V zadnji četrtini 8. stoletja so Franki pod Karlom Velikim (768—814) razširili svojo oblast tudi nad druge slovenske pokrajine. Ko so leta 774 Franki priključili langobardsko državo v zgornji in srednji Italiji in 776 zatrli upor v Furlaniji, se je frankovska zahodna meja premaknila do roba Furlanske ravnine, če ne celo do razvodja Soče in Save.

Boji z Bizantinci v južni Italiji so 788 Frankom prinesli oblast nad Istro s Trstom do kraških prelazov. V 787/788 je bila dokončno vključena v frankovsko državo uporna Bavarska in z njo vred so si Franki vnovič pridobili vrhovno oblast tudi nad Karantanijo. Pred sunkom v Podonavje so morali Franki odstraniti samostojno Tasilovo državo. S Tasilom je izginil bavarski posrednik med Karantanijo in Franki, Karantanija pa je prišla pod neposredno frankovsko oblast (posredoval jo je »prefekt« nad Bavarsko).

Še večji pa je za Slovence posredni pomen teh dogodkov, ki so uvod v Karlove dolgoletne vojne z Obri. V teh je bila obrska moč popolnoma zdrobljena, vse slovensko ozemlje pa združeno pod Franki. Karantanija je bila ob koncu te vojne od vseh strani obdana s pokrajinami pod frankovsko oblastjo.

Vojna z Obri je imela predigro v obrskih vdorih v Italijo in na Bavarsko 788, ki pa so bili odbiti. Leta 791 je Karel udaril proti Obrom s tremi vojskami, z dvema ob Donavi in s tretjo (pod sinom Pipinom) iz Italije. Pohod ob Donavi je pridružil frankovski državi ozemlje do Rabe, pohod iz Italije pa zgornje Posavje. Po nekaj letih priprav in manjših bojev je 795. odbila obrski sili usodna ura. Furlanski mejni grof Erik je s svojimi ljudmi in slovanskimi četami pod Vojnomirom, najbrž slovenskim knezom v zgornjem Posavju, odšel zoper Obre v Panonijo, Glavni obrski »ring« med Donavo in Tiso je hitro padel, ubit je bil tudi kagan. Novi obrski kagan se je že prihodnje leto napotil h Karlu in se mu predal z ljudstvom in domovino. Karel je nato poslal 796 v Panonijo svojega sina Pipina z vojsko, v kateri so bili tudi Karantanci. V naslednjih letih so imeli Franki le še nekaj manjših spopadov z Obri. S Panonijo so Franki zavzeli še zadnjo pokrajino, v kateri so takrat prebivali tudi Slovenci (796).

Vse te politične spremembe Slovencem niso prinesle le frankovskega jarma, marveč so jim odprle tudi nov razvoj k naprednejšemu fevdalnemu redu. Že v prvem razdobju pa so odprle slovenski kolonizaciji tudi nove pokrajine. Tako so že 804 na sodnem zboru v Rižani v Istri razpravljali o sporu med istrskimi mestnimi komunami in frankovskim istrskim »vojvodom«, ki se je sprožil tudi ob naseljevanju Slovanov v tej pokrajini (okrog Buzeta in Pazina). Še važnejša pokrajina, ki so jo karantanski Slovenci osvojili šele v tej dobi, pa je spodnja Panonija. Vse dotlej je bila Panonija s Slovani le redko poseljena, zdaj pa se je sem usmeril močan slovanski kolonizacijski val z alpskega območja, ki ga je 811 ustavila frankovska vojska in zavarovala ostanke Obrov v zgornji Panoniji. Hitro karantansko napredovanje poleg družbenega in splošnega političnega razvoja v Podonavju najbolje kaže, kako se je moglo težišče slovenskega življenja sredi 9. stoletja iznenada začasno prenesti iz Karantanije v Panonijo.

Seveda je v kolonizaciji prinesel propad Obrov Slovencem tudi slabe posledice. Kakor se je karantanski naselitveni val obrnil v Panonijo, tako so se začeli Bavarci naseljevati na ozemlju Obrske marke med Anižo in Dunajskim lesom. S tem je med Južnimi in Zahodnimi Slovani začel nastajati nemški koridor, ki jih je v naslednjih stoletjih dokončno ločil.

Leta 803 je Karel Veliki končal obrske vojne, ko je uredil upravo in obrambo na novoosvojenem ozemlju. Na jugu je ustanovil Furlansko marko, na severu pa med dva grofa razdeljeno Obrsko marko med Anižo in Dunajskim lesom, a nad obema grofoma je bil še poseben prefekt. Furlanskemu krajišniku je bilo poverjeno nadzorstvo nad Istro, zgornjim Posavjem, spodnjo Panonijo (do Rabe) in hrvaškim ozemljem ter obramba državne meje na tem ozemlju, prefektu Obrske marke pa nad zgornjo Panonijo in Karantanijo. Obema markama je bilo dodeljeno veliko nadzorstveno ozemlje. Le Istro je upravljal okrog leta 800 frankovski vojvoda Ivan in poskušal že v tem času uvajati tudi frankovsko fevdalno pravo in odvzeti obalnim mestom njihovo zemljišče, zato pa naložiti meščanom fevdalna bremena. Zastopniki istrskih romanskih mest (Trst, Poreč, Novigrad, Pičen, Pulj) so se temu pravu uprli. Na sodnem zboru pri Rižani so s svojimi zahtevami res v veliki meri uspeli.