Po zmagi nad Otokarjem je začel Rudolf Habsburški graditi nov dinastični teritorij. Babenberško in spanheimsko dediščino je po možnosti oddajal v zastavo, in ne v fevd. Kranjsko je dobil v zastavo (za dolg 20.000 funtov) Majnhard Goriško-tirolski. Kot državni upravitelj je dobil tudi Koroško. Avstrijo in Štajersko je kralj izročil sinu Albrehtu v upravo (1281), 1282 pa, obenem s Kranjsko, sinovoma Albrehtu in Rudolfu v fevd, ki ga je v naslednjem letu omejil le na Albrehta. Na Kranjskem in v Slovenski marki je obnovil staro oglejsko upraviteljstvo. V resnici je Kranjska ostala seveda v Majnhardovih rokah. Slednjič je 1286. Majnhardu podelil Koroško tudi v fevd.

Tako so po letu 1278 nekdanje Otokarjeve dežele v Vzhodnih Alpah razpadle v dve skupini: v habsburško in goriško-tirolsko. Avstrijo in Štajersko so si pridržali Habsburžani. V obeh notranje nedozorelih pokrajinah, Koroški in Kranjski, pa je pomenila zamenjava dinastov v notranjem razvoju nazadovanje.

Tudi na Koroškem položaj novega vojvode, ustoličenega leta 1286, ni bil zavidanja vreden. Tudi tu je bila zemljiška posest po obsegu skromnejša od spanheimske. Od 140 večjih gradov in z njimi povezanih zemljiških gospostev v deželi so bili neposredno v rokah novega vojvode le trije. Poleg tega je ta imel še nekaj cerkvenih fevdov (zlasti Gospo Sveto) in nekaj vazalnih gradov. To je bila posestna podlaga vojvodske oblasti na Koroškem vse do nastopa Habsburžanov v 14. stoletju. Vendar je Majnhard ob ustoličenju (1286) uveljavil vojvodsko oblast tudi nad »grofi« in s svojo deželnoknežjo politiko odložil grozeči razkroj dežele.

Težnjam Habsburžanov, da bi si ustvarili iz babenberške dediščine svoj dinastični teritorij, niso nasprotovali le nemški knezi, marveč tudi nekatere družbene skupine v notranjosti novih dežel. Politika novega deželnega kneza Albrehta Habsburškega jih je vznemirila. Podobno kakor Otokar je namreč tudi Albreht hotel spraviti deželnoknežje gospodarstvo v red.

DINASTIČNI OKVIR BOJA ZA ČEŠKO V ZAČETKU 13. STOLETJA

Albreht in Majnhard sta preskušnjo svoje oblasti po smrti kralja Rudolfa (1291) v novih deželah z uspehom prestala. Leta 1292 se je v Brežah na Koroškem Albreht najprej pomiril z notranjimi nasprotniki. Odpustil je nepriljubljenega Henrika Admontskega, štajerskim ministerialom pa potrdil njihove pravice iz 1277. S tem je nazadnje podelil pravice deželnemu plemstvu na enak način, kakor se je po vzorcu privilegijev štajerskega plemstva uveljavil v drugih slovenskih deželah v 14. stoletju. Te pravice deželnega plemstva pomenijo obenem začetek nove deželne uprave. Z zmago nad upornim plemstvom pod vodstvom Ulrika Vovberškega, ki je skušal osamosvojiti jugovzhodno Koroško in porečje Savinje kot posebno deželo, je bila obenem začasno utrjena tudi Majnhardova oblast (1293).

Ko je znova pridobil štajersko plemstvo in utrdil svoj notranji položaj, je Albreht hitro priznal za nemškega kralja Adolfa Nassauskega. Novi kralj mu je potrdil fevde. Ko je Albreht utrdil oblast v lastnih deželah, je posegel v boj za nemško kraljevsko krono. Leta 1298 je premagal Adolfa Nassauskega. Nemški volilni knezi so nato v resnici znova izbrali Habsburžana za nemškega kralja. Načrti Tirolcev Majnharda in njegovega sina Henrika so bili mnogo bolj omejeni. Svoj dinastični teritorij sta gradila predvsem na Tirolskem.

Vendar je bila razdelitev slovenskega ozemlja med dve dinastiji le začasna. Vnovič so se deželne meje na Slovenskem začele spreminjati v začetku 14. stoletja, spet v zvezi s češkim razvojem. Z Vaclavom II. je namreč 1306 izumrla moška črta češke přemyslovske dinastije. Zaradi nasledstva na Češkem je habsburško-tirolsko zavezništvo zamenjal ogorčen medsebojni boj.

Boj za češko krono je zajel tudi slovenske pokrajine. V njem so Habsburžani utrdili svoje postojanke na Kranjskem. Vojvodska oblast Goriško-tirolskih na Koroškem pa je bila na šibkih nogah. Z izjemo Goriških grofov so se v tem boju pridružili Habsburžanom vsi veliki koroški posvetni in cerkveni gospodje, Goriški pa iztrgali izpod vojvod velik del kosezov na Koroškem.

Habsburžani so se zavedali pomena mest. Svoje napade so namerili predvsem proti njim. Na Koroškem so zasedli Šentvid, Celovec, Velikovec in Slovenj Gradec, na Kranjskem Kranj in Višnjo goro. Obenem so utrdili svoj položaj v Savinjski dolini. Z mirom v Znojmu (1308) so se Habsburžani zaradi smrti svojega kandidata, Albrehtovega brata Rudolfa sicer odrekli Češki, toda doma še niso uvedli starega reda. Habsburžani so namreč obdržali svoje pridobitve na Koroškem in Kranjskem v zastavo za veliko denarno odškodnino, ki so jo zahtevali od Henrika. Domači boj se je končal šele z mirom v Slovenj Gradcu 1311., ki je dopolnil znojmsko pogodbo. Tedaj so Habsburžani vrnili koroška in kranjska mesta koroškemu vojvodi, ki je 1310. izgubil tudi Češko. Novi tekmec koroškega vojvode, ki je osvojil Češko, je bil novi nemški kralj Henrik Luksemburški oziroma njegov sin Ivan. Henrik Goriškotirolski je moral Habsburžanom namesto denarne odškodnine izročiti Savinjsko krajino severno od Save in svoja posestva v njej. Habsburžani so nanovo pridobljeni okoliš združili s Štajersko. Tako se je južna štajerska deželna meja premaknila na črto, ki je z nekaterimi majhnimi spremembami veljala vse do 1918. Henrik je obdržal v zastavi Kranjsko, toda Habsburžani so jo poslej lahko odkupili le s 6000 funti srebra.

Ko so Habsburžani dosegli Savo in jo pri Kumu prekoračili, so se začeli pripravljati, da bi prevzeli še preostali vzhodnoalpski pokrajini iz Otokarjeve dediščine — Koroško in Kranjsko. Pri tem jih je podpiral nemški kralj Ludvik Bavarski (1314—1347). Zavoljo ravnotežja moči med nemškimi državnimi knezi je moral skrbeti, da Luksemburžani ne bi postali premočni. Da bi iztrgal Luksemburžanom vsaj del Henrikove dediščine, je Ludvik Bavarski obljubil Habsburžanom, da jim bo po Henrikovi smrti izročil Koroško kot državni fevd, medtem ko bi jim Kranjska sama padla v roke. Henrik jo je imel namreč le v zastavo. Habsburžani so si še za Henrikovega življenja v teh zadevah zagotovili podporo nekaterih velikašev na Koroškem; na Kranjskem pa se jim je posrečilo podtakniti Henriku za deželnega glavarja svojega vazala Friderika Žovneškega.

ŠIRJENJE HABSBURŠKE OBLASTI MED 1266 IN 1382

Tako so Habsburžani po Henrikovi smrti 1335. brez težav zasedli obe pokrajini. Takoj nato jim je Koroško podelil cesar kot državni fevd. Luksemburžani so se razširitvi habsburške oblasti na ti dve deželi upirali z orožjem, vendar zaman. Habsburžani so s spretno politiko združili v svojih rokah večino slovenskega ozemlja.

Na Kranjskem se je posestna podlaga deželnoknežje oblasti tako razširila in utrdila. Poleg deželnoknežjih mest je obsegala dobro tretjino Gorenjske in polovico Dolenjske. Skrb za severni del Savinjske krajine so Habsburžani 1311. preložili na Štajersko. Pa tudi tu se je njihov položaj po letu 1322 izboljšal, ko so njihovi vazali Žovneški podedovali posest Vovbrških grofov s središčem v Celju (1333). Le Notranjska še ni bila preprežena s habsburškimi gospostvi.

Pač pa je bil slabši položaj Habsburžanov na Koroškem. Habsburška posest je bila tu še vedno majhna, njihova moč odvisna od sporazumov z drugimi velikaši. Seveda je bila povezana tudi s podporo, ki so jo politiki novih deželnih knezov dajali nižji plemiči in mesta. V teh razmerah je razumljivo, da je bil obnovljen ustoličevalni obred, in da se je več Habsburžanov dalo ustoličiti na knežjem kamnu.

Gospodarski in družbeni razvoj je podpiral povezavo pokrajin v celoto. Skrb Habsburžanov za trgovino in mesta jim je pridobila meščanstvo. Še pomembnejši je bil razvoj med nižjim plemstvom. To je bilo takrat že svoj poslednji boj, da bi se rešilo ostankov starih ministerialnih vezi glede razpolaganja s posestjo in sklepanja porok. Tudi v posestno razbitih pokrajinah Kranjski in Koroški se je nižje plemstvo v teh težnjah moralo opreti na deželnega kneza. Za zgled jim je bila tudi Štajerska. Leta 1338 so se v Gradcu sestali zastopniki plemstva Štajerske, Koroške in Kranjske. Prosili so, da bi se razširile pravice štajerskega plemstva tudi na koroško in kranjsko plemstvo.

Deželno plemstvo na Koroškem in Kranjskem je uspelo. Leta 1338 sta obe deželi dobili svoje temeljne deželne ročine, ki so povečali oblast deželnega kneza. Glede sodstva je bilo poslej plemstvo izenačeno in je sodilo pred deželno sodišče domače dežele. Sodne pravice fevdnega gospoda so bile omejene le še na vprašanja fevdov (zemljišč), niso pa več segale na druga pravna področja. Že sredi 14. stoletja je bilo pristojno za vprašanja fevdov deželno plemiško sodišče. Določbe deželnega miru iz 1276. in deželni ročini so pomenili poglavitni korak k združitvi dežele in k pravnemu izenačenju fevdalnega razreda. Ti privilegiji so dali deželnemu knezu ob pomoči nižjega plemstva oblast nad vso pokrajino. To, da se je izoblikovalo pravno enotno deželno plemstvo, je seveda pospešilo, da se je to plemstvo močneje povezalo v celoto, ki si je že kmalu priborila pomemben vpliv na deželno upravo. Poleg teh pravic so bile v teh privilegijih pomembne še nekatere določbe, s katerimi je bila omejena deželnoknežja oblast v korist plemstva kot celote. Vladar se je odrekel pravici, da bi od plemstva zahteval davke in zviševal mitnine, za prekovanje denarja je potreboval privolitev plemstva. Tudi vojaške dolžnosti plemstva so bile omejene. Deželni knez tudi ni smel odvzeti plemiču svobode dotlej, dokler mu ni bila dokazana krivda.

Plemiški sodni zbori v obliki deželnega ograjnega sodišča za fevdalce in poklonitveni deželni zbori fevdalcev ob nastopu vlade novega deželnega kneza so bili izhodišče fevdalcev v boju za samostojno udeležbo v upravi pokrajine. Plemstvo ni imelo možnosti, da bi vplivalo na upravo. Poslej pa je izrabilo denarno stisko deželnega kneza in notranje spore v habsburški dinastiji v drugi polovici 14. in v začetku 15. stoletja ter si pridobilo pravice, ki jih je nekdaj imel deželnoknežji svet. Nosilec teh pravic je bil zbor vsega deželnega plemstva za vsako deželo posebej. Ti zbori — deželni stanovi so odločali predvsem o deželnih finančnih zadevah. Okrog 1410 so začeli v vseh slovenskih pokrajinah stalno zasedati. Tako se je začela poleg deželnoknežje oblikovati še deželnostanovska upravna organizacija. Ostala je značilna za upravno ureditev vse do sredine 18. stoletja.

Šele zbor deželnega plemstva je povezal v celoto vso deželno upravo. Temelj vse upravne organizacije so bila fevdalna zemljiška gospostva. Zemljiški gospod je bil edini posrednik med podložnikom in deželnim knezom.

Družbena razdelitev na fevdalce, meščane in podložnike je bila vidna tudi v posebnih sodiščih za vsak družbeni razred posebej in v posebnem stanovskem pravu vsakega razreda. Do druge polovice 14. stoletja se je tudi vsa organizacija vojske opirala predvsem na vazalne vezi med vazalom in njegovim seniorjem. Le fevdalci so imeli pravico nositi orožje. Šele ko je habsburška viteška vojska v drugi polovici 14. stoletja doživela hude poraze v boju s švicarskimi uporniki, so pritegnili v vojaško organizacijo tudi podložnike, v večji meri pa šele ob pogostih turških napadih v drugi polovici 15. stoletja.

Tudi deželnoknežji in deželni dohodki so imeli do konca 14. stoletja še pretežno fevdalni značaj. Sestavljali so jih predvsem dohodki deželnoknežjih posestev in dohodki od posebnih deželnoknežjih pravic. Tudi izredni davki, ki so se pojavili v 12. stoletju, so bili do konca 14. stoletja omejeni na deželnoknežja posestva, mesta in cerkev. Splošne dajatve so bile izjemne. Šele v 15. stoletju so se ti davki zaradi velikih novih potreb razširili na vse prebivalstvo dežele.

Razvoj deželnega prava in uprave je poslej vedno trdneje povezoval vsako deželo v celoto. Prav zato so se začeli tisti deli starih pokrajin, ki jih novi pravni razvoj ni mogel pridružiti jedru teh pokrajin, jasno oblikovati v posebne dežele.

Najmočneje so se v tem razvoju na slovenskih tleh uveljavili goriški grofje, ki so v poznejši upravni razdelitvi slovenskega ozemlja zapustili tudi trajnejšo dediščino. V 13. stoletju so močno razširili posest v Istri, na Krasu in na Spodnjem Koroškem. Od sredine 13. stoletja se je večala njihova posest ob Krki in v Beli krajini, do začetka 14. stoletja so prišli v njihove roke Soteska, Hmeljnik in Metlika. Le posestva na Spodnjem Koroškem so imeli kot palatinski grofje — kot fevd koroškega vojvode. Ostalo svoje ozemlje so začeli razvijati v štiri različne dežele.

Najdlje so v tem pogledu napredovali na stari dinastični posesti ob Soči in na Krasu, ki se je že od sredine 13. stoletja hitro razvijala v posebno deželo, ločeno od patriarhove Furlanije. Na škodo Ogleja so utrjevali svojo oblast tudi v Istri, kjer so si s prisvajanjem cerkvenih posesti ustvarili bogato zemljiško posest s središčem v Pazinu in jo uspešno branili proti Benetkam. Sredi 14. stoletja se je tudi na ta način izoblikovana Pazinska knežija pod posebnim poglavarjem in s posebnim deželnim ročinom osamosvojila kot posebna dežela izpod patriarhove oblasti. Prav tako je tekel razvoj na Dolenjskem, v Beli krajini (»grofija Metlika«) in »Slovenski marki«. Vsaj po letu 1415 so imeli kot neposredni državni fevd tudi svoja posestva na zgornjem Koroškem kot »prednjo grofijo Gorico« in so tu v 15. stoletju že nastajali zametki posebnih deželnih stanov.

Za Oglej so bile Benetke nevarnejše od Goriških. Odkar je začela sredi 13. stoletja propadati moč oglejskih patriarhov, so Benetke vse vztrajneje hotele postati njihov dedič v Istri in Furlaniji. Že v 10. stoletju so Benetke sklepale prve pogodbe s primorskimi mesti, zlasti s Koprom in Puljem. Sredi 12. stoletja so Benetke začasno spravile Koper in Pulj pod svojo oblast. V naslednjih desetletjih so si poskušale podvreči tudi druga mesta, med njimi Trst in Milje. Oglejski patriarhi so v prvi polovici 13. stoletja njihove uspehe spet precej zmanjšali. Šele med 1269 in 1283 so si Benetke znova podvrgle istrska mesta, tako Koper 1279 in Piran 1283. Poslej se je benečansko osvajanje v Istri obrnilo v notranjost polotoka. Oglej je bil proti temu pritisku brez moči.

V Furlaniji je bila moč Ogleja nekoliko večja; tu je imel poleg krajišniškega naslova tudi obsežno zemljiško posest. Dokler je užival pomoč nemškega cesarja, se mu ni bilo treba bati za obstoj. Ko pa je nastopilo medvladje, so nemški cesarji nehali skrbeti za Italijo. Benetke so patriarhovo moč spodkopavale s političnim pritiskom in gospodarskimi vezmi. Žitorodna Furlanska ravnina je bila za njihovo prehrano izredno pomembna. Leta 1420 se je ta dolgotrajni boj končal s propadom patriarhove posvetne oblasti. Marka Istra in Furlanija sta prešli v benečanske roke, patriarhu je ostala le cerkvena oblast.

Kar so se Habsburžani polastili Koroške in Kranjske, se je oglejska posvetna moč rušila tudi zaradi napredovanja Habsburžanov proti morju. Prva skrb Habsburžanov je veljala večanju dinastične posesti v omenjenih pokrajinah. Zlasti jasne so bile te težnje nove dinastije za vlade Rudolfa IV. (1356—1365). Rudolf je hotel doseči kolikor mogoče veliko samostojnost v odnosu do nemškega državnega vladarja in se dvigniti kar najbliže prvim velikašem nemške države, sedmim knezom, ki so imeli pravico sodelovati pri volitvi novega nemškega kralja. Pri teh težnjah se je oprl tudi na Koroško, ki mu je prinesla nadvojvodski naslov. Hotel pa je tudi v največji meri utrditi moč v dednih vzhodnoalpskih deželah. Njegovi načrti so segali celo v Furlanijo in v severno Italijo. V tej smeri so v notranjem razvoju krenili tudi njegovi nasledniki. Vendar združevanje Koroške in Kranjske ni teklo v obeh pokrajinah enako hitro.

Na Koroškem je Rudolf mogel uveljavljati svojo politiko s širjenjem oblasti na nove gradove le v spodnjem in srednjem delu dežele (po zlomu novega plemiškega upora pod Aufensteinci 1368 so imeli Habsburžani v tem delu že skoraj eno tretjino pomembnejših gradov in z njimi povezanih gospostev). Zahodni del dežele je bil v rokah Goriških, Bamberg je na beljaškem gospostvu že od 13. stoletja težil za izločitvijo iz dežele, podobne želje po osamosvojitvi pa so kazali tudi Ortenburžani, ki so dobili krvno sodstvo leta 1395 neposredno od kralja Vaclava Luksemburškega.

Na Kranjskem je širil svojo posest na škodo nekdanjih patriarhovih gospostev, enako pa je z osvajanjem njegovih posestev postopno širil svojo oblast prek Postojne (1360) do Vipave, s prehodom Devinskih grofov v habsburško vazalstvo (1366) pa že do Tržaškega zaliva in do Kvarnera. Ko je izumrla istrska veja Goriške dinastije (1374), so Habsburžani dedovali tudi njeno posest v Istri in na Dolenjskem. Kranjska se je postopoma trdno združila s habsburško posestjo. Izjeme so bile le redke (cerkvena gospostva, ortenburško kočevsko in radovljiško gospostvo). Od novih pridobitev onstran kranjske meje so bile ožje povezane s Kranjsko le dežele, ki so jih Habsburžani pridobili na račun Ogleja. Devinsko gospostvo, Pazinska knežija in grofija v Slovenski marki in Metliki so imele vsaka svojega posebnega deželnega glavarja, zadnji dve tudi svoje posebno deželno pravo in plemiško sodišče. Šele med 1438 in 1441 je tedanji habsburški deželni knez Friderik (kot cesar III.) združil Kranjsko, Metliko in Pazinsko knežijo v Kranjsko s pridruženimi gospostvi, ki jo je obenem razdelil v štiri province ali glavarstva. Vendar se je tudi zahodna meja Kranjske ustalila v prvi polovici 16. stoletja.

Habsburško napredovanje proti morju se je začasno ustavilo, potem ko se je Trst 1382 zaupal varstvu Habsburžanov. Trst pa je pod Habsburžani užival poseben položaj do druge polovice 15. stoletja. Habsburžani so namreč močno spoštovali njihovo notranjo samoupravo. Zavedali so se, da se jim je mesto podvrglo prav zaradi nje. V mestu je zastopal novo oblast le avstrijski glavar kot vojaški poveljnik in zavezan določbam mestnega statuta. Ko so ga postavljali, so celo varovali videz, češ da je mesto samostojno, s tem ko so v posebnem obredu meščani sami izročili glavarju oblast. Tržaška samouprava je bila tako močna, da je naprimer Trst 1463. sam sklenil mir z Benetkami. Šele proti koncu 15. stoletja in v začetku 16. stoletja so Habsburžani in kranjski deželni stanovi poskušali mesto tesneje povezati s Kranjsko; vendar je Trst ohranil samoupravo in ostal podložen neposredno deželnemu knezu.