V začetku 13. stoletja je boj dinastov za oblast v posameznih pokrajinah že kazal sadove. Štajerska je bila od 1192 že trdno združena pod Babenberžani. na Koroškem so se 1122. utrdili Spanheimi, tako da so že čutili odpor do »kmečkega« ustoličevanja. Goriški grofje so povečali svojo posest na Kranjskem in v Istri. Močno se je dvignila tudi moč Andeških, ki so bili krajišniki v Istri in namestniki krajišnika, oglejskega patriarha na Kranjskem. Utrdil jo je Bertold III. (†1204), zvest pristaš cesarja Friderika I. Rdečebradca in cesarske stranke. Njegovi nasledniki so znatno povečali posest in moč Andeških. Sin Oton je dedoval rodbinska posestva na Bavarskem, sin Henrik IV. pa krajišniško nblast v Istri ter andeško posest na slovenskih tleh. Eckbert je postal bamberški škof, Bertold nadškof v Kaloči in hrvaški ban, 1218. pa oglejski patriarh. Henrik je pridobil z ženitvijo bogata višnjegorska posestva na Dolenjskem in Štajerskem, nato še posestva ob zgornji Muri. Posest je še nadalje množil tudi s cerkvenimi fevdi (Krško).

Andeške pa je zadel hud udarec v zvezi s takratnim političnim razvojem v Nemčiji. Leta 1198 se je z dvojno volitvijo tu začelo zadnje obdobje boja med papeži in cesarji v visokem srednjem veku. Andeški so bili na strani cesarske stranke, ki je izvolila Filipa Hohenstaufa. Ob umoru Filipa (1208) pa je bil sokrivde osumljen tudi Henrik Andeški. Kazen »državnega preklica« pa se ni mogla uveljaviti in njegova moč na Kranjskem je v bistvu ostala neokrnjena. Patriarh se je uveljavil le v Istri. Po 1218 se je tudi spor med Henrikom in Oglejem povsem polegel. Henrik se je odpovedal Istri, Bertold pa oblasti nad Kranjsko. Od 1218 do 1228 je vladal Henrik na Kranjskem kot pravi deželni knez. Istra se je v drugi polovici 13. stoletja za več kot pol tisočletja razbila v benečansko Istro ob morju in grofijo Istro (Pazin) na vzhodu.

Po Henrikovi smrti 1228. sta se sprla andeška brata Oton in patriarh Bertold, kar je dediščino na Kranjskem prineslo Otonovi hčerki Agnezi. Še preden sta se brata pobotala, je posegel v boj za Kranjsko nov tekmec — Friderik Bojeviti Babenberžan, ki si je znal z ženitvijo z Agnezo zagotoviti velik del andeško-višnjegorske dediščine na Štajerskem in Kranjskem. Po 1231 je združil svojo posest v tako imenovano Kranjsko gospostvo. Hotel je uveljaviti deželnoknežjo oblast na Kranjskem; isto so skušali tudi koroški Spanheimi, naslov kranjskega krajišnika pa je še vedno nosil tudi oglejski patriarh. Friderik je snoval svojo politiko preširoko, se zapletal v boje s Čehi in Ogri, nalagal nove davke in zato naletel na odpor. Proti njemu se je postavil cesar Friderik II. Hohenstauf, vendar sta se 1239 pobotala. Po vnovičnem zapletu s Čehi in Ogri je Friderik v bitki pri reki Litvi 1246. sicer zmagal, vendar je sam padel — brez moških potomcev. Boj za dediščino je pripeljal v naše kraje Čeha Otokarja II. Přemysla.

Cesar Friderik II. je pri urejanju dediščine prezrl oglejskega patriarha Bertolda Andeškega. Za Štajersko in za Kranjsko je postavil kot posebnega namestnika goriškega grofa Majnharda. Ta se ni mogel uveljaviti niti na Štajerskem (sklenjeni dinastični teritorij babenberške rodbine) niti na Kranjskem (odpor oglejskega patriarha in Spanheimov). Sprva so bili ti povezani, kmalu pa so začeli Spanheimi vsiljevati svojo politiko. Že 1228 si je Bernard pridobil del freisinških fevdov ob dolenjski Krki, njegov sin Ulrik pa po 1246. z Agnezino roko andeško-višnjegorsko dediščino na Kranjskem. Odločitev pa je padla na severu, kjer je bilo težišče babenberške moči.

Z BOJEM ZA BABENBERŠKO DEDIŠČINO ZVEZANE RODBINSKE ZVEZE BABENBERŽANOV

S smrtjo cesarja Friderika II. (1250) se je začelo »medvladje«, čas brez splošno priznanega vladarja v nemškem cesarstvu. To je bila doba nasilja in brezpravnosti. Ta preobrat je podrl namišljene namestniške pravice goriškega grofa na Kranjskem in Štajerskem. Cesar, ki ga je edini podpiral, je izginil. V teh razmerah je štajersko plemstvo leta 1251 samo izvolilo novega vojvodo, češkega kraljeviča Otokarja II. Přemysla, moravskega mejnega grofa, ki je leta 1253 podedoval tudi češko kraljevsko krono. Da bi si utrdil pravice do štajerskih posestev in do vojvodine Avstrije, se je Otokar oženil s Friderikovo sestro Marjeto Babenberško.

Tej spremembi se je uprl ogrski kralj Bela in nastopil proti Otokarju z vojsko. V boju je uspel le v Podravju. Po papeževem posredovanju sta sklenila mir v Budimu (1254), po katerem je dobil Otokar vojvodino Avstrijo in dva severna dela Štajerske, ostalo Štajersko je dobil ogrski kralj. S to razdelitvijo se je dokončno izoblikovala severna štajerska deželna meja.

Nastop ogrskega kralja proti deželnemu plemstvu je zbudil med štajerskimi ministeriali novo nezadovoljstvo. Novi vladar se je opiral le na tiste ljudi, ki jih je sam poslal v deželo. Prvi upor je ogrski kraljevič Štefan hitro zatrl (1258). Toda štajersko plemstvo se je povezalo s češkim kraljem Otokarjem in se 1259. znova uprlo. Otokar je premagal ogrsko vojsko (1260) in v miru na Dunaju se je moral Štefan v naslednjem letu odreči vsem pravicam do vojvodine. V tem boju so Otokarja podprli tudi Spanheimi, njegovi sorodniki.

S tem se je odločil boj za večino babenberške dediščine. Otokarjev nastop je vnovič krepkeje povezal Štajersko v celoto. Za državne poglavarje je sicer Otokar imenoval Čehe, toda s svojo skrbjo za upravo in mir si je pridobil ministeriale iz Podravja pa tudi meščanstvo in cerkev.

Boj za Kranjsko med oglejskim patriarhom in Spanheimi pa še ni bil odločen. Otokar II. Přemysl je s svojim posredovanjem pomagal Ogleju in dosegel, da sta se oba nasprotnika pobotala v Čedadu. Račun so morali plačati Spanheimi. Ulrik je moral vrniti Ogleju vse fevde in plačati visoko vojno odškodnino. Za ohranitev oglejskih fevdov je priznal oglejsko fevdno oblast celo za staro spanheimsko posest okrog Ljubljane. Na Kranjskem se je moral kot »deželni grof« zadovoljiti z namestništvom oglejskega patriarha kot naslovnega krajišnika.

Komaj leto dni po sklenitvi miru z Oglejem je zadel Ulrikovo moč na Kranjskem še nov udarec. Umrla mu je žena Agneza (1262) in andeško-višnjegorskega »kranjskega gospostva« ni zapustila možu, marveč ogrskemu kralju Beli IV. kot svojemu bratrancu. Notranje razmere na Ogrskem so sicer preprečile, da bi se bil Bela res polastil te dediščine, vendar je Ulrikov ugled močno oslabel. Otokar si je obenem s Štajersko že tudi pridobil nekdanja traungavska posestva na Koroškem. Ulrika je pripravil do tega, da sta 1268. sklenila dedno pogodbo. Ulrik je 1269 umrl v Furlaniji, ko se je trudil bratu Filipu pridobiti položaj patriarha.

Otokar je pozimi 1269—1270 nemudoma zasedel Kranjsko in Koroško. Z oblastjo v Avstriji in na Štajerskem je združil še vojvodsko oblast na Koroškem, na Kranjskem pa je združil vso andeško-višnjegorsko in spanheimsko dediščino; oblast v deželi je pomnožil še z vsemi cerkvenimi fevdi Babenberžanov in Spanheimov. Ko mu je oglejski patriarh podelil v fevd še Slovenj Gradec, Mirno, Vernek, Prapreče in Postojno in si je 1272 pridobil še mesto generalnega kapitana v Furlaniji, je bila v tej ali drugi obliki združena v njegovih rokah oblast skoraj nad vsem slovenskim ozemljem razen Prekmurja.

Milko Kos je poudaril, da je Otokarjeva vlada pomenila več reda, povečanje oblasti deželnega kneza ter utrditev dežele v upravno enoto. Zato je imel Otokar oporo v družbenih razredih, katerih gospodarske in družbene težnje so zahtevale tak razvoj. To je bilo predvsem meščanstvo in nižje plemstvo pa tudi cerkveni gospodje. Kolikor je njegova vlada prinašala večji pravni red in ustavila medsebojne boje med fevdalci, je njegov nastop koristil tudi kmetu. Vendar kmečko ljudstvo ni imelo političnih pravic in v razvoj ni posegalo. Nasprotniki tega razvoja pa so bili najmočnejši fevdalci kot pristaši fevdalne razdrobljenosti.

Ustalitev skupne države od Češke do Jadrana tedaj ne bi bila mogla prav z ničimer posebej pospešiti slovenskega narodnostnega razvoja. Otokar ni poznal pojma narodnostna politika (tudi na Češkem ne). Temeljna ovira za naš kulturni razvoj je bila, da so bili Slovenci predvsem podložni kmetje in deloma meščani, medtem ko je bil vladajoči družbeni razred nemški in romanski. Ta položaj se je lahko preobrnil le z globokimi družbenimi spremembami, ki so jih lahko sprožila le revolucionarna ljudska gibanja. Zato srečamo na začetku novega slovenskega narodnostnega razvoja velike kmečke upore.

Otokarjeva oblast nad našimi pokrajinami je namreč trajala le nekaj let. Ko je bil leta 1273 izvoljen za nemškega kralja Rudolf Habsburški in je bilo medvladje končano, je novi kralj nemudoma zahteval vrnitev državnih fevdov, ki si jih je kdo pridobil med medvladjem. Udarec je bil namenjen predvsem Otokarju. Leta 1274 je nemški državni zbor sklenil, da Otokar izgubi dediščino po Babenberžanih in Spanheimih. Rudolfu Habsburškemu so se v vojni proti Otokarju pridružili vsi zunanji in notranji Otokarjevi nasprotniki. Oglejski patriarh in salzburški nadškof sta mu odvzela svoje fevde. Vojna je zrušila tudi mir, ki so ga Otokarjeve dežele uživale dotlej. Nasprotno je prav tedaj v sosednih pokrajinah nemške države pod vlado novega kralja notranja ureditev in pomiritev hitro napredovala. Spričo vsega tega se je poglabljal odpor proti Otokarju celo med njegovimi pristaši tudi v alpskih pokrajinah.

Ker se Otokar ni hotel podvreči sklepu državnega zbora, ga je 1275 zadel državni preklic. V naslednjem letu je goriško-tirolski grof Majnhard zasedel Koroško, njegov brat goriški grof Albreht pa Kranjsko. Na Štajerskem se je zrušila Otokarjeva oblast, ker se je uprlo plemstvo, ki se mu je pridružilo tudi meščanstvo. Štajerski in koroški ministeriali so 1275 priznali za svojega gospoda nemškega kralja. Majnhard Goriško-tirolski je postal kot začasni upravitelj Koroške, Kranjske in Slovenske marke njihov deželni glavar. Avstrijo je zasedel Rudolf; naletel pa je na upor med meščanstvom. Ker pa se je upor proti Otokarju razširil tudi na češko plemstvo, se je moral češki kralj vdati. Leta 1276 je na Dunaju z Rudolfom Habsburškim sklenil mir in se odrekel Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski in Slovenski marki, za češke dežele pa je prisegel kralju fevdalno prisego zvestobe.

Neposredno po zmagi je Rudolf na Dunaju izdal zapoved o splošnem deželnem miru za vzhodnoalpske dežele. Ta odredba je bila že sama po sebi obrnjena proti velikim fevdalcem in njihovim medsebojnim bojem. Težnje ministerialov pa so se v njej še bolj izrazile. Deželni mir je namreč izenačil ministeriale in višje plemstvo vsaj glede na razmerje do nesvobodnih vazalov-vitezov in do podložnikov. Odredba, ki je ustvarila iz dežele enotno pravno ozemlje in močno otežila prehajanje kmeta od enega fevdalca k drugemu, je pomenila tehten uspeh nižjega plemstva.

Leta 1277 se je mir med Rudolfom in Otokarjem obnovil. Vendar se je položaj začel spet obračati v prid češkemu kralju spričo nezadovoljstva nemških knezov. Nemški knezi so bili nezadovoljni s tem, da je Rudolf uporabil vzhodno-alpske pokrajine za dvig svoje lastne moči in jih je poskušal že vnaprej zagotoviti svoji družini. Tudi v vzhodnoalpskih deželah so nekateri Rudolfovi ukrepi povzročali hudo kri in množili Otokarjeve skrite pristaše. Zlasti velja to za velike davke, ki jih je Rudolf naložil mestom, cerkvi in tudi drugim velikašem, ko se je pripravljal na novo vojno z Otokarjem. V vojni 1278. je Otokar pri Suhih Krutih na Moravskem polju izgubil bitko in življenje. S smrtjo najvažnejšega habsburškega tekmeca se je končala poglavitna bitka za posest. Nova dinastija se je ob jugovzhodni meji nemške države zasidrala trdno in za šest stoletij.