza, ki je grozila, da bo kmet propadel v objemu kapitalizma, vedno bolj močno delavsko, socialnodemokratsko gibanje in širjenje krščanskosocialnih misli, ki so se konec 80. let pojavljale na Slovenskem.

Bistvo Krekovega socialnega nauka, ki ga je razvijal na osnovah katoliške vere, v kateri je videl poglavitno pomoč za zboljšanje socialnih razmer, je bilo v naslednjem: Vsa nesreča in zlo med ljudmi izvira iz kapitalizma, v katerem je zaradi napačne svobode izginila krščanska ljubezen in pravičnost ter je prevladal egoizem. Kapitalizem s svojim gospodarskim neredom uničuje vse nižje »delavske stanove«, to je kmete, obrtnike in delavce. Ti propadajo, vse bolj pa se krepe kapitalisti. Eni imajo vse, drugi nič. To pa je krivično.

Osnovni vprašanji, ki ju je bilo treba rešiti, sta mu bili kmečko in delavsko vprašanje. Kmečko vprašanje bo rešeno, je trdil, s prepovedjo kopičenja zemlje v zasebna veleposestva in z uvedbo »stalnega doma«, to je neodtujljive kmetije, ki mora biti tako velika, da se na njej lahko prehrani družina, a se ne sme drobiti, ne čezmerno zadolžiti. Na stare dolgove naj se uvede moratorij in naj se dolgovi polagoma odplačujejo s pomočjo države in s sodelovanjem zadrug, s katerimi naj se kmet reši iz objema kapitalizma. Delavsko vprašanje pa naj bi rešili: pravična ureditev delovnih odnosov, pravična plača, ob kateri bo delavec lahko svojemu stanu primerno živel, preživljal svojo družino in si še prihranil za starost, vsakovrstno zavarovanje (bolezensko, nezgodno, starostno oziroma onemoglostno zavarovanje, preskrbovanje vdov in sirot) in druga delavska zakonodaja. Važen člen ureditve delavskega vprašanja je videl tudi v tem, da si delavci pridobe tisto mesto v družbi, ki jim gre v duhu katoliškega nauka o harmoniji človeške družbe. Trdil je, da gre delavcem v družbi mesto takoj za tistimi, ki vladajo in ki največ pomenijo. Za to mesto naj se delavci potegujejo, kajti gre jim po njihovem pomenu. V tem boju namreč »stoje na trdnih nogah in njihov boj ne more ostati brez uspeha«, kar bi se zgodilo, če bi se bili za enakost, ki po njegovem mnenju razdira družbo in državo. Kapitalističnega suženjstva pa se bo delavec rešil, če bo postal solastnik podjetja, če bosta delavec in lastnik postala en gospodarski subjekt. To pa je spet mogoče doseči le z zadružništvom.

Rešitev iz kapitalizma je torej videl v organizaciji po stanovih (kmečke, obrtniške, delavske organizacije), v skupnem delovanju »kmečkega, obrtnega in delavskega stanu« in v zadružništvu »kot sredstvu za podružbljenje proizvajalnih sredstev«. Zasebno lastnino je sicer imel za naravno in trdil, da jo utemeljuje že samo »eksistenčno pravo«. Je pa pri tem trdil, da ni nujno, da bi moralo biti vse v zasebni lastnini, niti ne, da bi moral imeti vsakdo zasebno lastnino. Zanikal je načelo, naj bi bila zasebna lastnina neomejena. Po krščanskih naukih, je trdil, »nobena stvar ni tako posameznega človeka, da ne bi bila hkrati vseh; celo človeštvo ima pravico do vsega, nihče ne sme tako rabiti svoje stvari, da bi s tem škodoval drugim«. Po načelu solidarnosti je zato imel načelo podružbljenja proizvajalnih sredstev za pravičnejše od načela nedotakljivosti zasebne lastnine. Družba jo ima torej pravico omejiti in zahteval je, naj pride vse tisto, kar je družbi neposredno potrebno, v njeno last. Iz zadružništva po stanovih bi se v zadnji stopnji razvilo vsesplošno zadružništvo, bi iz svobodnih zadrug nastale zakonito obvezne zadruge, bi sledilo splošno podružbljenje.

Pri vsem tem naj država pomaga, kajti dolžnost države je, da ščiti slabšega. V državi je gledal popolno družbo, v kateri je oblast božjega izvora posredno po človeku, po »človeški naravi«. Kakšna je oblast v državi, je stvar ljudi, toda ko ima država že določeno oblast, se ji morajo vsi podrediti. Do dobre države pa pridemo, je upal, prek splošne in enake volilne pravice, ki jo je zahteval. Bil je proti »političnemu narodnemu načelu«, pod katerim je razumel narodnost kot izključno državotvorno silo, čeprav ji je pripisoval velik pomen.

Zato je postavljal večnarodno državo pred narodno, v kateri je videl pretirani nacionalizem. Zahteval pa je za vse narode popolno enakopravnost. Narodom je treba dati čim več svobode v obliki avtonomije in jim to zagotoviti v ustavi, ki naj sloni na krščanskih načelih. Bil je za ločitev cerkve od države, a je pri tem zahteval, da sloni ločitev na spoštovanju cerkvene oblasti, kajti s propadanjem te propadejo temelji vsake oblasti.

Krekov socialni nauk je imel vrsto napak in ga moremo primerjati z utopičnim socializmom v tem pogledu, da je videl napake kapitalizma, ni pa našel pravega izhoda. Ker je videl »edino pomoč bolnemu človeštvu« le v krščanstvu, je zavračal marksizem in socialno demokracijo zaradi njenega materializma. Iz te napake so izšle vse druge. Popolnoma je zanikal in odklanjal razredni boj, odklanjal boj delavskega razreda za oblast, češ da je razredni boj nenaraven, naravna pa je sloga med razredi na temelju krščanske ljubezni in pravičnosti. Jedro delavskega vprašanja mu je bilo v boju za dosego mesta, ki ga ima proletariat po njegovem mišljenju v družbi, in to je izrazil v geslu: »Delu slava, delu čast!«, ki je pravo nasprotje revolucionarnemu geslu »Delu čast in oblast!«. Zato je Krek v načelu odklanjal revolucijo, čeprav jo je v posameznih primerih dopuščal, glede na to, da jo zakrivijo oblasti. Kapitalizem je hotel uničiti s preraščanjem kapitalizma v zadružništvo in z mirno razlastitvijo kapitalistov z zadružništvom.

Misel, naj bi država pri tem pomagala, pa je bila tedaj utopična, kajti pričakoval je pomoči od avstrijske monarhije, ki je bila po svojih razrednih značilnostih buržoazna država s fevdalnimi ostanki, čeprav si jo je zamišljal drugače, to je, bolj demokratično urejeno. V habsburški vladarski hiši je še posebej videl varstvo vseh zatiranih in najboljšo obrambo pravičnosti ter je izjavljal vdanost Habsburžanom in zvestobo njim in Avstriji. To stališče mu je narekoval tudi njegov narodni program.

Napredno v Krekovem gibanju je bilo to, da je hotel rešiti propadajoče in izkoriščane družbene razrede iz uničujočega objema kapitalizma, da se je v zahtevi po splošni in enaki volilni pravici njegovo gibanje priključilo naprednemu ljudskemu gibanju za demokratizacijo Avstrije, da je bilo torej demokratično. Je pa na drugi strani Krek zavestno deloval proti socialni demokraciji in je razbijal enotnost delavskega gibanja, oziroma si ga je hotel podrediti, pozivajoč delavce, ne glede na svetovni nazor, tudi marksiste, naj se priključijo njegovemu gibanju v boju proti kapitalizmu. Kmeta je postavljal proti socialni demokraciji in je poudarjal, »da nobena druga sila ne more tako uspešno ustavljati socialne demokracije, kakor po stanovski organizaciji nravno utrjeni in gmotno rešeni kmetiški stan«.

Težišče svojega delovanja je Krek osredotočil na podeželje, kjer je delala tudi uradna stranka v skladu s programom, sprejetim na I. katoliškem shodu. Krek je hotel z zadružništvom kmeta osamosvojiti, ga rešiti iz objema kapitalizma, ki ga je uničeval. Da bi kmet dobil cenen kredit in se s tem iztrgal iz rok vaških oderuhov in buržoazije, da bi mu omogočil naprednejši način obdelave, da bi ga kot proizvajalca in potrošnika osvobodil izkoriščanja, je od 1894 naprej Krek ustanavljal posojilnice in hranilnice — »rajfajznovke«, ki jih je kasneje na Kranjskem združil v Zvezo kranjskih hranilnic, dalje kmetijske, strojne, živinorejske, mlekarske in nabavnoprodajne zadruge. S tem je sprožil široko dejavnost samopomoči med kmeti, ki so bili ogroženi od posledic kapitalističnega razvoja, prav tako pa je s tem sprožil novo dobo razvoja slovenskega zadružništva. Vse te zadruge je pozneje povezal v Gospodarsko zvezo, ki so jo 1903 delili v Zadružno zvezo, središče zadružne organizacije, in v Gospodarsko zvezo, ki je bila dejansko osrednja zadruga ter je zalagala vse v Zadružni zvezi organizirane zadruge in od njih kupovala njihove proizvode. Do 1910 je bilo združenih v teh osrednjih ustanovah že okoli 560 zadrug iz vseh slovenskih dežel. Za vzgojo zadružnih delavcev so na Krekovo pobudo ustanovili v Ljubljani zadružno šolo, eno prvih v Evropi.

Zadruge so bile na splošno urejene tako, da so bili vplačilni deleži majhni, enaki in so imeli člani enake pravice in dolžnosti. Jamstvo zadrug je bilo neomejeno. Le redke zadruge so bile urejene tako, da je imel posamezen član več, a največ pet glasov. Zadruge je vodil upravni odbor, ki so ga volili na zboru članov in je odgovarjal za svoje delo članstvu, ki je moglo njegovo poslovanje nadzorovati. Po pravilih so hranilnice dajale srednjeročna posojila pod nizkimi obrestmi v koristne gospodarske namene. Meničnih poslov niso poznale. Medtem ko so bile liberalne zadruge le v sorazmerno večjih krajih, so nastajale Krekove zadruge v izredno široki mreži po vsem slovenskem ozemlju. Posamezne so bile zato seveda nezmožne samostojnega življenja, imele pa so močno centralo, od katere so bile odvisne. Zaradi svojega namena pomagati malemu in srednjemu kmetu ter dvigniti zaostalo poljedelstvo, so bile Krekove zadruge v začetku napredne. Temeljile so na široko zajetem članstvu in so bile v nasprotju z liberalnimi demokratično urejene. Pripomogle so k omiljenju agrarne krize, da se je kmetov gospodarski in socialni položaj izboljšal. »Rajfajznovke« so preprečevale propad in prodajo kmetij, zniževale obrestno mero in uničevale oderuško špekulacijo. Druge zadruge pa so pospeševale umno gospodarstvo in pripomogle k temu, da je kmet od poljedelskih proizvodov izkupil več kakor prej.

S temi zadrugami se je množica srednjih in malih kmetov počasi otresala in v precejšnji meri tudi otresla vaških in drugih oderuhov. Vsi, ki so kopičili kapitale na račun kmeta, so zagnali zaradi tega vik in krik. Razburjala se je vsa slovenska liberalna buržoazija in njena politična organizacija Narodnonapredna stranka. Slovenski narod je začel strahovito gonjo proti zadrugam in voditelj stranke dr. Tavčar je v kranjskem deželnem zboru leta 1899 celo pozival deželno vlado, naj zadružništvo zatre. Liberalci so posredovali celo pri škofu, naj bi duhovščini prepovedal delovanje v zadružništvu. Stranka je namreč vso svojo moč na podeželju opirala na vaške magnate, na kapitalistične elemente na vasi, ki so bili tod predstavniki liberalizma. Z izgubljenim gospodarskim vplivom je tem opornikom liberalne stranke upadal tudi politični vpliv, a z njim je izgubljala postojanke na podeželju tudi Narodnonapredna stranka. To še tembolj, ker je mali in srednji kmet pod vplivom Krekovega delovanja postajal temelj politične moči Katoliško narodne stranke. Z vsem užaljenim ponosom bogataša je Slovenski narod 1896 zapisal, daje klerikalna stranka »revolucijonirala duhove«, da je »zapazila, da imovitejših ljudi nima v svojem taboru nič in da mora v začetnem boju računati samo na gospodarski najslabše stoječe elemente«, da so klerikalci izdali »parolo, da je vera v nevarnosti... zajedno pa razupili svoje nasprotnike kot kapitaliste in oderuhe«. Stisko, v katero je slovenska buržoazija zaradi tega prišla, najbolje vidimo v pozivu dr. Tavčarja iz leta 1908, ko je dejal, da je treba po »Vipavskem in Notranjskem vzbuditi nekdanje magnate, da si pribore ljudstvo na svojo stran, kakor so ga nekdaj imeli«. Vodstvo osrednjih krekovskih zadružnih organizacij, v katerem so sedeli tudi najvišji predstavniki stranke, kot naprimer dr. Ivan Šušteršič, pa se je izmikalo Kreku iz rok in je postajalo vse bolj odvisno od političnega vodstva Katoliške narodne stranke. Duhovščina v vodstvu posameznih zadrug je prav tako delala po navodilih stranke. Poleg tega se je večala vloga večjih, bogatejših kmetov klerikalnega prepričanja, ki so jim v precejšnjem številu sledili prejšnji liberalni mogotci in kapitalistični elementi na vasi, pribežniki v klerikalni tabor.

Krekovo zadružništvo v tej fazi, ko je tako rekoč že izbrisalo liberalizem na vasi, ni več služilo koristim malega in srednjega kmeta, čeprav je še vedno ustvarjalo iluzije o koristnosti. Izgubljalo je svojo množično demokratično osnovo in konec je bilo njegove napredne dobe. Krek je spoznal, da s takimi zadrugami ne bo rešil agrarno-kmečkega vprašanja na Slovenskem. Kot pot, ki bi pripeljala do rešitve tega vprašanja, je zato predvidel, naj bi se propadli kmetje zaposlili v industriji, ki jo je treba zgraditi s sredstvi, zbranimi v zadrugah. Spoznal je dalje, da so se zadrug polastili nepravi ljudje in je leta 1917, malo pred svojo smrtjo, ogorčeno dejal: »Zadružništvo ni za utilitariste, zanje se nisem pehal, upam, da ga rešim nesreče.« Toda tudi če bi poskusil, zadružništva ne bi mogel več iztrgati iz rok premočnega političnega vodstva in kapitala, ki so ga zbrale same zadruge.

Krekovo zadružništvo je torej postalo baza za politično podrejanje slovenskega kmeta Katoliški narodni stranki in klerikalizem se je tako vedno bolj utrjeval na vasi ter postajal resnični politični gospodar slovenskega kmečkega ljudstva. V pravilniku Kmečke zveze, kakor so se imenovale stanovsko politične organizacije, ki so nastajale po letu 1907 namesto prejšnjih katoliško političnih društev, je naprimer bilo izrecno določeno, da se kandidati za deželni in državni zbor postavljajo samo v dogovoru z vodstvom stranke. Krekovo zadružništvo je dalje dalo osnove in je pospeševalo rast klerikalnega kapitala: pod firmo zadrug so nastajale tudi številne delniške družbe, ki so šle v industrijsko proizvodnjo in bančne posle. Klerikalna stranka je kot liberalna stranka postala stranka buržoazije, vabljiva za bogataše, čeprav se je skrivala za nazivom »ljudska« in poudarjala svoj kmečki značaj. Krekovo zadružništvo je končno odvračalo malega in srednjega kmeta od socialne demokracije, ki je bila kljub svojim napakam najnaprednejše gibanje na Slovenskem, je preprečevalo združevanje kmeta z najnaprednejšo družbeno silo pri nas — s proletariatom.

Med delavstvom je torej Krek začel svoje politično delo leta 1894, v času živahnega delovanja socialne demokracije. Ustanavljal je politična in izobraževalna društva ter začel izdajati list Glasnik (1894—1899) z geslom »Krščanski delavci, združite se!«. Istega leta ustanovljeno Slovensko katoliško delavsko društvo v Ljubljani, v katerem je bil tajnik Jože Gostinčar (1860—1942), ki ga je za krščansko socialne delavske organizacije pridobil Krek in je postal eden najvažnejših njegovih sodelavcev, je kot namen svojega delovanja označilo »zakonitim potom zabranjevati bolj in bolj se razširjajočo revščino delavskega stanu« in »po svojih močeh skrbeti delavcem za varstvo in za zboljšanje njihovega gmotnega in duševnega stanja«. Naslednje leto je na prvem shodu delegatov društev Krek izdelal »Socialni načrt slovenskih delavnih stanov«, program krščanskosocialnega gibanja, ki je dobivalo značaj samostojnega političnega gibanja. V njem je Krek podal program socialne reforme, ki je temeljila na solidarnosti družbenih razredov v nasprotju z razrednim bojem. Istega leta pa je izdal tudi Črne bukve kmečkega stanu in začel z zadružniško dejavnostjo med kmeti.

Krekovo delovanje med delavci in njihove zahteve so sprva zbujale pri konservativnem vodstvu Katoliške narodne stranke s Klunom na čelu precejšnjo bojazen, ker se mu je zdelo prerevolucionarno. Vendar Krek ni pretrgal vezi s Katoliško narodno stranko, čeprav so se v krščanskosocialnem gibanju kazale težnje po samostojnem političnem nastopanju. To, da Krek »ni svoji akciji postavil samostojnih daljnosežnih ciljev«, je omogočilo stranki, da je njega in krščanskosocialne delavske organizacije izrabljala za to, da je odtegovala delavce, zlasti tiste, ki so šele prihajali s podeželja, od socialne demokracije, jih uporabljala v boju proti njej in jih hkrati podrejala svojim političnim ciljem. Obenem pa je tako seveda tudi Krek podrejal stranki svoje gibanje. Prvi korak k vsemu temu so bile nadomestne volitve v državni zbor za Klunov mandat, ko je ta leta 1896 umrl. V sporu za kandidata se je ljubljanski škof Missia odločil za dr. Ivana Šušteršiča in ne za dr. Ignaca Žitnika, ki je bil Krekov pristaš. Proti dr. Šušteršiču je nastopilo krščanskosocialno delavstvo, ker je hotelo za kandidata Kreka. Toda ta se je v času spora umaknil iz Ljubljane in Glasnik je ostal v sporu nevtralen. Od krščanskih socialcev je priglasil nato kandidaturo dr. Vinko Gregorič. Z razporom ob teh volitvah se je pojavila posebna skupina okrog Slovenskega lista (1896 do 1903), ki ga je začel tedaj izdajati Gregorič kot »neodvisno slovensko krščansko-socialno glasilo« in je nastopal v imenu krščansko-socialnih idej proti napakam klerikalne in liberalne stranke, kot gibanje za slogo s poudarkom na potrebah nacionalne slovenske politike. Ta skupina je nastopila z nekaterimi kandidaturami še na državnozborskih volitvah leta 1897, vendar ni dosegla nobenih uspehov. Krek, ki je leta 1896 še govoril o bodoči stranki krščanskih socialcev, se je 1897 vnovič in še bolj podvrgel stranki in duhovniški disciplini. Krščanskosocialni delavci so hoteli tedaj za kandidata na državnozborskih volitvah Gostinčarja, vodstvo klerikalne stranke in Šušteršič pa so nastopili proti temu. Na škofovo zapoved je nato kandidiral Krek in s tem ohranil politično enotnost katoliškega gibanja, hkrati pa seveda povsem podredil svoje gibanje Katoliško narodni stranki. Pozneje pa je bil Krek ne le zvest stranki, temveč mu je postajala zaradi vloge med slovenskim ljudstvom tudi vedno bolj nedotakljiva. Tako je v nekem nedatiranem zapisu pisal: »Tožim vas vse, ki prezirate našo stranko in njeno zastopstvo in pri tem zahtevate, naj vas brani. Ni osebna oholost, ki mi narekuva te besede. Ne gre za osebe, nego za stranko in njen pomen. Danes predstavlja naša stranka slovenski narod. Tako je in, kdor njo prezira, prezira tiste, ki stoje v njenih vrstah; in, kdor smeši njeno zastopstvo, smeši njihove volivce in s tem edino armado, ki jo imamo za jezikovni boj...« Pod vplivom strankinega vodstva, zlasti Šušteršiča, ki je označevalo stranko kot kmečko, v katero ne gre »vlačiti« delavce, je Krekova aktivnost med delavci zelo padla, čeprav je še 1897 združil delavska društva v Slovensko krščanskosocialno delavsko zvezo. Težišče dela je nato začasno zopet prenesel na kmeta.

Po letu 1900 je Krek zaradi naraščajoče socialne demokracije spet posvetil večjo pozornost krščanskosocialnim delavskim organizacijam. Vendar se je pod vplivom stranke omejil predvsem na strokovne organizacije, ki so postale poslej težišče njegove dejavnosti med delavci. Vodstvo stranke je namreč pozdravljalo to delo kot oporo v boju proti socialni demokraciji, a je hkrati storilo vse, da bi izoliralo politični vpliv krščanskih socialcev v stranki, oziroma da bi ga napeljalo na svoj mlin. Tako se Krek ni upiral, ko so preosnovali Slovensko krščanskosocialno zvezo (1902) v splošno katoliško prosvetno organizacijo. Ustanovil je več krščanskosocialnih strokovnih organizacij, od katerih so bile najmočnejše v Ljubljani, a tudi na Jesenicah, v Tržiču, Vevčah, Idriji in Domžalah in so se širile zlasti med delavci, ki so šele prihajali s podeželja. Te strokovne organizacije je kasneje združil v Jugoslovansko strokovno zvezo (JSZ), ustanovljeno na 4. vseslovenskem delavskem shodu 1909. Pred vojno je naraslo število članstva v JSZ že na več kakor pet tisoč. Del krščanskosocialnega delavstva pa je imel še svoja strokovna društva, ki se niso vključila v JSZ. Izdajati je začel tudi novo glasilo Naša moč (1905—1918). Krščanskosocialne delavske organizacije, povezane s klerikalno stranko, so slabile delavsko gibanje; zlasti pa so služile buržoaziji kot protiutež v boju s socialno demokracijo. Zato Krekovih pozivov k skupnemu boju delavcev v njegovih strokovnih organizacijah, kamor je vabil tudi socialne demokrate, ne moremo označiti drugače kakor tako, kot jih je razumelo vodstvo klerikalne stranke, ki jim ni nasprotovalo, oziroma kot so jih sprejeli socialni demokrati: namreč za poskus uvesti nadzorstvo klerikalne stranke nad vsemi strokovnimi organizacijami. Seveda jugoslovanska socialnodemokratska stranka na te pozive ni odgovarjala.

Tako je klerikalna stranka razvijala veliko organizatorsko in propagandno delavnost na vseh področjih javnega življenja in praktično uresničevala svoj program. Njene organizacije so nagloma rasle, najprej na Kranjskem, po letu 1900 pa tudi po drugih slovenskih deželah. Na Kranjskem je vedno vidnejšo vlogo v vodstvu stranke dobival advokat dr. Ivan Šušteršič (1863—1925), karierist, spreten in ambiciozen politik. Bil je daleč od Krekovih demokratičnih krščanskosocialnih konceptov in je videl predvsem le ozke strankarske koristi; toda bil je izredno sposoben organizator discipline v stranki, ki si jo je počasi skoraj popolnoma podredil, avtokrat, ki so ga za njegovega deželnega glavarstva označevali za nekronanega vojvodo Kranjske. Klerikalni stranki se je ob močnem sodelovanju cerkvene hierarhije nedvomno posrečilo obdržati enotnost. Obe, stara konservativna in nova krščanskosocialna struja sta nastopali v okviru enotne stranke, trenja pa se v glavnem niso javno kazala. Razen na Kranjskem 1896/1897 so se v večji meri pokazala le na Goriškem, kjer je prišlo pri državnozborskih volitvah leta 1913 do ločenega nastopa nove in stare struje. Stara struja, zbrana okrog dr. Antona Gregorčiča, je pri ožjih volitvah potegnila z liberalci; svoje pristaše je imela zlasti med premožnejšimi kmeti.

Liberalna stranka in njene struje

Vse drugačen je bil razvoj v liberalni stranki. V prvi veliki bitki med obema strankama na Kranjskem ob deželnozborskih volitvah leta 1895 so liberalci sicer zmagali v vseh mestnih volilnih okrajih, toda doživeli popoln poraz na kmetih, kjer ni bil izvoljen niti en njihov kandidat. Enako uničujoč poraz so doživeli na Štajerskem kmalu po koncu sloge. Splošna volilna pravica je prinašala glasove klerikalcem in socialnim demokratom, ne pa liberalcem. Ob proporcionalnem volilnem sistemu bi bil sicer položaj liberalcev na kmetih nekoliko boljši, tako pa jim je v avstrijskem sistemu absolutne večine do zastopstva v deželnih zborih in na Dunaju pripomogel samo obstoj mestne kurije in mestnih volilnih okrajev. Nekoliko boljši je bil položaj na Goriškem, vendar je tudi tu število liberalnih glasov na podeželju neprestano padalo in jim je k zmagi na deželnozborskih volitvah leta 1913 pripomogel samo razcep med klerikalnimi nasprotniki. Bogati kmetje, ki so bili glavni predstavniki liberalizma na vasi, so ob Krekovem zadružništvu izgubljali svojo politično in gospodarsko moč in so začeli zato v zelo velikem številu prehajati v klerikalni tabor. Na ta način so si mogli obdržati svoje položaje in veljavo. Našteli bi lahko vrsto primerov, enega je upodobil Cankar v Kralju na Betajnovi. Tudi pri veljakih, ki so ostali protiklerikalni, se je marsikaj spremenilo. Na eni strani so se izrazila nasprotja, ki so bila nekdaj med gospodo, mestnimi veljaki liberalne stranke in med kmeti, kmečkimi veljaki. Interesi obeh delov liberalnega tabora so bili različni; mesto, ki je v politiki vodilo že ves čas slogaške dobe, za vas tudi ni kazalo dosti razumevanja, kar je večkrat zbujalo odpor. Klerikalna stranka je težišče postavila na kmeta, na Štajerskem je sploh nastopala pod imenom Kmečke zveze. Tako so tedaj tudi v liberalnem kmečkem taboru začeli poudarjati kmečke interese in kmečke potrebe. Zaradi velikega vpliva katoliške cerkve, iz potrebe po obrambi pred napadi s klerikalne strani se je pojavila težnja znebiti se pridevka »liberalen«, ki je bil na glasu kot brezverski, protikrščanski, protikatoliški, znebiti se vsake povezave z liberalno stranko, naj ima že kakršnokoli ime, z njeno protifarško gonjo, z njenim svobodomiselstvom, z vso njeno nepopularno politiko.

Na volitvah ob koncu stoletja na Kranjskem so še prevladovale na kmetih kandidature pod imenom in etiketo narodne oziroma Narodnonapredne stranke. Kandidati »neodvisnih kmetov« in »samostojni kmečki kandidati«, ki so se pojavljali že od začetka stoletja, so v večjem številu stopili na prizorišče leta 1907. Že na deželnih volitvah leta 1908 je kandidirala Narodnonapredna stranka le še v mestih. Kandidature na podeželju so opustili »iz spoznanja, da zahteva sedanji čas strankarskih formacij, ki slonijo na skupnosti gospodarskih interesov«. Povsod na podeželju, pa naj bo to v splošni ali v kmečki kuriji, so nastopili z liberalne strani samo »samostojni kmečki kandidati«. Ti niso hoteli veljati ne za liberalce ne za klerikalce. Tudi Ivan Pucelj, poznejši voditelj Samostojne kmečke stranke, je bil med temi kandidati. Iskali so tudi nove organizacijske oblike zunaj Narodnonapredne stranke. Pripravljali so ustanovitev Samostojne kmečke stranke in po posameznih predelih so take samostojne kmečke organizacije že ustanavljali. Tako se je liberalni tabor cepil na meščansko in kmečko stranko.

Kakor na Kranjskem je tudi na Goriškem nastalo v liberalnem taboru posebno kmečko gibanje. Vendar pa so bile razlike precejšnje. Na Kranjskem se je pred prvo svetovno vojno Narodnonapredna stranka zaradi svoje šibkosti umikala s podeželja. Formiranje Samostojne kmetijske stranke vsaj na zunaj še ni bilo dokončno. Liberalni tisk je za volitve sporazumno podpiral samostojne kmečke kandidate in agitiral zanje. Na Goriškem pa je nastajala Agrarna stranka proti volji Narodnonapredne stranke. Precejšnjo vlogo pri njenem formiranju je odigralo učiteljstvo. Tudi tu so se pojavljale težnje po boju za posebne kmečke interese, gesla »kmet kmeta«, »ne liberalci ne klerikalci« in podobna. Stranka, ki so jo ustanovili leta 1907, je štela pristaše v goriškem in sežanskem okrajnem glavarstvu. V njenem vodstvu so se nekateri zavzemali za samostojne volilne nastope, drugi za zvezo z Narodnonapredno stranko, nekateri pa tudi za sporazum s klerikalci ali bolje z Gregorčičevo skupino. Po več samostojnih nastopih so naprednjaki in agrarci zopet složno nastopili leta 1911 in 1913. Tudi pri teh skupnih kandidaturah je bilo opaziti težnjo ne se kompromitirati z liberalno-klerikalnimi nasprotji, z liberalizmom. Naprednjaki in agrarci so nastopili 1913 kot »samostojni« kandidati; »osrednji volilni odbor v Gorici«, ki jih je kandidiral, ni imel nobene strankarske oznake, v volilnem oglasu pa so obsojali strankarsko razcepljenost prejšnjih let.

Narodnonapredna stranka oziroma slovenska liberalna buržoazija je bila proti veliki aktivnosti katoliškonarodne oziroma slovenske ljudske stranke in proti krepitvi klerikalizma tako rekoč brez moči. Tembolj, ker je krščansko socialno gibanje utrjevalo moč političnega nasprotnika, sama pa za socialna vprašanja in agrarno krizo ni imela niti ni mogla imeti razumevanja. V obrambi svojih pozicij proti bojno razpoloženemu klerikalizmu se je omejevala predvsem na organizacijo sokolstva in učiteljstva, ki je postalo zadnja opora liberalizma na vasi. Na drugi strani pa se je hotela z narodnim delom ob meji uveljaviti z Društvom svetega Cirila in Metoda, ki ga je držala krepko v svojih rokah. Sicer pa se je bojevala proti »klerikalnemu zmaju« z besedami v časnikih, kar je sprožilo nov »kulturni boj«, ki je bil po načinu in vsebini še hujši od tistega v 70. letih, po kvaliteti pa navadna protifarška gonja.

Na drugi strani je slovenska liberalna buržoazija v obrambo svojih razrednih koristi z vso odločnostjo nastopala proti svojemu socialnemu sovražniku — proletariatu. Z vsemi sredstvi, ki jih je imela na razpolago, je ovirala razvoj delavskega gibanja, zlasti pa seveda socialne demokracije. Ves čas je nastopala proti boju proletariata za volilno reformo, ki ji ni bila pri srcu tudi zaradi naraščajoče moči njenega klerikalnega nasprotnika. Skušala je onemogočiti boj delavcev za zboljšanje gmotnih razmer in se je že od začetka 90. let 19. stoletja v vseh stavkovnih in drugih strokovnih akcijah, pogosto skupaj s klerikalci, vezala in solidarizirala z nemškimi kapitalisti in s tem branila tudi svoje položaje. Začela je boj proti strokovnim, zlasti socialnodemokratskim organizacijam, o katerih je Slovenski narod pisal, da »vse zlo izvira iz strokovnih društev, ki delavce le hujskajo«. Ta oblika boja se je zaostrila zlasti v Trstu po državnozborskih volitvah leta 1907. Da bi kar najbolj razbijala enotnost delavskega razreda, je slovenska liberalna buržoazija ustanavljala med delavci svoje strokovne organizacije. Pri tem so posnemali zglede čeških narodnih socialistov. Prvo organizacijo so ustanovili v Trstu 1907. z imenom Narodna delavska organizacija. Nastala je po izjavah ustanoviteljev z ločitvijo od socialne demokracije, »ker ta ne varuje dovolj narodnosti slovenskega delavstva in povzdiguje preveč internacionalizem«. V glavnem so bile narodne strokovne organizacije omejene na Primorsko, kjer so bile deželne organizacije: za Trst, za Goriško in za Istro. Vendar so nastale tudi v Ljubljani (Narodna socialna zveza), Kranju, na Jesenicah in v Mariboru. Slovenski narod je 1912 pisal: »Taka organizacija je potrebna, če nočemo, da se izgubi slovensko delavstvo v internacionalni demokraciji ali pa da ga klerikalizem zastrupi.« Z njimi so poskušali razbijati zlasti enotne slovensko-italijanske strokovne organizacije v Trstu, ki so zrasle na proletarski solidarnosti. Socialni demokrati v Trstu so z odločnimi nastopi zavrli to dejavnost slovenske liberalne buržoazije kot tudi podobno dejavnost italijanske buržoazije. Slovenskim liberalcem se ni posrečilo, da bi zbrali v svoji organizaciji večje število delavcev. Število 5000 članov, ki so ga navajali v Edinosti, je nedvomno močno pretirano; socialistični tisk je pisal o nekaj sto članih.

Liberalna buržoazija je vedno bolj izgubljala zvezo s slovenskim ljudstvom, ni videla njegovih potreb, temveč vedno in povsod samo svoje razredne koristi. Njena politična organizacija je bila vedno bolj omejena na mestne naselbine. Vsi njeni programi, tudi program iz leta 1901, v katerega je sprejela celo nekatere socialne in gospodarske točke, so bili v resnici samo lepe besede, s katerimi je skušala zakriti svoje bistvo. V strahu pred rastočo politično aktivnostjo ljudstva, v bojazni, da bodo klerikalci po uvedbi splošne in enake volilne pravice dobili večino, so bili proti volilni reformi. Liberalna stranka je tedaj postala še bolj reakcionarna kot pa klerikalna. Ivan Cankar jo je pravilno označil: »Svobodomiselne stranke, ki bi slonele na resničnih potrebah naroda, na Slovenskem ni... Liberalna stranka je nevarna pravi svobodi bolj kot armada kaplanov-agitatorjev ... živi od zlagano-idealnih fraz in podlih dejanj, a njeno čislo je tema, kakor bi rekel Levstik.«

Vse to je povzročilo, da se del slovenske inteligence, ki je tudi doživljala krizo, ni več zadovoljil z liberalizmom, kot se je kazal pri nas, in se je v prepričanju, »da more le socializem rešiti slovensko narodno vprašanje«, temu približeval in začel vstopati v članstvo naše socialnodemokratske stranke. Na drugi strani pa je proti breznačelnosti liberalizma, a tudi kot posledica razvoja klerikalizma in krščanskega socialnega gibanja ter rastočega gibanja socialne demokracije po svoje nastopil tudi del liberalne mladine, imenovane mlada radikalna liberalna struja.

Velik del akademske mladine, ki je študirala na Dunaju, v Gradcu in Pragi, in inteligence, ki je iz nje izšla, se je namreč v teh letih odcepil od Narodnonapredne stranke. Vodilno vlogo vtem gibanju je igralo dunajsko akademsko društvo Slovenija. Poglavitni voditelji tega gibanja so bili dr. Gregor Žerjav (1882—1929), dr. Albert Kramer (1882—1943), dr. Vladimir Ravnihar (1871—1954) in Adolf Ribnikar (1880—1946), njihovo glasilo je bila Omladina in njihovo geslo: »Iz naroda za narod«. Zahtevali so radikalno narodno, načelno svobodomiselno politiko in se bojevali proti klerikalizmu, »ki ni identičen niti s krščanstvom niti s pravim katolicizmom« ter postavljali v svoj program tudi socialno in gospodarsko politiko. Svoje stališče so jasno povedali na I. shodu narodnoradikalnega dijaštva leta 1905. Začeli so ustanavljati gospodarske organizacije-zadruge, ki so se leta 1907 združile v Zvezo slovenskih zadrug. Resnični voditelj zveze je bil Žerjav. Ustanavljali so tudi svoje strankarske organizacije, ki pa so bile le kratkotrajne.

Toda v času najhujših bojev za demokratizacijo kranjskega deželnega zbora in prevlade klerikalcev v njem so se »stari« liberalci in »mladini« zbližali iz strahu pred klerikalizmom in rastočo močjo socialne demokracije. Sporazumeli so se in Žerjav je postal tajnik stranke. Narodnoradikalnega gibanja je bilo tako rekoč konec, je zvodenelo, kajti skoraj vsi, ki so iz njega izšli, so se bolj ali manj držali uradne stranke, se podredili njenemu vodstvu.

Socialna demokracija in JSDS

Avstrijska socialna demokracija, ki je zajemala vse dežele avstrijske polovice Avstro-Ogrske, se je morala v 90. letih bojevati tudi z nacionalnimi težnjami, ki so se pojavljale na več straneh. Del čeških socialnih demokratov se je odcepil in ustanovil svojo narodno socialistično stranko. Proti koncu stoletja pa se je celotna stranka reorganizirala z ustanovitvijo socialnodemokratskih strank po posameznih narodnostih. Tako je bila na ustanovnem shodu v Ljubljani 15. in 16. 8. 1896 ustanovljena Jugoslovanskasocialnodemokratska stranka (JSDS), ki je pospešila proces zbiranja slovenskega proletariata v politično moč. Naziv »jugoslovanska« so ji dali zato, ker so bili prepričani, »da je za rešitev iz sedanjega stanja potreben skupen boj vseh jugoslovanskih siromakov« in so bili mnenja, naj se vsi ti združijo v eno stranko, »ker bi bila vsaka posamezna narodnost za sebe preslaba«. Čeprav je bila prvotna zamisel JSDS takšna, da bi ozemeljsko zajela tudi Hrvatsko, je nato organizacijsko povezala poleg slovenskih dežel samo še Istro in Dalmacijo, to je jugoslovanske dežele v avstrijskem delu habsburške monarhije. Ker je bilo v Dalmaciji delavsko gibanje zelo šibko, ne dosti močnejše v hrvaškem delu Istre, razen v Pulju, je bila JSDS po svojem članstvu in vodstvu v veliki večini slovenska. 1897 je bila na kongresu na Dunaju izdelana in sprejeta nova organizacija avstrijske socialne demokracije. Obstajale so torej posamezne stranke po narodnostih, nemška, češka, italijanska, jugoslovanska, poljska in ukrajinska. Na narodnostno mešanih območjih je delovalo lahko tudi več strank, tako sta na primer organizirala delavce na Primorskem italijanska in JSDS. V svojem političnem delu, naprimer pri volitvah, sta večinoma nastopali skupaj. Ker JSDS ni imela dovolj kadrov, ni nastopala na vsem slovenskem narodnostnem ozemlju. Tako je bilo socialistično delavstvo na Koroškem v celoti organizirano v okviru nemške stranke, na Štajerskem pa je bilo območje okrog Celja (Trbovlje in Hrastnik) v jugoslovanski, območje okrog Maribora pa v nemški stranki. Te delitve so povzročale včasih tudi medsebojna trenja. Strokovne (sindikalne) organizacije niso bile razdeljene po narodnostih. Tu je bilo delavstvo organizirano v enotnih strokovnih komisijah po upravnih mejah.

Najpomembnejši voditelj JSDS do prve svetovne vojne je bil pisatelj in publicist Etbin Kristan (1864—1953). Glasilo stranke je bil list Rdeči prapor (1898—1911), nato pa Zarja (1911—1915). Že Rdeči prapor je postal leta 1899 tednik, leta 1907 za nekaj časa dnevnik in je nato izhajal nekajkrat na teden, Zarja pa je postala prvi slovenski socialistični dnevnik (do februarja 1914). Sedež JSDS je bil nekaj časa v Ljubljani, nekaj časa v Trstu.

JSDS je za svoj cilj, kakor socialnodemokratske stranke drugje, postavila zrušenje kapitalizma in zgraditev novega družbenega reda, ki bo pravičen vsem ljudem, ki bo z odpravo zasebne lastnine nad proizvajalnimi sredstvi rešil ljudstvo iz okov gospodarske odvisnosti in izkoriščanja, ga dvignil iz politične brezpravnosti in kulturne zaostalosti. Ker bo to zgodovinsko nalogo z razrednim bojem mogel opraviti samo zavedni, v politično stranko organizirani proletariat, je stranka v svoj program postavila še naslednje naloge: politično organizirati proletariat, ga spraviti »do spoznanja njegovega položaja in do zavesti njegove naloge« kot nositelja zgodovinskega razvoja, ki vodi v brezrazredno družbo, ga duševno in telesno pripraviti za boj proti kapitalizmu, za zrušenje družbenega reda.

Beda in trpljenje proletariata sta narekovala stranki še vrsto zahtev, ki so tvorile njen ožji, minimalni delovni program v obstoječem družbenem redu in so se nanašale na zboljšanje političnega in gmotnega položaja delavcev. Poglavitne politične zahteve so bile: odprava vseh zakonov, ki omejujejo tiskovno svobodo, svobodo gibanja, pravico združevanja in zborovanja, dalje splošna, enaka, direktna in tajna volilna pravica (v zvezi s tem so se v stališču do parlamentarizma že pokazale nejasnosti, ki so nekoliko kasneje omogočile prevlado revizionizma v tem pogledu) za oba spola že od 20. leta starosti, neodvisnost sodišč, brezplačno pravno uradovanje, porotna sodišča in uvedbo kazenskega postopka proti vsakomur, ki bi oviral posameznike ali društva v njihovih pravicah. Zaradi kulturnega dviga delavskega razreda je zahtevala obvezen, brezplačen in brezkonfesionalen pouk na osnovnih in izobraževalnih šolah, brezplačen pouk na višjih šolah. V zvezi s tem je hotela ločitev cerkve od države. Vero je proglašala za zasebno zadevo. Poglavitne zahteve, ki naj bi vsaj deloma omejile kapitalistično izkoriščanje in ublažile njegove posledice, pa so bile: pravica, da se delavci združujejo in sklepajo delovne pogodbe, osemurni delavnik, prepoved nočnega dela (če tega ne zahteva tehnični proces proizvodnje), prepoved otroškega dela pod 14. letom starosti, omejitev ženskega dela v ženskam škodljivi proizvodnji. Vsak prestopek proti temu naj se kaznuje in delavske organizacije naj sodelujejo pri kontroli na ta način, da volijo v ta namen svoje nadzornike. Ta zakonodaja, ki naj se izvede na mednarodni bazi, naj bi se v primerni obliki razširila tudi na kmečke delavce. Vzrok za neprestano vojno nevarnost so videli v stalni vojski; zahtevali so, naj se nadomesti s splošno oborožitvijo ljudstva. Nastopali so proti indirektnim davkom, češ da so le sredstvo za izkoriščanje »delavskega ljudstva«, in bili za uvedbo neposrednega progresivnega davka.

Stranka je imela deklarativno vse to za zahteve »postranske važnosti«. Služile naj bi le glavnemu cilju stranke in vse socialne demokracije, ki »je in ostane popolna osvoboditev delavskega ljudstva, katera je mogoča le tedaj, ako se nadomesti zasebna lastnina s splošno«. V vsakodnevni praksi pa je bilo ravno nasprotno. Težišče dela stranke in strankinega vodstva je vedno bolj postajal minimalni program.

Agrarnega vprašanja, krize kmečkega ljudstva, ki je dosegla višek prav v tem času, se program ni dotikal; pač pa so o tem razpravljali na ustanovnem shodu. Na njem je Rok Drofenik poročal o agrarnem vprašanju in predlagal resolucijo, ki je zahtevala, naj se podržavijo hipotekami dolgovi na kmečko posest, naj se odpravijo davki za kmetije, ki imajo manj od 600 goldinarjev letnega dohodka, naj se uvede brezplačna zdravniška in pravna pomoč kmetom in drugo. Pokazala so se različna stališča, predlog resolucije pa je bil zavrnjen, češ da bo moral vse to pravzprav plačevati delavec. Toda še pomembnejši so bili ideološki pomisleki v zvezi s privatno lastnino.

Izrečena je bila misel, da bo kmet postal element za socialno demokracijo šele potem, ko bo izgubil zaverovanost v zasebno lastnino. Tudi rešitev kmeta je torej v odpravi lastnine, v spremembi družbenega reda. Zato je treba kmetu to povedati in ga ne zavajati z obljubami in ga goljufati: zanj naj velja isti program kakor za delavca. Kar se tiče kmeta, je torej v socialni demokraciji že prevladovalo stališče II. internacionale. Vendar so sprejeli sklep, da bodo o agrarnem vprašanju, ki jim je še malo znano, razpravljali na prihodnjem strankinem kongresu. Toda agitirati med kmeti je treba že takoj in jih sprejemati v stranko, kajti izražena je bila misel, da bo zmagal proletariat, kadar bodo v njegovih vrstah kmečki bataljoni.

V zvezi z narodnim vprašanjem je stranka obsodila narodnostni boj »meščanskih slojev« v smeri narodne prevlade. »Proti prepiru meščanskih slojev v jugoslovanskih deželah« je postavila ljubezen in bratstvo vseh jugoslovanskih narodov. Odločno je zanikala očitke nasprotnikov, da bi socialna demokracija izdajala svojo narodnost in je izjavila, da ni breznarodna ali protinarodna, temveč mednarodna. Kajti proti mednarodnemu izkoriščanju kapitalizma je potreben mednarodni boj proletariata, ki bo prinesel osvoboditev. Izjavila se je za samoodločbo vsakega naroda (pridruževala se je sklepu socialističnega kongresa v Londonu leta 1896, ki »... izjavlja, da zastopa neomejeno pravico lastnega odločevanja vseh narodov«).

JSDS je bila najnaprednejša stranka na Slovenskem. Ves čas do odcepitve levega krila 1920 so bili v njej opazni elementi revolucionarnosti, so pa seveda že ob njenem nastanku izraziti vsi znaki kmalu splošno veljavnih stališč II. internacionale v odnosu do parlamentarizma (o katerem so na ustanovnem shodu rekli, da se ne varajo o njegovi vrednosti tudi za proletariat), kmeta in narodnega vprašanja.

Po ustanovitvi in organizacijski utrditvi je začela stranka takoj z obsežno agitacijo. Še isto leto je v svojem manifestu pozvala »jugoslovanski narod«, naj prihiti »pod čisto rdečo zastavo socialne demokracije, pod zastavo edine stranke, ki se bori za pravo svobodo«. Močneje se je prav tedaj razvijalo socialnodemokratsko središče v Celju, kjer je bila kmalu po ustanovitvi stranke okrajna konferenca. Strokovno gibanje in strokovne organizacije, ki so, kakor smo že videli, v začetku 90. let oživele na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorju, so se prav v tem času krepile. Omenjeno gibanje se je povezovalo s splošnim strokovnim gibanjem v Avstriji. Zastopniki slovenskih organizacij so sodelovali na kongresih avstrijskih strokovnih organizacij. Postopoma so se strokovne organizacije posameznih zvrsti na Slovenskem povezovale tudi v ustrezne strokovne zveze. Za prve volitve v splošni kuriji državnega zbora leta 1897 so socialni demokrati razvili veliko agitacijo med delavci in kmeti, na katere so se obračali celo v posebnih brošurah. V posebnem volilnem proglasu so naprimer pozivali volivce, naj se jim v tem prvem volilnem boju priključijo: »... Socialna demokracija bori se že od početka za tako volilno pravico; njena zasluga je, da je ustanovljena peta kurija. Brez zastopnikov v parlamentu, brez politične moči priborila je ona delež političnih pravic brezpravnim slojem. Koliko večji bi bil njen uspeh, če bi imela tudi ona svoje zastopnike v državnem zboru?... Volivci!... Socialna demokracija Vas zove, da nastopite novo, odločno pot, da zamenjate klečeplaštvo z bojem, beračenje z zahtevami! Le če pokažete odločujočim faktorjem resno voljo in svojo moč, bodete kaj dosegli. Na tej poti hoče voditi Vas socialna demokracija, stranka delavnega ljudstva. Saj ste delavci večinoma vsi... Ogromna večina mora težko delati v potu svojega obraza in zato mora biti želja ogromne večine, da pridobi jedenkrat tudi delo veljavo, katera mu gre. Zato se pa bori jedino socialna demokracija, in če je Vaša želja, da zgine moč malika, zlatega teleta, okolo katerega plešejo danes denarni knezi in njih zaščitniki v frakih in talarjih, tedaj treba, da se i Vi oklenete socialne demokracije... Če ljubite svobodo, če spoštujete jednakost ljudij, če želite Vašim otrokom boljše usode, glasujte složno za kandidate, katere Vam priporoča jugoslovanska socialno demokratična stranka.« Že na teh prvih volitvah po načelih splošne volilne pravice so dosegli socialni demokrati največje uspehe v Trstu (4464 glasov ali 12% vseh volilnih upravičencev), kjer so bile volitve že direktne, in na Koroškem, kjer so bile kakor še v vseh drugih deželah indirektne. Drugače kakor v drugih deželah se je na Koroškem socialna demokracija že zelo zgodaj širila tudi na kmetih med kmečkimi delavci pa tudi manjšimi kmeti. Socialistični volilni možje so bili izvoljeni na Prevaljah, v Borovljah z dvema sosednima občinama, v Podkloštru, v Mariboru in Celju, v več občinah celjske okolice in v premogokopnem območju tako na štajerski kot na kranjski strani, v Spodnji Šiški v Ljubljani, v Idriji in Spodnji Idriji, v Miljah in Nabrežini. Vendar je voditelje rezultat nekoliko razočaral, ker so, kakor je videti, pričakovali, da bodo s svojimi idejami kar v zaletu osvojili slovensko ljudstvo. Zaradi tega in ker se je kmet bolj oklepal praktičnega Krekovega delovanja in prek njega prehajal v klerikalno stranko, se je njihov odnos do kmeta poslabšal. V kmetu so začeli voditelji socialne demokracije gledati konservativen element, ki s svojo navezanostjo na zemljo ovira delavsko gibanje, in ga prepuščati klerikalizmu, čeprav je postal boj proti klerikalizmu in krščanskemu socialnemu gibanju vsakdanje strankino opravilo. Med delavstvom pa se je socialna demokracija neprestano širila kljub oviram, ki so jih postavljale razpršenost proletariata in vedno nov dotok klerikalno usmerjenega proletariziranega in polproletariziranega kmeta v delavske vrste. Stranka je pred prvo svetovno vojno zajela v delavsko gibanje največji del industrijskega delavstva na Slovenskem.

Močno socialistično delavsko gibanje, ustanovitev delavske stranke in njeno delovanje je spravljalo slovensko buržoazijo oziroma obe slovenski buržoazni stranki v vedno večji strah. Že leta 1894 je Fran Šuklje, eden vodilnih liberalnih politikov, v kranjskem deželnem zboru dejal, da se je treba postaviti nasproti novim in nevarnim nazorom ter da morajo stopiti vsi prepiri v ozadje, kadar gre za obrambo tistih, »ki imajo kaj ter hočejo braniti svoje imetje in braniti našo staro kulturo« proti tistim, »ki nič nimajo, pa s pohlepno roko segajo po vsem«. Slovenec pa je malo pred ustanovitvijo JSDS pisal: »Živahno gibanje med socialnimi demokrati je pač najresnejši opomin, kako treba vse sile napeti, da obvarujemo slovenski narod pred socialdemokratično povodnijo.« Med te napore je šteti zlasti dejavnost katoliško narodne stranke oziroma Krekovega krščanskosocialnega gibanja, ki sta, zavračajoč socialno demokracijo zaradi njenega materializma, zavestno delovala proti socialni demokraciji, razbijala delavsko enotnost in z delom med kmečkimi množicami večala razdaljo med kmečkim in delavskim gibanjem.

Na prehodu v 20. stoletje se je zaradi povečanega izkoriščanja in dviga cen osnovnih življenjskih potrebščin borbenost proletariata zelo povečala. Sploh je bil to čas najhujših razrednih spopadov, kar jih je doživela habsburška država. Kazali so se v povečanem mezdnem gibanju in v boju za splošno in enako volilno pravico. Slovenske pokrajine je zajel nov val stavk. V letih 1897, 1900 in 1901 je bila vrsta stavk v Trstu. Leta 1900 sta bili dve manjši v Trbovljah, istega leta pa so stavkali tudi delavci papirnice v Vevčah. Dve leti pozneje so zopet nastopili delavci v Trstu. Stavko so sprožili Lloydovi kurjači v začetku februarja 1902. Iz solidarnosti do stavkajočih, ki jim lastniki niso hoteli ugoditi v upravičenih zahtevah, pač pa so poskušali stavko s podporo oblasti zadušiti, so sredi meseca tržaški delavci stopili v splošno stavko, ki je dobila političen značaj. Na demonstracijah je kmalu nastopilo vojaštvo. V spopadih z delavci so vojaki 14. in 15. 2. uporabili orožje in več delavcev je bilo ubitih, mnogo pa ranjenih. Oblasti so uvedle obsedno stanje in so proglasile naglo sodišče. Veliko delavcev je bilo kaznovanih z zapornimi kaznimi. Pomembnejša od uspehov, ki so jih dosegli kurjači zaradi solidarnega nastopa vsega tržaškega delavstva, je bila vloga, ki jo je ta stavka imela v nadaljnjem delavskem gibanju v Trstu in Sloveniji, v Istri in Dalmaciji. Zaradi odpustov po modernizaciji obrata so v tem času stavkali delavci tobačne tovarne v Ljubljani; nekoliko pozneje so štrajkali delavci na Jesenicah. Obe stavki so vodili krščanski socialci. Tudi v zasavskih revirjih so rudarji stavkali leta 1903, 1905 in 1906. Zadnja stavka v Trbovljah in Hrastniku je pomenila višek stavkovnega gibanja v revirjih in je bila po svojih zahtevah in poteku prava mezdna stavka svoje dobe. Poznejše tri v letih 1909 in 1910 so bile mnogo manjše in so zajele le del rudarjev v Trbovljah. V teh stavkah se je pokazala visoka stopnja borbenosti proletariata. V njih in s pomočjo strokovnih organizacij so tedaj in tudi pozneje delavci dosegli nekatere uspehe, kakor naprimer delovne pogodbe in z njimi zvišanje plač, skrajšanje delovnega časa (v trboveljskem rudniku na devet ur), čeprav so se končavale tudi s porazi.

Vse te akcije so krepile odločnost delavcev v boju za splošno in enako, neposredno in tajno volilno pravico, ki jo je zahtevala stranka že na ustanovnem shodu. Višek je dosegel ta boj v letu 1905, tudi pod vplivom ruske revolucije. Socialna demokracija je v tem času prirejala politične shode in na njih ter v svojih časopisih zahtevala volilno reformo. Slovenski proletariat je nastopal zanjo tudi na proslavah 1. maja in se vključeval v splošni boj za enakopravne politične pravice v monarhiji. Na Kranjskem so splošno in enako volilno pravico zahtevali tudi v posebni peticiji, na kateri so zbrali več kakor 6000 podpisov, in jo izročili kranjskemu deželnemu glavarju. V Ljubljani pa so bile ob začetku zasedanja državnega zbora na Dunaju v novembru 1905 velike demonstracije. Posebno velik razmah je dobilo gibanje za volilno reformo v Trstu, kjer je ob demonstracijah za volilno reformo prišlo do spopada s policijo. Slovenska socialna demokracija, kakor avstrijska nasploh, je precenjevala vrednost parlamenta in splošne ter enake volilne pravice. Boj za volilno reformo je postal »sam sebi cilj«, namesto da bi bil »samo eno od sredstev za mobilizacijo množic« (Kardelj).

Državnozborska volilna reforma leta 1907 je bila veliko zmagoslavje socialne demokracije. Seveda tudi ta zmaga ni bila popolna: volilni okraji so bili zelo pogosto oblikovani tako, da so nudili kolikor mogoče malo možnosti za zmago socialističnih kandidatov. Namesto proporcionalnega sistema je ostal sistem absolutne večine, ki je bil prav tako v škodo socialni demokraciji, zlasti v takih ne dovolj industrializiranih predelih, kakor so bili večinoma na Slovenskem.

Razširjenost socialističnega tabora na Slovenskem

Glavne postojanke socialističnih glasov na slovenskem ozemlju so bile: Trst, vsa slovenska istrska obala, najbolj Milje z okolico, na Goriškem Gorica z okolico in Kras z Nabrežino, na Kranjskem Ljubljana in njena okolica, Idrija in okolica, Jesenice in vsa Jeseniška dolina, premogovno Zagorje z okolico, na Štajerskem Trbovlje in vse premogovno območje, deloma celjska okolica, Maribor z okolico in Dravska dolina nad Mariborom, na Koroškem Mežiška dolina, Borovlje in Celovec z okolico ter Beljak z okolico, spodnja Ziljska in Kanalska dolina.

Precejšnja razlika pa je pri tem med Koroško, Goriško, Kranjsko in Štajersko. Na Goriškem, Kranjskem in Štajerskem je bilo nekaj močnih centrov delavskega gibanja z velikim številom volivcev, toda v velikem delu dežel se delavsko gibanje sploh še ni pokazalo ali pa se je komaj začelo. Prav nikjer na Slovenskem niso bili volivci delavskega razreda razporejeni na tako širokih sklenjenih območjih kakor na Koroškem. Na ozemlju današnje Slovenije je dobila stranka delavskega razreda okoli 15.000 glasov ali 6% vseh volilnih upravičencev, leta 1911 na zadnjih državnozborskih volitvah pa okoli 17.000 glasov ali 7%. V Trstu je bilo poleg tega okoli 10.000 socialističnih glasov ali 23—24%, v sedmih povsem slovenskih sodnih okrajih na Koroškem pa okoli 2500 glasov ali 14—15%.

Volivci socialistične stranke so bili v ogromni večini delavci. Območja glasov, ki jih je stranka dobila, so se v glavnem ujemala z razprostranjenostjo industrije in rudarstva. Slovensko ozemlje je bilo pred prvo svetovno vojno v veliki večini kmečko; brez Trsta in Koroške je živelo dve tretjini ljudi od kmetijstva. Zlasti na Koroškem je socialna demokracija zajela tudi precejšen delež kmečkega delavstva; volilni okraj Velikovec je imel med volilnimi upravičenci leta 1907 več kmečkih delavcev kot pa samostojnih kmetov; v volilnih okrajih Borovlje, Trg (tu je volil rožeški sodni okraj) in Beljak pa je bilo kmečkih delavcev nad polovico več kot samostojnih kmetov. Na vsem ostalem slovenskem ozemlju ni bilo nikjer podobnega razmerja, povsod je bil delež kmečkih delavcev dokaj manjši. Na Koroškem je bilo kmečkega prebivalstva že nasploh pod povprečjem slovenskih dežel, ta svojevrstna struktura pa je še po svoje prispevala k tako široki razprostranjenosti socialne demokracije. Na drugi strani je bilo naše delavstvo po nastanku sorazmerno mlado; dostikrat še tudi po delu, sicer pa po tradiciji in miselnosti povezano s kmečkim okoljem, iz katerega je prihajalo. Zato je bilo marsikje, tako naprimer na Gorenjskem, število industrijskih in železniških delavcev, ki so prišli leta 1907 na volišče, višje od števila glasov, ki so jih dobili socialistični kandidati, to se pravi, da so glasovali delavci tudi za buržoazne stranke (na Gorenjskem zlasti za klerikalno). Krščanski socialci, v precej manjši meri pa tudi liberalci, narodnjaki v Trstu in Istri, so snovali svoje delavske organizacije, ki so imele, kakor smo videli, vpliv na del delavstva. V ne tako majhni meri so morali delavci glasovati za buržoazne stranke tudi pod velikim pritiskom delodajalcev ob volitvah.

Socialna demokracija je bila pred prvo svetovno vojno v velikem vzponu. Če odštejemo volivce iz vrst buržoaznih strank, ki niso volili za socialne demokrate zaradi simpatij, ampak iz nasprotja do svojih nacionalnih nazorskih nasprotnikov, je bilo nazadovanj sorazmerno malo. V industrijskem predelu, kakor je bila Jeseniška dolina, je naraščala socialna demokracija od volitev do volitev. Leta 1900 je zajela 15% volilnih upravičencev kranjskogorskega sodnega okraja, leta 1907 24%, leta 1908 25%, leta 1911 35% in le leta 1913 je na deželnih volitvah padla za dva odstotka, na 33%. Podobno je bilo tudi mnogokje drugod. Delavsko gibanje se je utrjevalo in krepilo v industrijskih centrih, posegalo pa je in se počasi širilo tudi zunaj njih.

Za velike volilne uspehe je bilo seveda delavsko gibanje na Slovenskem še prešibko. Razen ob posebno ugodnih prilikah so bili volilni uspehi, razen v beljaškem okraju in v delavskem centru Trsta, odvisni od ožjih volitev. Te so bile pogosto predmet najrazličnejših računov, kombinacij, dogovarjanj in medsebojnih kompenzacij. Buržoazne stranke so bile sicer velike nasprotnice socialne demokracije in so jo ovirale in zatirale, kjer so jo mogle, vendar so pri ožjih volitvah uporabljale nasprotno prakso. V ožjih volitvah se skoraj brez izjeme niso povezovale med seboj v buržoazni razredni solidarnosti, ampak so proti svojim nacionalnim in nazorskim nasprotnicam glasovale za socialnodemokratske kandidate. Socialni demokrati, ne samo na Slovenskem, ampak načelno v vsej Avstriji, so se za ožje volitve ravnali v glavnem po dveh pravilih: prvič, da spoštujejo dogovorjeno nacionalno pripadnost poslanskih mest, drugič, da glasujejo predvsem proti klerikalnim kandidatom. Koroški socialni demokrati so opredelili slovensko stranko kot klerikalno in zato praviloma glasovali proti njej. Nedvomno je pri tem socialnodemokratska stranka popolnoma pozabljala na dejstvo, da je šlo vendarle v prvi vrsti za nacionalne boje in ne za svobodomiselno, ampak predvsem nemško, zelo šovinistično nemško stranko, ne za klerikalno, ampak predvsem slovensko, ne napadalno, ampak defenzivno slovensko stranko, in da bi morala biti v tem nacionalnem boju vsaj nevtralna. Podobno stališče, proglasitev hrvaško-slovenske stranke za klerikalno, se je pojavilo tudi od italijanske socialne demokracije v Istri, vendar je bilo ob protestu Jugoslovanske socialnodemokratske stranke opuščeno: na Primorskem so ostali socialni demokrati v spopadih nacionalnih strank nevtralni. Protiklerikalnega stališča znotraj iste narodnosti so se socialisti držali dokaj dosledno na Kranjskem in Štajerskem, manj na Primorskem. S slovenskega ozemlja je bilo leta 1907 izvoljenih sedem socialističnih poslancev: štirje v Trstu, dva na mešanem narodnostnem ozemlju na Koroškem in eden v mestu Mariboru; leta 1911 pa samo trije, dva v Trstu in eden na Koroškem. Nekaj poslancev so dobili socialisti tudi na volitvah v deželne zbore, in sicer na Koroškem (Beljak), na Štajerskem (splošna kurija spodnještajerskih mest in trgov) in v Istri (mestni okraj Izola-Milje) ter seveda na občinskih volitvah v Trstu.

Kakor vidimo, so bile vse socialnodemokratske volilne zmage dosežene v nacionalno mešanih, toda po občevalnem jeziku nemških in italijanskih volilnih okrajih. Glasovali pa so za te kandidate socialni demokrati vseh narodnosti, torej tudi slovenske. Edino JSDS je ostala tako v deželnih zborih kot v državnem zboru brez svojega zastopnika.

V stavkovnem gibanju in v boju za splošno in enako volilno pravico so se pokazale že vse pomanjkljivosti vodstva socialne demokracije na Slovenskem. Med njimi in borbeno razpoloženim proletariatom so se pojavljala tudi že globlja nesoglasja. Ob zlomu velike stavke v Trbovljah (1906) so v stranki odstranili zadnje radikalnejše jedro in je stranka radikalno usmeritev povsem opustila. V vodstvu je vedno bolj prevladoval oportunizem in revizionizem II. internacionale in avstromarksizma še posebej. Kakor revizionisti so tudi voditelji naše socialne demokracije omejevali boj delavstva, zlasti po zmagovitem boju za volilno reformo, vedno bolj v smislu revizionizma na parlamentarna tla in stopali po poti reform. To je bil tudi najvažnejši vzrok za odnos socialne demokracije do kmečkega vprašanja, ki ga je puščala ob strani, ker si v boju brez revolucionarne osti ni iskala zaveznikov. Najnaravnejši zaveznik proletariata pa je bil že tedaj srednji in mali kmet, ki ga je agrarna kriza še vedno stiskala in revoltirala. Vendar so po prevladi oportunizma in revizionizma voditelji JSDS prepuščali kmete klerikalni stranki, kamor jih je spravljala zlasti Krekova zadružna dejavnost na vasi. Agrarno vprašanje je sicer zopet prišlo na dnevni red 4. shoda v Celju, na katerem je Albin Prepeluh priporočal kmečko zadružništvo, a so njegovo resolucijo zavrnili. Tudi poskusi Henrika Tume, ki je zopet postavljal agrarno vprašanje v ospredje (1909 in 1912), so bili zaman. Zmagalo je stališče vodstva, češ da je stranka organizacija »delavca in predvsem mestnega fabričnega delavca«. Na kmeta so gledali kot na konservativen element, ki s svojo navezanostjo na zemljo ovira delavsko gibanje in ki bo vse dotlej, dokler se v veliki večini ne bo proletariziral, celo nasprotnik proletariata, katerega izkorišča kot konzumenta, prodajajoč mu svoje pridelke. Skupni delavsko-kmečki boj proti kapitalistično-fevdalnemu avstro-ogrskemu režimu se je zdel voditeljem slovenske socialne demokracije nemogoč.

Boj za ekonomske pravice delavstva

Prav tako se je težišče delavskega boja povsod, razen na Primorskem, zlasti v Trstu, prenašalo s političnega na prizadevanje za ekonomsko zboljšanje delavskega položaja in se je vedno bolj omejevalo na delo v strokovnih društvih in v delavskih organizacijah, konzumnih društvih in zadrugah. Leta 1905 je JSDS dosegla pri strokovni komisiji, centru avstrijskih strokovnih socialnodemokratskih organizacij, da se je ustanovilo za strokovne organizacije na Slovenskem posebno jugoslovansko strokovno tajništvo, katerega sedež je bil v Trstu. To naj bi utrjevalo strokovne organizacije na vsem slovenskem ozemlju, ki ga je organizacijsko zajela jugoslovanska stranka. Najmočnejše strokovne organizacije so bile med železničarji, rudarji, tobačnimi in lesnimi delavci, grafičarji in kovinarji. Te so pred prvo svetovno vojno izdajale vrsto strokovnih časopisov, kakor International (1906) za peke, Tobačni delavec (1906—1915), Rudar (1910—1914), Stavbinski delavec (1911—1914) in Kamnarski delavec (1912). Leta 1908 je strokovna komisija ustanovila posebno deželno strokovno tajništvo za Kranjsko. Prvi strokovni tajnik v Ljubljani je postal Anton Kristan (1881—1930), ki je že prej vodil idrijsko strokovno organizacijo in izdajal list Naprej (1903—1911). Ljubljansko strokovno tajništvo si je vedno bolj prizadevalo, da bi razširilo svoje delovno področje na vse strokovne organizacije na slovenskem ozemlju. Rezultat teh prizadevanj je bila ustanovitev Zveze nepolitičnih delavskih društev (ZNDD), katere vloga pa se je počasi krepila in postala v strokovnem gibanju pomembna šele ob prevratu leta 1918.

V boju za ekonomsko zboljšanje položaja delavcev so začeli socialni demokrati kakor drugod tudi na Slovenskem ustanavljati zadruge. Prve in najbolj številne so bila konzumna društva; njihova poglavitna naloga je bila dajati v lastnih prodajalnah članom živila in druge življenjske potrebščine po čim nižjih cenah. Po letnih obračunih se je dobiček delil deloma med članstvo, deloma pa je šel v podporne sklade, za bolnike, vdove in sirote pa tudi za podpore raznim delavskim izobraževalnim društvom in podobno. Mnoga ta konzumna društva so imela tudi svoje hranilne oddelke. Zadruge so koristile delavcem, ker so prodajale blago ceneje kakor privatni trgovci, ker so ga osvobodile pritiska z delodajalci povezanih trgovin, ker so jim omogočale nabavo blaga tudi v času brezposelnosti, vzpodbujale k varčevanju. »Brez konzumnih zadrug bi se stekla lepa vsota čistega dobička v žepe privatnih trgovcev. Tako se je pa ta denar vrnil v raznih oblikah članom in omilil mnogim izmed njih bedo in pomanjkanje v kritičnih položajih,« je pisal Ivan Regent in poudarjal še širšo vlogo zadrug v kulturnem dvigu delavca, ki, rešen osnovnih materialnih skrbi, začuti »potrebo po duševni hrani. Si nabavi časopise, si nakupi knjige, se izobrazi in postane aktiven član, ne le številka v narodu in človeški družbi«.

Prve konzumne zadruge na Slovenskem so nastale v Zagorju (1897) in v Idriji (1898). Zelo močne so bile tržaške konzumne zadruge z lastnimi pekarnami, mesnicami in veliko prodajalno konfekcije, blaga in obutve, ki so razširile delovanje tudi v Istro in Furlanijo in pri katerih so sodelovali delavci vseh narodnosti. Svoje konzumne organizacije so sčasoma dobili vsi pomembnejši delavski kraji: Ljubljana in okolica, Jesenice, Trbovlje, Hrastnik, Maribor, Črna, Borovlje, kjer so »socialni demokratski delavci v zvezi z ondotnimi narodnimi Slovenci odvzeli Südmarkovcem boroveljsko konzumno društvo« (1908), Celovec, Beljak, Gorica in okolica, Nabrežina in drugi. Vse te konzumne organizacije so bile povezane v Osrednji zvezi avstrijskih konzumnih društev na Dunaju.

Poleg konzumov so v okviru delavskega gibanja nastajale še druge zadruge, od katerih so se nekatere dobro uveljavile, nekatere pa tudi ne. Tako naprimer čipkarska zadruga v Idriji, delavska tiskarska družba v Ljubljani, produktivna zadruga ljubljanskih mizarjev, stavbna in gostilniška zadruga Delavski dom v Trbovljah, delavska hranilnica in posojilnica v Gorici in Ljubljani ter druge.

Zaradi teh zadrug so rasle oportunistične težnje v vodstvu socialne demokracije. V strahu, da ne bi zadruge v razrednih konfliktih propadle, so se voditelji bali zaostrovanja razrednega boja in se samemu boju izmikali. Boj delavskega razreda so speljavali na pot pomirjenja in sodelovanja z razrednim nasprotnikom. Namesto da bi bile strokovne in delavske organizacije le sredstvo, le opora in dopolnilo političnemu boju, so postajale poglavitna oblika in vsebina dela socialnodemokratskega vodstva. Brez odmeva so ostajali glasovi, ki so prihajali iz strokovnih organizacij, iz članskih vrst, češ da ni dovolj, da so delavci člani samo strokovne organizacije, temveč je nujno, da se vključujejo v politično organizacijo, ki naj pripomore k uspehom, ki jih strokovne in konzumne organizacije ne morejo doseči. Podobno je bilo v primerih, ko je delavstvo pokazalo preveliko revolucionarnost mimo svojega vodstva. Lep primer za to daje stavka trboveljskih in hrastniških rudarjev 1906. leta, ki jo je vodstvo stranke z Etbinom Kristanom na čelu pod krinko solidarnosti s stavkajočimi delavci dejansko prepustilo porazu — saj je tudi zagorskim rudarjem preprečilo, da bi se priključili stavki. Prav ob tej akciji rudarjev so iz vodstva potisnili zadnje elemente borbeno razpoloženega proletariata. Poslej je vodstvo socialne demokracije, ki pa vendar ni hotelo priti v odkrit spor z borbenostjo proletariata, skušalo vsako revolucionarno akcijo delavcev pomiriti, jo speljati v mirne vode, v parlamentaren boj, ki naj postane praviloma edino sredstvo boja proletariata sploh. Zato na Slovenskem po tem letu ni bilo večjih razrednih spopadov. Oportunizem vodstva je prevladal nad revolucionarno borbenostjo delavcev. Slovenska socialna demokracija — kakor socialna demokracija sploh — in njeno vodstvo sta torej slabila delavsko gibanje v boju z buržoazijo.

Velika slabost slovenske socialne demokracije je bila tudi v tem, da so njeni voditelji slabo poznali marksistično teorijo, da je niso študirali in se vanjo poglabljali pa tudi, da je niso uporabljali oziroma prilagojevali takratnim slovenskim razmeram in dalje razvijali. Kolikor so marksizem poznali, so ga prenašali popolnoma dogmatično. »Podobni so bili človeku, ki bi kratko malo presadil palmo na Kras ter si prav nič ne ogledal kraja in tal,« kakor je dejal Ivan Cankar, ki je Jugoslovansko socialnodemokratsko stranko označil, da je »zveza strokovnih organizacij in v idejnih načelih nekakšna verska sekta«.

Masarikovci

Zaradi vsega tega je v socialistično gibanje v precejšnji meri prodirala buržoazna in drobnoburžoazna ideologija. Preko revije Naši zapiski (1902/1903—1907 v Ljubljani, 1909—1914 v Gorici), ki jo je izdajala skupina inteligentov, se je zlasti širilo masarikovstvo ali realizem.

Pod tem razumemo ideologijo, ki jo je zagovarjal in učil Tomáš Garrigue Masaryk, takratni vseučiliški profesor v Pragi, pozneje predsednik češkoslovaške republike; imel je ogromen vpliv na mladino iz naših dežel, ki je študirala v Pragi. Njegove ideje so zrasle iz odpora proti ostankom fevdalizma, proti narodnemu zatiranju, proti klerikalizmu in proti razkrajajočemu se in fraz polnemu liberalizmu, iz potrebe po demokratičnosti in skrbi za malega človeka ter iz zavesti o nevarnosti delavskega gibanja. Bojeval se je za široko zasnovano gospodarsko, kulturno in politično delo med množicami, za trezno in realno politiko, za načela poštenosti, za socialno reformo v korist malega človeka. Zato je prevzel v svoje zahteve minimalni program socialne demokracije, ki je bil ustvarljiv v buržoazno-demokratični ureditvi. Odločno pa je odklanjal marksizem in seveda tudi vsako preureditev družbe v socialističnem smislu. Masarikovstvo pomeni levo krilo v buržoazno-demokratičnem gibanju.

Nosilci masarikovstva pri nas so bili mladi inteligenti, ki so študirali v Pragi, kakor sta bila dr. Anton Dermota (1876—1914) in dr. Dragotin Lončar (1876—1954). Zahtevali so demokracijo, dvig kulturnega stanja in zboljšanje gmotnega položaja ljudstva. Zaostalost naših političnih, kulturnih in socialnih razmer je izzvala pri njih ostro kritiko in odpor. Vzroke za tako stanje so iskali pri nas samih. Obsojali so slovensko liberalno buržoazijo in inteligenco ter liberalizem zaradi odtujenosti od ljudstva in breznačelnosti. Zavračali so klerikalizem, ki jim je bil »glavni filozofični nasprotnik« in ki je, izrabljajoč vero v svoje politične in socialne namene, zasužnjeval slovensko ljudstvo. Vendar so mu priznavali, da se je v obravnavanju socialnega vprašanja dvignil nad liberalizem. Niso napadali religije in so ji priznavali »velik etični in socialni pomen«. Nasproti socialni demokraciji so poudarjali, češ »marksizma ne sprejemamo«, toda »s tega stališča nimamo prav nobenega povoda, da bi nasprotovali zahtevam pravičnosti, in naj to zahteva kdorkoli v imenu kakršnihkoli načel«. Zato so imeli večino političnih in socialnih zahtev socialne demokracije za pravične in so čutili kot svojo moralno dolžnost, da jih podpirajo. Odklanjali so revolucijo, »namesto nasilne revolucije« so zahtevali »korenite socialne reforme«. Ker so v svoj socialni program prevzeli minimalni program slovenske socialne demokracije, ki je tem bolj prelagala težišče dela na minimalni program, čim bolj je pod vplivom oportunizma in revizionizma odstopala od svojih glavnih nalog in ciljev, in dalje, ker je imela socialna demokracija nasprotnike v istih taborih, proti katerim so nastopali masarikovci, so bili dani pogoji za skupen nastop, kot ga predstavljajo »zapiskarji«, in pozneje tudi za vstop dela inteligence v vrste socialne demokracije. Poleg masarikovcev je bil najvažnejši med »zapiskarji« Albin Prepeluh-Abditus (1881 do 1937). V začetku je bil pristaš Bernsteinovega revizionizma, nato pa je na osnovi študija domačih gospodarskih in socialnih razmer prišel do svojih posebnih zaključkov. Zavrnil je dogmatizem socialne demokracije pri nas in trdil, da mora na osnovi domačih razmer zrasti »slovenski socializem«, ki bo za vse, kmete, delavce in malomeščane enako prikrojen. Slovence je imel za narod proletarcev, kjer ni bistveno ločenih razredov, kjer tvori osnovo ljudstva kmet, ki je padel v socialno-agrarno krizo. Zato bistvo socialne in narodne krize ni delavsko, temveč kmečko vprašanje. Z njim se morajo ukvarjati socialisti, kajti iz socialno-agrarne krize se bo »slej ko prej moralo roditi družabno gibanje za radikalno družabno reformo« , ki se bo moralo lotiti razlastitve zemlje. Za najverjetnejšo obliko tega gibanja je imel zadružništvo pod državnim vodstvom.

JSDS in nacionalno vprašanje

Slovenska socialna demokracija seveda nikakor ni mogla tudi mimo narodnega vprašanja. Že leta 1898 je Etbin Kristan v članku Nacionalizem in socializem v Avstriji v praški reviji Akademie formuliral svojo idejo kulturno narodnostne avtonomije z besedami: »... Avtonomija kakega naroda ni nobena avtonomija, če ne zajame vsega naroda... Do popolne enakopravnosti pride le tedaj, če uživajo pripadniki enega naroda ne glede na bivališče enake pravice tako v odnosih med seboj kakor v odnosih s pripadniki drugih narodov. Pogoj temu je enotnost naroda, in sicer kulturna enotnost, kajti ozemeljska je vsekakor izključena. Druge rešitve preprosto ni. Kdor želi zares rešiti narodno vprašanje, se mora zavzeti za gornjo.« In dalje: »Pri uvedbi podobne avtonomije oziroma enakopravnosti bi narodno vprašanje prenehalo biti vprašanje oblasti; postalo bi izključno kulturno vprašanje. Kultura pa, tudi narodna, ne pozna nobenih deželnih in državnih meja.« Prav tako je Kristan trdil, da hkrati »z narodnim vprašanjem je treba rešiti tudi delavsko, žensko, mirovno vprašanje, skratka, vse, kar sestavlja socialni problem«. Zanikal je važnost ozemlja pri reševanju narodne avtonomije, kar je bilo tesno povezano z njegovo definicijo naroda: »... naroda ne sestavlja skupnost posameznikov, ki živijo na določenem ozemlju, ampak vsota posameznikov, ki govorijo določen materin jezik in se, prostovoljno sicer, priznavajo za narodnost.« V članku se je dotaknil v zvezi s svojim stališčem tudi narodnih zahtev in programov, ki sta jih v tem času postavljala buržoazna tabora. Potem ko je ugotavljal, da smo Slovenci razbiti v več zgodovinskih dežel in da je le Kranjska skoraj v celoti slovenska, je dejal: »Zato se v teh krajih zavzemajo za administrativno združitev tistih delov dežel, ki jih povečini naseljujejo Slovenci in Hrvati. Nadaljnji ideal je spojitev s Hrvaško, in sicer na podlagi Kvaternikovega in Starčevićevega državnega prava. Toda o tem zadnjem načrtu govorijo samo pri posebno slovesnih priložnostih in o njem ugibajo vedno le v zelo akademski obliki. Pravzaprav bi bila pereča samo zedinjena Slovenija. Vendar je popolnoma jasno, da tudi takšna rešitev ne bi pomenila drugega kot deželno avtonomijo v novih mejah.«

Etbin Kristan je tudi na kongresu avstrijske socialnodemokratske stranke v Brnu od 24. do 29. 9. 1899 zagovarjal svoje eksteritorialno ali personalno stališče kulturno narodne avtonomije in je v imenu izvršnega odbora JSDS postavil predlog resolucije, v katerem je bilo rečeno: »Vsak narod, ki živi v Avstriji, je ne glede na ozemlja, na katerih prebivajo njegovi člani, avtonomna skupina, ki popolnoma ureja in samostojno opravlja svoje narodne (jezikovne in kulturne) zadeve.« Vendar je ta predlog ostal osamljen. Sprejet je bil narodnostni program, ki je ugotavljal, da narodnostni prepiri v Avstriji hromijo vsak politični napredek in vsak kulturni razvoj narodov, da je teh prepirov kriva predvsem politična zaostalost naše javne ureditve in da si vladajoči razredi varujejo svoje gospostvo z nadaljevanjem narodnostnega boja. »Končna ureditev narodnostnega in jezikovnega vprašanja v Avstriji v smislu enakega prava in enakopravnosti in pameti je predvsem kulturna zahteva in zato v življenjskem interesu proletariata.« To pa je mogoče le v demokratični ureditvi s splošno enako in neposredno volilno pravico, ob odpravi vseh fevdalnih privilegijev v državi in v deželah in vsakega birokratskega državnega centralizma. Narodni red bi mogel nastati ob naslednjih temeljih: »1. Avstrija naj se preobrazi v demokratično narodnostno zvezno državo. 2. Namesto zgodovinskih kronovin se osnujejo samoupravna telesa, ki bodo razmejena po narodnostnih mejah in katerih zakonodajo in upravo bodo opravljale narodne zbornice, izvoljene na osnovi splošne, enake in neposredne volilne pravice. 3. Vsa samoupravna ozemlja enega naroda tvorijo skupaj narodnostno-enotno zvezo, ki opravlja svoje narodne zadeve popolnoma avtonomno. 4. Pravice narodnih manjšin varuje poseben zakon, ki naj ga sklene državni parlament. 5. Ne priznavamo nobene narodnostne predpravice in zato zametujemo zahtevo po državnem jeziku; koliko je potreben posredovalni jezik, bo določil državni parlament.« Kongres je slovesno izjavil, da priznava »pravico sleherne narodnosti do narodnostnega obstoja in narodnostnega razvoja; da pa si morajo narodi vsak napredek svoje kulture priboriti le v tesni vzajemni solidarnosti, ne pa v malenkostnem medsebojnem prepiru, da zlasti delavski razred vseh jezikov v interesu slehernega posameznega naroda kakor v interesu skupnosti vztraja pri mednarodni bojni združenosti in pobratimstvu in mora bojevati svoj politični in strokovni boj v sklenjeni enotnosti.«

O brnskem kongresu je še leta 1907 izjavil Ivan Cankar, da »je obudil narodni program Slovencev iz leta oseminštiridesetega, ki so ga liberalci in klerikalci že davno pozabili. Edina stranka, ki zahteva Zedinjeno Slovenijo, je socialna demokracija«. Prav ta program je v precejšnji meri prispeval tudi k Cankarjevi odločitvi za vstop v socialnodemokratske vrste in njegovo kandidaturo na listi JSDS na volitvah tistega leta.

Avstrijska socialna demokracija v svojem teoretičnem in praktičnem reševanju narodnostnega vprašanja ni znala povezati boja zatiranih narodov za enakopravnost z razrednim bojem delavstva proti buržoaziji in kapitalizmu. Zdelo se ji je, da narodnostno vprašanje ovira boj za socialistično družbo, ki je glavna naloga proletariata. Čeprav je obsojala narodnostni boj, ni pravilno ocenjevala posameznih strani v tem boju. Tako je naprimer z ne dosti različno težo obsojala imperialistično politiko Avstro-Ogrske kakor reagiranje mlade Srbije nanjo, germanizatorične težnje nemške buržoazije kakor nacionalne zahteve buržoazije malih narodov. Na slovenskem ozemlju se je to kazalo zlasti na Koroškem, kjer je nemška socialna demokracija, čeprav je sicer priznavala »pravico Slovencev, da se nacionalno udejstvujejo in da si nacionalno zagotavljajo veljavo« in »da si tam, kjer se čutijo zatirane, narede več prostora«, vendarle nekako obsojala, naprimer, zahteve po slovenskem uradovanju na sodiščih ali po slovenskem izdajanju železniških vozovnic, češ da se delavci nič ne pritožujejo zaradi nemščine, da se ob take stvari spotikajo le »boljši Slovenci«, da trpijo pri tem vedno le najnižji uslužbenci, medtem ko bi se zaradi takih stvari morala prepirati in obračunavati gospoda med seboj. S takimi stališči socialna demokracija seveda procesa germanizacije na Koroškem ni zadrževala. Bistveno drugačen je bil položaj na Primorskem, zlasti v Trstu. Gotovo je, da JSDS na območjih, kjer je delovala, ni zmanjševala slovenske narodne zavesti, kakor so ji očitali buržoazni nasprotniki. Tako se je naprimer na Jesenicah, kjer je bil nemški pritisk dokaj močan, s širjenjem razredne zavesti proletariat uspešno upiral germanizaciji.

Prevlada klerikalizma na Kranjskem

V skladu z gospodarskim in družbenim razvojem, z naraščanjem in zaostrovanjem razrednih nasprotij, s širjenjem volilne pravice in vključevanjem vedno večjega števila ljudi v neposredno politično življenje se je menjavalo tudi razmerje moči med strankami, zlasti med obema buržoaznima strankama. Če sprva še nobena od obeh ni imela izrazite premoči, je po uveljavljanju splošne volilne pravice katoliška stranka dobila dominanten položaj.

Na Kranjskem so prve splošne volitve po razcepu v slovenskem taboru ustvarile svojevrsten položaj. Katoliška narodna stranka je dobila vse mandate na kmetih in s tem 16 poslancev. Narodnonapredna stranka je zmagala v mestih in imela 9 mandatov, medtem ko so Nemci ohranili svoje položaje v veleposestniški kuriji in v Kočevju in s tem 11 zastopnikov. Tako so postali nemški veleposestniški poslanci jeziček na tehtnici. Obe slovenski stranki sta se potegovali za njihovo naklonjenost. Nemci, ki so zaradi narodnega gibanja izgubljali svoj politični položaj v deželi in so skušali obdržati to, kar jim je ostalo, so se sporazumeli s slovenskimi liberalci, pri čemer je vsaj deloma igral vlogo tudi obema skupni liberalni nazor. Nekdanji »radikali«, Tavčar in Hribar, so šli na pot, ki jo je že pred desetimi leti zagovarjal Šuklje, in so pozabili na svoj narodni radikalizem. Sporazum je temeljil na podpori nemških poslancev liberalnemu kandidatu v deželni odbor in pri volitvah v razne odbore ter na glasovanju slovenskih liberalcev za nemški pouk in gledališče. Poleg tega so se slovenski liberalci obvezali, da ne bodo povzročali nacionalnih sporov, če pa bi jih povzročili tretji, se bodo o položaju posvetovali z njimi. S tem sporazumom, ki je bil pozneje sklenjen tudi pismeno, se je začela dolgotrajna vlada (1896—1908) slovensko-nemške liberalne koalicije v kranjskem deželnem zboru. Tavčar je z zadovoljstvom oznanjal »več kot štiridesetdnevni post« klerikalne stranke. Ta sporazum, ki se ga v vseh podrobnostih in ves čas sicer niso držali, je vzbujal zlasti v prvih letih ostre obsodbe.

Stanje se je popolnoma spremenilo leta 1908, ko je bila po dolgotrajnih pogajanjih med obema slovenskima strankama in nemško stranko ter vlado sprejeta volilna reforma za kranjski deželni zbor. Rezultati so bili v korist klerikalne stranke. Dopolnilne volitve konec 1908 po novem volilnem redu so pokazale vso izoliranost slovenske liberalne stranke, ki je imela sedaj samo 12 poslancev, medtem ko jih je slovenska ljudska stranka dobila 26, Nemci pa obdržali 11. Tako so dobili klerikalci absolutno večino in začela se je njihova dolgotrajna vlada na Kranjskem, ki je trajala vse do razpada monarhije. Deželni glavar je že nekoliko poprej, marca 1908, postal Fran Šuklje, ki je pred leti presedlal v klerikalne vrste. Ko je ob novem letu 1912 odstopil, mu je sledil načelnik stranke Šušteršič. Po volilni zmagi na Štajerskem in Goriškem so se pokrajinske slovenske klerikalne stranke oktobra 1909 združile v vseslovensko ljudsko stranko, ki je tako v politiki skoraj povsem zagospodarila nad slovenskim ljudstvom.

Na Kranjskem so klerikalci neomejeno vladali po svoje. Pri tem je vse bolj in bolj prevladovalo načelo interesov stranke in ne skupne slovenske koristi. V ta namen so zlasti izrabljali deželne fonde in kredite. Tako so naprimer fond za vseučilišče porabili za svoje gospodarske organizacije. Lotili so se velikopotezne gospodarske politike, ki so ji bila za podlago finančna sredstva deželne avtonomije (deželne elektrarne, deželna banka in tako dalje). Široka koncepcija klerikalnega gospodarskega programa je imela vsekakor mnogo pozitivnega in je v marsičem ustrezala potrebam prebivalstva. Razumljivo je, da je vzbudila silen odpor liberalcev, saj je omejevala dejavnost njihovega privatnega kapitala. Vendar je ta politika, ob kateri so najeli veliko posojilo, deželne finance spravljala v veliko nevarnost, iz katere jih je rešila ugodna konjunktura med svetovno vojno, ko je postala dežela eden glavnih dobaviteljev za italijansko fronto. Proti svojemu političnemu nasprotniku so izrabljali vsa sredstva, ki so jih kot vladajoča večina imeli na razpolago. Pri podeljevanju služb je odločala strankina pripadnost in ne sposobnost. Zaradi klerikalnega stališča do vlade so domači Nemci dobili mnogo večje število mest, kot pa bi jim jih šlo po njihovem številu. S tem pa so obdržali tudi še vedno nesorazmerno velik vpliv v administraciji. Klerikalci so preganjali zlasti liberalno učiteljstvo, ker so hoteli uničiti še to oporo liberalizma na vasi. Del učiteljev je zaradi klerikalne »izstradalne« politike, prestavljanj, disciplinskih kazni in tako dalje klonil in vstopil v vrste klerikalne učiteljske organizacije. Ta preokret so še pospeševali z odredbo o posebnem dodatku v višini 25% plače za dobre učitelje, ki ga je mogel dobiti seveda samo učitelj-pristaš stranke. Obe učiteljski organizaciji sta z vso vnemo sodelovali tudi v strankarskem boju.

Čeprav je razvoj na Goriškem kazal isto splošno težnjo kot na Kranjskem, to je spreminjanje klerikalno liberalnega razmerja glasov v klerikalno korist, pa je kazalo število poslancev ene in druge stranke nihanje kakor v nobeni drugi deželi. (Glej diagram.) Vzrok temu nihanju je bilo relativno večje število liberalnih pristašev, ki so bili zlasti močni na Krasu, tako da je večkrat prišlo do ožjih volitev, kjer so odločali socialdemokrati s svojim glasovanjem ali abstinenco, zadnjo zmago liberalcev pa je povzročil razkol v klerikalni stranki. Ker so se v začetku stoletja tudi v goriškem deželnem zboru na italijanski strani pojavili poleg dotlej popolnoma prevladujočih liberalcev klerikalci, ki so 1913 dosegli že večino mandatov, je prišlo pri povezavah strank v deželnem zboru do svojevrstne zveze med slovenskimi klerikalci in italijanskimi liberalci na eni ter italijanskimi klerikalci in slovenskimi liberalci na drugi strani.

Kakor je v vsem času od 90. let do prve svetovne vojne divjal med liberalno in klerikalno stranko ogorčen boj, sta se vendar v določenih trenutkih začasno znašli v premirju in celo skupnem nastopu. Veliki potres, ki je za veliko noč 1895 poškodoval velik del Ljubljane, je boj za kratek čas potisnil v ozadje in obe stranki sta skupno delali v akciji za odpravo škode. Ko je leta 1897 ob Badenijevih jezikovnih naredbah izbruhnila silovita nemška opozicija, je prišlo 14. 9. v Ljubljani do tako imenovanega vseslovenskega shoda, na katerem so se med drugim zbrali poslanci obeh strank. Tu so sprejeli skupen narodnopolitični program, se izrekli za narodno avtonomijo, to je za Zedinjeno Slovenijo, za socialne reforme in politično svobodo. Podobno je prišlo do medstrankarskega premirja in sodelovanja ob septembrskih dogodkih 1908.

Podoben pečat je imelo tudi delo slovenskih poslancev v avstrijskem državnem zboru, kjer so se neprestano bojevale med seboj težnja po skupnem nastopanju, spor med liberalci in klerikalci pa tudi različnost položaja in konceptov po posameznih pokrajinah. Povezanost slovenskih poslancev z nemškimi konservativci pod Hohenwartovim vodstvom se je začela krhati takoj po padcu Taaffejeve vlade. Del slovenskih poslancev, med njimi vsi primorski, je zapustil Hohenwartov klub, medtem ko je drugi del s Klunom in Šukljetom ostal v njem. Volitve 1897, ki so pomenile poraz stare liberalne in konservativne miselnosti, so podobo parlamenta močno spremenile in ustvarile nove parlamentarne grupacije. Povezave v enotnem klubu s konservativnimi Nemci je bilo za vselej konec. Hohenwart sam ni bil več izvoljen, slovenski poslanci pa so se odtlej vezali v parlamentarne klube večinoma z istrskimi in dalmatinskimi poslanci pa tudi z nekaterimi drugimi slovenskimi skupinami. Po volitvah 1897 so bili še v enotnem klubu, Slovanski krščanski zvezi, pod predsedstvom treh, med katerimi je bil tudi Šušteršič. Klub je združeval slovenske, hrvaške in nekaj ukrajinskih poslancev; imel je 35 članov in je bil ob razdrobljenosti parlamenta četrti klub po velikosti. Po volitvah leta 1901 pa skupnega kluba ni bilo več vse do 1917. Klerikalni poslanci so bili v enem klubu, liberalni večinoma v drugem, slogaški istrski poslanci pa so se v glavnem vezali s slovenskimi liberalci. Po letu 1901 je nekaj časa obstajal Jugoslovanski napredni klub, v katerem so bili štirje slovenski liberalci in dva dalmatinska Srba — to je bilo po sedemdesetih letih prvo slovensko parlamentarno zastopstvo, ki se je odprto proglašalo za liberalno. Klubi so večkrat nastopali skupaj in se povezovali v koalicije, zlasti 1908 in 1909, ko se je narodnostni boj zopet zaostril.

V razmerju sil in v ozračju, kakor je vladalo v dunajskem parlamentu, ter ob uradniških vladah, ki so se menjavale na oblasti, so slovenski klubi še nadalje vodili svojo politiko drobnih zahtev, drobtinčarsko politiko. Bili so zdaj v opoziciji, zdaj v klopeh vladne večine. V vsem tem času so dosegli Slovenci nekaj izrecnih koncesij, nekaj prednosti pa je prinesla nujnost razvoja. Tako so med drugim dosegli nekaj novih železnic, nekaj večjih pravic v šolstvu, kot naprimer obnovitev gimnazije v Kranju in slovenske paralelke v nižjih razredih na celjski gimnaziji, zaradi katerih je koalicijska vlada, ki jih je bila pripravljena že prej dati, ob silovitem odporu nemških nacionalistov padla (1895), več slovenščine v gimnazijah na Kranjskem, slovensko gimnazijo v Gorici in tako dalje. Neizpolnjene pa so ostale številne zahteve, tako naprimer predvsem zahteva po slovenski univerzi. Nemške stranke in po njih tudi vlade so bile po 1897 nasploh manj pripravljene na kake večje koncesije povsod tam, kjer so se jim zdeli ogroženi nemški nacionalni položaji.

Medtem ko so postajali v okviru državne politike slovenski liberalci vedno manj pomembni, se je vloga slovenskih klerikalcev v dunajskem državnem zboru večala. Zlasti je bil velik mojster parlamentarne politike klerikalni voditelj Šušteršič. Posebno v času Bienerthove vlade je igral ob podpori večine čeških poslancev vlogo enega najpomembnejših vodij opozicije. Precej se je tudi govorilo o možnosti imenovanja slovenskega ministra. Vendar je bila slovenska klerikalna opozicija v tem času daleč od načelnih stališč. Šušteršičeva politika do vlade je bila na eni strani še posebej usmerjena na to, da omogoči čimvečje gospostvo stranke doma, zlasti na Kranjskem. Na drugi strani pa je igrala na karto katolicizma in avstrijskega patriotizma, v želji, da bi se s tem prikupila zlasti dvornim krogom, in je bila zato, čeprav v opoziciji, še bolj kakor vladni poslanci pripravljena glasovati za vojne kredite.