Narodnostne, gospodarske in socialne razmere

Primorsko ozemlje, ki ga je novembra 1918 zasedla italijanska vojska in je bilo januarja 1921 z rapalsko pogodbo priključeno k Italiji, se je v razdobju med obema vojnama imenovalo Julijska krajina — Venezia Giulia. Obsegalo je avstrijske dežele Goriško-Gradiščansko, Trst in Istro, od dežele Kranjske pa idrijski in postojnski okraj ter trbiški okraj od Koroške. Od 1924 dalje je tudi Reka pripadala Italiji.

Velike razlike med zadnjim avstrijskim in italijanskim štetjem so bile le deloma posledica izseljevanja Slovencev in Hrvatov ter priseljevanja Italijanov. Nanje je vplivala predvsem težnja italijanskih oblasti, da prikažejo italijanski značaj novo priključenega ozemlja. Po nekaterih ocenah je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji okoli 550.000 Slovencev in Hrvatov, od tega nad 300.000 Slovencev, kar je v tistem obdobju pomenilo skoraj tretjino slovenskega naroda.

Geografska razporeditev prebivalstva se je kazala v socialni strukturi tako, da je slovensko in hrvaško prebivalstvo v pretežni večini pripadalo kmečki plasti, italijansko vzhodno od etnične meje pa višjemu meščanskemu razredu. V mestih je bil delavski razred narodnostno mešan. Asimilacija slovenskih in hrvaških delavcev je že pred prvo vojno prenehala, obenem pa se je v Trstu in Gorici razvijal tudi slovenski srednji meščanski razred, ki je z uveljavljanjem na gospodarskem področju začel ogrožati hegemonijo italijanske buržoazije. Gospodarski in socialni napredek slovenskega prebivalstva je bil glavni razlog za narodnostna nasprotja v mestih, ki so rasla od narodnega preporoda dalje in so po priključitvi dežele k Italiji prestopila mestne in deželne okvire.

Gospodarsko področje

Tu moramo razlikovati splošne razmere v deželi, ki jim daje pečat gospodarski razvoj mest, in razmere slovenske narodne skupnosti.

Gospodarstvo Primorske se je v preteklosti razvijalo v povezavi s podonavskim zaledjem. Z odcepitvijo dežele od tega zaledja in njeno pridružitvijo k drugi državi — Italiji je bil ta razvoj pretrgan, že pred tem pa ga je prizadela vojna. Med boji na soški fronti je bil skoraj popolnoma uničen gospodarsko najbolj razvit zahodni del dežele — Goriška.

S priključitvijo dežele k Italiji je bil porušen tisti gospodarski sistem, na katerem je slonel stoletni razvoj in napredek. Nove državne meje so postavile meje tudi gospodarstvu: zaprle so mu pot proti severu in odprle proti jugozahodu. Z razpadom habsburške monarhije so odpadli privilegiji, ki jih je avstrijska vlada desetletja nudila svojemu glavnemu pristanišču — Trstu. Z novo razmejitvijo so bile pretrgane zveze z zalednimi deželami, katere je Trst prek trgovskega prometa zalagal z blagom. V teh deželah so nastale nove države, ki so svoja tržišča zavarovale z ostro carinsko politiko. Pristanišča na severnem Jadranu, ki so bila prej edino okno v svet za obsežno avstro-ogrsko ozemlje, so spričo številnih in pomembnejših pristanišč v Italiji izgubila svojo vrednost.

Te spremembe so povzročile gospodarsko krizo, ki je bila najbolj občutna v trgovskem prometu. Kriza v prometu je povzročala zastoj drugih gospodarskih panog in zastoj v urbanizaciji in rasti populacije. Pomorski promet blaga se je od 1913 do 1923 znižal od 5 milijonov in pol na 2 miljona 700.000 ton. Šele 1930 je dosegel skoraj predvojno količino, nato je po 1938 porastel zaradi vojnega gospodarstva. Toda ostal je na stopnji tranzita, brez vmesne trgovske dejavnosti. Hkrati s pomorskim prometom je upadel železniški promet blaga. Kriza v prometu je povzročila krizo v brodarstvu. Leta 1913 je bilo v Trstu 236 registriranih ladijskih enot s 700.000 BRT, 1935 pa le še 185 ladijskih enot s skupno 572.848 BRT.

Rešitev tržaškega gospodarstva se je kazala v preusmeritvi od mednarodne trgovske dejavnosti na industrijsko proizvodnjo, ki pa je le počasi napredovala. Kmalu po vojni so domači italijanski industrijski krogi kljub velikim izgubam v investicijah v notranjosti avstrijskih dežel, v neporavnanem vojnem posojilu in vojni škodi, kljub visokim davčnim obremenitvam, porušenim obratom in tako dalje še razpolagali z tolikšnim industrijskim potencialom, da so mogli obnoviti dejavnost. Razvoj industrije je podprla zlasti Banca commerciale triestina. Upoštevati pa je treba tudi, da je italijanski kapital pod izredno ugodnimi pogoji prevzemal obrate lastnikov, ki niso živeli v Julijski krajini. Tako je za minimalno odškodnino prevzel železarno v Škednju, ki je bila last KID, rudnike v Labinu ter Jadransko banko v Trstu in podružnice ljubljanske banke, ki so bile glavna gospodarska oporišča slovenskega meščanstva na Primorskem.

Kampanja za industrializacijo Trsta se je razvila po 1927 z ustanovitvijo proste industrijske cone (zona franca), ki je obsegala celo tržaško občino in uživala carinske, davčne in druge olajšave. Tedaj se ponovno začne razvijati ladjedelništvo, ki doseže v industriji najvišji vzpon, rafinerije olja, plavži v Škednju in druge panoge. V notranjosti dežele pa se razvijajo lesna industrija, rudniki v Idriji, v Rablju in v Labinu, cementarna v Anhovem, mreža elektrarn na Soči in industrija predelovanja in konzerviranja rib v istrskih mestih. Industrijski obrati v okolici Gorice in v Ajdovščini pa ne napredujejo.

Celotni razvoj obnovljene industrijske proizvodnje vseeno ni dosegel predvojne stopnje. Značilni so bili viški in padci, sedaj v eni sedaj v drugi panogi. Po svetovni gospodarski krizi v začetku tridesetih let, ki je potisnila industrijo in druge panoge na izredno nizko stopnjo, je v gospodarstvo Julijske krajine resneje posegla država. Finančni zavodi in močnejša podjetja v notranjosti Italije so postopoma absorbirali primorska podjetja, kar je vodilo k vključevanju lokalnega gospodarstva v italijanski sistem. Leta 1933 je vlada ustanovila inštitut za industrijsko obnovo (IRI), ki je financiral in upravljal primorska industrijska podjetja in rudnike. Šele po 1938 si je industrijsko gospodarstvo deloma opomoglo, ko je s preorientacijo na vojno gospodarstvo nastopila konjunktura. Tedaj je tudi zaposlenost dosegla najvišjo stopnjo po vojni.

Sicer pa je italijanska država v dvajsetletni dobi gospodovanja v Julijski krajini vložila še največ kapitala v investicije javnega značaja. Poleg obnavljanja v vojni porušenih objektov je bila večjega pomena graditev istrskega vodovoda, elektrifikacija železnic, graditev javnih cest in objektov v vojaško strateške namene in podobno. Toda ta javna dela so usmerjali politični in strateški interesi, saj je šlo za italijanizacijo in popolno vključitev dežele v italijansko državo in za obrambo ali bolje za agresivno italijansko državno politiko na tistem območju, ki je mejilo z Jugoslavijo.

Omenjene stopnje napredka pa po dosedanjih ocenah niso mogle nadomestiti izgub v prometu, v kmetijstvu in nekaterih drugih panogah, ki so se razvijale pred vojno. V dvajsetletni dobi, kolikor je bila Julijska krajina pod Italijo, je bila vseskozi značilna labilnost v gospodarstvu in dejanska perspektiva ni bila v resnici nikoli zagotovljena.

Omenjene gospodarske panoge in finančni kapital je bil seveda v rokah italijanske buržoazije, le redka manjša podjetja so bila tudi last slovenskih lastnikov in še te je fašistična oblast načrtno razlaščala. Zato je bil za slovensko prebivalstvo razvoj industrijskih panog pomemben toliko, kolikor je zaposloval delovno silo. Z upadanjem mestnega gospodarstva po prvi svetovni vojni se je ustavil tudi dotok slovenskih delavcev z dežele, kar je za slovensko prebivalstvo pomenilo gospodarski primanjkljaj.

Slovenska narodna skupnost

Življenje je bilo odvisno od kmetijstva, ki pa je bilo že v preteklosti skrajno razdrobljeno in revno. Po podatkih iz 1902 je izmed 86.000 poljedelskih obratov kar 23.000 obsegalo manj kot hektar površine, 38.000 pa površino 1—5 hektarjev. To pomeni, da je četrtina vseh kmetijskih posestev imela manjšo površino, kot jo zahteva življenjski minimum pri srednje rodovitni zemlji. V tej strukturi, ki se je razlikovala po posameznih območjih, tiči glavni gospodarski problem Slovencev v Julijski krajini, problem, ki se je še posebej zaostril po prvi svetovni vojni.

Vsi tisti elementi, ki so povzročali po prvi vojni splošno krizo v deželnem gospodarstvu, so v podvojeni meri prizadeli kmetijsko gospodarstvo: vojna škoda, vojna posojila, devalvacija lire, menjava avstrijskih kron in izguba tržišča za kmetijske pridelke. Tem elementom so se pridružili še povišani davki in nov davčni sistem.

Vojno odškodnino je italijanska vlada v začetku še kar redno izplačevala, toda že 1920 je izplačevanje omejila, pozneje pa je škodo poravnavala z obligacijami namesto z denarjem; obligacije so dosegale le 80% realne vrednosti odškodnine. Z omejevanjem izplačevanja vojne odškodnine se je seveda zaustavljala tudi obnova porušene dežele. Vojnih posojil, ki so bila za nekatere obvezna, z razpadom monarhije nihče ni vračal. Menjava avstrijskih kron v lire je znašala 60% vrednosti, poleg tega pa prav kmečko prebivalstvo ni uspelo zamenjati vseh svojih prihrankov zaradi kratkega roka in prirojenega nezaupanja. Denarja, naloženega v bankah onstran rapalske meje, italijanska vlada ni menjala, le za gospodarske zadruge je to opravila leta 1924 v višini 25 milijonov lir. Z novo državno razmejitvijo je Primorska izgubila svoj privilegirani položaj pri izvozu in prodaji vina, sadja, sočivja in mesnih izdelkov, saj je bilo v Italiji teh pridelkov dovolj in tako so slovenski kmetovalci ostali brez zaslužka.

Po letu 1924 so bili naloženi kmetu novi davki, še posebej pa ga je prizadel nov način pobiranja davkov. V Avstriji je davkoplačevalec poravnaval davke neposredno državi, kar mu je omogočalo odlaganje, dotlej ko je prišel do zaslužka. Italijanska država pa je davke pobirala prek zaupnikov, to so bili večinoma finančni zavodi, ki niso poznali ne popuščanja ne odlaganja izterjatev. Poleg tega pa so zaračunavali provizijo. K navedenim bremenom je treba dodati še zakonske ukrepe, ki so omejevali lastninske pravice slovenskih in hrvaških kmetov. Zaradi strateškega značaja obmejnega ozemlja je zakon omejeval prodajo, preureditev, investicije in tako dalje na kmečkih posestvih in dovoljeval razlastitve zemljišča za gradnjo vojaških objektov. Leta 1927 je bila odvzeta prebivalstvu pravica izkoriščanja skupne zemlje — jusarske ali srenjske pravice. Ta zemlja je bila izročena občinskim upravam. Toda občin niso upravljali voljeni sveti in odbori, marveč od vlade imenovani »podestà«. Ti večinoma niso bili domačini; občine so upravljali v skladu z raznarodovalno politiko, kar pomeni, da so delovali v škodo slovenskega kmeta.

Za sanacijo krize v kmetijstvu je bil že 1920 ustanovljen poseben državni zavod — Ente per la rinascita agraria delle tre Venezie. Toda njegova osnovna naloga je bila, da odkupi slovenska in hrvaška kmetijska posestva in da naseli na razlaščeno zemljo italijanske kolone. Že pred fašizmom je torej obstajala zamisel o popolni italijanizaciji slovenskega ozemlja, kar je fašistična oblast po 1922 in posebej v tridesetih letih sistematično uresničevala. Sistem za razlaščanje je bil naslednji: obubožanemu kmetu so italijanske banke ponudile posojila za poravnavo davkov, vračal naj bi jih z vojno odškodnino. Vojno odškodnino je kmet dobil zelo pozno, znižano, ali pa nikoli, medtem so se nakopičili dolgovi, davki in obresti. Banke, ki so kmeta kreditirale, so tedaj sprožile prodajo posesti na dražbi s poslopji, živino in orodjem, ki ga je po minimalni ceni kupil zavod za agrarni preporod. Razlaščeni kmet je postal kolon na lastni zemlji ali pa se je moral odseliti v tujino. Na nekatera razlaščena posestva pa so se naselili italijanski koloni in do 1938 so na 178 posestvih že živele 104 italijanske kolonske družine, ki jim je oblast nudila največje ugodnosti, da bi se obdržale. Zavod za agrarni preporod je še v dobi narodnoosvobodilne vojne razlaščal deportirane in aretirane slovenske družine in na njihovo zemljo naseljeval kolone. To je bila torej načrtna politika fašističnega režima za raznarodovanje na gospodarskem področju; uradno se je imenovala »politika za etnično bonifikacijo«.

V prvem desetletju po vojni, dokler je fašistična oblast še dopuščala legalne slovenske organizacije, so politiki za »etnično bonifikacijo« poskušale kljubovati slovenske zadružne organizacije. Te so bile ustanovljene že v začetku stoletja prav z namenom, da pomagajo slovenskemu kmetu pri pridelovanju, prodaji pridelkov in s kreditiranjem. Po vojni so bile zadruge sicer v hudi krizi zaradi zavlačevanja zamenjave avstrijskega denarja in nepovrnjenih vojnih posojil, vendar so si v letih 1924—1928 nekako opomogle. Skoraj po vseh slovenskih krajih so obstajale konzumne, mlekarske, vrtnarske, stavbinske, vinarske ali druge zadruge. Najbolj pomembne pa so bile posojilnice in hranilnice, ki so reševale slovensko posest pred rubeži. Leta 1928 je bilo 414 zadrug, od tega 149 posojilnic, povezanih v zadružnih zvezah v Gorici in v Trstu.

Ta mogočna organizacija je ustvarjala gospodarsko podlago narodnopolitičnemu gibanju, ki si je do 1928 legalno prizadevalo za ohranitev slovenskega značaja dežele. Zato so bile zadružne zveze, tako kot politične in kulturne organizacije, do 1930 razpuščene ali pa vključene v fašistične zadružne organizacije. Enako usodo so doživele delavske zadruge v Trstu, ki so vključevale italijanske in slovenske delavce in so bile v rokah socialistične stranke.

Razen v zadružnih posojilnicah in hranilnicah so imeli Slovenci vložen kapital še v Jadranski banki v Trstu, v podružnicah ljubljanske Kreditne banke v Trstu in Gorici ter v podružnici praške Živinostenske banke v Trstu; soudeleženi so bili tudi v upravi. Izselitev slovenskega kapitala in likvidacija teh ustanov — do leta 1928 — je neposredno prizadela slovensko skupnost. Dodatno gospodarsko škodo je le-ta utrpela tudi zaradi požigov, razdejanj in zasedb narodnih domov in drugih sedežev organizacij. Le nekatere parcele s porušenim domom je oblast tudi odkupila.

Obenem s propadanjem kmetijskega gospodarstva so upadale tudi druge dejavnosti: obrtniška, gostilničarska, drobna trgovska in tako dalje. Poleg gospodarske krize je na to dejavnost vplival še pritisk fašističnih oblasti, ki so izdajale obrtna dovoljenja pod pogojem, da so se lastnik in njegova družina vpisali v fašistično organizacijo. Z uničenjem zadružnih organizacij, bančnih zavodov, obrtniške dejavnosti in drugih gospodarskih jeder je fašistična oblast že v prvem desetletju po vojni praktično uničila gospodarsko podlago slovenske narodne skupnosti in jo izročila italijanskemu finančnemu kapitalu.

Družbenosocialno področje

Kriza v deželnem gospodarstvu, ki se v prejšnje strukture ni moglo vrniti, v italijanski sistem pa se je vključevalo z velikimi težavami, je povzročila družbeno krizo, ki se je kazala v proletarizaciji kmeta, brezposelnosti in izseljevanju.

Brezposelnost je nihala sorazmerno z viški in padci v proizvodnji. Italijanski zgodovinarji navajajo za leto 1932, ko je gospodarska kriza dosegla vrhunec, samo za tržaško pokrajino 14.902 brezposelna v industriji, 3963 v pomorstvu in 995 v kmetijstvu. Leta 1933 je bilo samo v Trstu 30.000 oseb brez dela. Pozneje, ko je država začela uvajati sanacijske ukrepe, se je to število zmanjšalo, 1935 na okoli 20.000, 1938 pa na 12.000 brezposelnih. To upadanje v letih pred drugo vojno pa ni bilo toliko posledica stabilizacije gospodarstva, kolikor posledica vojnega gospodarstva pa tudi izseljevanja.

Izseljevanje Primorcev, zlasti Slovencev in Hrvatov, je značilno za vse obdobje med vojnama. Medtem ko je bilo preseljevanje pred prvo vojno usmerjeno s podeželja v bližnja mesta, se je med dvema vojnama preusmerilo v inozemstvo. Primorska mesta spričo gospodarskega propadanja niso mogla več zaposlovati obubožanega deželana, saj se je celo delavstvo iz industrijskih krajev izseljevalo drugam. Izseljevanje pa ni bilo samo gospodarske narave, temveč je bilo tudi posledica narodnih in političnih pritiskov.

Kmalu po vojni so se izselili zlasti ljudje, ki so prišli na Primorsko po službeni poti, kot uradniki, železničarji in učitelji. Izobražence slovenske ali hrvaške narodnosti je italijanska oblast načrtno izganjala prek meje v Jugoslavijo, češ da so nevarni italijanskim interesom. Mnogi pa so odhajali prostovoljno iz strahu pred negotovo gospodarsko in politično bodočnostjo, ali pa se niso vrnili iz medvojnega begunstva.

Izseljevanje Slovencev in Hrvatov je doseglo višek med splošno gospodarsko krizo in ob sočasni zaostritvi fašističnega totalitarnega režima, to je po letu 1926. Tedaj so odhajali politični in kulturni delavci, odpuščeni učitelji in uradniki, brezposelni delavci, s podeželja pa kmetje, ki jim je šlo posestvo na boben, sinovi bajtarjev in malih pa tudi srednjih kmetov, ki jih zemlja ni mogla prehraniti, možnosti zaposlitve pa ni bilo. Značilno je bilo odhajanje kmečkih deklet v notranjost Italije ali v inozemstvo, zlasti v Egipt, kjer so se zaposlovale kot služkinje. Upoštevati pa je treba še tisto mladino, ki se je šolala v Jugoslaviji in je tu ostala, ker v Julijski krajini ni imela možnosti opravljati svoj poklic. Poseben val izseljencev spada v leto 1935, ko so bežali v Jugoslavijo možje in fantje, da so se izognili mobilizaciji za vojno v Etiopiji.

Izseljevanje je bilo glavni razlog za izredno nizek naravni prirastek prebivalstva tako na kmečkem podeželju kot v mestih. Količnik rodnosti se je do 1927 znižal v tržaški provinci od 4,4 na 1,6, v goriški od 11,5 na 4,5, v istrski pa od 14,4 na 7,5.

Pred drugo svetovno vojno je bilo samo v Jugoslaviji naštetih približno 70.000 Slovencev in Hrvatov iz Julijske krajine, okoli 30.000 jih je bilo v Južni Ameriki, od tega 20.000 v Argentini, nad 5000 pa v evropskih državah.

Iz notranjosti Italije so se doseljevali predvsem funkcionarji, policisti, fašistični miličniki, oficirji, učitelji, zdravniki, uradniki in tako dalje: 1931. je število priseljenih Italijanov znašalo 129.000.

Navzlic tem imigracijam se narodnostna struktura Julijske krajine do druge svetovne vojne ni bistveno spremenila. Izgonom z zemlje je kljuboval predvsem kmet, tako kot je kljuboval poitalijančenju z gojenjem nacionalne zavesti. Slovenski srednji sloj v mestih pa je bil gospodarsko skoraj popolnoma uničen že v prvem desetletju po vojni.

Fašistična oblast je leta 1936 znova opravila štetje prebivalstva (glej zgornjo tabelo), ki je po eni strani pokazalo, da je bilo štetje leta 1921 nepravilno, po drugi pa, da se navkljub sedemnajstletni pripadnosti k Italiji in štirinajstletnemu fašističnemu raznarodovalnemu pritisku slovensko prebivalstvo ni poitalijančilo. Štetje Slovencev in Hrvatov leta 1936 namreč ni bilo javno, oblast ga je opravila le za interne politične potrebe, zato ni imela interesa ponarejati številke. Padec števila Slovencev in Hrvatov, ki naj bi jih bilo po prvi vojni okoli 550.000, je torej treba pripisati predvsem izselitvam in nizkemu naravnemu prirastku, ki pa je bil tudi posledica poslabšanih življenjskih razmer.

Navzlic močni emigraciji je podeželje ostalo strnjeno naseljeno s Slovenci. Priseljeni Italijani so tu pomenili le majhne in nepomembne otoke, brez moči za dejansko italijanizacijo okolja. Z njimi je opravila narodnoosvobodilna vojna. Pač pa se je v dvajsetletju pod Italijo spremenila socialna struktura. Kmetje so obubožali in se proletarizirali, delavci so se izseljevali ali pa so se spreminjali v sezonske delavce, srednja plast v mestih pa je bila dobesedno razteptana; tisti, ki so se obdržali, so bili potisnjeni v podrejen položaj. Izmed izobražencev so večinoma ostali duhovniki in posamezni upokojeni učitelji, uradniki ali ljudje svobodnih poklicev.

Politične in kulturne razmere

Uprava

Na osnovi določil premirja, sklenjenega 3. 11. 1918 med avstro-ogrsko in italijansko vojsko, je bila Julijska krajina do dne, ko naj bi mirovna konferenca določila razmejitev med Italijo in Jugoslavijo, zasedeno ozemlje z vojaškim zasedbenim režimom. Ob razpadu Avstro-Ogrske so civilno oblast v slovenskem delu dežele prevzeli slovenski narodni sveti, v Trstu pa narodno mešani Odbor za javno blaginjo. Italijanska oblast je te organe razpustila in v večjih, narodnostno mešanih krajih vzpostavila predvojne občinske odbore, drugje, predvsem na slovenskem in hrvaškem podeželju, pa je imenovala civilne komisarje, da so upravljali okraje in občine.

Odlaganje razmejitvenega vprašanja na mirovni konferenci je italijansko vlado prisililo, da je julija 1919 odpravila vojaško upravo in vzpostavila generalni civilni komisariat na zasedenem ozemlju. Kot osrednji izvrševalni organ je ustanovila Osrednji urad za nove pokrajine v Rimu, ki je imel tudi nalogo postopno usklajevati upravo novih pokrajin z italijansko. Po aneksiji januarja 1921 je bila na Julijsko krajino postopoma razširjena italijanska zakonodaja, vendar je ta proces trajal tja do 1927.

Julijska krajina je bila do 1923 združena v eno upravnopolitično enoto. Oktobra 1922 je bil odpravljen izredni režim s komisariatom in upravo dežele je prevzel od vlade imenovani prefekt, ustrezno z ureditvijo v Italiji, za Goriško in Istro pa sta bila imenovana podprefekta.

Januarja 1923 je fašistična vlada deželo razdelila na pokrajine — provincie, kakršne so imeli v Italiji. Ustanovljena je bila tržaška provinca, ki je poleg mesta z okolico obsegala še južni pas goriškega ozemlja od Tržiča prek Sežane do Postojne. Istra je postala puljska provinca, po 1924, ko je bila Italiji priključena tudi Reka, so ustanovili še reško ali kvarnersko provinco. Preostali večji del nekdanje Goriško-gradiščanske dežele, z okraji Idrija in Trbiž vred, so priključili k že obstoječi videmski ali furlanski provinci. Tako upravno razdelitev je narekoval cilj, da se ozemlje vzhodno od etnične meje, ki je bilo kompaktno naseljeno s slovenskim prebivalstvom, porazdeli, tako da Slovenci v nobeni provinci niso imeli večine. Pozneje, ko so v Italiji uvedli totalitarni fašistični režim, ki je vnaprej onemogočil vsakršno afirmacijo neitalijanskih narodnih skupnosti, je bila konec 1926 ustanovljena goriška provinca, vendar v ožjih mejah, kot jih je imela ob okupaciji.

Pod okupacijo

V dveletni dobi okupacije je politično življenje potekalo v silno napetih okoliščinah. Poleg okupacijskega režima, ki je dušil svoboščine zlasti med slovenskim prebivalstvom, je napetost ustvarjalo še dolgotrajno in neučinkovito reševanje mejnih vprašanj, ki je poglabljalo nacionalna nasprotja. Na drugi strani pa je bil to čas rasti revolucionarnih delavskih sil, ki so tako kot po drugih evropskih državah v povojnih razrvanih razmerah videle možnosti, da spremenijo družbeni red.

Italijanske oblasti so prišle na Primorsko nepripravljene na srečanje s prebivalstvom drugih narodnosti. Okoliščin, ki so izvirale iz predvojnih nacionalnih nasprotij, niso poznale, bile so pod vplivom tradicionalne miselnosti domače italijanske buržoazije o manjvrednosti slovanskih ras in so tako tudi ravnale. Da bi si pridobile naklonjenost slovenskega prebivalstva, so ubirale na videz dobrohotno in prijazno politiko, zlasti z organizacijo preskrbe, hkrati pa so čedalje bolj zaostrovale policijske ukrepe, da bi odstranile vse, kar bi utegnilo ogrožati italijanske nacionalne interese na zasedenem ozemlju. Poleg zapornih kazni, ki jih je izrekalo vojaško sodišče za nepomembne politične prekrške, so slovensko prebivalstvo posebej prizadele internacije bivših avstro-ogrskih vojakov in izobražencev, izgoni v Jugoslavijo, prepovedi zborovanj, organizacij in stikov čez demarkacijsko črto, cenzura, zaplembe tiska in podobno.

V letih 1919—1920 je za politični položaj v deželi značilen vzpon revolucionarnega delavskega gibanja. Italijanski socialisti v Julijski krajini so se kmalu po okupaciji pridružili socialistični stranki v Italiji, ki je bila izrazito revolucionarna in je že 1919 postala sekcija Komunistične internacionale. Slovenski socialni demokrati so se na deželni konferenci 6. 4. 1919 organizirali v samostojno stranko in tudi sprejeli načela in taktiko oktobrske revolucije in diktature proletariata. Spričo enake usmerjenosti socialistov obeh narodnosti, spričo splošnega revolucionarnega razpoloženja in okoliščin, ki so kazale na možnost revolucije, so se na deželni konferenci 21. 9. 1919 pridružili italijanski socialistični stranki, poudarjajoč, da združitev ne zanikuje načela o pravici narodov do samoodločbe. Odtlej pa do začetka narodnoosvobodilnega boja v Julijski krajini ni bilo posebne delavske organizacije za Slovence in Hrvate, marveč je bilo slovensko delavsko gibanje sestavni del italijanskega gibanja.

Delavske organizacije v Julijski krajini, politične, sindikalne, kulturne in gospodarske, so do jeseni 1920 naglo naraščale. Socialistična stranka je štela okoli 9000 članov vseh treh narodnosti povezanih v 73 sekcijah. Poleg industrijskih krajev Trsta, Tržiča, Pulja in tako dalje so nastale organizacije tudi po slovenskih kmečkih občinah, ki so vključevale po več desetin članov. Italijanskim časopisom Il Lavoratore, Il Proletario in Avanguardia se je februarja 1920 pridružil delavski list v slovenščini Delo, ki ga je urejal Ivan Regent. Moč delavskega gibanja pa se je še posebej kazala v množičnih organizacijah. Sindikalne organizacije so do decembra 1920 narasle na 36.000 članov, delavske zadruge pa so združevale nad 30.000 članov in so bile najštevilnejša in najbolje organizirana tovrstna ustanova v Italiji. Kulturno izobraževalno dejavnost sta vodila Višja kulturna sveta za italijanski in za slovenski proletariat, razvijala pa se je v podružnicah Ljudskega odra in v italijanskih kulturnih krožkih, s poudarkom na vzgoji množic v marksističnem duhu.

Gibanje teh vsestransko organiziranih množic se je kazalo v neprestanih manifestacijah in stavkah. Ljudje so bili prepričani, da se bliža trenutek za prevrat družbenega reda in mlajši, posebno revolucionarni socialisti so predvidevali, da se bo iskra upora vžgala prav v Trstu in se od tu razširila na vso Italijo. Za radikalizacijo delavskega gibanja so italijanski nacionalisti in oblasti krivile Slovence, češ da stopajo v socialistične organizacije zgolj iz narodnostnih motivov in potiskajo delavsko gibanje v revolucionarno smer, da bi prek revolucije zadostili svojim narodnim aspiracijam. Za dotok slovenskih množic v delavsko gibanje je bilo odločilno dejstvo, da je pretežna večina slovenskega prebivalstva pripadala nižjim, socialno in gospodarsko ogroženim in med vojno najbolj prizadetim plastem in obenem tisti narodni skupnosti, ki ji je italijanski nacionalizem že pred vojno odrekel pravico do lastnega razvoja. V novih okoliščinah so Slovenci le od proletarskega internacionalizma, revolucije in spremembe družbenega reda po zgledu oktobrske revolucije pričakovali rešitve vprašanj obojne narave, socialne in narodnostne.

Italijanski meščanski tabor, pred vojno združen v liberalnonacionalni stranki, se je po vojni razcepil na vrsto strank, od skrajno desnih nacionalistov do levičarskih republikancev. Vse stranke so bile kljub podpori okupacijskih oblasti šibke, omejene na mesta in brez vpliva na množice. Razen po splošnih nazorih so se razlikovale tudi po odnosu do neitalijanskega prebivalstva v deželi. Nacionalisti in fašisti so si prizadevali za njegovo hitro in nasilno asimilacijo, liberalci in konservativci so tudi predvidevali nasilno asimilacijo, vendar postopno, republikanci in klerikalci pa so vsaj deklarativno priznavali manjšini narodne pravice, računajoč, da jo bosta višja kultura in demokratične tradicije same po sebi vključile v italijansko narodno skupnost. Vse te stranke pa so gojile skupno težnjo: da se uveljavi londonska pogodba in takoj priključi zasedeno ozemlje k Italiji. Težnja zagotoviti italijanske interese na vzhodnih mejah in strah pred revolucijo sta postala vzgib za njihovo postopno povezovanje. Pobudo v tej smeri je prevzela nova, spomladi 1919 ustanovljena fašistična organizacija, ki je z nasilnimi akcijami pokazala, kako naj se uveljavijo italijanske težnje na spornem ozemlju in kako naj se zavaruje obstoječi družbeni red.

Slovenske meščanske stranke, narodnoliberalna, klerikalna in agrarna, ki so po okupaciji prenehale delovati, so se v avgustu 1919 združile v enotno politično društvo Edinost pod predsedstvom dr. Josipa Vilfana. Društvo si je prizadevalo postati zastopnik vseh teženj slovensko-hrvaške narodne skupnosti na zasedenem ozemlju. Svojo dejavnost je usmerilo predvsem v zaščito jezikovnih in šolskih pravic, v proteste zoper okupacijske ukrepe ter v obnovo kulturnih in gospodarskih ustanov. Toda še preden si je slovensko narodno gibanje opomoglo iz povojne omrtvičenosti, ga je že zadel tisti usodni udarec, ki je vzbudil upravičeno slutnjo, da Slovenci in Hrvatje v Italiji ne bodo imeli pravice do svobodnega narodnega razvoja. Dne 13. 7. 1920 so fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu, sedež osrednjih političnih, kulturnih in gospodarskih organizacij. S tem dejanjem so fašisti nameravali ovirati pogajanja med Italijo in Jugoslavijo, obenem pa so okrepili nacionalistične težnje in utrdili lastni ugled. To jim je bilo tudi potrebno za začetek ofenzive zoper delavsko gibanje, ki je ogrožalo buržoazni družbeni red.

Dva meseca po požigu, septembra 1920, medtem ko so delavci v Italiji zasedali tovarne, je v Julijski krajini izbruhnila največja splošna stavka. Delavci so zahtevali odpravo izrednega režima, obenem pa so s stavko nameravali preprečiti vzpon fašističnega gibanja, ki je po požigu Narodnega doma namenilo udarce njihovim ustanovam. Socialistična stranka ni bila pripravljena za resnejše politične akcije, zato so združene nacionalistične, vojaške in policijske sile stavko z lahkoto zlomile. Neuspeh stavkajočih je okrepil nacionalistične struje in dokončno postavil fašiste na čelo reakcionarnega nasprotnega udarca. Poraz delavskega gibanja pa je bil tudi posledica razkroja v socialistični stranki, ki se je v tem času že cepila na komunistično in socialistično-reformistično krilo. Za Julijsko krajino je značilno, da so se cepile le sekcije v italijanskih ali narodnostno mešanih krajih, medtem ko so se slovenski socialisti zlasti na podeželju opredeljevali za komunistično strujo. Na izrednem kongresu italijanske socialistične stranke v Livornu 15.—21. 1. 1921 so zastopniki iz Julijske krajine oddali 4462 glasov komunistični struji, 3286 glasov socialistični-unitarni, 30 glasov pa reformistični struji. Ker večinska socialistična struja ni hotela izključiti reformistov, so komunisti ustanovili Komunistično stranko Italije in k njej so pristopili tudi slovenski socialisti, razen redkih izjem. Komunistična stranka je v naslednjih letih postala glavna nosilka protifašističnega odpora.

Po aneksiji

V januarju 1921, ko je bila Julijska krajina priključena k Italiji, je bila v deželi naslednja politična situacija: socialistični tabor, ki je v mesecih po okupaciji vsestransko napredoval, je bil potisnjen v defenzivo. Slovenski meščanski narodnjaški tabor, ki so ga zadeli fašistični udarci, še preden si je utegnil začrtati svojo politiko, je po aneksiji poskušal prilagoditi delovanje novim razmeram; italijanske meščanske stranke, ki so bile po zasedbi nepomembne in nesposobne za vsak resnejši nastop, so se zatekle pod zastavo nacionalizma ter se z redkimi izjemami pridružile fašizmu; tem silam so bile odločno naklonjene italijanske krajevne oblasti pa tudi vlada.

Posledice spremenjenih političnih okoliščin so se pokazale na parlamentarnih volitvah 15. 5. 1921. Volitve so bile razpisane predvsem s težnjo, da se v italijanskem parlamentu zmanjša število socialističnih poslancev in zagotovi veljava vladajočemu razredu, kar je omogočal tako razcep v delavskih vrstah kakor povezovanje desničarskih meščanskih struj, ki so se za volitve združile v nacionalne bloke, katerih vodstvo so večinoma prevzeli fašisti.

Julijsko krajino so za volitve razdelili na tri volilna okrožja v mejah nekdanjih avstrijskih dežel: Goriška, Trst, Istra. Politično društvo Edinost se je udeležilo volitev pod imenom Jugoslovenska narodna stranka. Poudarjalo je, da stopa v volilni boj zgolj zato, da dobijo Slovenci in Hrvatje v italijanskem parlamentu svoje zastopnike, ki si bodo prizadevali za zaščito narodnih pravic. Na gospodarskem področju pa so se kandidati obvezali zastopati pospešitev obnove, izplačila vojne odškodnine, obnovo deželne in občinske avtonomije, podporo kmetom in socialno pravičnost.

V goriškem volilnem okrožju Jugoslovenska narodna stranka ni imela nevarnih nasprotnikov. Italijanski blok je bil šibek in omejen na Gorico s furlansko okolico, medtem ko je bil socialistični tabor razcepljen v dveh strankah, od katerih je le komunistična imela vpliv tudi na Slovence. Jugoslovenska narodna stranka je tako dobila 59,98%, komunistična stranka 17,33%, daleč za njima je bil blok z 8,26% glasov ter socialistična (7,4%), ljudska (4,4%) in republikanska stranka (2,4%). V tržaškem okrožju je zmagal italijanski nacionalni blok s 45,34%, na drugem mestu so bili komunisti z 19,99%, Jugoslovenska narodna stranka pa je bila z 8,78% na zadnjem mestu, za socialisti in republikanci, ki so dobili 12,4% oziroma 13,4% glasov. V Istri je tudi zmagal nacionalni blok s 55,37%, na drugem mestu je bila Jugoslovenska stranka z 21,41% glasov, tretje mesto je pripadlo komunistom, ki pa so dobili le 7,05%. Druge stranke, socialistična, ljudska in republikanska so dobile v Istri od 4 do 7% glasov.

V vsej deželi sta bila italijanski nacionalni blok in Jugoslovenska narodna stranka v ravnotežju, saj sta imela vsak po približno 34% glasov, kar je v danih razmerah pomeniloza Jugoslovensko stranko velik uspeh. Toda mandati so bili po okrožjih razporejeni tako, da jih je več pripadlo italijanskim nacionalistom kot slovenskim narodnjakom. Blok je dobil osem mandatov, tri v Trstu, pet v Istri (na Goriškem nobenega), Jugoslovenska stranka pa pet mandatov, štiri na goriškem in enega v Istri (J. Vilfan, V. Šček, K. Podgornik, J. Lavrenčič, U. Stanger). Komunistična stranka je v vsej deželi dobila tretje mesto s 14,3% glasov in dvema mandatoma (N. Bombacci in G. Tuntar). Ostale stranke niso dobile nobenega mandata. Sicer pa je treba vedeti, da so bili rezultati volitev tudi posledica ostrega fašističnega terorja, ki je neovirano divjal zlasti po istrskih vaseh in v okolici Trsta, kljub zagotovilom vlade o demokratičnem in svobodnem volilnem postopku.

Fašistično nasilje se je 1921 razvilo v pravo ofenzivo, ki je trajala do prihoda fašistov na oblast leta 1922. Fašistično gibanje se je v začetku 1921 tudi številčno toliko okrepilo, da je lahko začelo s splošnim terorjem. Vzpostavilo je svoje množične organizacije v sindikatih, ki so med stavkami imeli vlogo stavkokazov. Množična osnova fašističnega gibanja so bili ljudje iz srednjega sloja, priseljenci iz Italije, demobilizirani oficirji in avanture željna mladina. Finančno so gibanje podpirali visoki kapitalistični krogi, lastniki ladjedelnic in tovarn, ki so mu dajali na voljo svoje prostore, tovornjake za prevoze na akcije in denar. Udarna sila fašizma so bile oborožene akcijske čete — squadre d’azione, ki so štele 30 do 50 mož. Spričo vojaške organiziranosti, bojevitosti članov (bivši vojaki, mladina) in stalne pripravljenosti so se čete lahko naglo zbrale in bliskovito napadle nasprotnika, ki večinoma ni bil pripravljen na obrambo. Najprej in najpogosteje so fašisti napadali v mestih, v Trstu, Tržiču, Pulju in tako dalje, kjer so jim bili glavna tarča komunisti. Že v februarju in marcu so požgali ali razdejali Delavski dom v Trstu, tiskarno časopisov Il Lavoratore in Delo, komunistične krožke v predmestjih, delavske domove v Pulju, Kopru, Valdoltri in drugje. Hkrati so napadli srbsko pravoslavno šolo in tiskarno narodnjaškega dnevnika Edinost.

Iz mest so čete s tovornjaki odhajale na podeželje, v slovenske in hrvaške vasi, kjer so kot »kazenske ekspedicije« v nekaj urah razdejale vse, kar jim je bilo pač trn v peti. Višek je teror dosegel med volilno kampanjo aprila in maja 1921. S preganjanjem agitatorjev za komunistično in slovansko listo, s požigi poslopij, z razganjanjem volivcev, splošnim ustrahovanjem, z razbijanjem volilnih skrinjic, ponarejanjem rezultatov in podobno so fašisti zagotovili zmago nacionalnih blokov v Trstu in v Istri. Po podatkih italijanskih zgodovinarjev je bilo do konca leta 1921 v Julijski krajini požganih ali razdejanih 134 poslopij, med njimi 100 sedežev kulturnih društev slovenske narodnjaške ali komunistične smeri, 21 delavskih domov in tri zadruge. Oblastni organi v Julijski krajini, generalni civilni komisariat, vojaška poveljstva, občinski komisarji, karabinjerji in kvestura so fašiste neprikrito podpirali.

Za obrambo pred fašističnimi napadi so se delavci in komunistični mladinci organizirali v posebne enote — arditi rossi, ki so se spopadale s fašisti, vendar je bil njihov odpor spričo tehnične in organizacijske premoči »skvadristov« največkrat neučinkovit. Razen tega pa je policija naglo pozaprla člane mladinskih oddelkov.

Do pomembnejšega odpora je prišlo spomladi 1921 v Istri, kjer so delavci in podeželsko prebivalstvo najhuje občutili fašistično nasilje. V raških premogovnikih so rudarji zasedli obrate in ustanovili tako imenovano »labinsko republiko«, ki je vztrajala od 2. 3. do 7. 4. Tedaj je poslala oblast nad rudarje vojsko, ki je v krajših spopadih likvidirala »republiko«. Podobno so se organizirali kmetje na sosednji Proštini, da so zavarovali vasi pred fašističnimi četami. Vojska, okrepljena s policijo in fašisti, je tudi ta odpor v ostrih spopadih s kmeti udušila. Še tretji primer odločnosti prebivalstva je bil v Marezigah pri Kopru na dan volitev 15. 5. 1921, ko so vaščani s kamenjem pregnali koprske fašiste, ki so motili volilni postopek, in štiri ubili. Fašisti so v represalijah požgali nekaj poslopij in ubili dva domačina, oblasti pa so pripravile sodni proces proti »upornim kmetom«. Oblasti so v teh dogodkih videle »slavokomunizem«, ki teži po uporu zoper zakonito oblast in po priključitvi Primorske k Jugoslaviji. Dejansko pa so bile te akcije predvsem obrambnega značaja.

Fašistično nasilje je bilo značilno za vso Italijo. V Julijski krajini pa je bilo očitno hujše, saj je bilo naperjeno zoper dva nasprotnika: zoper razredno delavsko gibanje in zoper slovensko-hrvaško narodno skupnost. Njegov vzpon je omogočila predvsem protidemokratična in nacionalistična usmerjenost italijanske buržoazije pa tudi nesposobnost revolucionarnih sil, da bi se uveljavile, ko so bile na vrhuncu svoje moči, podpora oblasti fašizmu, splošna dezorientiranost in globoka gospodarska kriza. Kakor je bila socialnogospodarska podrejenost Slovencev in Hrvatov pogoj za razvoj komunizma, tako sta bila nacionalna zanesenost in šovinizem italijanske buržoazije stimulans za uspeh fašizma. Od tod izvira identifikacija fašizma z italijanstvom, komunizma pa s slovanstvom. Razredni spopadi med fašizmom in komunizmom so torej vedno spodbujali stare nacionalne antagonizme med Italijani in Slovenci. V spopadu z razrednim nasprotnikom je fašizem v Julijski krajini videl obrambo italijanskih nacionalnih interesov, zato je boj zoper delavsko gibanje imel izrazit značaj boja zoper narodni razvoj slovensko-hrvaške skupnosti. Fašizem se je imel za nekakšnega uradnega predstavnika italijanstva na ozemlju, ki ga je Italija hotela poitalijančiti. Lastil si je pravico in dolžnost zaščitnika nacionalnih interesov, ki naj bi bili na obmejnem območju, spričo navzočnosti neitalijanskih narodnosti, ogroženi. To »poslanstvo« je postalo pravi mit in politika italijanske države do narodne manjšine se je celo dvajsetletje ravnala po ocenah in predlogih lokalnega fašizma.

Fašizem je bil v Julijski krajini očitno močnejši kot v drugih pokrajinah.

Pod fašistično vlado

28. 10. 1922 je fašistična stranka s tako imenovanim »pohodom na Rim«, ki je v fašistični historiografiji označen tudi kot »fašistična revolucija«, prevzela oblast v Italiji.

Prihod fašistov na oblast v Julijski krajini ni pomenil bistvene prelomnice v političnem razvoju, saj je, kot smo videli, fašizem že pred tem obvladoval položaj. Med italijanskimi meščanskimi strankami je ostala v opoziciji le republikanska stranka in šibka struja levih demokratov. Socialistična stranka je bila že po razcepu nemočna, komunistično stranko pa je sprememba vlade posebej prizadela. Komunisti so sicer še obdržali svoje poslance v parlamentu in občinskih zastopih, svoje časnike in množične organizacije, toda njihovo politično, ideološko, propagandno in organizacijsko delovanje je bilo onemogočeno. Proti komunistom je fašistična oblast že od vsega začetka nastopala s preganjanjem, prepovedmi, aretacijami, zaplembami tiska pa tudi s terorjem. Stranka je torej že 1923 prenesla težišče svojega delovanja v ilegalo.

Slovensko politično društvo Edinost v boju za ohranitev narodnih pravic ni nikdar uporabljalo skrajnih, nezakonitih sredstev. Že ob prvem nastopu v italijanskem parlamentu poleti 1921 so slovenski poslanci hkrati, ko so obsodili dveletni režim nasilja, zagotovili zakoniti oblasti lojalnost.

Ob nastopu fašistične vlade so slovenski narodnjaški voditelji potrdili dotedanje stališče lojalnosti do legalne oblasti in pokornosti zakonom, pričakujoč, da bo fašizem kot zakonita oblast prenehal z nasiljem. Vse dotlej, ko jim je fašistični režim leta 1927—1928 ukinil vse legalne organizacije, so si prizadevali zaščititi narodne pravice z zakonitimi sredstvi, prek parlamenta in intervencij pri osrednjih in lokalnih oblasteh, navzlic temu da so bila ta prizadevanja neučinkovita.

Med najpomembnejšimi ukrepi za utrditev fašistične oblasti je bila sprememba volilnega zakona in razpis novih parlamentarnih volitev. Novi zakon je namesto proporcionalnega sistema zastopstev uvedel sistem, po katerem je stranki, ki bi v celi državi dobila nad četrtino glasov, pripadlo dve tretjini poslanskih mest, le tretjina mandatov je bila torej sorazmerno dodeljena drugim strankam. Fašistična stranka si je s tem vnaprej zagotovila večino v parlamentu. Poleg volilnega sistema je bilo za uspeh ali bolje neuspeh slovenskega narodnjaškega tabora na volitvah odločilno dejstvo, da je Goriška od januarja 1923 pripadala Videmski pokrajini, v kateri so bili Slovenci v manjšini. Štiri pokrajine, Videmska, Tržaška, Puljska in Zadrska, so za volitve 6. 4. 1924 tvorile eno volilno okrožje, v katerem je skoraj polovico volilnih upravičencev pripadalo italijanskemu delu Videmske pokrajine. Slovenska lista je dobila v tem ogromnem okrožju le 11% glasov. Absolutno večino je dobila fašistična stranka s 60,3% glasov. V starih mejah Julijske krajine (brez furlanskega dela videmske pokrajine in Zadra) je fašistična lista dobila 60,4% (1921 — 34%), na drugem mestu je bila slovanska lista z 19,4% (1921 — 34%), na tretjem pa komunistična stranka z 10,8% (1921 — 14,3% glasov). Fašistični stranki je avtomatično pripadlo 15 poslanskih mest, to je dve tretjini mest, določenih za volilno okrožje. Po dva mandata so dobile slovanska lista (J. Vilfan, E. Besednjak), komunistična (E. Gennari, J. Srebrnič) ter italijanska ljudska stranka, po enega pa republikanska in socialistična unitarna stranka.

Na porazne rezultate slovanske liste, ko je namesto prejšnjih petih mandatov obdržala v parlamentu le še dva, je poleg volilne geometrije vplivala še vrsta drugih dejavnikov. Fašistični teror je bil enako oster kot 1921, kljub temu da je Mussolini zagotovil Slovencem in Hrvatom svobodne volitve v zameno za izraženo lojalnost. Na drugi strani pa je prav kompromisarska politika narodnjaških voditeljev vzbudila nezadovoljstvo in nezaupanje volivcev. Zato so se mnogi glasovanja vzdržali, drugi pa so glasovali za komunistično stranko, ki je dosledno ostala v opoziciji do fašizma. Kljub fašističnemu nasilju proti komunističnim volilnim shodom in agitatorjem so komunisti prav v slovenskih okrajih dobili celo več glasov kot leta 1921. Na nerazpoloženje slovenskih volivcev do narodnjaške politike pa je gotovo vplival še tretji dejavnik: spor med liberalno in krščanskosocialno strujo.

Enotnost v političnem društvu Edinost, ustanovljenem 1919, se je sredi 1922 razbila. V opoziciji do liberalno usmerjenega tržaškega vodstva se je odcepila goriška struja krščanskih socialcev s Ščekom in Besednjakom in jeseni 1922 ustanovila samostojno društvo Edinost za Goriško. Ta ločitev je bila svetovnonazorske narave in je praktično obnovila predvojno strankarstvo, toda narekovala so jo predvsem nasprotja v programu boja za celovito zaščito slovensko-hrvaške manjšine. Liberalno tržaško vodstvo je namreč omejevalo svojo dejavnost na jezikovna, šolska in kulturna vprašanja, krščanski socialci pa so želeli posegati tudi v socialna vprašanja in so se zavzemali zlasti za pomoč malemu kmetu, ki je predstavljal večino slovenskega prebivalstva, in delavskemu razredu. Šlo jim je za poglobljeno dejavnost in ustvarjanje širših organizacij na množični osnovi. V ta namen so 1921 ustanovili Kmečko in delavsko zvezo kot stanovsko organizacijo, ki naj bi zastopala socialnogospodarske težnje Slovencev. S to politiko so nameravali tudi spodbijati vpliv komunistične stranke na slovenskem podeželju, kar jim je ponekod tudi uspevalo, tembolj ker komunisti v tej dobi niso imeli programa za reševanje narodnostnega vprašanja, ki je bilo za slovenskega človeka poleg gospodarsko-socialnega vprašanja življenjskega pomena.

Razcep je imel v začetku bolj značaj teritorialne razdelitve; na eni strani Goriška z delom Notranjske in Koroške, na drugi Trst z okolico in Istro. Toda v začetku 1924 je prišlo do dejanske nazorske cepitve. Nastali sta dve stranki, narodno-liberalna in krščansko-socialna z organizacijami po vsem ozemlju Julijske krajine. Na zunaj sta poskušali dajati vtis sloge in sodelovanja, zlasti pri nastopih pred italijanskimi oblastmi, da bi bila prizadevanja za ohranitev narodnih pravic učinkovitejša. Za volitve sta nastopili z enotno listo, enotno sta nastopala poslanca v parlamentu, izvoljena aprila 1924. S tega vidika sta stranki sestavljali enoten liberalnoklerikalni narodnjaški tabor.

Tako kot politični društvi so se cepile tudi množične gospodarske in kulturne organizacije. Še pred prihodom fašizma na oblast je slovensko prebivalstvo obnovilo skoraj vsa predvojna društva in zadruge. Po razcepu na političnem področju so liberalni narodnjaki imeli politično društvo Edinost s sedežem v Trstu, z dnevnikom Edinost in tednikom Novice. Na kulturno-prosvetnem področju so imeli dve osrednji organizaciji: Prosveto s sedežem v Trstu in Zvezo prosvetnih društev v Gorici. Do 1925 sta obe zvezi vključevali okoli 90 društev. Pod okriljem Prosvete sta delovali Zveza telovadnih društev in Glasbena matica, posebej pa še Šolsko društvo, Udruženje srednješolcev v Italiji ter akademski društvi Balkan v Trstu in Adrija v Gorici. Leta 1922 je bila ustanovljena še Zveza mladinskih društev, ki je štela 14 društev v Trstu in okolici. Na gospodarskem področju je tržaška Edinost imela Zadružno zvezo v Trstu, ki je konec 1923 štela 133 zadrug s 50.000 člani, od tega 66 posojilnic in hranilnic. V Trstu sta delovali še Tržaška hranilnica in posojilnica ter Trgovsko-obrtna zadruga, v Gorici pa Kmetijska družba in Čebelarska zadruga. Gospodarsko podlago so dajale še založbe Goriška matica, Narodna knjigarna, Narodna tiskarna in tiskarna Edinost.

Krščanski socialci, organizirani v političnem društvu Edinost v Gorici, so izdajali tednika Goriška straža in Mali list. Na kulturno-prosvetnem področju so imeli osrednjo Prosvetno zvezo, ki je 1926 štela 131 društev z 8826 člani. Poleg Kmečke in delavske zveze, ki je bila najširša množična organizacija, je delovala še druga stanovska organizacija, Zbor svečenikov Svetega Pavla, ki je vključevala skoraj vse slovenske in hrvaške duhovnike in je pomenila pravo armado krščanskosocialnih delavcev tudi na področju nacionalnega odpora. Na gospodarskem področju je goriško društvo Edinost ustanovilo Zadružno zvezo v Gorici, ki je 1927 vključevala 170 zadrug s 75.000 člani, od tega je bilo 70 hranilnic in posojilnic. Gospodarsko podlago za narodnopolitično delo so dajale še goriška Mohorjeva družba, Katoliška tiskarna, Jadranska založba in založba Sigma, v Istri pa Katoliško tiskovno društvo in Zadružna tiskarna.

Zunaj dveh nazorskih taborov so delovala nekatera kulturna in prosvetna društva ter Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu, ki je v začetku štela 800 članov, ob ukinitvi 1926 pa 500. Učiteljska zveza je bila pod vplivom komunistov.

Vse te organizacije so razvile obsežno dejavnost po vsej deželi. V društvih se je razvijala gledališka, pevska, telovadna, poučna, koncertna, podporna, planinska in druga dejavnost, ki je bila vseskozi trn v peti fašističnim oblastem. Fašisti, nosilci posebnega poslanstva v novih provincah, so upravičeno videli v društvih žarišča slovenskega narodnega odpora. Še več, v gibanju, ki mu je bil cilj razvijati narodne tradicije in utrjevati narodno zavest, da se ohrani slovenski značaj dežele, so videli iredentistična prizadevanja. Gotovo so primorski Slovenci želeli pripadati Jugoslaviji, vendar je po aneksiji k Italiji ta želja ostala le čustvena zadeva, ki se je odražala v volji po kljubovanju asimilaciji, v volji po ohranitvi narodne individualnosti za nedoločeno bodočnost, ko naj bi se primorski Slovenci združili z drugimi deli slovenskega naroda. Razvoj društvenega življenja je bil zato v tem času praviloma v skladu z zakoni, tem bolj, ker so se Slovenci predobro zavedali, da bi vsakršno zarotniško iredentistično delovanje pospešilo razpust njihovih društev. To je bila temeljna politika političnih društev, ki je vsaj na kulturno-političnem področju uspela obdržati dejavnost v dobi fašistične vlade in še več mesecev po uvedbi totalitarnega režima, ki je že prvi dan pometel z opozicijo v Italiji.

Raznarodovanje

Fašistična vlada je do konca 1926 odpravila demokratične oblike državne ureditve in uvedla totalitarni fašistični režim, ki ga je vzdrževala z nasiljem.

V okviru splošnih sprememb, ki so potisnile v emigracijo privržence naprednih političnih struj po vsej Italiji in spodbudile njihov podtalni protifašistični odpor, predstavlja ravnanje s slovensko-hrvaško narodno manjšino posebno poglavje v zgodovini fašizma.

Preden je fašistična stranka prevzela vlado, so že izvajali ukrepe za asimilacijo Slovencev in Hrvatov. Tako so želeli predvsem odstraniti vodilni sloj izobražencev in znake o obstoju narodne manjšine. Izvajanje teh ukrepov je bilo največkrat odvisno od posameznih oblastnikov. To je bilo seveda v ostrem nasprotju z obljubami najvišjih italijanskih politikov o spoštovanju drugih narodnostnih skupin v Italiji, popolni enakopravnosti in skrbi za njihov razvoj. Pod fašistično vlado pa raznarodovalna politika ni več regionalna posebnost, pač pa sestavni del fašistične državne politike nasilne asimilacije neitalijanskega prebivalstva. Temeljila je na nacionalistično-imperialističnem pojmovanju, da so Slovani manjvredni, in na težnji po narodni enotnosti države.

Poleg izrednih zakonov, ki so prizadeli vso napredno italijansko javnost, so bili za obstanek slovenske in hrvaške skupnosti usodni sklepi tajnikov fašistične stranke iz obmejnih pokrajin, sprejeti na konferenci v Trstu 12. 6. 1927. Sklepe so uradno potrdili pokrajinski prefekti in Mussolini. Konferenca fašističnih voditeljev je ugotovila, da so »slovanski učitelji, slovanski duhovniki, slovanska društva in drugo anahronizem in anomalija v deželi, ki je bila anektirana«. Iz te ugotovitve je izvirala zahteva, da se obmejne pokrajine naglo vsestransko poitalijančijo, da se odpravijo še zadnji razredi slovenskih šol, zadnja društva, slovenski časopisi in tako dalje in da postane slovenski jezik le narečje, ki naj bi se pod vplivom italijanskih mest spremenil v »italijansko narečje«.

Načrt o totalni raznaroditvi in fašizaciji Slovencev iz leta 1927 je bil le krona osemletnega delovanja v tej smeri ali milostni strel že prej zavrtim slovenskim narodnim organizmom. Že 1923, v prvem letu fašistične vlade, so bili sprejeti trije pomembni ukrepi proti uveljavljanju Slovencev: odprava avtonomije z uveljavitvijo italijanskega občinskega in pokrajinskega zakona, priključitev Goriške k Videmski pokrajini, ki je zmanjšala število slovenskih zastopnikov v rimskem parlamentu in goriške Slovence podredila italijanski večini, ter začetek ukinjanja slovenskega in hrvaškega šolstva po Gentilejevi reformi iz jeseni 1923.

Šolstvo

Pred prvo svetovno vojno je bilo v Julijski krajini 321 slovenskih in 167 hrvaških osnovnih šol ter nekatere srednje šole v Gorici, Idriji in Pazinu. Po okupaciji so te šole postopoma obnavljali, vendar je le goriško podeželje doseglo do 1922 predvojno stanje, medtem ko so bile mnoge šole v Istri že v tem času spremenjene v italijanske, ali pa so ostale zaprte. Slovenskih srednjih šol italijanska oblast ni dopustila obnoviti ne v Gorici ne v Pazinu, kot nadomestilo zanje je odprla učiteljišče v Tolminu, k idrijski realki pa je dodala tri razrede slovenske gimnazije. Z odrinjenjem srednjih šol iz mesta na periferijo naj bi bila dokazana italijanski značaj Gorice in obenem dobrohotnost oblasti do Slovencev. Gentilejeva reforma z dne 7. 10. 1923, imenovana tako po prosvetnem ministru, pa je določala, da se v šolskem letu 1923/1924 uvede v prve razrede neitalijanskih osnovnih šol italijanščina kot učni jezik, v naslednjih letih pa postopoma v višje razrede. Pouk slovenščine, hrvaščine in nemščine (na južnem Tirolskem) je bil možen le v dodatnih urah na posebno prošnjo staršev. Ob sprejemu reforme je bilo v Julijski krajini še vedno okoli 400 slovenskih in hrvaških šol s približno 840 razredi in 52.000 učenci. Do 1928/1929 bi morale po zakonu postati vse te šole, osnovne in srednje, italijanske, toda zaradi omenjenih sklepov fašističnih tajnikov se je to zgodilo že leto prej. Predvidene dodatne ure so z odlokom odpravili že 1925. Protesti slovenskega političnega društva Edinost, poslancev in staršev ter napadi po časopisju niso imeli prav nobenega učinka. Preostala je samo možnost privatnih tečajev slovenščine, a še ti so morali v naslednjih letih delovati ilegalno.

Odpravljanje slovenskih in hrvaških šol je seveda spremljala zamenjava učnega osebja. Od približno tisoč slovenskih in hrvaških učiteljev jih je le nekaj ostalo v Julijski krajini, nekatere so premestili v notranjost Italije, največ pa so jih odpustili ali upokojili. Večina odpuščenih učiteljev se je izselila v Jugoslavijo.

Podobna usoda je zadela Slovence in Hrvate v javnih službah že v letih 1923 in 1924; odstavili so uradnike na sodiščih, na pokrajinskih in občinskih uradih pa tudi pri železnici, poštah in drugje. Zakon iz decembra 1924 je namreč pooblaščal vlado, da sme odpustiti vsakogar, od kogar ni pričakovati lojalnega izpolnjevanja dolžnosti ali čigar ravnanje je v nasprotju s političnimi smernicami vlade. Zadostovala je torej utemeljitev, da prizadeti ni Italijan.

Za poitalijančevanje in fašizacijo slovenske mladine so delovale posebne ustanove in organizacije. Za predšolsko mladino je že pred vojno delovala Lega nazionale, 1919 se ji je pridružila še Opera nazionale di Assistenza all’Italia Redenta, ki je po 1929 prevzela vso skrb za otroške vrtce in rekreacijske zavode ter za tečaje italijanščine za odrasle. Intenzivno so delovale še množične organizacije fašistične stranke, ki naj bi mladino tudi fašizirale. Predšolske otroke je od 1936 povezovala organizacija Figli della Lupa, šolske od 1926 organizacija Balilla za dečke in Piccole italiane za deklice, vojaško organizirana Avanguardia fascista je povezovala mladince od 14. do 18. leta, dekleta v isti starosti pa so spadale v organizacijo Giovani italiane. Vse te organizacije so bile od 1937 povezane v zvezi liktorske mladine, Gioventù italiana del Littorio — GIL, medtem ko je za univezitetno mladino obstajala organizacija Gruppo universitario fascista — GUF. Čeprav je bil vpis v organizacije načeloma prostovoljen, so oblasti, fašistična stranka, učitelji in drugi priseljenci tako pritiskali, da praktično noben otrok ni mogel ostati zunaj fašističnih organizacij. Z vpisom je bila namreč povezana vrsta življenjskih možnosti: zaposlitev, licence za obrt, krediti, štipendije, podpore, letovanja, bivanja v dijaških domovih in podobno. Odrasle so silili v fašistično stranko, sindikate in druge množične organizacije. Obvezna pa je bila udeležba na predvojaških in povojaških tečajih in vajah, ki so se jih od 1927 morali udeležiti vsi moški od 18. do 55. leta starosti.

Slovenščina

Slovenščino so odpravili s sodišč že 1922, uradno pa z odlokom 1925. Iz javnih uradov je slovenščino postopoma izrinjal že sestav uradniškega osebja, po uveljavitvi pokrajinskega in občinskega zakona 1923 pa je italijanščina tudi uradno postala edini pogovorni jezik v uradih. Obenem so odstranili tudi slovenske napise in izveske na trgovinah, gostilnah in drugih lokalih, po 1930 pa je bila italijanščina predvidena celo za nagrobnike.

Krajevna imena so oblasti začele poitalijančevati že takoj po okupaciji, odlok fašistične vlade z dne 27. 4. 1923 pa je preimenovanje uzakonil. Za poitalijančenje priimkov je bil 7. 4. 1927 izdan odlok, ki je določal, da se obvezno spremenijo v prvotno obliko vsi priimki italijanskega ali latinskega izvora, ki so bili v preteklosti »potujčeni« ali »popačeni«, poleg tega pa se na prošnjo posameznikov italijanizirajo tudi priimki tujega izvora. Na podlagi tega odloka so posebne komisije ugotavljale italijanski izvor tudi od nekdaj slovenskih priimkov in predlagale spremembe, v mnogih primerih pa so oblasti s pritiskom dosegle, da so ljudje sami zaprosili za spremembe. Tako je bilo samo v tržaški pokrajini do 1931 izdanih 15.000 odlokov o spremembi priimkov, v Istri pa do 1933. 56.000 odlokov, ki so se seveda nanašali na vse družinske člane. Proces poitalijančevanja priimkov se je nadaljeval vsa naslednja leta, od 1928 pa se je raztegnil še na osebna imena. Glede osebnih imen je odlok prepovedoval staršem dajati otrokom »smešna« imena ali taka, ki utegnejo »žaliti javno mnenje«. Tako novorojenci niso smeli več nositi imen slovanskega izvora.

Društva

Proti slovenskim in hrvaškim društvom, prosvetnim, telovadnim, pevskim, športnim, mladinskim in tako dalje, je oblast še pred fašizmom nastopala predvsem s policijskimi ukrepi, z ukinitvijo posameznih društev, s prepovedmi ustanavljanja, prireditev, javnih manifestacij in s preiskavami društvenih sedežev. Obenem so prav proti društvom razsajali fašisti ter požigali domove, sedeže, knjižnice in tako dalje. Mnoga društva so bila uradno razpuščena že v letih 1924—1926, med njimi Zveza slovanskih učiteljskih društev. Smrtni udarec so preostala društva doživela po sklepih fašističnih tajnikov 1927. Do 1928 so bila torej razpuščena vsa društva, tudi gasilska, podporna in dobrodelna. Po nekaterih ocenah je bilo razpuščenih nad 500 društev in okoli 450 knjižnic. Podrobna raziskava bo najbrž pokazala, kako je bilo do zadnjega slovenskega naselja razvejano društveno delovanje, ki je obsegalo prav vse panoge življenja. Povezava slovenskega prebivalstva je bila, kot kažejo dokumenti, neglede na svetovne nazore v tej obliki popolna.

Zadnja so prišla na vrsto politična društva Edinost v Trstu, v Gorici in v Istri, razpuščena so bila jeseni 1928. Resda so se obdržala dlje kot druge italijanske demokratične stranke, ker so izražala lojalnost do fašističnega režima, vendar so njihovo delovanje že mnogo prej močno ovirali. Enaka usoda je zadela slovenske zadružne zveze v Trstu in Gorici, čemur je sledila postopna likvidacija posameznih zadrug. Le Tržaška hranilnica in posojilnica ter Trgovsko-obrtna zadruga sta do 1940 kljubovali pritisku.

Premoženje razpuščenih društev in ustanov so zaplenili in izročili fašističnim organizacijam. Med njimi je bila rekreacijska ustanova Dopolavoro, ki jo je fašistična stranka vzpostavljala po slovenskem podeželju, da bi pritegnila prek zabavnih prireditev čimveč prebivalstva v svoje vrste in mu vcepila fašističnega duha. Dopolavoru se nikdar ni posrečilo izpolniti te naloge, povezoval je le Italijane, medtem ko so ga Slovenci bojkotirali.

Tisk

Slovenski tisk, glasnik slovenskega narodnega mišljenja in delovanja, je bil prav tako izpostavljen fašističnemu nasilju kot sedeži društev. Po 1922 je začela delovati cenzura, vrstile so se zaplembe posameznih številk, opomini in sodni procesi proti urednikom. Leta 1926 so zatrli nekatere časopise vzgojno-zabavne narave, konec je bilo tudi legalne izdaje komunističnega časnika Delo, ki so ga imeli fašisti še posebej na piki zaradi širjenja komunizma in protifašistične propagande. Preostali listi so bili ukinjeni 1927 in 1928, kljub temu da so si uredništva prizadevala, da bi bila glasila apolitična. Leta 1929 so torej ostali primorski Slovenci brez vsakršnega glasila v svojem jeziku, to pa je pomenilo, da so bili tudi brez najosnovnejših informacij o dogajanju doma in v svetu. Zastopnik krščansko socialne struje Engelbert Besednjak je po sklenitvi lateranskega pakta med italijansko državo in Vatikanom 1929 dosegel, da je Mussolini dovolil izdajo dveh katoliških tednikov Novi list in Istrski list ter mesečnika Družina. Čeprav so smeli objavljati zgolj vsakdanje novice, so bili že naslednje leto ukinjeni.

Slovenska knjiga se je edina vsaj do neke mere obdržala vso dobo fašističnega režima. Knjižni fondi, ustvarjeni v preteklosti, so bili večinoma uničeni in požgani, vendar so ljudje poskrili mnoga dela, da so pozneje zaupno krožila iz rok v roke. Izdajanje slovenskih knjig z zakonom sicer ni bilo prepovedano, a so ga spremljali cenzura, zaplembe celih naklad, prepovedi prodaje, hišne preiskave, policijski ukrepi proti piscem, urednikom, založnikom in razpečevalcem. Glavni udarci so bili namenjeni založbam, Mohorjevi družbi, Goriški matici, Sigmi, Luči ter pisateljem. Znana je pisateljska pot Franceta Bevka, ki so jo spremljali opomini, večmesečni zapor, pregon iz Trsta v Gorico in končno internacija. Delno izboljšanje na področju slovenske knjige in tiska je nastopilo po sklenitvi prijateljskega pakta med Italijo in Jugoslavijo leta 1937, ko je vsaj do neke mere smel prihajati čez mejo slovenski tisk in so bili omiljeni ukrepi zoper izdajo domačih del.

Cerkev

Pod fašistično vlado se je sistematično izrivanje jezikovnih pravic razširilo tudi na cerkev. Civilne oblasti sicer niso imele pravice neposredno posegati v cerkvene razmere, le-te so bile odvisne od cerkvenih poglavarjev, škofov in Vatikana, zmeraj pa je bila možnost pritiska tako na politiko škofov kakor na vernike. Istrski škof se sicer ni zavzemal za raznarodovalne akcije, vendar se tem težnjam ni upiral, zato se je hrvaščina morala naglo umakniti iz cerkvenih obredov, hrvaške duhovnike pa so zamenjali italijanski. Reški škof je aktivno sodeloval v fašistični raznarodovalni politiki, prepovedal je opravljanje obredov in verouka v slovenščini in hrvaščini in je poskušal sistematično odstranjevati slovenske in hrvaške duhovnike. Tržaško-koprski škof se je energično zavzemal za jezikovne pravice neitalijanskih vernikov in obsojal fašistično nasilje v cerkvi. Čeprav je ta politika izvirala predvsem iz težnje, da bi cerkev obdržala vpliv na ljudi, ki so se zaradi nasilja oddaljevali od nje in se približevali komunizmu, in čeprav je tudi predvidevala asimilacijo s postopno in umirjeno politiko, so škofa fašisti 1936 prisilili k odstopu. Največjo oviro za uresničevanje raznarodovalne politike je predstavljal goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej, edini Slovenec, ki se je obdržal na škofovskem mestu do 1930. Slovenskega narodnega gibanja, v katerem so aktivno sodelovali slovenski duhovniki, ni neposredno podpiral, toda že dejstvo, da ga je dopuščal in se zavzemal za jezikovne pravice prebivalstva je 1923 sprožilo ostro kampanjo fašistov, oblasti in nekaterih italijanskih duhovnikov za njegovo odstranitev. Leta 1930 je na pritisk Vatikana odstopil. Odtlej se je raznarodovalna politika v cerkvi tudi uradno uveljavila. To je omogočil tudi lateranski konkordat, sklenjen 1929. med Vatikanom in italijansko državo. Če je Vatikan dotlej vsaj načelno obsojal raznarodovanje slovenskih in hrvaških vernikov, se je s konkordatom odrekel vsakršnemu nasprotovanju fašistični politiki na tem področju. Ta politika se je leta 1933 razširila tudi na Beneško Slovenijo. Beneški Slovenci, v sestavi italijanske države od 1866, so le v cerkvi ohranili pravico do javne uporabe svojega jezika. S prepovedjo pridig, pesmi, molitve in verouka v slovenščini jim je oblast odvzela še zadnje, že tako okrnjene možnosti ohranjevanja narodne zavesti.

Z uničenjem politično-kulturne nadstavbe v letih 1927—1928 je fašizem resda eliminiral vse, kar bi utegnilo pričati o obstoju nacionalnih manjšin v Italiji, vendar tega obstoja ni mogel izbrisati, ker se je bitka za obrambo narodnosti preselila v ilegalo. Italijanizacijo slovenskega etničnega ozemlja je zato poskušal doseči po poti rušenja gospodarskih temeljev slovenske skupnosti.

Protifašistični odpor

Fašistični totalitarni režim, ki je nastal in se vzdrževal z nasiljem, je vzbudil odpor naprednih struj v vsej Italiji in jim vsilil svojevrstne metode boja. Če so posebne metode odpora veljale za italijanske protifašiste, so tembolj veljale za slovensko-hrvaško narodno skupnost, saj jo je diktatura prizadela z dvojno mero: na gospodarskem in nacionalnem področju. Ta vsestranski pritisk je naravno vzpodbudil radikalnejše oblike odpora in kar je najbolj pomembno, vzbudil je odpor vseh plasti slovenskega prebivalstva. Protifašistični odpor primorskih Slovencev se je razvijal prek dveh ilegalnih političnih organizacij: komunistične in narodno-revolucionarne, z bazo v najširših množicah, kjer se je nazorska diferenciacija izgubljala na osnovi skupne bitke za socialne in nacionalne pravice.

Komunistična stranka

Komunistično organizacijo na Primorskem so po uveljavitvi fašističnih izrednih zakonov prizadele še težje izgube kakor narodnjaško gibanje. Bila je že od nastopa fašizma v polilegali in glavna tarča nasilja, njeni člani so bili posebej nadzorovani. Po emigraciji in konfinaciji voditeljev, med Slovenci sta znana zlasti Ivan Regent, ki je 1927 emigriral v Jugoslavijo, in Jože Srebrnič, ki je bil kot poslanec v konfinaciji do kapitulacije Italije, so stopili na njihova mesta mlajši, manj kompromitirani komunisti. Vendar je ilegalno komunistično organizacijo oblast sproti obglavljala, brž ko se je njeno delovanje v kakem kraju močneje pokazalo.

Organizacijsko so bili komunisti povezani v deželni federaciji s sedežem v Trstu. Ta je bila razdeljena na cone: Trst, Kras, Goriška, Idrija, Furlanija, zgornja in spodnja Istra, Reka. Cone so se navzdol delile na sekcije, te pa na tovarniške ali krajevne celice. Organizacija je vključevala člane vseh narodnosti, italijanske, slovenske in hrvaške. Njihovo število je nenehoma nihalo zaradi aretacij, emigracije, nepovezanosti kompromitiranih in vključevanja novih ljudi, zato ga ni mogoče zatrdno ugotoviti. Ob ustanovitvi Komunistične stranke Italije 1921 je deželna federacija štela 4000 članov, leta 1923 po nastopu fašistične vlade 766, 1925 pa 1777, nakar je do 1931 število spet padlo na okoli 500. Komunistov slovenske ali hrvaške narodnosti je bilo leta 1927 okoli 450, pa še okoli 200 mladih komunistov.

Stranka je tudi v ilegali organizirala sindikalne organizacije, ustanavljala je protifašistične agitacijske odbore, »rdečo pomoč« za žrtve fašizma in Zvezo za obrambo revnih kmetov. Glasnik komunističnih idej med Slovenci je bilo Delo, ki so ga primorski komunisti po 1926 ilegalno razmnoževali. Najprej, v letih 1927 do 1928 v predmestjih Gorice, leta 1929 v Ljubljani, v letih 1933—1935 pri Renčah in Volčji dragi, v letih 1937—1940 pri Zgoniku in Divači. Razmnoževali so še letake, pozive, proglase ter nekatera glasila v italijanščini.

Komunistična dejavnost je bila poleg organizacijskega utrjevanja v glavnem usmerjena na razširjanje revolucionarnih in protifašističnih idej za mobilizacijo delovnih množic. Spremljale so jo napisne in listkovne akcije, zažiganje kresov in izobešanje delavskih zastav zlasti ob delavskih praznikih. Med pomembnejše uspehe komunističnega delovanja gre šteti kmečke demonstracije v letih 1931 in 1932, ki jih je organiziral Nadal Kolarič. Demostracije so bile posledica gospodarskega propadanja male kmečke posesti, dražb, visokih davkov, draginje in obubožanja kmeta, ki ga je splošna gospodarska kriza prav v Julijski krajini posebej prizadela. Iz srednje Istre so se razširile tudi na slovensko Istro. 29. 6. in 3, 7. 1932 so demonstrirali kmetje v Dekanih in v Kopru, pozneje pa še v Podgradu, v Ilirski Bistrici in Pivki. Od občinskih oblasti so zahtevali znižanje davkov, podaljšanje roka za odplačilo dolgov, državno podporo za sanacijo gospodarstva, vrnitev zarubljenega blaga in pouk v materinščini.

Za komunistično organizacijo v Julijski krajini je bilo bistveno razmerje do nacionalnega vprašanja slovensko-hrvaške narodne skupnosti in s tem v zvezi odnos do slovenskega narodnjaškega gibanja.

V prvi dobi po ustanovitvi, to je od 1921 do 1926 se komunistična stranka z vprašanjem narodnih manjšin ni posebej ukvarjala. Priznavala je splošno načelo o pravici narodov do samoodločbe, vendar ni videla potrebe po aplikaciji tega načela na razmere v Italiji. Gibanje manjšine za ohranitev nacionalnih pravic se ji je zdelo nacionalistično in brez smisla, češ da v buržoazni družbeni ureditvi tako ni mogoče doseči enakopravnosti. Rešitev nacionalnega vprašanja je videla samo v zmagi proletarske revolucije. Toda dotlej, ko naj bi zmagala proletarska revolucija, je bilo tudi treba zadostiti najosnovnejšim nacionalnim zahtevam, kot so bile slovenske šole in pravica do uporabe materinega jezika. Za ohranitev teh pravic in za revizijo raznarodovalne politike sta si prizadevali le meščanski politični društvi Edinost v Trstu in Gorici. Ker se nobena druga stranka v Italiji ni zavzemala za nacionalne pravice manjšine, so množice, navzlic simpatijam za komunizem in revolucijo, sledile narodnjaškim voditeljem. Vendar je razočaranje nad neučinkovitostjo njihove politike po 1924 povečalo simpatije množic za komunistično gibanje, kar se je pokazalo v rezultatih parlamentarnih volitev. Tedaj so slovenski komunisti ugotavljali, da je mogoče obdržati in poglobiti vpliv na množice le, če bo stranka zastopala vse zahteve narodne manjšine in če bo povezala boj za socialne pravice z bojem proti nasilni raznaroditvi. Hkrati je skupina mlajših komunistov z Vladimirom Martelancem nakazala kompleksno rešitev manjšinskega vprašanja po leninističnih načelih: povsem svobodna samoodločba Slovencev in Hrvatov do odcepitve od Italije in ustanovitve delavsko-kmečkih republik, povezanih v federaciji balkanskih republik.

To načelo je sprejel tretji kongres Komunistične stranke Italije januarja 1926, ko je med nosilce revolucije uvrstil tudi zatirane nacionalne manjšine in kolonialne narode. Odtlej se stranka temu načelu ni več odrekla in njeni voditelji so skupaj s slovenskimi komunisti načrtovali organizacijske oblike in dejavnosti, ki bi privedle do končnega cilja: socialne in nacionalne emancipacije.

Možnosti za poglabljanje komunističnega vpliva na kmečke množice so se večale v sorazmerju z neučinkovitostjo legalnega delovanja narodnjaških voditeljev. Nezadovoljstvo in težnja po radikalnem odporu sta slovensko prebivalstvo približevala revolucionarnemu komunističnemu gibanju. To razpoloženje je seveda narekovalo posebne naloge in posebno metodo dela, ki so jih komunisti slovenske narodnosti na sestanku sredi 1927 takole formulirali: Slovensko narodno gibanje je v bistvu ljudsko demokratično in se mora, spričo okoliščin, ki so ga rodile, nujno razviti v revolucijo. Naloga komunistov je, da to revolucijo spremenijo v proletarsko. Revolucionarnemu dejavniku boja zoper kapitalistično izkoriščanje se je pridružil nov revolucionarni dejavnik, boj slovenskih množic zoper narodno tlačenje. Ta boj ni v nasprotju z razrednim, temveč ga dopolnjuje in krepi, zato naj postanejo komunisti njegovi nosilci. Vsa taktika komunistične stranke v deželi se mora podrediti tem kriterijem.

Na organizacijskem področju so načrtovali posebno zvezo slovenskih in hrvaških kmetov, da bi zastopala gospodarske in nacionalne interese vsega kmečkega prebivalstva, dalje enotno fronto vseh plasti slovenskega prebivalstva, delavske, kmečke in srednje, ker jih je režim vse enako zatiral. Najboljši teren za ustvarjanje enotnosti so bila ilegalna kulturno-prosvetna društva. Izhodišče za enotnost je bil boj proti fašizmu, zaščita gospodarskih in političnih interesov, odpor proti raznarodovanju in oborožena obramba množic pred fašističnim nasiljem. Iz delavsko-kmečkih odborov naj bi se konstituiral slovenski narodni svet kot ustanovna slovenska narodna skupščina, ki bi prevzela vlogo oblasti v prehodnem razdobju iz demokratičnega v socialistični sistem. Da bi si delavski razred zagotovil hegemonijo v tem gibanju, je bila predvidena ustanovitev posebne slovensko-hrvaške komunistične organizacije v okviru italijanske stranke.

Narodnorevolucionarno gibanje

Medtem se je odpor manjšine proti raznarodovanju razvijal po svoje, ne da bi komunistom uspelo prevzeti njegovo vodstvo. Do 1930 je bila namreč občutna dejavnost ilegalne narodnorevolucioriarne organizacije, ki jo je ustanovila narodnjaška mladina. Menila je, da se je treba s fašizmom spoprijeti s silo. Tako je že proti koncu 1924 v okviru društva Edinost ustanovila prvo ilegalno narodno ogranizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) na spodbudo jugoslovanske nacionalistične organizacije Orjuna, ki je v delovanju na ozemlju Julijske krajine opustila svojo protidelavsko in protikomunistično usmerjenost in dobila izrazit protiitalijanski značaj. Toda prava narodnorevolucionarna organizacija se je razvila šele po 1927, to je po razpustu kulturnih društev, in to neodvisno od Orjune. Končni cilj organizacije je bila pridružitev primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov k Jugoslaviji. Njen akcijski program pa je bil naslednji: z nasilnimi akcijami proti fašističnim raznarodovalnim ustanovam opozoriti svetovno javnost na vprašanje narodnih manjših v Italiji in ustrahovati nosilce raznarodovalne politike; med množicami širiti propagando, da bodo zaupale v možnost odpora in v pravičnejšo bodočnost ter širiti sovraštvo do fašizma in preprečevati sodelovanje posameznikov. Boj za narodni obstanek je povezovala z bojem za socialno pravičnost, ko je ugotavljala, da sta na Primorskem po izgonu srednjega stanu ostala le še obubožan kmet in delavec. Temu sproletariziranemu, ponižanemu in narodno ter gospodarsko tlačenemu ljudstvu je organizacija narekovala boj za samoohranitev po metodi proletarske revolucionarne akcije in odpora narodnih manjšin. V skladu s tem konceptom organizacija ni izbirala sredstev. Od 1926 do 1930 je bilo po podatkih iz italijanskih dokumentov izvedenih 99 nasilnih dejanj, od tega 31 napadov na patrulje in na vojašnice fašistične milice, 13 uspešnih atentatov predvsem na fašistične zaupnike in miličnike slovenske narodnosti, 18 požigov šol, vrtcev in vojaških objektov, osem terorističnih atentatov na fašistične ustanove in posest.

Narodno revolucionarno gibanje je dobivalo pomoč tudi iz Jugoslavije predvsem prek organizacij primorskih emigrantov, nekateri člani pa so se ukvarjali tudi z vojaško špijonažo v korist jugoslovanske države. Prek emigrantov v Sloveniji je bilo povezano z italijansko antifašistično koncentracijo v inozemstvu. Fašistične oblasti so za narodnorevolucionarno aktivnost dolžile Jugoslavijo in izrabljale priložnost za napade na beograjsko vlado in njeno zunanje ministrstvo. Ta kampanja je bila sestavni del tiste agresivne politike do Jugoslavije, ki jo je začel Mussolini po prenehanju prijateljske pogodbe med državama 1928 kljub težnjam jugoslovanskega kralja Aleksandra in njegove vlade po ohranitvi dobrih sosedskih odnosov.

Konkretne teroristične in sabotažne akcije narodnih revolucionarjev so zbujale pozornost in simpatije širših množic pa tudi mladih slovenskih komunistov. Ivan Regent je avgusta 1928 zapisal, da akcij ne opravlja kaka teroristična sekta, pač pa so podoba splošnega sovraštva in ljudske jeze, kajti vse prebivalstvo je solidarno z atentatorji, ščiti jih, čeprav tvega hude kazni.

Oblasti v večini primerov atentatorjev niso odkrile. Pozaprle so sicer mnogo ljudi, a dokazati jim niso mogle ničesar. Do prvih hujših represalij je prišlo ob fašističnem plebiscitu marca 1929. Skupina narodnih revolucionarjev v Istri je s streljanjem nameravala razgnati volivce, ki so jih orožniki v koloni gnali na volišče v Pazin, in pri tem enega po nesreči ubila. Pripravili so sodni proces od 14. do 17. 10. v Pulju, kamor se je izjemoma preselilo posebno sodišče za zaščito države. Vladimir Gortan je bil obsojen na smrt in ustreljen, njegovi štirje sodelavci pa vsak na 30 let zapora.

Organizacijo v slovenskem delu Julijske krajine so odkrili spomladi 1930 po razstrelitvi uredniških prostorov fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste. Aretirali so dvainpetdeset osumljenih iz raznih krajev Primorske, le manjša skupina se je z begom rešila v Jugoslavijo. V septembru je bil v Trstu proces pred posebnim sodiščem, ki se je v ta namen vdrugo preselilo iz Rima v Julijsko krajino. Na tem prvem tržaškem procesu so bili štirje voditelji Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič obsojen na smrt in 6. 9. ustreljeni pri Bazovici, dvanajst soobtožencev pa je bilo kaznovanih na 2 do 30 let zapora. Drugi skupini tridesetih aktivnih narodnih revolucionarjev je posebno sodišče sodilo naslednje leto v Rimu.

Vse je kazalo, da je ilegalno narodnjaško gibanje enkrat za vselej zatrto. Smrtne obsodbe, izvršene v Pulju in Bazovici, pa so, nasprotno, rodile drugačne posledice, kot jih je morda pričakovala fašistična oblast. Vzbudile so odpor ne samo med primorskim prebivalstvom in v Jugoslaviji, temveč tudi v svetu. Komunistična stranka Italije je v ilegalno razširjenem proglasu posebej poudarila boj zatiranih narodnih manjšin in naročala italijanskemu proletariatu, naj uvrsti ustreljene borce za svobodo Slovencev in Hrvatov med svoje junake.

Nacionalno vprašanje

Po 1930 je komunistična stranka Italije usklajevala delovanje s stališči jugoslovanskih komunistov. Na posvetovanju predstavnikov obeh strank januarja 1930 so bila določena enotna akcijska gesla za minimalne socialne in nacionalne zahteve. Tedaj sprejeta gesla: »za enotno in neodvisno Slovenijo in Hrvatsko; za delavsko-kmečko vlado; za balkansko federacijo delavsko-kmečkih republik« so pomenila konkretizacijo načela o pravici Slovencev in Hrvatov do samoodločbe in odcepitve od obstoječih držav. Tedaj je bilo tudi sklenjeno, da postane časopis Delo glasilo obeh strank za Slovence v Italiji in Jugoslaviji. Delo, ki ga je urejal Lovro Kuhar, je izhajalo kot skupno glasilo v letih 1930—1935 in je posvečalo posebno pozornost slovenskemu nacionalnemu vprašanju. Naslednji rezultat poenotenja stališč obeh strank je bila skupna izjava, sprejeta februarja 1933. V njej sta italijanska in jugoslovanska komunistična stranka obsodili priprave na imperialistično vojno in se obvezali podpirati boj »vseh zatiranih narodov in narodnih manjšin v Jugoslaviji in v Italiji za popolno pravico do samoodločbe in do odcepitve Slovencev od obstoječih držav«.

Aprila 1934 pa so tri komunistične stranke — italijanska, jugoslovanska in avstrijska — sprejale skupno izjavo o rešitvi slovenskega nacionalnega vprašanja. Izjavile so, da ne priznavajo nasilnega razkosanja slovenskega naroda, zato bodo brezpogojno podpirale pravico Slovencev do samoodločbe tja do odcepitve od imperialističnih držav Jugoslavije, Italije in Avstrije. To stališče so opredelile z geslom: »boj za zedinjenje slovenskega naroda« in za vzpostavitev delavsko-kmečke oblasti. V izjavi se stranke niso omejile zgolj na načelno podporo slovenskemu nacionalnemu gibanju, marveč so naložile komunistom vladajočih in zatiranih narodov dolžnost, da usmerijo svoje delovanje za uresničenje gornjih gesel v priprave in razvijanje vsakdanjih bojev množic proti vsem oblikam nacionalnega zatiranja srbske, italijanske in avstrijske buržoazije. To je bil nov kvaliteten element v komunistični nacionalni politiki, saj je obvezoval komuniste zatiralskih narodov, da se v boju zoper lastno buržoazijo bojujejo za pravice zatiranih narodov in manjšin. Sicer pa je pomen izjave predvsem v dejstvu, da je bilo slovensko nacionalno vprašanje prvič postavljeno v okvir mednarodnega delavskega gibanja. Za slovenske komuniste v vseh treh državah je izjava pomenila začetek novega obdobja, ki je peljalo naravnost v oborožen narodnoosvobodilni boj pod geslom združene in neodvisne Slovenije.

Tristrankarska izjava je bila sprejeta v trenutku, ko je stopala v ospredje nova faza v razvoju delavskega gibanja: faza povezovanja vseh demokratičnih sil v svetu v ljudsko fronto za boj proti fašizmu in proti vojni.

Za Slovence v Julijski krajini ljudskofrontna politika ni pomenila novosti, saj je komunistični program že od 1926 predvideval enotnost gibanja vseh plasti slovensko-hrvaškega prebivalstva na osnovi boja za pridobitev nacionalnih pravic in protifašizma. Novost je bila le v tem, da je bilo sedaj predvideno zavezništvo komunistične stranke tudi z vodstvi nacionalnih strank in ne samo med množicami v bazi.

Tako je bil v januarju 1936 na pobudo komunistične stranke sprejet pakt o akcijski enotnosti med komunisti in narodnimi revolucionarji. Komunistična stranka Italije se je obvezala bojevati se »za priznanje in aplikacijo pravice do samoodločbe Slovencev in Hrvatov... vključno s pravico do odcepitve od italijanske države«, narodnorevolucionarno gibanje Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini pa se je obvezalo organizirati enotno akcijo delovnih množic za zaščito njihovih življenjskih potreb in enotno delovati s komunisti in z italijanskim narodom za zrušenje fašistične diktature. Paktu je bil dodan še podroben seznam minimalnih zahtev manjšine, socialnih in nacionalnih, za katere se bosta organizaciji enotno bojevali. S tem so se narodni revolucionarji odrekli metodi individualnega terorja. Obe stranki sta sprejeli še obvezo, da ustvarita slovensko in hrvaško ljudsko fronto in jo povežeta z italijansko ljudsko fronto.

To je bil prvi sporazum, ki ga je italijanska komunistična stranka sklenila z neko nedelavsko organizacijo. Bil je logična posledica dotedanjega razvoja in preobrazb v obeh gibanjih. Medtem ko se je komunistična stranka že po 1930 postopoma otresala sektaških odnosov do narodnih revolucionarjev, so se le-ti tudi že tedaj preusmerjali k delovanju na širši osnovi, k opuščanju terorističnih akcij, k prevrednotenju odporništva italijanskih protifašističnih struj; pri tem niso več enačili italijanskega naroda s fašizmom in se nagibali, ne samo v bazi, temveč tudi v vodstvu, k povezavi svojega dela z delom levičarskih struj, zlasti s komunisti. Na preusmerjanje obeh gibanj so vplivali zunanjepolitični dogodki, zmaga nacizma v Nemčiji, uveljavljanje ljudskih front v Franciji in Španiji, italijanska zmaga v Etiopiji, izid španske državljanske vojne, prijateljski sporazum med Italijo in Jugoslavijo in pripravljajoča se vojna.

Protifašistična fronta

Aktivnost komunistične in narodnorevolucionarne organizacije se je zrcalila v razpoloženju množic. Antifašizem med Slovenci v Julijski krajini je bil splošen pojav; razen peščice posameznikov, ki so se udinjali fašizmu, je skoraj celotno slovensko prebivalstvo gojilo protifašistična čustva in jih tudi izražalo v najrazličnejših oblikah. Po razpustu vseh kulturnih, gospodarskih, športnih, podpornih, mladinskih in drugih slovenskih društev se je ta dejavnost nadaljevala v ilegali, naskrivaj po posameznih domovih, na izletih ali v cerkvah. Vsaka slovenska hiša je postala šola, kjer so starši učili otroke materinščine, vsaka cerkev nekakšen oder za slovensko besedo in pesem. Šlo je za zavestno potrebo po narodni samoohranitvi. Veliko vlogo pri tej dejavnosti so odigrali slovenski duhovniki, ki so po vaseh ostali skoraj edini izobraženci. V večjih krajih so delovali še upokojeni učitelji in dijaki. Naglo pa so se tudi iz vrst kmetov, delavcev in obrtnikov razvijali vodilni kulturni delavci, organisti, pevovodje in režiserji. Tradicionalne ideološke razlike med klerikalno in liberalno usmerjenimi so se v tej dejavnosti na podeželju skoraj zbrisale, kar pomeni, da je nastajalo enotno narodno in protifašistično gibanje. Z neposrednim sodelovanjem v tej narodnoobrambni dejavnosti so posamezni komunisti pridobivali množice in mnogi narodni revolucionarji so se po 1936 vključili v komunistično stranko.

V Trstu in Gorici pa se je narodno delovanje razvijalo po tradiciji ukinjenih političnih društev, liberalne in krščanskosocialne smeri. Nove vodilne skupine so si prizadevale predvsem vzgojiti mladino, da bi jo usposobile za bodočega nosilca narodnega gibanja. Pobuda je seveda prihajala iz vrst mladih, ki so se zbirali v jezikovnih krožkih, na izletih, v pevskih zborih, pri gledaliških prireditvah in izdajali celo ilegalne časopise in brošure z narodnobuditeljsko vsebino.

Kako se je antifašistični značaj množičnega gibanja kazal na zunaj, razberemo iz italijanskih policijskih dokumentov in iz spominskih prispevkov. Pojavljale so se slovenske in delavske zastave na drevesih ali zvonikih in zidni napisi proti fašizmu, najdeni so bili mnogi letaki in ilegalni časopisi, fašistične simbole so ljudje oskrunjevali, upirali so se ukazom oblasti in javno izražali protifašistične misli. Celo v šolskih nalogah slovenskih otrok so učitelji našli protifašistične izjave, prenekateri balille so odvrgli uniformo, drugi so žalili italijanskega učitelja. Množica policijskih prijav zgovorno priča o takih dejanjih, ki so se množila z bližajočo se vojno. Razpoloženje do fašistične Italije je bilo po policijskih poročilih iz dneva v dan bolj sovražno, kar se je kazalo v dejanjih nepokorščine, nemirih, javnem izražanju slovenskih čustev in upornosti do oblasti. Odnos Slovencev do priseljenih Italijanov se je spreminjal ob spoznanju, da fašizem zatira obe ljudstvi. Na to spremembo so vplivale zlasti izkušnje slovenskih mladeničev, ki so se pri vojakih seznanjali in bratili z italijanskimi vojaki. Ljudje niso več gledali v Jugoslaviji edine rešiteljice; prek svojcev v emigraciji so namreč spoznavali, da je položaj revnega človeka v Jugoslaviji prav tako težak kot v Italiji, zato so rešitev iz gospodarske bede in narodne tlačenosti videli v naprednem gibanju v svetu in v Italiji. Najbolj značilno za ta čas pa je bilo izrazito protivojno razpoloženje slovenskih množic, zlasti na podeželju. Zavedale so se, da bo v spopadu med dvema sosednjima državama prav obmejno ozemlje najbolj trpelo. Mestno italijansko prebivalstvo pa je nasedalo fašistični propagandi o gospodarskem napredku, ki naj bi ga prinesla vojna. To različno razpoloženje je poglabljalo prepad med mestom in podeželjem, ki ga je fašistična politika načrtno ustvarjala. Za komunistično stranko Italije je bil boj proti vojni glavno geslo za razkrinkavanje fašistične imperialistične politike in za spodbijanje njenega vpliva na množice. Boj proti vojni je pomenil sintezo protifašistične akcije, zato je tudi našel najbolj plodna tla prav med slovenskim prebivalstvom. Ob napovedi vojne Etiopiji jeseni 1935 je na stotine slovenskih in hrvaških mož dezertiralo in emigriralo v Jugoslavijo, drugi, ki so bili vpoklicani, pa so s svojci javno in množično demonstrirali proti vojni s prepevanjem slovenskih pesmi, vzkliki in transparenti.

Represalije proti upornim Slovencem so bile ostre, od opomina, svarila, policijskega nadzorstva in konfinacije do obsodb pred posebnim sodiščem za zaščito države. Med leti 1927 in 1943 je bilo po nekaterih izračunih 131 sodnih procesov proti 544 obtožencem slovenske ali hrvaške narodnosti, komunistom in narodnjakom. Na enega obsojenega italijanskega protifašista je bilo obsojenih ali obtoženih kar deset Slovencev ali Hrvatov. Upoštevati pa je treba, da ti podatki vključujejo tudi procese iz let 1941—1943, ko je na Primorskem že plamtel narodnoosvobodilni boj in so bili poleg civilnih oseb sojeni tudi ujeti partizani. Tako je mogoče razumeti tudi podatek, da je bilo izmed 42 smrtnih obsodb kar 33 izrečenih proti Slovencem ali Hrvatom. Deset življenj pa je fašistično sodišče zahtevalo še pred začetkom oboroženega narodnoosvobodilnega boja. Omeniti je treba še nezakonito fašistično nasilje in posebej znano metodo ricinusovega olja. Strojno olje, pomešano z bencolom so 1937 morali piti člani pevskega zbora iz okolice Gorice, ker so pri polnočnici v Podgori peli slovensko. Pevovodja in skladatelj Alojz Bratuž iz Gorice je zaradi zastrupitve umrl.

S približevanjem svetovnega spopada je aktivnost rasla na vseh področjih. Obnovila se je narodnorevolucionarna dejavnost v obliki zbiranja orožja, pošiljanja vojaških obvestil demokratičnim državam prek Jugoslavije; leta 1940 so se spet pojavile sabotažne akcije, zlasti na železnicah in proti vojaškim objektom. Iz leta 1938 je znan načrt atentata na Mussolinija v Kobaridu, ki pa ni bil izpeljan.

V teh razgibanih okoliščinah so imeli slovenski komunisti dobro priložnost za ustvarjanje protifašistične fronte. Tega se je zavedal zlasti Pinko Tomažič, ki se je po 1937 lotil, tudi na osnovi izkušenj, ki jih je dobil med komunisti v Sloveniji, reorganizacije in razširitve stranke, poglobljene propagande z novo izdajo časopisa Delo, predvsem pa s sestavo programa, usklajenega z izjavo treh komunističnih strank in ljudskofrontne politike. Program je vseboval zahtevo po neodvisni sovjetski slovenski republiki, po združitvi vseh naprednih slovenskih sil v enotno protifašistično fronto in po povezavi te fronte z italijanskim proletariatom. Te načrte je s sodelavci uresničeval v okviru omenjene kulturne dejavnosti, zlasti med tržaško in goriško mladino, kjer je s spodbijanjem meščanske miselnosti pridobival simpatizerje iz narodnjaških in krščansko-socialnih krogov.

Stališče komunistov delovati tam, kjer je aktivnost največja, je nujno privedlo do zbližanja s tistimi narodnimi revolucionarji, ki so zbirali orožje in se ukvarjali s sabotažno in obveščevalno dejavnostjo. Pod pritiskom vojne nevarnosti so se tudi komunisti pripravljali na oborožen boj in vstajo v trenutku, ko bi Italija napadla Jugoslavijo. Obenem so v Delu pozivali vojake k dezertiranju, vojni sabotaži in nepokornosti. Načrti komunistov in narodnjakov se niso skladali, vendar so se priprave obojih v tem trenutku ujemale, tako pri zbiranju orožja kakor v propagandi med množicami. Del poti, ki jo je začrtal že akcijski pakt iz 1936, je bil torej skupen.

V letih 1939 in 1940 torej že lahko govorimo o protifašistični fronti med Slovenci v Julijski krajini, kakor jo je predvidel komunistični — Tomažičev program. Obstajala je delovna zveza med komunistično, narodnoliberalno in krščanskosocialno mladino, obstajala je zveza med narodnimi revolucionarji in komunisti. Na Krasu, v goriški in tržaški okolici, kjer je bila komunistična stranka močnejša, so bile protifašistične skupine pod vplivom komunistov. V vršičku obeh meščanskih struj je marca 1940 tudi prišlo do ustanovitve skupnega narodnega sveta, izostal pa je dogovor s komunistično organizacijo. Manjkala je tudi zveza slovenskega gibanja z italijanskim, kolikor je po aretacijah to sploh obstajalo, bili so le osebni stiki med komunisti obeh narodnosti.

Sredi 1940 pa je fašistična tajna policija OVRA usodno posegla v razvijajoče se gibanje in ga le nekaj mesecev pred začetkom narodnoosvobodilnega boja praktično zatrla. Našla je devet skrivališč orožja in razstreliva, radiooddajno postajo, tri tiskarske centre in mnogo ilegalne literature. Izmed tristo aretiranih je bilo 240 kaznovanih z opominom, policijskim nadzorom ali internacijo, šestdeset najbolj odgovornih pa je policija izročila posebnemu sodišču za zaščito države. Razdelila jih je na tri skupine, 26 komunistov, 12 »teroristov« in 22 »izobražencev«; vendar je sodišče sodilo vsem skupaj na znanem drugem tržaškem procesu decembra 1941. Izkazalo se je namreč dejstvo, kakor razberemo iz dokumentov, da je imelo gibanje, čeprav razvejano po nazorih, enoten cilj: rešitev jugoslovanske narodne manjšine izpod fašističnega jarma. Čas procesa, 2.—14. 12. 1941, je bil tudi čas, ko se je na Primorsko že razširilo narodnoosvobodilno gibanje. Z ostrimi obsodbami je torej režim nameraval ustrahovati uporno prebivalstvo. Devet oseb je bilo obsojenih na smrt (štirje so bili pomiloščeni na dosmrtno ječo), triindvajset na 30 let zapora, ostali na zapor od enega do 24 let, štiri obtožence je sodišče oprostilo. 15. 12. 1941 so bili na Opčinah ustreljeni: Pinko Tomažič ter narodni revolucionarji Viktor Bobek, Ivan Vadnal, Simon Kos in Ivan Ivančič. Tako kot Vladimir Gortan in četverica, ustreljena 1930 v Bazovici, so postali simbol boja primorskih Slovencev za osvoboditev.

Kljub obglavljenju slovenskega protifašističnega gibanja je OF 1941 našla na Primorskem pripravljena tla. Oporišča je dobila med preostalimi privrženci različnih političnih smeri, predvsem pa v vrstah narodno zavednih in socialno prizadetih množic na podeželju, ki sta jim oborožen narodnoosvobodilni boj in socialna revolucija pomenila logično nadaljevanje večletnega podtalnega protifašističnega odpora.