XX. PREBIVALCI DRUGEGA DELA,

NAMREČ DOLENJSKE

TEM DRUGEM DELU dežele Kranjske, to je na Dolenjskem, so vsi prebivalci pravi Kranjci, govoré tudi vsi dobro kranjski, samo nekoliko vlečejo in v noši je nekaj razlike, kakor bo drugje, pri opisu običajev in noše, pokazal bakrorez.

So zdravi, močni in delavni, saj je tak telesni ustroj tudi potreben za delo, ki ga opravljajo. Zato pač jim je narava dala moči. Kakor je pticam, ki si hrano od daleč priskrbujejo in morajo zategadelj daleč leteti, prisodila močne peruti in perje, tako je tudi ljudem, ki si s telesnim naporom morajo služiti kruh, dala silne moči. In takih ljudi je na Dolenjskem največ …

Mnogo je tovornikov (ali vodnikov tovornih konj), voznikov in brodnikov. Tovorniki tovorijo ali nosijo vino le do Ljubljane. Tudi vozniki vozijo vino na vozeh le do Ljubljane. Brodniki pa vozijo po Savi vse blago, ki prihaja s Hrvaškega, Štajerskega in Dolenjskega proti Ljubljani, in sicer s trdim delom, da se je zares treba čuditi, od kod njih vztrajnost in moč, ki prisili tako močno deročo reko, da jih mora nositi tudi proti toku. Vozijo vse blago tudi navzdol.

Mnogi trgujejo s platnom in prav mnogi z volmi, ki jih prodajajo v Benetke. Sploh rede dosti vsakovrstne živine, kakor prašiče, ovce, koze, vole in podobno. Prenekateri trgujejo z lanom, velik del tudi z medom, ki ga v tem drugem delu ali na Dolenjskem vsako leto silno veliko pridelajo. Razen teh so tu še drugi rokodelci za vsakovrstno delo. Marsikdo se pošteno poti na polju, zakaj dobro in pridno delajo, še bolj pa v vinogradih, ki jih je v tem delu veliko število. Obdelujejo jih tu z nenavadno pridnostjo …

XXIV. POŠTA NA DOLENJSKEM

I SAMO NA Gorenjskem priložnost, da govoriš z jezikom odsotnosti (da si dopisuješ, pravim) in da zveš svetovne dogodke, kajti prav tako zve tudi Dolenjska spremembe v svetovnih javnih in zasebnih zadevah ob dobri poštni zvezi in more ustreči ne le svoji radovednosti glede daljnih dogodkov, ampak tudi potrebi, da se zvedo domače reči.

Glavna pošta je v Ljubljani, kamor prihaja vsak četrtek redna pošta z Dunaja; a še istega dne odhaja takoj naprej na Vrhniko in od tod naprej proti Gorici in Benetkam. Popotniki gredo do Vrhnike večinoma z ladjo ali pa, če se komu zljubi, po suhem.

Leta 1573. je nadvojvoda Karel Avstrijski ustanovil redno pošto, ki je šla peš iz Gradca v Ljubljano in iz Ljubljane v Gradec; nato pa je 1588. leta uredil zavoljo pospeševanja splošne koristi redno pošto s konjem iz Gradca v Ljubljano in skozi grofijo Goriško do Benetk. Ko je zaradi tega omenjeni nadvojvoda zaprosil slavne deželne stanove kranjske za prispevek, so dovolili letnih 200 goldinarjev gospodu poštnemu mojstru v Ljubljani, vendar s pogojem, da se bodo brez takse sprejemale in izdajale tako deželnih stanov splošne kakor tudi gospodov odbornikov, uradnikov in slug pri deželnih stanovih zasebne stvari in da bo dovoljeno deželnim stanovom ali gospodom odbornikom po potrebi odpraviti tudi izredno pošto. Tako je do današnjega dne.

Iz Benetk prihaja pošta vsak delavnik v Ljubljano in gre takoj naprej proti Podpeči in od tod proti Gradcu in Dunaju. Tako prihaja tudi vsak delavnik iz Karlovca in odhaja vsak petek iz Ljubljane v Višnjo goro, nato dalje v Trebnje, Novo mesto, Metliko in Karlovec.

Iz Celovca, z Reke in iz drugih krajev gredo le redni sli.

Najprej omenjeno glavno pošto plačujejo slavni deželni stanovi vojvodine Kranjske concurrenter z 200 goldinarji. V sedanjem času je poštni mojster gospod Volbenk Žiga, baron Bokalški.

V Višnji gori je druga pošta na progi Ljubljana—Karlovec. Vzdržujejo jo slavno omenjeni deželni stanovi. Sedaj jo vodi Janez Florijančič. Tretja pošta je v Trebnjem. Gre vsak teden proti Ljubljani in Karlovcu. Vzdržuje se kakor prejšnja, a zdaj jo vodi Johann Halbertaller. Četrta v smeri proti Karlovcu je v Novem mestu; odpravljajo jo in vzdržujejo kakor prejšnjo. Zdaj jo upravlja Nicolo Liscutin.

XXV. VASI NA DOLENJSKEM

EŽELI JE V POSEBNO hvalo, če je dobro obljudena in obdelana, zakaj to dokazuje, a mora imeti ali rodovitna tla ali delavne in krepke prebivalce, ki umejo z neugnano pridnostjo napraviti iz neudobnosti udobnost in premagati z neutrudljivim prizadevanjem vse naravne ovire. Dolenjska ima oboje, namreč prav rodovitno zemljo in poleg pametne uprave marljive obdelovalce zemlje; zato je gosto naseljena in pokrita z veliko množico vasi. Le-teh je silno mnogo, velikih in majhnih, povrhu pa je nešteto posameznih hiš, ki niso kakor v drugih deželah daleč vsaksebi ali oddaljene, marveč stoje čisto blizu in prav na gosto druga za drugo, tako da je Dolenjska tudi močno bogata z dušami. Po vsem tem si pomišljam, da bi vse vasi prehodil s peresom, ker bi naklonjeni bralec ob tem občutil več nejevolje kakor veselja in všečnosti. Zato bom od kakih sto vasi drugega dela ali Dolenjske izbral le tu in tam nekatere in se na kratko dotaknil njih lege …

Zgornje in Spodnje Dobrunje, velika vas eno miljo pod Ljubljano, imajo ravno in dobro polje. Ta kraj bi mogli imenovati pralno ali belilno vas, ker prebiva tu zelo mnogo peric in belilk, ki hodijo vsak teden v Ljubljano po umazano perilo in ga perejo; belijo tudi mnogo lanene tkanine in preje …

Mirna peč (Mednapeč) leži med Trebnjim in Novim mestom. Pred nekaj leti je tukaj toča popolnoma pobila žito. Zategadelj so se kmetje lotili župnika, hoteč spraviti njega namesto potolčenega žita pod svoje cepce in pesti. Ker pa ni hotel pričakati take častne postrežbe, jim je ušel in se ni prikazal toliko časa, dokler ni razjarjenim ljudem prešla vroča jeza. Preprosti kmetje namreč menijo, da morejo duhovni obrniti točo, kamor hočejo. Zato bi imeli duhovni tistega kraja dovolj vzroka, da javno na prižnici s pogostim poukom iztrebijo ljudem tako neumno in blodno mnenje; tudi oblast je poklicana, da z resnim svarilom in resničnimi kaznimi kroti hudodelstvo takih kmetov zoper duhovniški stan. Toda kak razgret Menalcas ali Corydon se včasih prav tako malo dá krotiti z grožnjami kakor podivjan bik s krvavordečo cunjo ali besneč vihar z nekaj polami papirja …

Šmartno leži štiri milje od Ljubljane nedaleč od Save v prijazni in rodovitni ravnini. So sicer samo štirje grunti, toda vsi razdeljeni v majhne hiše. Prebivalcev je nad sto, med njimi mnogo tovornikov in vsake vrste obrtnikov, ki človeku napravijo, kar zahteva. Zlasti je mnogo usnjarjev, ki izdelujejo črno usnje. Tudi precej gostiln je tu, in sicer jih je letos, ko pišem* to topografijo, osemnajst, kajti tem ljudem mnogo bolj prija vino kakor voda. Kljub temu imajo ribe, ki prihajajo iz vode, tako radi, da ne morejo nekateri pustiti pri miru nobene vode, ki so v njej ribe. Zdi se torej, da se ti ribji sladkosnedi boje pregovora piscis in tertia aqua venenum — riba v tretji vodi je strup; zato hočejo, naj pri njih plava rajši v vinu kakor v vodi. Med njimi so tudi takšni, ki ribarijo vedno ponoči, redko podnevi …

Mišji dol leži v rodovitni dolini med gorami …

Muljava je pod Stično; blizu je izredno velik travnik, ki je last stiškega samostana …

Breg je tik ob Savi blizu Litije in povečini stanujejo tam ribiči …

Tu je treba omeniti že večkrat imenovano Trebnje. Je sicer velika, toda ilovnata, umazana vas med Ljubljano in Novim mestom. Tu so lepa polja, in travniki. Pri Trebnjem nahajamo mnogo starin, kakor izkopane kamne, poganske grobove in novce. Jaz sam* sem dobil lončeno pogansko svetilko, ki so jo našli v grobu. Imam* tudi pogansko zaponko iz medi, izredno veliko in krasno izdelano, ki so jo našli tu v nekem poganskem grobišču …

Št. Vid, velika vas, je blizu Stične na dobrem, blagodatnem svetu in ima prostrano in krasno polje. Tu prebivajo številni rokodelci. Ima tudi mnogo gostiln in v letu veliko semnjev …

Češnjice niso daleč od Stične …

V drugi petini je prej bilo mnogo svinčenih, železnih in drugih rudnikov; so pa vse opustili in ustavili, razen fužine in rudnika s plavžem, ki je eno miljo nad Žužemberkom ob Krki. Tu topijo in kujejo železo. Fužina je zdaj last gospoda Fonzoya… Tudi svinec kopljejo in topijo v Šmartinski ravnini blizu Slatine v grapi, Malnek imenovani. Delodajalec je neki italijanski grof.

XXIX. VINOGRADI NA DOLENJSKEM

JER NI VINA, pravijo, ni veselja. Tako se Dolenjska more imeti za srečno mimo mnogih drugih dežel, kjer ne raste trta, saj ima veliko množino vinogradov; zatorej nima nobene pravice, da bi se v tem pogledu pritoževala zaradi pomanjkanja veselja. Ta ali oni kraj prekaša drugega v uspevanju trte: v nekaterih vinskih goricah ima le 40, 50 ali sto strank svoje vino, ponekod pa več. Po svojem prejšnjem načinu hočem* vsaditi v tole knjigo le nekaj vinogradov, ker so ostali iste kakovosti kakor ti, ki jih bom imenoval.

Vsa vina, ki rasto na Dolenjskem, se imenujejo dolenjska in so prav zdrava. Zato je tudi veselje, ki ga povzroči dolenjsko vino (kajti vino razveseljuje bogove in ljudi), tem boljše, čim varnejše je; le vrča ali kupice ne smeš previsoko dvigniti in ne pregloboko vanjo pokukati, zakaj iz nerednega in nezmernega veselja nastane naposled žalost in velika škoda tako za dušo kakor za telo, pa najsi bo vino še tako zdravo in slastno. Če nastopi Bakhus s kar preveč rdečimi lici, pride lahko z Ariadno v prenatančno dotiko in, kjer zdravo vino preveč razgreje glavó, tu se lahko ohladi razum, sramežljivost in poštenost. Najslastnejše trte postanejo circejske čarobne šibe, ki spremene ljudi v zverine, če jih zlorabijo. Ob Bakhovem vozu stopajo risi in tigri, kajti požrešnosti kaj rada slede grozovita in jeznorita dejanja. V zdravem vinu tiči torej veselje in žalost, kakor ga kdo prav ali napak rabi.

Ker pa se tu od mene pričakuje ne pivski ne nravstveni pouk, ampak opis dolenjskih vinogradov, ne smem več s peresom zasledovati zlorabe zdravega vina in moram preiti k vinogradom …

Bučka, velika gorica pri Raki, daje zelo dobro vino …

Trška gora, prav velika vinska gorica, ki leži blizu Vajnofa, osrečuje svoje posestnike z dobrim, odličnim, sladkim in močnim vinom.

Druga Trška gora pri Krškem je prejšnji enaka po imenu, ne pa po zmožnosti. Čeprav je namreč tudi velika vinska gorica, vendar ne prebiva v njenem grozdju tako žlahtna moč kakor v grozdju le-one prve. Njena vina so pa le še precej dobra, čeprav nimajo tako zelo plemenite moči …

Vinji vrh, ki je blizu Novega mesta, je velika vinska gorica, ki daje imenitno vino …

Če doslej omenjena vina, ki se, kakor rečeno, imenujejo dolenjska, tri ali štiri leta ali še kaj dalj ležijo in jih denemo na ogenj, gorijo kakor žganje. Vendar velja to le za dobra, močna vina in ne za vsa. Kljub temu pa se iz najslabšega, najbolj kislega in najšibkejšega dolenjca pripravlja desetkrat močnejše žganje kakor iz najboljšega vipavca ali laškega vina …

XXX. STUDENCI, TOPLICE IN JEZERA

NA DOLENJSKEM

O DOLENJSKEM NI ponekod nobenih studenčkov, ponekod so slabi, ponekod pa prav dobri. Tako skakljajo v dolini Besnice čisti, ledeno mrzli, jasni in zdravi studenci; tako tudi ponekod pri Šmartnem in še v mnogih drugih krajih. Pri Novem mestu pa in pri Kostanjevici ne najdeš ponekod nobenih pravih izvirov; vendar je tod izkopanih, globokih vodnjakov dovolj, pa so vsi dobri in zdravi. V Temenici pa ni nekaj milj po dolgem in v šir nobenih izvirov ne drugih vodá. Če torej ostanejo oblaki dolgo zaprti in ne pade nič dežja, so prebivalci prisiljeni dovažati vodo eno ali pa celo dve milji daleč.

Kar zadeva toplice, vem* samo za dvoje. Ene najdeš med Otočcem in Belo cerkvijo, pa ne v takem stanju, kakor bi moralo biti, ker ni nič urejenega niti zidanega. Druge izvirajo pri Klevevžu tik pod gradom iz skale, so pa zelo šibke in le na pol tople; ne poleti ne pozimi niso posebno gorke, ker se, kakor domnevam*, znotraj mešajo z mrzlo studenčnico.

Na Dolenjskem ni pravega jezera, ki bi imelo navadne lastnosti jezera …

XXXI. REKE IN POTOKI NA DOLENJSKEM

ED GRADOM IN vasjo Krko izvira izpod hriba Krka. Njen izvir tvori globok in neizmeren, a z ribami, zlasti s postrvmi, bogat kotel. Spočetka jo utesnjujeta bregova kakor potok, dokler se ji ne pridruži voda, ki plane v obilju tik pod gradom na dveh krajih iz žive skale na dan. Nato se polagoma razširja v precej veliko reko, ki žene mline in žage. Daje postrvi od dveh do pet in šest funtov. Te velike postrvi imajo med Marijinim vnebovzetjem in Marijinim rojstvom v tej reki čisto rdeče meso kakor glavatice, sicer pa niso rdeče.

Ko je pretekla osem milj, se vrže pri Čatežu Savi v naročje. Čez to veliko in globoko vodo je v mnogih krajih navada voziti se na dveh skupaj postavljenih ladjah, ki nanju polože deske ali pod, tako da ostane med njima še precej prostora … Ta reka žene mnoge mline in žage in dela pri Otočcu precejšen otok; na njem stoji grad Otočec, ki je dokaj velik, in povrh še obsežen vrt. Isto je pri Kostanjevici, kjer zajema otok vse mesto z gradom.

Krko bogaté, kakor omenjeno, ribe vseh vrst v velikih množinah. Med luskinasto vojsko so poleg drugih slastnih in žlahtnih rib tudi najplemenitejši raki, ki so tako čudovito veliki, da meri pet takih rakov več kakor najdaljši človek. Ta dolžina bi utegnila pri marsikom naleteti na kaj kratko vero in mu vzbuditi mnenje, da smo tu tako dolge rake prikrojili bralcu ne z rakovimi, marveč s krojaškimi škarjami, jih zmerili s pesniškim vatlom ali pa hoteli vzeti mero po nekaterih indijanskih rakih, ki so tako strašansko veliki in močni, da lahko ljudem roké in nogé odščipnejo. In to je tudi prav, tujcu pač pristoji, da nekaj časa počaka, preden za resnično sprejme tako mero, namreč, da meri pet rakov toliko, kolikor dolg človek. Vendar pa je v resnici tako.

Lahko potrdim, da je pred kratkim na Dunaju v Avstriji odlična oseba visokega stanu, ko je to pripovedovala pri neki imenitni gostiji (namreč, da so pa Kranjskem, v njeni domovini, tako veliki raki, da jih pet dá dolžino moža) in opazila, da se ji nekateri kavalirji na tihem smejó, dala takoj iz Krke pripeljati na Dunaj z lastno poštno štafeto pet kuhanih rakov; pokazala jih je omenjeni družbi in dokazala, da ni noben moški po dolžini meril toliko, kolikor teh pet rakov. Temu so se močno začudili in po ogledu so morali povečati svoje mnenje glede naših rakov.

Ponekod so somi, ki imajo dvajset, trideset, štirideset, dà, celo petdeset funtov. Ribe so zelo okusne in tako čvrste kakor v nobeni drugi vodi, tako ščuke, lipani, postrvi in razne druge, zlasti pri Soteski in Žužemberku. Pri Soteski so še mnogo bolj čvrste kakor zgoraj pri izviru, ker priteka med Žužemberkom in Sotesko, precej ob bregu te reke, nad devetdeset močnih in ledeno mrzlih studencev na dan. Taki studenci delajo reko hladnejšo, kakor je pri izviru, dve milji nad Žužemberkom. Od tod prihaja, da se drže najboljše in najokusnejše ribe med Žužemberkom in Sotesko in še nekoliko niže; nato pa, še niže, se ne stekajo v reko nobeni studenci, ampak le mehke vode; zato tod ribe niso tako čvrste, čeprav so same po sebi še vedno, dokaj dobre, ako jih primerjamo z ribami drugih rek …

O izviru in teku Save sem poglavitno povedal že zgoraj v XV. poglavju. To pa moram* tu še dodati, da nahajamo od izvira do mesta Kranja povsod lesene mostove preko te reke, a zadnji je pri omenjenem mestu Kranju. Niže od tod se povsod vozijo čeznjo z ladjami, in sicer na dva načina. Dve veliki ladji (ki je od njih vsaka izdolbena iz celega debla kakor korito) zvežejo skupaj in postavijo vanju pet, šest, sedem ali celo osem konj drugega ob drugem, da stoji vsak s prednjima nogama v eni, z zadnjima pa v drugi ladji. Tako se prepeljejo s konji (kakor kaže priloženi bakrorez), in sicer prav hitro. Voda namreč tako dere, da vozijo počez naglo in da jo v trenutku kar prelete, čeprav je včasih, če naraste, nekaj streljajev široka. Če hočejo tujci s svojimi nemškimi konji, ki niso vajeni stopati v ladje, na drugi breg, imajo brodniki dosti opravka, preden jih spravijo vanje. Pri tem se večkrat primeri, da padejo konji v vodo ali pa da skočijo vanjo in plavajo proti bregu, ker namreč niso vajeni takega prevoza in drže nog ter ne morejo stati mirno, kakor naši* kranjski konji, ki jim to ni nič nenavadnega; zato le-ti sami od sebe stopijo v ladjo in se prav postavijo. — Če pa hočejo postaviti voz na ladje, pripravijo počez v ladjah dve močni deski; brodniki zapeljejo nanju voz in ga tam puste, a k vozu pripadajoče konje spravijo na tu opisani način v ladje in nato oboje na drugi breg.

Ali (in to je drugi način) napravijo tako, kakor je po zgornjem opisu navada na Krki: dve v določeni daljavi postavljeni ladji pokrijejo s podom. Vendar ni tako mogoče prepeljati več kakor štiri, kvečjemu pet konj hkrati. Tak prevoz je samo na takih mestih v navadi, kjer voda ne teče ne močno ne hitro, dasi še vedno dovolj dere.

Sicer pa vozijo po Savi navzdol razno blago tudi na splavih, toda zelo poredkoma. Za to mora biti voda dovolj velika, kajti sicer ni mogoče priti preko vrtincev in skal med gorovjem.

Dolenjski brodniki so si izmislili marsikatero prednost, da bi po Savi v dveh ladjah speljali to, kar bi morali v treh. Vzamejo dva ali tri pare sodčkov. Leseni sodčki so dobro zamašeni, skupaj zvezani in take vrste, v kakršnih prenašajo tovorniki vino (par takih z vinom napolnjenih sodčkov tvori namreč tovor). Sodčke porinejo pod ladjo in tako vanjo lahko mnogo več nalože kakor sicer, zakaj sodčki se utapljanju ladje upirajo in jo držijo kakor svinjski mehovi ali baloni. Izvzeti pa je treba tri milje med gorovjem, kjer se to ne dá izvesti in bi na ta način bilo nemogoče priti skoz.

Večkrat vzame kak fant par praznih, dobro zaprtih in skupaj zvezanih sodčkov, sleče hlače in se usede na sredo; nato vzame kol, da bi se vodil kakor s krmilom, in se tako pelje po vodi navzdol. Tak compendium ali kratki pripomoček in prednost uporabljajo premnogi in plovejo po Savi, pa naj še tako dere in šumi …

XXXIV. KRESOVI NA DOLENJSKEM

D SKRAJNE TURŠKE meje do glavnega mesta Ljubljane so po Dolenjskem kresovi tako urejeni, da se prihod Turkov kaj hitro izve. Kajti dedni sovražnik mora priti ali od Karlovca in tam okrog ali pa na drugi strani od Petrinje in Siska; ti turški obmejni kraji so oddaljeni le tri milje od naše* dežele, tako da se dá iz Mehovega pregledati vse naokrog. Nekatera kresišča so sicer v tretjem delu ali na Srednjem Kranjskem, toda zaradi preglednosti naj slede tu v temle redu: 1. Mehovo, 2. Metlika, 3. Črnomelj, 4. Hmeljnik, 5. Sveti Peter nad Žužemberkom, 6. Primskovo, 7. Višnja gora, 8. Sveta Magdalena pri Šmarju, 9. Glavno mesto Ljubljana …