Uradniška uprava je bila samo sredstvo, cilj je bilo povečanje državnih dohodkov in organiziranje večje vojaške sile. Torej je bila poglavitna naloga sprememba davčnega sistema. Začetek te reforme so bili že davčni recesi leta 1748, ki so vzdignili višino kontribucije na Kranjskem in Koroškem približno za 100%, na Štajerskem nekaj manj, hkrati pa pritegnili k plačevanju davka dotlej neobdavčeno zemljišče, ki ga je zemljiški gospod ob ureditvi davčnega sistema v 16. stoletju izkoriščal sam. Ker je bil neposredni davek dotlej v bistvu zemljiški davek in so bili podložniki z davki in dajatvami že do sredine 18. stoletja obremenjeni do skrajnosti, jim davka ni bilo mogoče povečati, marveč je bilo treba davčno dolžnost razširiti na plemstvo. Vendar so to smer davčne reforme še delno prikrili. Plemstvo so oprostili naturalne vojaške obveznosti, prepustili pa so stanovom nekatere kameralne (deželnoknežje) dohodke in jim ponekod dovolili pobirati poseben stanovski premoženjski davek. Ti začasni ukrepi pa so veljali le do 1758. Za davčnimi recesi je bila med 1748 in 1755 uvedena tako imenovana »terezijanska davčna rektifikacija«, ki naj bi bila odpravila razlike med deželami in uredila nov davčni sistem. Tudi ta popravek davkov ni bil v vseh deželah enak. Skupna so bila le temeljna načela: davčna obveznost se je raztegnila tudi na zemljiško posest zemljiških gospodov; pri odmeri davka se niso več opirali na obseg dajatev, marveč na ocenitev dohodka od zemljišča.

V notranjeavstrijskih deželah so bila davčna podlaga pri zemljiških gospodih njihova posestva in dohodki od podložnikov, kar je bilo doslej skoraj neobdavčeno. Tudi poslej je bila ta posest manj obdavčena kot podložniška. Zato so vnaprej razlikovali dominikalno kontribucijo od rustikalne, poleg tega pa tudi rustikalne podložnike od dominikalnih — prvi so plačevali davek že pred to davčno reformo, drugi so bili naseljeni na dominikalnem zemljišču šele po uvedbi kontribucije sredi 16. stoletja in so plačevali do te reforme le dajatve svojemu zemljiškemu gospodu.

Pri ocenjevanju dominikalnih dohodkov so odbili določen odstotek za stroške gospodarskega obrata ali za pobiranje dajatev, ostanek pa so šteli za čisti dohodek, od katerega je bilo treba plačati do 20% kontribucije. Enaka davčna mera je veljala tudi za obdavčenje dominikalnih podložnikov. Pač pa je bila graščina kot uradno poslopje še vedno prosta davka.

Še pomembnejše je bilo, da je poslej ostalo v rokah zemljiških gospostev le še izterjevanje davkov na gospostvu, ne pa njihova razdelitev. Razdelitev vsakoletne kontribucije med zemljiška gospostva je bila namreč naloga okrožnih uradov.

Po končani rektifikaciji se je kontribucija na Štajerskem zvišala na okoli 1,100.000 (dominikalna kontribucija je dosegla okoli 230.000 goldinarjev), na Koroškem na okoli 460.000 goldinarjev, na Kranjskem pa okoli 260.000 in na Goriškem do 1762 na 75.000 goldinarjev. S celotno kontribucijo so razpolagali poslej centralni uradi. Tudi to je za notranjeavstrijske deželne stanove pomenilo močan udarec, kajti s finančnimi manipulacijami ob preskrbovanju Vojne krajine na stroške kontribucije so znali vedno veliko zaslužiti.

Približno tolikšno vsoto pa so dobivali centralni uradi iz slovenskih dežel tudi v obliki posrednih davkov (monopoli, užitninski davki, carina).

Druga reforma je prinesla ureditev nabornega sistema za vojsko. Vojaške reforme v začetku vlade Marije Terezije so se omejevale na ožjo vojaško organizacijo. Že 1753 je prišel na vrsto načrt, da bi breme novačenja enakomerno razporedili na vse dežele. Razpisano je bilo prvo splošno štetje prebivalstva — razen za ogrske dežele. Prvo štetje so opravili 1754. Slovenske dežele brez Prekmurja in slovenskega ozemlja pod Benetkami (Istra, Beneška Slovenija) so imele približno 725.000 prebivalcev. Ta štetja so bila seveda nezanesljiva, ker so gospostva z nevoljo opravljala novi posel in so se bala povečanja davka; s štetjem je bilo zvezano tudi štetje hiš, brez dvoma za davčne namene. Že štetje iz leta 1754 je bilo podlaga prvemu poskusu bolj urejenega novačenja. V naslednjem letu je bilo 6 tisoč rekrutov razporejenih že po njegovem izidu (na 150 hiš po en vojak).

Poldrugo desetletje zatem je prišla že bistvena sprememba v nabiranju novincev za vojsko. Pri novem sistemu rekrutacije je bilo treba vsakemu polku in vsaki kompaniji določiti ozemlje, od koder naj dobiva novince. Ti naborni okraji so bili izhodišče poznejše nižje upravne in sodne razdelitve naših dežel. Ker je primanjkovalo uradnikov, so naložili opravljanje vseh poslov enemu izmed gospostev v njegovih mejah. Ta organizacija je bila ukazana leta 1771, opravljena pa do leta 1773. Štetje je bilo izvedeno še pred to reorganizacijo leta 1771.

Po preračunavanjih profesorja Zwittra je imela po teh približnih izidih slovenska Štajerska leta 1771 okoli 290 tisoč, vsa Koroška okoli 185 tisoč, Kranjska s Pazinsko knežijo 400 tisoč, Goriško-gradiščanska okoli 115 tisoč prebivalcev. Na ozemlju sedanje SR Slovenije (brez Beneške Istre in Prekmurja) je bilo okoli 750 tisoč prebivalcev, število vseh Slovencev pa je dosegalo okoli 900 tisoč.

Vojaški popis prebivalstva je bil orodje obvezne vojaške službe. Te dolžnosti so bili oproščeni duhovniki, plemstvo, uradniki, »honoraciorji« (zdravniki in advokati) z družino, mestni trgovci in obrtniki ter podeželski obrtniki in kmetje z večjim ali srednjim posestvom, s svojimi prvimi sinovi in zeti, osebno pa tudi kmetje s posestjo, manjšo od četrtine grunta, rudarji in pripadniki drugih »potrebnih« poklicev. Kot »za druge državne potrebe uporabni« so prihajali predvsem v poštev podeželski kmečki sinovi in pripadniki »nepotrebnih« poklicev; v mestu so bile kategorije obveznikov v primeri z oproščenimi dosti manj močne. Zato so bila nekatera mesta (pri nas Trst) brez posebnih težav celo povsem izvzeta iz sistema vojaške obveznosti. Obvezniki so bili lahko poklicani v vojsko od 17. do 40. leta starosti; v tem primeru so morali služiti do smrti ali do takšne pohabljenosti, da jim je bila nadaljnja služba v vojski onemogočena. V načelu si je sicer obveznik lahko priskrbel namestnika ali se odkupil, vendar zaradi gospodarskega položaja obveznikov to skoraj ni bilo mogoče.

Ta način novačenja je bil uveden na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Goriškem in je ostal v veljavi blizu sto let. Novi vojaški naborni sistem je zahteval od slovenskih dežel velike žrtve. Koroški deželni stanovi so leta 1790 trdili, da je dežela v letih 1771 do 1790 ob vojaških naborih izgubila 38.970 mož (skoraj sedmino prebivalstva te dežele).