Vzroke slovanskih pohodov na Bizanc moramo iskati predvsem v slovanskem načinu življenja in v spremembah v tem obdobju. Sporočila piscev o slovanskih pohodih v 6. in 7. stoletju vsebujejo tudi podatke o slovanskem gospodarstvu, družbi, življenju in kulturi. Arheološke najdbe iz tega obdobja so še zelo nepopolne, kar si nekateri razlagajo prav s stopnjo gospodarstva Slovanov. Ob tedanjih načinih poljedelstva naselbine še niso bile ustaljene. Tudi skupno slovansko besedišče kaže, kaj so Slovani poznali v gospodarstvu in drugje še pred svojo razdelitvijo. Prav med preseljevanjem so naselitveni tokovi mešali različne plemenske skupine, tako da se je način življenja pri Slovanih v celoti celo precej zbližal. Ta povezanost je bila do kraja pretrgana šele v 9. in 10. stoletju.

Med preseljevanjem je pomenilo temelj gospodarstva poljedelstvo z živinorejo. Znano je, da je bila živina pri vdorih Slovenov na Balkan zelo zaželen plen. O pomenu poljedelstva pa pričata stari slovanski koledar z imeni za mesece (sušeč, traven, srpan in tako dalje) in oboževanje naravnih sil v verstvu. Starost poljedelstva pri Slovanih dokazujejo skupni slovanski izrazi za poljska dela in sadeže (žito, brašno, oves, lan, česen, repa, plevel in tako naprej), enako pa tudi za domače živali. Skupne izraze imamo Slovani tudi za polje in njegove dele (njiva, brazda), za poljsko orodje (motika, lopata, brana, grablje in tako naprej) in za poljska dela (orati, sejati, žeti in tako naprej).

Po sporočilih iz 6. stoletja so bila slovanska prebivališča kaj skromna. Prokopij poroča v najstarejšem znanem opisu življenja Slovenov in Antov, da »prebivajo v skromnih kočah po seliščih, ki leže raztresena daleč drugo od drugega, a vsi kaj radi menjavajo kraj svojega bivališča«. Opis slovanske naselbine z vojaškega stališča pravi: »Žive v nepristopnih gozdovih, ob rekah, močvirjih in jezerih in napravijo po več izhodov iz bivališč.« Najnovejša izkopavanja nekaterih slovanskih naselbin so pokazala, da je šlo za več izhodov iz naselbine, ne pa iz hiše. Običajna oblika koč je bila pravokotna polzemljanka, vkopana približno meter globoko, s površino 12 do 20 m². Stene nad zemljo so bile pletene in obmazane z ilovico. Koče so imele le en prostor, v katerem je bila postavljena tudi peč za kuhanje.

Način obdelovanja zemlje je bil očitno malo donosen, njive še niso bile ustaljene. To je zahtevalo pogoste selitve, spričo menjavanja obdelanega zemljišča je vsako naselje potrebovalo veliko prostora. Zato so bila precej oddaljena drugo od drugega.

Skupni slovanski izrazi domačega izvora kažejo, da so imeli Slovani ob koncu skupnega razvoja domala vse za srednji vek značilno poljedelsko orodje (sekiro, nož, brano, lopato, motiko, srp, koso, grablje, vile, cepec). Med to poljedelsko orodje sodijo tudi ralo in njegovi sestavni deli. Skupen slovanski izraz je tudi beseda plug, vendar so za to orodje uporabljali še druge izraze, pri Slovencih za stari leseni plug prav do konca 19. stoletja tudi izraz drevo.

Slovani so torej v 5. do 6. stoletja poznali skoraj že vse poljedelsko orodje, ki ga srečujemo pri njih v srednjem veku, gotovo tudi neko orodje za oranje (skupni so izrazi brazda, orati, razor in tako naprej). Najstarejši arheološki dokazi, da so Slovani poznali ralo (z železnim ralnikom), se začenjajo šele pri najdbah iz 8. in 9. stoletja. Dokazi za poznavanje pluga so še mlajši (iz začetka 2. tisočletja). Pri Slovanih je prevladalo orno poljedelstvo nad starejšimi oblikami šele med 7. in 10. stoletjem. Slovani, ki so prebivali na gozdnatem ozemlju, so večinoma uporabljali požigalniški način obdelave. Na zemljišču je bilo treba najprej izkrčiti nizki gozd. Spomladi so zložili posušeni les po zemljišču in ga sežgali, zemljo zrahljali z motikami, jo posejali in zadelali seme z brano. Pri pravem požigalniškem načinu so lahko uporabljali le motike, ralo praviloma zelo težko, ker drevesnih korenin niso odstranjevali. Pri tem načinu obdelovanja zemlje je mogla majhna družina obdelati komaj 1,5 do 2 ha, kar pa zadošča za prehrano komaj dveh ljudi. Zato je pomenila živinoreja, tudi lov in ribolov, bistveno dopolnilo tega gospodarstva.

Tam, kjer so Slovani prebivali na odprtem zemljišču brez gozda, so obdelovali zemljo s kopaštvom. Tu je lahko posamezna družina obdelala 50 do 100% večjo površino kot pri požigalništvu, vendar je bil zaradi pomanjkanja pepela kot gnoja pridelek vsaj v prvem letu precej manjši.

Skupna slovanska imena za ralo, oranje in z njima zvezane oblike obdelovanja polja dokazujejo, da se je začelo najkasneje do sredine 1. tisočletja uveljavljati tudi orno poljedelstvo. Ker niso poznali gnojenja, so morali v štirih do petih letih uporabljati kot njive novo zemljišče, ki ga je bilo treba vedno znova razdeliti. Iz lesenega drevesa, ki je zemljo le rahljalo, se je razvilo leseno ralo, ki je zemljo rahljalo in rezalo (ne pa obračalo). Vsekakor je šele ta način obdelovanja zemlje pomenil stopnjo, ko je lahko zemlja sama ali skoraj sama preživljala obdelovalca in njegove svojce. Slovanske izposojenke v madžarščini za poljska dela in orodje kažejo, da so Madžari prevzeli izraze za ledinsko poljedelstvo od Slovanov še vzhodno od Tise, izraze, zvezane z naprednejšimi oblikami ornega poljedelstva pa šele pozneje iz slovenščine ali nemščine. Ledinsko poljedelstvo je moglo biti pri Slovanih še vedno zvezano z veliko družino, vendar je že omogočilo večjo ustalitev naselbin na enem mestu.

Arheološke najdbe nekoliko pojasnjujejo tudi živinorejo. Najbolj pogoste živali so bile svinje in govedo, poleg njih še koze in ovce, psi, konji in perutnina.

Kopaštvo in zlasti začetki ornega poljedelstva so odpravili nujnost, da bi zemljo obdelovali večji kolektivi (rodovi in zelo velike zadruge). S tem so omogočili razkroj rodu v vaško skupnost, sestavljeno iz manjših zadrug in povezano s skupnim zemljiščem in sosedstvom, ne pa z rodbinskim sorodstvom. Pri vseh treh načinih obdelovanja zemlje je bilo zemljišče še vedno skupna last vse vaške občine ali »župe« (po nekaterih mnenjih je bila »župa« sestavljena iz več naselbin). Vendar je začasno razdeljevanje zemljišča v obdelavo in užitek med »velike« ali tudi med navadne majhne družine pomembna oblika družbenega razslojevanja in razkroja rodovnih razmerij. Že prav kmalu so zemljišča delili različno po splošni veljavi članov vaške skupnosti in pač tudi po številu za poljska dela sposobnih članov posamezne družine.

Sorazmerna zaostalost obdelovanja zemlje je bila gotovo eden najbolj pomembnih vzrokov, da so Slovani hoteli osvojiti nove kraje. Vse od 2. stoletja se je res začel kazati slovanski pritisk na sosede in so se Slovani začeli postopoma širiti proti vzhodu in zahodu.

Obdelavo kovin in kovaštvo so Slovani poznali že v stari pradomovini. Pri orodju je do 5. stoletja opaziti predvsem naraščanje števila sekir. Tudi pri podonavskih Slovanih med Dnestrom in Donavo so odkrili topilne peči za železno rudo. Tu so izdelovali nože, konice za sulice in puščice, okovje za lesene posode in za okraske. Med domače izdelke sodijo tudi tkanine in lončarski izdelki. Obrtno delo so pri Slovanih v tem času opravljali kot domače hišno opravilo člani velike družine. Le pri obdelavi kovin in kovaštvu lahko domnevamo, da so se posamezniki omejevali že predvsem na ta posel.

V gospodarstvu smo našli le splošen vzrok razširjanja Slovanov od 2. stoletja naprej. Pohodi na bizantinsko ozemlje sredi 6. stoletja pa se ločijo od tega splošnega razširjanja, saj so se v dobršni meri omejevali le na plenjenje. Razlago za to novo potezo slovanskih bojev nam daje družbeni ustroj Slovanov v tem času. Iz opazovanj bizantinskih piscev o družbenem življenju Slovanov je mogoče videti rodovnoplemenske značilnosti njihove družbene ureditve: pri Slovanih ni vladal en človek, vse posle so opravljali skupno, živeli so v svobodi, imeli so veliko poglavarjev, ki pogosto niso bili složni, odločbe plemenskih skupščin so često kršili, življenja posameznika ni varovala urejena oblast, marveč grožnja s krvno osveto. To kaže na družbenopolitične oblike rodovnoplemenske družbe.

Med vojnami, ki so trajale več kot sto let, pa je ta organizacija vse bolj izgubljala prvotne čiste oblike rodovnih odnosov. Med Slovani je začel rasti bogatejši družbeni sloj, zainteresiran za plenjenje pri sosedih. Slovani so prehajali v obdobje vojne demokracije, ki loči rodovno plemensko od razredne družbe.

Pojavilo se je tudi suženjstvo. Zdi se sicer, da se do sredine 6. stoletja še ni moglo uveljaviti nad člani istega plemena. V suženjstvo so mogli priti samo tujci, vojni ujetniki. Poglavitni namen je bilo sprva pridobivanje odkupnine. Šele po naselitvi na Balkanskem polotoku in v Vzhodnih Alpah se je suženjstvo med Slovani bolj razširilo.

Podatki o velikem številu Slovanov pri vdorih prek Donave pričajo o združenju slovenskih in antskih plemen v plemenske zveze. Vendar so to le začasne zveze zaradi napadov ali obrambe, niso pa ustaljene politične oblike. Slovanska plemena so se morala še proti koncu 6. stoletja braniti vsako posebej proti bizantinski vojski, ki je prodrla v »Sklavinijo« (to je ozemlje Slovanov). Tej gospodarskodružbeni strukturi je ustrezala tudi ureditev slovanske vojske, ki je predstavljala plemensko, ljudsko vojsko z velikim številom borcev, pri napadih tudi žensk in otrok. Vse do konca 6. stoletja je bilo po poročilih bizantinskih piscev slovansko orožje skromno: kopje, lok s puščicami, ščit, razno orožje za boj od blizu.

Povsem napačno je mnenje, da Slovani niso bili prida sposobni za boj in da jim je do pravih uspehov pomagala le tuja (zlasti obrska) pomoč. Po poročilih bizantinskih piscev je mogoče od prvih napadov prek Donave do začetka 7. stoletja spremljati postopen napredek Slovanov v vojaški spretnosti.

Tako se je bizantinska vojska že leta 547 (štela je 15 tisoč mož) bala napasti Slovane, isto se je ponovilo tudi 551. Po številnih uspešnih bojih v naslednjih desetletjih lahko sklepamo, da so se Slovani v stoletnem boju z Bizantinci naučili spretno sukati meč. Kljub skromnemu orožju so postali odlična vojaška sila. To velja kljub dejstvu, da krepitev slovanske vojske od sredine 6. stoletja naprej ni bila le zasluga njih samih, ampak tudi posledica zveze z Obri. To pa je bil tretji vzvod in vzrok slovanskih napadov prek Donave: nanje so gotovo vplivala tudi premikanja ljudstev za Karpati. Najmočneje se je ta povezanost pokazala v obrskem vplivu na razširjanje Slovanov konec 6. in v začetku 7. stoletja.

O verstvu Slovenov v tem času imamo le nekaj skromnih poročil, ki pa si niso edina. Drži predvsem, da je pri Slovanih vladalo mnogoboštvo v obliki oboževanja naravnih sil. Vsekakor so tudi Slovani verovali v posmrtno življenje. O tem ne priča le skupni izraz »raj«, marveč tudi način pokopavanja mrličev in obredi, zvezani z njim.