27. marec 1941

Že ob prvi obletnici 27. 3. je Edvard Kardelj zapisal, da ta dan pomeni prvo veliko zmago ljudskih množic nad fašizmom, nad peto kolono in nad kapitulanti in ne predstavlja samo oficirskega puča, temveč je tudi posledica dolgotrajnih bojev in priprav KPJ.

V teh besedah je na kratko zaobsežena »dvojna vsebina« 27. 3. 1941, dejanja, ki ga je bilo meščanstvo komajda še zmožno. Tega dne je meščanstvo ob podpori vojske izvedlo puč, strmoglavilo kraljeve namestnike, vlado, oklicalo kralja Petra II. za polnoletnega, sestavilo koncentrično vlado in zagotovilo Hitlerju, da pristop Jugoslavije k trojnemu paktu še ostane v veljavi. Drugo dejanje, »druga vsebina«, organiziranje bojnih demonstracij ljudskih množic od 25. 3. dalje v vseh velikih jugoslovanskih mestih, predvsem pa v Beogradu, te so dosegle svoj višek 27. 3., pa je bilo neprimerno pomembnejše in globlje.

Samo KPJ, in z njo povezane množice v raznih oblikah ljudskih front, se je bila v tem kritičnem obdobju sposobna postaviti na čelo enotnega boja. Res so imele demonstracije videz spontanosti, vendar pa se 27. 3. niso končale; akcije, predvsem dobro organizirane priprave na pravi in oboroženi boj, ki ni bil več daleč, so potekale dalje.

27. 3. 1941 je bil torej pomemben notranjepolitični dogodek ali — kot ga je ocenil Kardelj ob deseti obletnici OF v Ljubljani — prvi znanilec in prvi korak v revolucionarnem procesu, ki je spremenil značaj Jugoslavije. Bil pa je tudi važen zunanjepolitični dogodek, saj je jasno povedal vsemu svetu, da se je Jugoslavija odločila za lastno in samostojno pot. Te usmeritve pa takratno upanje in zaupanje v pomoč SZ ni v ničemer spreminjalo. To je bil velik moralni kapital.

Ta dan je hkrati pomenil tudi važen vojaški dogodek, saj je prinesel Hitlerju drugi poraz v vojni (prvi je bil neuspela zračna ofenziva na Anglijo), poraz, ki je zavrl dotlej neovirano vojaško napredovanje Hitlerjevih čet po Evropi, poraz zato, ker Hitler do zime ni mogel doseči Moskve.

Znano je, da je ob dogodkih 27. 3. v Jugoslaviji Hitler pobesnel. Sam je dejal tega dne, da je Jugoslavija po državnem udaru postala nezanesljiva postavka v njegovih načrtih za intervencijo pri ponesrečeni italijanski vojaški akciji v Grčiji in za napad na SZ. Zato se je odločil razbiti Jugoslavijo kot državo in uničiti njeno vojaško silo. Hitler je poudaril, da Srbi in Slovenci niso bili nikdar prijatelji Nemcev. Vrhovni štab kopenske vojske (OKH — Oberkommando des Heeres) je dobil ukaz, naj čimprej zbere potrebne sile za uresničenje tega načrta, vojaško pomoč pa naj zahteva od Italije, Madžarske in delno od Bolgarije. Udarec proti Jugoslaviji je bilo po Hitlerjevem navodilu treba izvesti z »neusmiljeno trdoto in državo razbiti na bliskovit način«. Nemci so pričakovali, da se bo Hrvaška (Pavelić-Maček) postavila na njihovo stran. Zaradi napada na Jugoslavijo je bilo izvajanje načrta Barbarossa (napad na SZ) preloženo za štiri tedne.

Hitler je še istega dne predvidel napad na Jugoslavijo — udariti z območja Celovec-Gradec in iz okolice Sofije, vse udarce pa usmeriti proti Beogradu in jugu, razbiti jugoslovansko vojsko, odtrgati južni del Jugoslavije in ga spremeniti v bazo za nemško-italijansko ofenzivo proti Grčiji. Tega se je OKH tudi držala in je v rekordnem času, do 30. 3., izdelala načrt za napad na Jugoslavijo in Grčijo. Italijanom je določila, naj na območju vzhodno od Trsta vežejo sovražnika, da bi tako olajšali prodiranje nemške glavnine v jugovzhodni smeri Gradec-Jajce-Split. Med obema vojskama bo demarkacijska črta, ki jo bodo Nemci določali sproti. Bolj podrejeno nalogo so dobili Madžari in še bolj Bolgari.

Tako je OKH v rekordnem času pregrupirala velikanske sile 2. in 12. armade, ki sta bili že pripravljeni za napad na SZ, Italijani so pripravili 2. armado, Madžari pa 16 brigad.

V Ljubljani po 25. 3. 1941 sicer ni bilo tako velikih demostracij kot v Beogradu, vendar pa je bila v vseh dogodkih in protestih vidna vloga KPS. Ko je prišla novica o pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu, je policija takoj sprožila svoj aparat, da bi preprečila morebitne nerede. CK KPS je že nekaj ur po objavi organiziral demonstracije študentov pred univerzo, ki so se potem nadaljevale po mestu. Zjutraj 26. 3. so se študenti znova zbrali pred zaprto univerzo, policija pa je prepovedala vsako zbiranje študentov po osmi uri zvečer. Toda študentje so se sestali v avli tehnične fakultete in sklenili demonstrirati naprej, dokler ne bo pakt razveljavljen. Zjutraj 27. 3. so se znova zbrali pred univerzo. Časopisje je že prineslo vest o oficirskem puču generala Simovića in mnogo običajnih domoljubnih fraz. Izšel je letak CK KPS z gesli, naj se delavci iz tovarn in obratov, kmetje in nameščenci združijo v boju za sporazum o vzajemni pomoči s SZ in za pravo ljudsko vlado. Demonstracije so se nadaljevale ves dan. Zvečer so demonstrante razvnemala že nova gesla: Živela obramba domovine! Živel pakt s Sovjetsko zvezo! Živela KPJ! Dol s kapitulanti! Banska uprava je demonstracije prepovedala.

Napad na Jugoslavijo je bil neizbežen. V tem položaju, ko naj bi se pospešeno pripravljala na obrambo domovine, je jugoslovanska vlada sklenila prijateljsko pogodbo s SZ; vendar je sovjetska vlada pri tem igrala nejasno vlogo. Po drugi strani je tudi jugoslovanska vlada proglašala svoj pristop k trojnemu paktu še vedno kot veljaven.

Obrambni načrt jugoslovanskega generalštaba je predvideval obrambo Jugoslavije na vseh mejah. OKH je obrambo gladko paralizirala s tem, ko je zabila v jugoslovansko ozemlje dva velika klina dveh armad. Splošna mobilizacija v Jugoslaviji je bila predvidena šele za 7. 4., ko je bil Beograd že v ruševinah.

6. april 1941. Razkosanje Jugoslavije in Slovenije ter prve posledice

OKH je nameravala postopno odpirati vojno proti Jugoslaviji, splet raznih okoliščin pa je nanesel, da so se vse operacije začele 6. 4. zjutraj. Uvod vanje je bilo silovito bombardiranje Beograda.

Prvi nemški bombniki so prileteli nad Ljubljano 6. 4. zjutraj; bombe so razbile radijsko postajo v Domžalah in nekaj skladišč v Zalogu — začela se je vojna. Kmalu se je tudi izkazalo, da so v Sloveniji vse civilne pa tudi vojaške oblasti odrezane od svojega državnega središča. Vojaške oblasti v Sloveniji se v tem položaju niso znašle in niso bile sposobne za kake primerne samostojne operacije, razen za rušenje komunikacij in za neprestano premikanje, ki pa je bilo brezglavo. Morda so demoralizacijo povečevale tudi razne petokolonaške vesti, prikrite sabotaže, predvsem pa neizpeljana mobilizacija in nikakršna vojna pripravljenost večjih ter manjših vojaških enot.

V teh okoliščinah se je bolje znašel ban dravske banovine dr. Marko Natlačen. Že 6. 4. je sklical zastopnike vseh slovenskih meščanskih strank in socialistične stranke; ustanovili so Narodni svet pod njegovim vodstvom. Ni pa bilo v svetu zastopnika CK KPS, ki je ponujal sodelovanje, a so ga odklonili, češ da KPS ni legalna stranka. Vodstvo meščanskih strank še vedno ni moglo razumeti nujnosti koncentracije vseh slovenskih sil. To je bila brez dvoma ena največjih napak, ki jih je Narodni svet storil že takoj na začetku.

Do 10. 4. je Narodni svet poskušal varovati le komunikacije, ki jih je vojska začela rušiti, in skrbel za red in mir. Bolj dejaven je postal, ko je bilo jasno, da bo Ljubljana zasedena in je s proglasitvijo Neodvisne države Hrvatske (NDH) razbita jugoslovanska državna celota. Ko se je vojska 10. 4. umikala iz Slovenije, je Narodni svet izdal proglas, da je treba ohraniti red in mir in v nobenem primeru ne nastopiti z orožjem proti tuji vojaški sili ali proti domači nemški narodni manjšini. Svaril je tudi pred denunciantstvom. Česa manj primernega po svoji prvi napaki skoraj ni mogel narediti. Vendar Narodni svet še ni povsem kapituliral in se je proglasil za slovenskega suverena. Tako se je njegova delegacija v noči od 10. na 11. 4. razgovarjala s srbskima komandantoma jugoslovanske vojske že zunaj Ljubljane, da bo Slovenija kot samostojna država pristopila k trojnemu paktu, jugoslovanska vojska, kar je je še ostalo v Sloveniji, pa naj bi se proglasila za slovensko vojsko. Jugoslovanska generala sta predlog odklonila, zato je Narodni svet začel snovati lastno vojsko — slovensko legijo. Toda njegova oblast je bila kaj kratka: od 10. 4. dopoldne do 11. 4. popoldne, ko so Ljubljano zasedli italijanski bersaljeri.

Kljub temu se je šla delegacija Narodnega sveta pogajat v Celje z Nemci, in to s prepustnico italijanskega generala, ki je zasedel Ljubljano. Delegacija 12. 4. pri nemškem generalu ni opravila ničesar, ker ni mogel ali ni hotel posredovati zveze z nemškim zunanjim ministrstvom, ki jo je zahteval Natlačen.

Hitler je prav tega dne že določil, kako naj se Jugoslavija razdeli, ne da bi o tem obvestil Mussolinija. Tako je 22. 4. celo italijanskega zunanjega ministra grofa Ciana na Dunaju presenetil njegov nemški kolega von Ribbentrop z zemljevidom z že včrtano nemško-italijansko mejo (demarkacijsko črto) prek Slovenije.

Temeljna naloga CK KPS v tem razdobju je bila prepričati množice, da je obramba domovine nujna in neodložljiva patriotska dolžnost. Ker so komunisti hoteli v tem dajati zgled, se je CK KPS trudil, da bi brž vpoklicali komuniste v vojsko kot prostovoljce. Kidrič in Bebler sta kmalu po 27. 3. kot delegata CK KPS obiskala komandanta dravske divizije in zahtevala iz vojaških skladišč orožje za prostovoljce, ki jih bo mobilizirala KPS med študenti in delavci v industrijskih središčih. Zahtevala sta tudi dovoljenje za javen nastop KPS v tisku in radiu, da bi KPS pozivala med prostovoljce, na odpor in obrambo domovine. General je odgovor odložil za dva dni. Takrat je dal delegata neki slovenski oficir zapreti, izpustili so ju šele po ponovnih protestih.

V dneh pred napadom je CK KPS neprenehoma zasedal. V letaku 3. 4. je poudaril potrebo sloge in enotnosti jugoslovanskih narodov in opozarjal tudi na notranje sovražnike slovenskega naroda, izdajalce vseh vrst. 6. 4. je CK KPS objavil mobilizacijo vseh komunistov in ukazal, naj takoj vstopijo v vojsko kot prostovoljci. Tone Tomšič in Franc Leskošek sta v imenu CK KPS posredovala pri državnem pravdniku v Ljubljani, naj bi uničili vse sodne akte proti komunistom in zaprte izpustili.

Prostovoljci vseh vrst so začeli odhajati iz Ljubljane proti Novemu mestu, kjer pa je že vladal popoln nered. Od tod jih je komanda pošiljala proti Zagrebu, naravnost v naročje ustašem, ki so že prevzeli oblast v NDH. Le s težavo so se prostovoljci prebijali nazaj v Slovenijo.

Del CK KPS, ki se je pridružil prostovoljcem, je imel 10. 4. pri Trebnjem, ko so bili že vidni prvi znaki razpadanja jugoslovanske vojske, kratko sejo. Sklenili so, da je treba začeti takoj zbirati orožje, ki ga je odmetavala razpadajoča vojska, da je treba razkrinkavati politike in generale, ki so izdali domovino, da se morajo člani CK čimprej vrniti na svoja mesta in se v politični akciji spopasti z okupatorjem in končno, da morajo vsi kompromitirani tovariši takoj v ilegalo.

Posvetovanje KPJ v začetku maja v Zagrebu je to prostovoljno akcijo kritiziralo, ker pač ni poznalo takratnih razmer v Sloveniji. Posvetovanje v Zagrebu je naložilo KPS tele naloge: zbirati za boj proti okupatorju ves slovenski narod, dati mu jasno perspektivo za osvobodilni boj, razkrinkavati reakcionarni del meščanstva, ki je bil že v okupatorjevi službi, pa tudi ves tisti del, ki se je zatekal pod okrilje angleških imperialistov. Komunisti morajo postati tista vez, ki bo družila boj slovenskega naroda z bojem ostalih jugoslovanskih narodov za njihovo nacionalno in socialno osvoboditev.

Primerjava teh ukrepov KPS, ki so terjali izredne napore, z ravnanjem Narodnega sveta kaže veliko razliko. Položaj je pravilno ocenil na drugem kongresu KPS Miha Marinko: »V zadnjih dneh stare Jugoslavije se je KPS ponovno izkazala kot edina sila resnične narodne obrambe na slovenskih tleh.«

Zaradi popolne vojaške nepripravljenosti jugoslovanske vojske so bile okupatorjeve operacije v Sloveniji razmeroma kratke. Glavne nemške sile so se Slovenije — razen severnih predelov z Mariborom in Prekmurjem — dotaknile pravzaprav le mimogrede, ker je bil glavni cilj 2. nemške armade bliskovit udarec s severa proti morju in Beogradu. Počasneje so v Slovenijo prodirali Italijani, ki so bili le desna zaščitnica temu velikemu nemškemu udarcu. Svoje operacije so pospešili šele takrat, ko je postalo popolnoma jasno, da je v Sloveniji prenehal sleherni organiziran vojaški odpor, tudi tisti, kar ga je na začetku le bilo (boji graničarjev).

Nemci so že 6. 4. zjutraj zasedli most čez Muro pri Radgoni in Mursko Soboto, naslednjega dne pa Dravograd in do večera črto Sveti Urban-Pesnica-Lenart v Slovenskih goricah. Maribor so zasedli 8. 4., 10. 4. pa so začeli hitro premikati sile iz Dravograda proti Celju in iz Maribora proti Zagrebu. Celje in Varaždin so zasedli 11. 4., kmalu zatem so udarili proti Savi, blizu Karlovca pa so se združili z italijansko vojsko.

Italijani so prodirali v Slovenijo v glavnem s silami 11. armadnega korpusa 2. armade. Šele 8. 4. so iz Trente prek Vršiča zasedli Kranjsko goro in Podkoren, na osrednjem odseku pa so le s patrolami tipali proti Ravniku in Grčarevcu. Po vojaškem polomu 10. 4. v Sloveniji so zaradi bliskovitega prodiranja nemške vojske z njenim dovoljenjem naslednji dan začeli ofenzivo v treh kolonah. Ena je prodirala ob Savi proti Kranju ter po dolinah obeh Sor, glavna v smeri Žiri-Žirovski vrh-Lučine-Horjul-Dobrova pri Ljubljani-Šentvid-Ježica, desna kolona pa v smeri Kalce-Logatec-Vrhnika-Ljubljana.

Ofenziva je stekla in ni nikjer naletela na odpor. Da bi čimprej zasedli Ljubljano, so Italijani sestavili posebno hitro kolono, s katero so mimo desne kolone udarili naravnost v Ljubljano, jo dosegli 11. 4. ob pol šestih popoldne, sneli z ljubljanskega gradu belo zastavo in izobesili italijansko. Vse ostale tri kolone so prodirale zelo previdno in so le počasi zasedale zanje določena območja.

Nemci, ki so edini imeli pravico postavljati demarkacijsko črto med obema vojskama, so Italijane kmalu izrinili z Gorenjske. 23. 4. je bilo v Sloveniji konec italijanskih operacij; Italijani so dobili Ljubljano in predele, ki so kasneje dobili ime Ljubljanska pokrajina. Tako je določil Hitler 12. 4., in sicer, da pride ozemlje jugoslovanskega dela Štajerske, razširjeno proti jugu (čez Savo) z okoli 90 km širokim in 10 do 15 km globokim pasom kot Spodnja Štajerska v Gau Steiermark, severni del Kranjske (Gorenjska) z mejo ob Savi na najbolj južnem delu severno od Ljubljane pri Črnučah kot Spodnja Koroška pa pod Gau Kaernten. Prekmurje so v historičnih mejah dobili Madžari, o ozemlju, namenjenem Italijanom, pa je Hitler poročal Mussoliniju v posebnem pismu.

Ko je 17. 4. kapitulirala jugoslovanska vojska, kapitulacija je začela veljati naslednji dan, je bila Slovenija že teden dni okupirana. Razkosanje Slovenije je napovedovalo slovensko narodno smrt, vsaj od nemške strani v najkrajšem času. Italijani so bili v začetku počasnejši, kasneje pa so začeli uporabljati enake okupacijske metode kot njihovi nemški vzorniki.

Brez vednosti italijanske vrhovne komande je tudi OKW (Oberkommando der Wehrmacht) 24. 4. določila demarkacijsko črto, po kateri je ostala Ljubljana italijanska, Litija nemška, Mirna italijanska in Cerklje ob Krki nemške. Črta je potekala takole: bivša rapalska meja-Polhov Gradec-Katarina (nemška)-Šentvid nad Ljubljano (nemški)-most pri Črnučah (nemški)-Zalog pri Ljubljani (italijanski) — od tod na prve grebene nad Zalogom in nato v precej ravni črti do Brežic. Severno od te črte je bilo nemško, južno pa italijansko okupacijsko območje.

Okupacija severno od demarkacijske črte

Nemci so slovensko okupirano območje razdelili na dvoje, od bivših avstrijskih deželnih meja ločenih okupacijskih enot, na Spodnjo Štajersko in Spodnjo Koroško, ki sta ju upravljala šefa civilnih uprav. Uporabili so torej okupacijsko upravno obliko, enako kot v Alzaciji in Loreni ter v Luksemburgu, obliko, ki naj bi omogočila čimprejšnjo priključitev ozemelj k rajhu. Da bi različne vzroke, zaradi katerih ozemlji še nista bili zreli za priključitev, čimprej odpravili, sta šefa civilnih uprav dobila izredna pooblastila in bila skoraj v vseh zadevah vezana naravnost na Hitlerja. Na štajerskem okupacijskem območju je postal šef civilne uprave štajerski gaulajter Uiberreither, na Gorenjskem pa v začetku namestnik koroškega gaulajterja Kutschera, od konca 1941 pa gaulajter Rainer sam.

Nemci so si izredno prizadevali, da bi slovensko Štajersko kar najhitreje naredili godno za vključitev v nemški rajh. Takoj ko je Uiberreither prevzel oblast, je tod nastopilo neke vrste obsedno stanje; začeli so se veliki likvidacijski postopki, da bi uničili vse, kar bi oviralo priključitev in spominjalo na slovenstvo.

Nemci so imeli za čimprejšnje »vnemčenje ljudi in dežele« tri možnosti. Dati deželi nemško upravo in vodstvo, Slovencem pa kot v bivši Avstro-Ogrski pustiti neke vrste kulturno avtonomijo. Druga možnost je bila izseliti iz dežele vse Slovence in jo naseliti samo z Nemci, tretja možnost pa v deželi pustiti »vindišarje« (nacistična iznajdba naziva za Slovence, ki so tod živeli od naselitve v »nemški skupnosti«) in jih vnemčiti, izseliti pa samo narodnostno zavedne in druge nedomačine. V bistvu so se odločili za tretjo možnost, s tem pa so sprožili dva hkratna procesa: preseljevanje nezaželenih in dolgotrajni proces vnemčenja »vindišarjev«.

Po statistikah je takrat živelo na Spodnjem Štajerskem 625.000 prebivalcev, od teh 35.000 Nemcev (Volksdeutsche), 400.000 »vindišarjev«, kakih 30.000 po prvi svetovni vojni naseljenih Primorcev (Tschitschen), okoli 100.000 Slovencev in 500 Judov. Če odštejemo posebno usodo Judov, je bilo za selitev določenih 110.000 ljudi iz Zasavja in obsotelskega pasu (zaradi naselitve Kočevarjev in drugih Nemcev). Selitev naj bi izvedli v štirih etapah: v prvi bi selili slovensko inteligenco, predvsem »največje hujskače«, v drugi prišleke, v tretji tiste, ki niso bili »vredni, da bi ostali v mejni pokrajini nemškega rajha«, v četrti pa ljudi ob Savi in Sotli, da bi bila zavarovana meja proti Slovencem pod Italijo. Po tem načrtu naj bi vse preselili na Hrvaško, toda tu so nastale težave.

Preselitev tudi drugod ni potekala po načrtih. Pripravil jo je gestapo (Himmler), vendar se njegov izselitveni načrt ni povsem ujemal s Hitlerjevimi ukazi in mnenjem vojske. Hitler je namreč ukazal preselitev 220—260.000 Slovencev s Spodnje Štajerske in Gorenjske samo v Srbijo in ne delno na Hrvaško, temu pa je nasprotoval šef vojaške uprave v Srbiji. Končno so se prve dni maja »načelno« sporazumeli, da se izselitev navedenega števila ljudi opravi v treh zaporednih valovih. Prvi naj bi zajel okoli 6000 slovenskih inteligentov, drugi po prvi svetovni vojni priseljene Primorce, tretji vse ostale.

Ker Hitler ni dovolil izselitve na Hrvaško, je šef vojaške uprave za Srbijo predlagal izselitev v Italijo in Bolgarijo. Začelo se je nesramno barantanje z usodo Slovencev. Nemški zunanji minister je ponujal Italiji 60—70.000 Slovencev, češ Primorci spadajo pod Italijo in ta jih lahko naseli na Kočevskem, od koder bo Nemčija preselila v rajh 18.000 Kočevarjev. Bolgarska vlada je dobila ponudbo za 40—50.000 Slovencev, podobno ponudbo pa tudi vlada NDH. Na to diplomatsko kupčijo je prva odgovorila vlada NDH, da je pripravljena sprejeti toliko Slovencev, kolikor Srbov lahko sama izseli iz Hrvaške v Srbijo. 14. 5. je nemško zunanje ministrstvo znova pritisnilo na italijansko in bolgarsko vlado in jima za sprejem Slovencev obljubljalo celo odškodnino. Toda italijanska vlada je ponudbo odbila in ni hotela sprejeti Primorcev na Kočevsko ali drugam v Ljubljansko pokrajino, češ da bi to samo povečalo količino hrane, ki so jo dovažali v te pokrajine. Hitler je šele 21. 5. dovolil pogajanja s hrvaško vlado; na razgovorih pri šefu vojaške uprave v Beogradu so 24. 5. ugotovili, da je preselitev 260.000 Slovencev v Srbijo za zdaj nemogoča, sklenili pa so izseliti 5—6000 Slovencev v Srbijo v prvih dneh junija.

Končno so 4. 6. v Zagrebu določili, da bodo do 5. 7. izselili 5000 »politično obremenjenih« in izobražencev, do 30. 8. po letu 1914 priseljene Primorce, do oktobra pa okoli 145.000 obmejnih prebivalcev. Še natančneje so 5. 6. določili izselitvene valove. Prvi val (v začetku junija): 5000 Slovencev v Srbijo (v zadnjem transportu tega vala preselitev duhovnikov na Hrvaško, od tod pa naj hrvaške oblasti preselijo enako število pravoslavnih duhovnikov v Srbijo); drugi val (10. 7. do 30. 8.) 25.000 Slovencev na Hrvaško; tretji val (15. 9. do 30. 10.) preselitev 65.000 Slovencev na Hrvaško, politično obremenjenih in izobražencev z Gorenjske pa v Srbijo.

To je bil načrt, ki ga Nemci niso v celoti izvedli, ker je konec avgusta naletel na oviro. Šef vojaške uprave za Srbijo je namreč trdil, da je delež za preselitev določenih Srbov iz Hrvaške izčrpan in da je Heydrich (Himmlerjeva desna roka) izseljevanje ustavil, kar je zavrlo tudi s tem zvezano izseljevanje Slovencev. Heydrich je zadevo pojasnil nemškemu zunanjemu ministrstvu, češ da je hrvaška vlada legalno in ilegalno poslala v Srbijo 118.110 oseb, sprejela pa samo 26.341 Slovencev in 12.300 ljudi iz Srbije. Ker pa bi morali po Hitlerjevem ukazu začeti preseljevati Kočevarje že 15. 10., je bilo treba takoj izseliti 45.000 Slovencev, ki pa jih hrvaška vlada — spričo notranjega položaja v deželi — ni hotela sprejeti. Tako je bila v nevarnosti preselitev Kočevarjev, ki jo je ukazal sam Hitler. Heydrich je prosil Ribbentropa za posredovanje pri hrvaški vladi, ki naj bi sprejela še 45.000 Slovencev, da bi mogli preseliti Kočevarje še pred zimo.

Nemški zunanji minister je res interveniral prek svojega poslanika v Zagrebu, ki je obenem opozoril hrvaško vlado, da je bila prvotno pripravljena sprejeti 170.000 Slovencev. Vendar hrvaška vlada tej želji ni hotela ugoditi in Himmler je 18. 10. ukazal izselitev iz brežiškega trikota v rajh, kjer naj se Slovenci vnemčijo, če so za to sposobni. Tako so jih izselili v taborišča v Spodnji Šleziji, pri Brandenburgu, Thüringenu in Würtembergu, in to do začetka decembra okoli 34.000; izseljevanje bi moralo biti sredi decembra končano. Toda, nastal je nov problem: kam iz tega predela izseliti za vnemčenje nesposobne Slovence, starčke in take, od katerih ni bilo moč pričakovati potomstva'. Po berlinski odredbi, izdani 27. 1. 1942, sta bili dve možnosti: preselitev na Hrvaško, v Italijo, v Srbijo in na Madžarsko, ali pa k sorodnikom na Spodnjo Štajersko, v rajh ali v Vzhodno marko, če morejo izseljenci dokazati, da se bodo lahko preživeli; nihče se ne sme vrniti domov.

S tem velikim raznarodovalnim načrtom je bila posredno ali neposredno povezana še vrsta drugih ukrepov. Uiberreither je 25. 4. določil rasno preiskavo prebivalstva, ki naj bi, kot je kasneje določala Himmlerjeva odredba, odkrila za vnemčenje sposobne Slovence, ki bi jih pošiljali v rajh. Rasne komisije so na Spodnjem Štajerskem in v pasu ob Savi in Sotli od 23. 5. do 15. 9. pregledale 379.257 ljudi. Razdelili so jih v štiri rasne skupine, od »najčistejše« nordijske rase do »neharmoničnih mešancev« in dednih bolnikov. O vrednosti tega znanstvenega šarlatanstva na tem mestu ne bomo govorili.

Seveda so rasne komisije najbolj iskale pripadnike prve skupine; te so s težavo odkrile le v Mariboru, od koder so izselili nekako en odstotek te skupine. Najštevilnejša je bila tretja skupina (mešanica dinarskih in sredozemskih elementov, a z »opaznimi vzhodnjaškimi in vzhodnobaltijskimi znamenji«), med viničarji in kajžarji pa naj bi bila močno zastopana tudi zadnja skupina. Kakorkoli že, rasna preiskava ne na Štajerskem in tudi ne na Gorenjskem nista dosti »oplemenitili« nemške krvi.

Pri preiskavi politične in narodnostne pripadnosti so bili okupatorji še bolj natančni in so ljudi s Spodnje Štajerske razdelili na šest kategorij: v prebivalce nemškega rodu, delno nemškega rodu, slovenskega rodu z dokazanimi simpatijami do Nemcev, slovenskega rodu z dvomljivimi simpatijami do Nemcev, slovenskega rodu, ki so odkrito sovražni Nemcem in končno v protinemške slovenske propagandiste. Prve tri kategorije so bile politično sprejemljive in so lahko ljudje ostali na svojih domovih, kategoriji 4 in 5 so takoj izselili (predvsem bivše sokole), kategorijo 6 pa so takoj aretirali.

Uiberreither je 10. 5. postavil na Spodnjem Štajerskem politično organizacijo, ki naj bi nadomeščala NSDAP, štajerski Heimatbund, katerega član pa je mogel postati le, »kdor se je brezpogojno izrekel za führerja in nemški rajh«. Seveda je bil vpis velik, kajti odredbo je spremljala zelo močna propaganda, češ da heimatbundovcev ne bodo izseljevali, poleg tega pa si bodo lahko pridobili nemško državljanstvo. Tako ne drži izjava šefa Heimatbunda Steindla, da se je »spontano« izjavilo za Hitlerja 373.492 prebivalcev ali 95%.

Po Steindlovih statistikah je bilo članstvo Heimatbunda spomladi 1942 takole: člani so bili stalni (rdeča legitimacija), začasni (zelena legitimacija) in tisti, ki še niso izpolnjevali pogojev za sprejem (bela legitimacija).

Državljanstvo je uredila odredba ministrstva za narodno obrambo oktobra 1941. Stalno državljanstvo so dobili le bivši jugoslovanski državljani nemške narodnosti, ki so imeli domovinsko pravico na Štajerskem in Gorenjskem. Državljanstvo do preklica so dobili Slovenci na Spodnjem Štajerskem, če so podali izjavo, da pripadajo domovini zvestemu prebivalstvu. Kdor pa ni mogel dobiti državljanstva, je postal varovanec nemškega rajha. Končno so bili sredi maja 1942 državljani do preklica povsem izenačeni z onimi s stalnim državljanstvom in so jih lahko klicali v vojaško in delovno službo. Od teh dveh pravic in dolžnosti so bili izvzeti le varovanci, a zanje je bila predvidena drugačna delovna dolžnost, ki so jo morali odslužiti v posebnih, napol kazenskih taboriščih.

Vnemčenje so na Spodnjem Štajerskem izvajali številni štajerski Nemci, zelo aktiven je bil pri tem Heimatbund in njegova oborožena organizacija Wehrmanschaft pa še organizacija nemških žensk in mladine. Od 207 občin je 100 občin kmalu dobilo nemške župane. Pripravili so številne nemške tečaje za odrasle, ki so bili v začetku dobro obiskani, vse šole so bile nemške in je v njih poučevalo 1200 učnih moči s Štajerske. Ker so izselili skoraj vso duhovščino, je bilo mnogo cerkva zaprtih, škofa v Gradcu pa so opozorili, da naj pošlje duhovnike, ki »za gotovo ne znajo slovenskega jezika«.

V ponemčevanje so vpregli tudi nacistično »znanost«. Zgodovinar dr. Carstanjen je trdil, da na Štajerskem do 19. stoletja ni bilo slovenskega naroda, ki da je takrat začel nastajati na Kranjskem in Primorskem. Do takrat so na Štajerskem živeli skupaj z Nemci »vindišarji«, ki so do danes ohranili nemško kri in raso in tako — razen v »vindišarskem« jeziku — ni razlike med pohorskim kmetom in kmetom na graškem polju. »Kdor pa še zagovarja slovenska in panslovanska gesla, mora biti brezpogojno izgnan iz dežele. In tudi zadnja, jezikovna pregrada, jezikovna razlika mora izginiti.«

Zelo zgodaj so Nemci uvedli nemško pisavo imen in priimkov, kasneje pa so povsem ponemčili tudi krajevna imena. Vsa imena so morali prebivalci v govoru in pisavi rabiti le v nemški obliki in priimke so pisali samo na nemški način (naprimer Cveto Gajšek — Florian Gaischek).

Hkrati z razvojem NOB se je dvigala tudi slovenska narodna zavest. To so priznali konec oktobra 1941 tudi v Berlinu. Ljudje so vedno več govorili slovensko, mladina se je sestajala in prepevala slovenske pesmi. Tudi nemško uradništvo, ki je bilo mobilizirano na Spodnjo Štajersko, je začelo govoriti slovensko. Celo Heimatbund je vedno bolj prehajal na dvojezičnost ali pa je celo uporabljal samo slovenščino.

Na Gorenjskem, kamor je spadala tudi občina Jezersko in Mežiška dolina, ki sta po senžermenski pogodbi 1919 prišli v Kraljevino SHS, je bila okupacija enaka kot na Spodnjem Štajerskem, le da se je nova politična organizacija tod imenovala Kärntner Volksbund. Tudi tod so začeli 7. 7. 1941 izseljevati slovensko inteligenco; a Himmler je odločil, naj bi slovenske inteligence z rasno oznako 1 in 2 ne selili v Srbijo, temveč zaradi vnemčenja v rajh. Namero, da bi na Gorenjskem izpraznili 20 km širok pas ob demarkacijski črti, je Himmler spremenil s sklepom, naj bi »rasno vrednih« ljudi ne selili.

Novi šef civilne uprave Rainer je v začetku januarja 1942 občino Jezersko in Mežiško dolino priključil h Koroški, malo kasneje pa je vpeljal za Spodnjo Koroško naziv Oberkrain (torej Gorenjsko), jugoslovanski del Mežiške doline pa je še obdržal staro ime.

Okupacija južno od demarkacijske črte

Italijani so izbrali posebno okupacijsko obliko, neke vrste avtonomno pokrajino. Italijanski visoki komisar pokrajine Grazioli je na seji nemške centralne razmejitvene komisije 23. 7. 1941 poudaril, da Italija nima nobenih zgodovinsko opravičljivih zahtev do slovenskega ozemlja, kot jih ima velika Nemčija. Da je Ljubljana prišla pod Italijo, je dar führerja, kar je Italija hvaležno sprejela. O mejah Italija ni odločala.

Zavezništvo obeh fašističnih velesil se je izkazalo kot malo prida tudi na slovenskem ozemlju. Dnevnik štaba 2. nemške armade omenja različno taktiko prodirajočih armad. Italijanski oficir za zvezo pri štabu 2. nemške armade je trdil, da imajo Italijani pred seboj 200.000 mož jugoslovanske armade, Nemci pa da ne več kot 50.000. Italijani so hoteli jugoslovansko vojsko v Sloveniji obkoliti z močnim južnim krilom nekje pri Ljubljani, a Nemci so trdili, da bi bil to udarec v prazno, ker bi se začela jugoslovanska vojska takoj umikati iz Ljubljanske kotline proti jugovzhodu, brž ko bi začutila pritisk nemške vojske od severa. Na vsak način so poskušali prepričati italijanskega oficirja, da je glavna italijanska naloga vezati jugoslovansko vojsko v Sloveniji z nenehnimi napadi na vsej fronti. Če pa hočejo Italijani preiti v ofenzivo, bi bilo odločilno za obe armadi, če bi na desnem krilu mirovali, močno pa udarili proti Ljubljani na sredini in na severnem krilu, nato pa naj bi se čimprej povezali z nemškim desnim krilom, ki bo napadlo od Celja. Toda tega načrta Italijani niso hoteli sprejeti. 2. italijanska armada je 11. 4. začela ofenzivo, a šele po naročilu OKH.

Nemški poslanik v Rimu je 16. 4. prejel Ribbentropovo sporočilo, naj naslednjega dne obvesti Mussolinija o razdelitvi jugoslovanskega ozemlja, o Hitlerjevi odločitvi, da potegne nemško državno mejo južno od Karavank, od tod proti vzhodu tik mimo Ljubljane in dalje, tako da bi zajela tudi ozemlje jugoslovanske Štajerske. Ozemlje severno od te črte bo pripadlo k rajhu, južno pa ima italijanska vlada »popolnoma proste roke«; seveda pa je nemški vladi veliko do tega, da se vse bivše jugoslovansko ozemlje uredi in porazdeli v skupno korist obeh vlad. Poslanik je poročal v Berlin, da je bil Mussolini še kar zadovoljen s poročilom in je obljubil poslati Ciana na Dunaj na sestanek z Ribbentropom. Predlagano državno mejo med obema državama je preučil na zemljevidu na svoji pisalni mizi in dodal, da imajo nemški značaj samo Maribor, Celje in Radgona. Ozemlje južno od te demarkacijske črte pa mora vsekakor priti pod Italijo, ker bi sicer ne bilo sposobno živeti.

Ribbentrop je želel, naj Ciano ne pride na Dunaj z izdelanim mejnim načrtom, temveč le z Mussolinijevimi navodili za razgovor in izrazil soglasje nemške vlade, da pride ostali del Slovenije pod Italijo, kot želi Mussolini, Dalmacija, Črna gora, Kosovo in tako dalje pa so stvar nadaljnje debate.

Visoki civilni komisar Grazioli je prevzel v Ljubljani oblast 20. 4. in objavil, kaj sodi v njegovo pristojnost. 24. 4. je Mussolini določil, da ostanejo v veljavi jugoslovansko civilno, trgovinsko in kazensko pravo, kolikor ne nasprotujejo posebnim odločbam italijanskih oblasti. Delo opravljajo naprej tudi bivša jugoslovanska civilna in kazenska sodišča, sodbe pa razglašajo v imenu vrhovne italijanske vojaške komande.

V kolikšni meri so bili Italijani podrejeni Nemcem, kaže dogodek konec aprila. Tedaj je nemški poslanik v Rimu Cianu, ko mu je ta prebral dekret o ustanovitvi Ljubljanske pokrajine in ga vprašal, če ima nemška vlada kaj pripomniti, odgovoril, da je to italijanska notranjepolitična zadeva in o tem ne bo poročal svoji vladi; obvestil ga je, da bodo Nemci kmalu začeli seliti Kočevarje.

Konec aprila je Grazioli sporočil Natlačenu, da bo Mussolini priključil zasedeni del Slovenije k Italiji in tako naredil »konec neznosni propagandi, ki jo vodi Nemčija v Ljubljani in njeni okolici, kar razburja slovensko prebivalstvo«.

Te zadnje besede imajo zanimivo ozadje. Slovenski mali človek italijanske okupacije ni maral in si je želel rajši nemško, saj ga je k temu spodbujala večletna nemška petokolonaška propaganda. To se je pokazalo predvsem na podeželju, ko marsikje na ukaz italijanske vojske niso hoteli izobesiti italijanskih zastav, marveč nemške, prestavljali so oznake demarkacijske črte v nemško korist in uprizorili so več demonstracij z zahtevo, naj bi prišla njihova vas ali zaselek »v Nemčijo«.

Ena od takih velikih demonstracij 2. 5. 1941 v Trebnjem se je krvavo zaključila. Proti večeru tega dne se je bližala Trebnjemu skupina 150 domačinov z Mirne z razvitimi nemškimi zastavami; vpili so, da zahtevajo priključitev Trebnjega k Nemčiji. Italijani so demonstrante pričakali pred vasjo in jih razgnali s strojnicami; pri tem je bilo 7 ubitih, 8 ranjenih in 21 aretiranih. Italijansko poročilo pravi, da so hoteli »demonstranti pod plaščem simpatiziranja z Nemčijo vdreti v Trebnje, povzročiti nemire in opleniti trgovine. Demonstrante smatra ljudski glas za najbolj vnete komuniste v okraju.« Res je le to, da so demonstracije pripravili Nemci iz Mirne in njihova peta kolona. Demonstrantom so namreč obljubili, da bodo za njimi sami vdrli v Trebnje in tam vpeljali red.

Mussolinijev dekret o priključitvi je bil objavljen 3. 5. 1941 kot kraljevi ukaz št. 291 o ustanovitvi Ljubljanske pokrajine (zakon je postal šele 27. 4. 1943). K zgodovini, iz katere je izšel, sodi tudi poslanica vrhov slovenskih političnih strank, ki so jo poslali Mussoliniju prek Graziolija. Odgovoril je, da bo fašistična Italija spoštovala kulturo, šege in navade slovenskega naroda, da bo dala Slovencem neke vrste samoupravo, da bo postala Slovenija podoben organizem, kot je bila Slovaška.

Kraljevi ukaz v 8. členih govori o priključitvi dela slovenskega ozemlja k Italiji. Ureditev Ljubljanske pokrajine bo izpeljana na podlagi novih ukazov in bo imela zaradi strnjenega slovenskega prebivalstva avtonomni značaj, ki bo upošteval etnične značilnosti prebivalstva, zemljepisno lego in posebne krajevne razmere. Vladno oblast bo opravljal visoki komisar, kateremu bo v pomoč sosvet (konzulta) štirinajstih zastopnikov iz produktivnih skupin slovenskega prebivalstva. Vojaška služba za slovensko prebivalstvo ne bo obvezna. V osnovnih šolah bo pouk v slovenskem jeziku obvezen, v srednjih in visokih šolah pa bo pouk italijanščine neobvezen predmet. Uradne odredbe se bodo izdajale v obeh jezikih.

Ljubljanska pokrajina je merila okoli 4550 km² in imela 336.279 prebivalcev. Dežela ni bila povsem vključena v Italijo, kajti stara rapalska meja je še ostala.

Mussolini je 27. 5. imenoval konzulto, ki se je 4. 6. prvič sestala. Grazioli je razvil velik delovni program, ki je bil usmerjen predvsem k temu, da se »dvigne in pospeši blagostanje naroda«. Naslednjega dne je konzulta odpotovala v Rim, kjer sta jo sprejela Mussolini in papež.

Če vse to primerjamo z nemškim okupacijskim režimom, če upoštevamo takratno hudo in žalostno zmedo, v kakršni ni bil slovenski človek še nikoli, in če upoštevamo takrat še »nežne« italijanske začetne pritiske, lahko le nekako razumemo pisanje takratnega slovenskega tiska, izjave kulturnih in znanstvenih ustanov ter društev in organizacij o lojalnosti in tako dalje. Ker Italijani niso izgnali duhovščine iz Ljubljanske pokrajine, je do neke mere razumljiva celo izjava ljubljanskega škofa, da smo lahko bogu hvaležni za tako rešitev in tako dalje. Tako je bil italijanski okupator na začetku »boljši« od nemškega.

Še naprej so imeli Italijani dosti preglavic z demarkacijsko črto, čeprav so po krvavih dogodkih v Trebnjem prestavljanja tablic z napisom Territorio italiano skoraj prenehala. Graziolija je skrbelo, ker je Pavelić 7. 5. zahteval priključitev Bele krajine k NDH; pisal je Cianu, da bi to »škodovalo našemu prestižu«.

Popravek demarkacijske črte je nekaj časa zahtevala tudi OKH, ker je hotela zagotoviti večjo varnost za Savsko dolino, za komunikacijo Zidani most-Brežice ter Moravče-Bistrica-Škocjan-Kostanjevica. Toda Italijani so zahtevali ozemlje od ceste Cerklje-Brežice, o čemer pa Uiberreither ni hotel slišati in je brez vsakega vprašanja postavil demarkacijsko črto na Moravče-Mirno-Otočec-vrh Gorjancev. To je povzročilo veliko italijanskih protestnih not. Znova je morala OKH dokazovati nemškemu zunanjemu ministru potrebnost take demarkacijske črte iz strateških ozirov. Toda Italijani niso odnehali. Začele so se različne provokacije. Nemci so hodili prek demarkacijske črte in grozili ljudem, ki so bili za Italijo, branili so hoditi v cerkev, češ da duhovniki podpirajo italijansko oblast in tako dalje. Šele po prvem nemškem izselitvenem valu je italijanska obveščevalna služba lahko zapisala, da so ljudje v glavnem za Italijo in da so proti njej samo še v pokrajini živeči Nemci.

Vnovič se je pojavilo vprašanje popravka demarkacijske črte, ko je začela julija 1941 delati razmejitvena komisija. Italijani so zelo energično zahtevali za Ljubljano večje zaledje proti severu. Komisija je končala delo že avgusta, tako so te in podobne zahteve prenehale. Italijani so odstopili Nemcem nekaj sveta pri Lučinah na Gorenjskem in desni breg Save od Črnuč do Podgrada, ker so Nemci obljubili, da bodo regulirali Savo, nato pa bodo prestavili demarkacijsko črto na sredino reke. Odločno pa so Nemci zavrnili pismeni italijanski predlog, naj bi prišel pod Italijo trikot Šentvid nad Ljubljano-Medno-Sava-Črnuče-Šentvid, četudi so ponujali v zameno približno enako površino pri Podbočju pri Kostanjevici. Nemci niso hoteli prepustiti niti Katarine in kote nad njo, češ da imajo proti temu večje vojaške pomisleke.