Ko so si Franki znova podvrgli Karantance, so po 820 odpravili navznoter samostojno Karantanijo in jo spremenili v grofijo. To, da je deželo upravljal grof namesto kneza, je bil samo zunanji izraz dejstva, da je bila Karantanija tedaj izločena iz obmejnega pasu slovanskih kneževin. Kot grofija je bila pridružena pravemu državnemu ozemlju. Novih vladarjev ni več predlagalo karantansko »ljudstvo«, marveč jim je pokrajino podeljeval kralj.

Moč Frankov in zlasti oblast kralja nad zemljiško posestjo se je s tem povsem spremenila. Široko so se odprla vrata frankovskemu plemstvu; uveljavljati se je začenjal frankovski fevdalni red.

Toda frankovski oblasti v zahodnem delu srednjega Podonavja je v tem času grozila nova nevarnost. Del premaganih Obrov se je umaknil na vzhod in se povezal s sorodnimi Bolgari, ki so se konec 7. stoletja naselili med Slovani na vzhodnem delu Balkanskega polotoka ter jim zagospodovali. Tako je nastala med gorovjem Balkan in spodnjo Donavo prva bolgarska država. Večji del njenega prebivalstva je bil slovanski, vendar so Bolgari do 9. stoletja prevladovali v vladajočem razredu. Leta 803 ji je zavladal kan Krum, ki je izenačil pravice bolgarskih in slovanskih velikašev. Poslej so se Bolgari razmeroma hitro poslovanili. Utrditev notranjih razmer je omogočila močan in hiter vzpon bolgarske države tudi navzven. Najprej so se Bolgari obrnili na jug proti Bizancu, po uspešnih bojih in miru z Bizantinci pa proti zahodu in severozahodu. Tedaj so Franki začeli uresničevati pogodbo iz leta 817 o razdelitvi države med sinove Ludvika Pobožnega; po pogodbi naj bi bilo tudi slovensko ozemlje v srednjem Podonavju razdeljeno med dva vladarja. Najstarejši sin Lotar naj bi bil obenem z Italijo dobil tudi vse furlanskemu krajišniku podrejeno ozemlje slovanskih kneževin na zahodnem Balkanskem polotoku, v zgornjem Posavju in tudi v Panoniji, najmlajši sin Ludvik Nemški pa skupno z Bavarsko tudi ozemlje Obrske ali Vzhodne krajine, torej tudi Karantanijo in zgornjo Panonijo. Lotar je prevzel upravo Italije 822, Ludvik Nemški pa svoje dežele 826.

Kot strela z jasnega neba je Franke spomladi 827. zadela novica, da je prišla nad Slovane v Panoniji bolgarska vojska, ne da bi bil furlanski krajišnik tak napad sploh pričakoval in kakorkoli posegel v boj. Ozemlje spodnje Panonije, od meje dalmatinske Hrvatske južno od Save do Rabe, je bilo iznenada v rokah sovražnika. Frankovska slabost ob vzhodni meji, očitna že v boju z Ljudevitom Posavskim, torej ni bila slučajna. Če so Franki hoteli obnoviti in obdržati oblast nad srednjim Podonavjem, so morali nemudoma temeljito reorganizirati upravo in obrambo v teh pokrajinah.

Novi bavarski vladar Ludvik Nemški je že februarja 828 na državnem zboru v Aachnu odstavil furlanskega krajišnika Balderika, »krajino, ki ji je vladal sam, pa razdelil med štiri grofe«. Te grofije so bile nekdanja ožja Furlanska krajina v Furlaniji, Istra s tržaškim Krasom do Vipavske doline, Nanosa in Snežnika, grofija ob Savi (to je prva oblika poznejše Kranjske) in spodnja Panonija severno od Drave.

S to razdelitvijo je zvezana še druga sprememba. Panonsko ozemlje, ki je bilo ob tej preureditvi seveda še v bolgarskih rokah, in obramba panonske meje sta bila odvzeta Italiji in dodeljena Bavarski. Ludvik Nemški je s frankovsko vojsko 828. krenil v Panonijo in iztrgal Bolgarom ozemlje severno od Drave.

Tako se je meja Italije znova umaknila na kraške prelaze. Od nekdanje obsežne Furlanske krajine so ostale v okviru njenih meja le še Furlanija, Istra in dalmatinska Hrvatska, zadnja še vedno kot slovanska kneževina. Grofija ob Savi in spodnja Panonija sta bili dodeljeni bavarskemu območju. Meja, ki je 828 in 843 razdelila slovensko ozemlje med dve državi, je pomembna tudi za poznejši slovenski razvoj. Italija in nemška država sta se namreč od razkroja karolinške države naprej po svojem notranjem razvoju v marsičem razlikovali.