III. MEJE, NARAVA, ŠEGE, HRANA IN
OPRAVILO GORENJCEV
REBIVALCI PRVEGA DEla ali Gorenjske so pravi Kranjci, kar kaže tako njih jezik kakor noša (ki jo bom* predstavil bralcu v bakru drugje, namreč v knjigi o navadah, šegah in tako dalje); govoré dobro kranjski in se oblačijo v kranjsko nošo; izvzeti pa je treba vas Bitnje, ki je nemško miljo dolga. Tu govoré pokvarjeno nemščino in kranjščino, ker mešajo na pol nemške, na pol kranjske besede. Pri Beli peči ne znajo ljudje kranjski, ampak govoré pravilno in čisto nemški.
Ljudje so zdrave narave, močnega telesa, hitri in urni, delavni in uslužni. Med njimi je mnogo tovornikov, to je ljudi, ki prenašajo blago sem in tja na tovornih konjih ali živalih; takisto je mnogo rudarjev kakor tudi mnogo tkalcev in trgovcev, ki si z raznim opravilom služijo kruh in gojé razne obrti. Mnogi se redijo s tovorjenjem; nosijo blago na konjih (kar imenujejo tod samben ali saumben) proti Gradcu, Dunaju, Solnogradu, Trstu, Gorici in še v razne druge kraje; tovorijo pa vino, olje, sol, žito, platno, živo srebro, železo, jeklo in še mnogo različnega drugega trgovskega blaga. In ker ni v vsej deželi pravih voznikov, ki bi kakor na Nemškem naložili težak tovor, prevažajo tisto, česar ne prenašajo omenjeni tovorniki s konji, z majhnimi vozovi; tako vozijo mnogi dvakrat na teden jeklo in železo v Ljubljano, a žito in druge življenjske potrebščine spet nazaj k rudniku. Mnogi, ki kupčujejo s platnom, ga vozijo v Italijo. Tudi takih, ki trgujejo s konji in jih prodajajo v Italijo, ni majhno število.
Velik del nosi sukno, imenovano mezlan, kar pogosto in z velikim pridom v druge dežele, ker ga tkó skoraj po vseh gorenjskih vaseh. Mnogi trgujejo s siti, ki jih prav na Gorenjskem izdelujejo v velikih množinah, celo preko morjá v Senigalijo in Avgusto v romanski zemlji. Tako jih tudi ni malo, ki trgujejo z volno ali s kozjim sirom; ta je tako dober in slasten, da ga na Nemškem veliko prodajajo za parmezan. Redé tudi dosti živine, kakor ovce, koze, vole in mnogo prelepih kónj. Tudi z rdečim in s črnim kordovanskim usnjem, ki ga v tem prvem delu pogosto strojé, je dobra kupčija; izvažajo ga daleč v rimsko cesarstvo.
Kdo bi domneval, da iščejo tu življenjske potrebe tako rekoč iz smrti, reči hočem, iz smrtno nevarnih živalic, in škorpijonov? Ker zahtevajo, kakor je znano, lekarne olje škorpijonov in se to uporablja za lek zoper pik tega strupenega mrčesa, se precèj preprostih ljudi hrani s tem, da nosijo škorpijone, ki jih ima Kranjska na pretek, v daljne dežele, dà, celo na Holandsko, Angleško in Francosko. Prav tako nosijo polhove kože.
Mnogi, ki z ročnim delom preskrbujejo delo svojim zobem, izdelujejo sodčke, keblice, škafe (ali brentice) in razno drugo leseno posodo. Drugi pa izvabljajo hrano iz njive in obdelujejo imenitno in dobro polje. Prenekateri se bavijo z lovom in lové vsakovrstno divjačino. Zlasti zasledujejo divje koze in izenačujejo njih prednosti v visokih gorah, po strminah in čereh s svojo zvijačo, urnostjo in neutrudljivim prizadevanjem, kajti narava ni ustvarila, česar ne bi mogla doseči človeška prizadevnost. Bog je človeku vse postavil pred nóge, torej tudi visoko plezajoče in na gorskih vrhovih razveseljujoče se divje kozé, toda s pogojem, da se njegove nogé vzpenjajo za njimi in da stró nevarnost s previdnostjo. Celo divji petelini, ruševci, jerebice in leščarke niso varne pred zasledovalci.
Glede drugih gorenjskih navad in življenja je pričakovati kasneje posebno poročilo.
VII. VASI NA GORENJSKEM
Beričevo, precejšnja vas, je oddaljeno poldrugo miljo od Ljubljane in leži ob Savi v lepi ravnini: pred nekaj leti je bil tu brod preko Save …
Kranjska gora je velika vas tik pri snežnikih ob Savi dobre tri milje nad Jesenicami. Ta vas mora precej trpeti od svojih surovih sosedov, omenjenih snežnikov, in občutiti latinski pregovor: est aliquid mali propter vicinum malum, ker prenaša hud mraz. Zato ima malo polja in še to ni posebno dobro. Tla so kamnitna in rasti malo naklonjena. Nad to vasjo je preduh, ki ga je narava sama napravila skozi skale snežnika tako prikladno, da moreš peš skozi hrib, le ponekod je treba lesti po vseh štirih. Pridobiš pa s tem veliko, če greš v Bovec, ker bi sicer moral hoditi mnogo milj naokrog; dolgotrajni hoji naokrog ste torej ogneš s kratkotrajno težavo pripognjenega lezenja …
Dravlje morajo napraviti pol milje, če hočejo doseči Ljubljano. Leže v prijazni ravnini. Tu stoji cerkev svetega Roka, kjer so pokopali mrliče, ki jih je pred mnogimi leti pobrala kuga …
Dupeljne tičijo med visokimi hribi v Tuhinjski dolini. Ljudje v tej vasi s težavo izgovarjajo in zategujejo besede; uživajo torej pri tem prednost, da tem bolje premislijo in da porabijo svoj počasni jezik za jeziček na zlati tehtnici svojih besed, le če so poprej izbrali lobanjo za tehtnično skledico. Počasno govorjenje je včasih dolgočasno, hitro pa često škodljivo. Zdi se, da sta narava in navada naklonili tem vaščanom, da delajo sesquipedalia verba, to je poldrugi čevelj dolge in z dolgim vatlom merjene besede. Pri tem utegne mnogo storiti temperament, konstitucija in dispozicija vratu in goltanca …
Bitnje je največja vas na Kranjskem. Razprostira se po dolgem dobro nemško miljo; leži med Kranjem in Škofjo Loko; prebivalci so večinoma rešetarji, ki izdelujejo adra iz žime in jih splošno v rimskem cesarstvu imenujejo sitarje. Ti kmetje redijo tudi mnogo lepih konj in jih gonijo
naprodaj v Videm na Laškem. V tej vasi govoré vse vprek na pol nemški, na pol kranjski, in sicer tako pokvarjeno (ali koruptno), da človek težko razume, četudi bi znal oba jezika. Sprejeti je treba za golo resnico, da se dva kmeta, katerih eden prebiva na tem, drugi na drugem koncu vasi, ne moreta prav razumeti, če se snideta, zakaj, kar ta z nemškimi besedami pové, to izrazi oni s kranjskimi in narobe, kar ta s kranjskimi poda, izgovori oni z nemškimi. Tako nikoli ne slišiš pet besed zapovrstjo, da bi jih tu izgovoril kdo v enem samem jeziku.
Ker so ti kmetje jezikovno tako razdvojeni in nerazumljivi, je lahko umljivo, da slabo naleti pri njih tujec, ki razume samo en jezik ali je, čeprav razume ta in oni jezik, neizkušen v tej mešanici. Še slabše pa se znajde pri njih zaradi njihove nepriljudnosti do tujcev, ker nobenega ne vzamejo pod streho, marveč ga pošiljajo od hiše do hiše. Če se pa kdo z njimi seznani, jim je ob vsaki uri, tudi o polnoči, dobrodošel, ljub in prijeten.
O tej njihovi čudni navadi me je prepričala lastna skušnja, ker se mi* je pred enajstimi leti primerilo, da sem z dvema duhovnima moral stopiti v gostilno te vasi. Gostilničar, po imenu Župan Ortman, je segel po navadi svojih sovaščanov, namreč po nepriljudnosti, in nam je odrekel prenočišče. Pa se nisem dal odpraviti, marveč sem proti njegovi volji stopil v hišo, ker sem dobro presodil, da me rade volje nikoli ne bo pustil. To zmerno drznost mi je spočetka poplačal pri postrežbi in mi dal jasno čutiti, da smo mu zelo neprijetni in da mu je prijaznost do tujcev popolnoma tuja; dal mi je pokvarjenega slabega vina, misleč, da me bo s tem spravil iz hiše. Ker pa mi je bil način že znan, sem v njegovi odsotnosti slabo vino izlil in zahteval drugega, ki pa iz njegove neprijazne roke ni bilo boljše od prejšnjega. Tako se je zgodilo trikrat zapovrstjo. Ko je spoznal, da se s slabo pijačo ne bom dal odpraviti, jo je naposled zboljšal in mi postregel z dobro kapljico. Z vinom je tudi njegova postrežba in drugo vedenje postalo milejše; kmalu nato me je namreč peljal v klet, kjer je bilo 18 velikih sodov z vsakovrstnim laškim vinom; dal mi je na izbiro, da poskusim vino, ki bi mojemu jeziku najbolj prijalo. Nato nas je tudi dobro pogostil. Pozneje sem se večkrat ustavil pri njem in bil vedno dobro postrežen. Začetni trmi in upornosti tega človeka sem se tembolj čudil, ker je mož videl mnogo sveta in često popotuje ne le v Italijo, temveč tudi na Nemško. Zato si njegovemu vedenju ne morem misliti drugega vzroka, kakor da si pač domišlja, da ne bi bil pravi Bitenjčan, če bi drugače ravnal …
Jama pod Kranjem ob Savi. V tej vasi je doma in prebiva dobro in obče znani mož z imenom Kljukec, ki je pred nekaj leti ustanovil tatinsko družbo, privabil k sebi cigane, zloglasne študente in vsake vrste druge predrzne zanikrneže ter jih vodil kot pravi poglavar v pobalinskih podjetjih. Osleparil, okradel in izropal je prav mnogo ljudi na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem ter jim včasih prizadejal neizmerne težave. Tudi je marsikatero spretno in ročno zagodel kakor najbolj premeteni in najhitrejši pariški filouji ali zmikavti. Z njegovimi zlimi početji bi se dala napolniti cela razprava. Čeprav so tega generala rokomavha in prezaslužnega mojstra obešenjaške družbe zmikavtov pridno zasledovali, ga vendar nikoli niso mogli ujeti. Mnogo let so si zaman prizadevali, on pa je medtem svojo lepo umetnost nemoteno naprej gojil. Pred nekaj leti pa mu je bilo dano zaščitno pismo, ker se je poboljšal, zapustil tatinsko drhal in ustrelil študenta in cigana. Brž ko je kdo hotel biti več kot on, ga je takoj umoril. Sedaj je izvrsten ranocelnik, ki ozdravi ne le zlomljeno nogo, ampak tudi druge poškodbe, dasi ne zna ne pisati ne brati, ker je le neuk kmet …
Ihan leži blizu Krumperka. Njegovi prebivalci se ukvarjajo z izdelovanjem postelj, žene, otroci in možje. Vsi se vzdržujejo s takim delom in nosijo izdelane postelje po Štajerskem, Koroškem in vsem Kranjskem na vsa žegnanja. Med njimi jih je mnogo, ki menijo, da storé veliko dobrega, ker na posteljah ljudje molijo (ali goje za množenje človeškega rodu sramežljivo zakonsko ljubezen); zato da jim ni šteti v greh, če včasih, kadar prilika nanese, kako mošnjo odrežejo, dasi ne prazno, marveč polno. Zato je med temi ljudmi največ zmikavtov in čistilcev mošenj; to ročno rokodelstvo gojé tako žene in otroci kakor tudi možje; vendar ne vsi, kajti med njimi je tudi dosti poštenih in delavnih ljudi, ki si rajši služijo kruh v poštenem potu svojega obraza ko z nečisto ročnostjo.
Moravče so vas precejšnje velikosti v Moravški dolini, obljudene z raznimi rokodelci; med njimi je toliko tovornikov, da jih je skoraj več kakor konj. V tej vasi in tej dolini je dosti pogumnih, tudi razposajenih, včasih celo predrznih in zločinskih ljudi, ki se lotijo tudi duhovnih oseb; tako so ti kmetje pred nekaj leti ubili svojega župnika in pred kratkim so z nekim drugim napravili ne mnogo bolje …
Podgorica leži v Moravski dolini na griču, ima mnogo sadja in dobro polje z vsem potrebnim, vendar ne na ravnem. Pred nekaj leti je tukaj kmet prilepil rakom voščene sveče in jih spustil ponoči po gozdu; nato je povedal drugim kmetom, da je videti v gozdu lučke in da se mu je razodelo, naj se tu sezida cerkev. S to sleparijo je privabil precej preprostega ljudstva. Kakor pa je pobožni slepar začel svoje prerokovanje in razodetje z raki, tako je le-to šlo rakovo pot in odkritje sleparije je prineslo iznajditelju kazen. Ta kmet in zlikovec ni vedel, da je ta iznajdba že stara, da je že marsikdo za kratek čas in v druge zvijačne namene kazal preprostim prazne strahove in da utegnejo zato razumni ljudje spregledati njegovo burko. Z njegovo namero zasnovana in v zrak sleparskega upanja zgrajena cerkev je ostala nedozidana, ker je vzrok zidave slonel na napačni izmišljotini; in to po pravici, kajti božje hiše zahtevajo za temelje ne laži ne bajke, temveč resnico in pravo pobožnost.
Poljane leže eno miljo nad Škofjo Loko v grapi in dolini med visokim gorovjem ob vodi Poljanščici. Tu se je pred nekaj leti utrgal oblak in odnesel mnogo ljudi, živine, mlinov in hiš…
IX. GORENJSKA POŠTA
Na Gorenjskem, v prvi petini Kranjske, je samo ena poštna hiša, namreč v Podpeči, tri milje od Ljubljane med visokimi hribi ob vodi Radomlji; to je druga pošta od Ljubljane do Gradca. Zdaj, ko to pišem*, jo upravlja Jurij Ernest Kraa kot poštni odpravnik in dobiva svojo plačo od dvorne komore, in sicer iz rok gospoda poštnega mojstra v Ljubljani. Pošta leži v rodovitnem kraju, je zelo prikladna za peregrinacijo in popotne ljudi, ki jim tu postrežejo z vso potrebno vljudnostjo in udobnostjo (za primerno priznanje ali plačilo). Tiste, ki se na popotovanju tukaj ustavijo, izvrstno postrežejo tako s pijačo kakor z jedjo, bodisi na postni ali mesni dan, ker za vsakogar posebej pripravijo, kakor se za tisti dan spodobi, in ga torej kar najbolj zadovolje …
X. RAVNINE, DOLINE IN POLJA
NA GORENJSKEM
Jeseniško polje (nižava ali ravan) naj bo prvo. Leži ob Savi med visokimi snežniki in sega od Most do Mojstrane, dobre tri milje ob Savi… Ta ravan je prav ozka dolina med snežniki ki jo pozimi sonce prav nič ne obišče; zato je mrzla, vendar zdrava, kamnitna, pa le ne tako pusta in divja, da bi se branila odstopati nekaterim poljem in travnikom malo prostora za obdelavo. Polja pa rodijo le enkrat na leto. Snega je dosti, sadja malo in še to je pozno. Sam* sem v tej dolini pri Plavžu jedel okrog svetega Mihéla prve češnje, ki so jih prinesli s hribov. S teh hribov dobijo mnogo borovega in jesenovega lesa. Dosti je tudi železnih rudnikov in jeklarnic, gorovje pa daje dovolj bukovega in smrekovega lesa za žganje oglja.
V tem nižavju ne ugledaš nič ptičev, razen neke črne vrste z rumenimi kljuni, kosom podobne. Imenujejo se brinovke. Drugih ptičev nisem* tu nikoli mogel videti, čeprav sem* popotoval tod več ko tridesetkrat.
Sicer je v gorah dosti divje perutnine, kakor ruševcev in divjih petelinov, in izredno dosti divjih koz. So tudi lepe planine (višavja, kjer je dobra paša ali trava). Prebivalci redijo ovce in drugo živino ter izdelujejo veliko dobrega sira, ki mu navadno pravijo bovški sir in ga na Nemškem prodajajo za parmezan. Tudi mnogo volne dobijo od svojih čred. Največjo hvalo pa zasluži ta ravnina zategadelj, ker so ljudje tu čvrsti, zdravi, močni in vztrajni. Med njimi se najdejo izvrstne dojilje. Poleti hodijo ženske, moški in otroci v lesenih čevljih ali coklah. Vodé so v tem kraju čiste, ledeno mrzle in zdrave …
Tržiška ravan sestoji iz nekaterih dolgih odurnih dolin med prav visokimi snežniki. Zgoraj je sam kamen. Spodaj je narava pripravila izvrstno polje in nekaj velikih in lepih vasi, v dolinah pa in v grapah stoje le posamezne hiše. Ima tudi lepe planine in dovolj lesa, zlasti smrek, macesnov in mnogo tis. Voda je dobra, hladna in čista; tudi zrak je zdrav. Mnogo je voznikov, ki vozijo preko Ljubelja ali drugam.
Tu izdelujejo veliko rdečega in črnega kordovana; z njim se živijo mnogi, ki izvažajo to rdeče in črno usnje (ali kordovan) v tuje dežele. Od tod popotuje tudi marsikdo s škorpijoni na Holandsko, Angleško, Francosko in v druge dežele ter dobiva zanje lepe denarje. Tudi kovačev ni malo; izdelujejo vsake vrste železnino, bakrene kotle in posodo, pa tudi cevi za puške in podobno, čeprav pa sta zemlja in zrak zdrava in čista, vendar ajda redko prav dozori, ne da bi ji slana škodovala …
XI. GORE NA GORENJSKEM
Pesjanski vrh je prav daleč viden visok hrib blizu Polhovega Gradca in, ker je zelo rodoviten, povsod pokrit s hišami.
Kranjska gora se dviga pri Kranjski gori in, ker je kamnitna, se dviga zelo težavno; ne odlaga svoje snežne kape, saj spada med snežnike. Skoznjo gre preduh, ki moreš po njem peš, čeprav po vseh štirih, dospeti v Bovec; sicer bi moral mnogo milj naokoli …
Gamberška planina pravijo zelo visokemu hribu, ki na vrhu loči Štajersko od Kranjske. Mogočno zre okrog sebe in ima zgoraj jašek, ki se pogreza v obliki dimnika in mu ljudje pravijo Vetrnik. Če vržeš kamen vanj, se dvigne iz njega močan veter. Ljudje tod okrog pripovedujejo, kako veter včasih tako divje in silno zapiha, da ni mogoče blizu …
Jelovica, velika in visoka gora, sega daleč, namreč od Krope do Bohinja…
Grintavec, prav visok snežnik, stoji nad Kranjem …
Rožniku gre po pravici to ime, kajti kakor roža med cvetlicami je glede prijetnosti in ljubkosti pred vsemi hribi. Leži blizu Ljubljane in se ponaša s častjo, da je dal svojo lepo, zeleno glavo za temelj cerkvi Naše ljube Gospé. To cerkev ni težko obiskati, ker hrib ni bogve kako visok. Njegovo vznožje (namreč spodnji njegov del) se ljubko zeleni v prijetnem gozdiču, polnem bukev in smrek …
Storžič, ki stoji sam samcat nad Kranjem, se dviga tako visoko in strmo, kakor bi hotel predreti oblake …
XII. GOZDOVI NA GORENJSKEM
Gamberški boršt, izredno lep gozd, se dviga pri Gamberku v visokih hribih. Ima vitke smreke in jelke, ki zrastejo tako visoko in široko, da se iz enega samega debla dá napraviti cela ladja take vrste in velikosti, kakršne nosi Sava. Izdolbejo drevo kakor svinjsko korito, pa je pripravno za plovbo. Tudi na Ljubljanici uporabljajo take ladje, kakor bomo omenili pozneje na svojem mestu.
XIV. STUDENCI, TOPLICE, SLATINE
IN JEZERA
To sta gotovo dve imenitni sredstvi za zdravje človeka, ker se ob njih bolje in varneje počuti, kakor če bi si želodec in obraz umival a samim grozdnim sokom; zakaj noben sad ali pijača nas ne more zdravilneje nasititi kakor nevidno življenjsko mleko ali balzam, ki ga srkamo iz čistega in bistrega zraka; in jedila, ki so skuhana v prav zdravi vodi, teknejo brez začimbe človeku mnogo bolje kakor taka, ki so skuhana v slabi, čeprav skrbno zabeljeni vodi. Tako je torej narava naklonila Gorenjcem v skalah obenem dobro lekarno in dobro klet; njih kleti pa le ne pogrešajo dobrega vina, saj dobiš za denar iz sosedstva, česar ti tvoj svet ne dá.
Ima pa gorenji del Kranjske od narave še neko drugo dobroto, ki mu utegne rabiti za osvežitev telesa, namreč nekaj toplic in slatin …
Naša Kranjska brez dvoma ne bi posebno zaostajala — sicer pač glede množine, ne pa glede dobrote in slave svojih toplic — za toplicami v Puteoliju in na Enariji, če bi tisto malo, kar jih ima, našle mnogo ljubiteljev ali pa če bi jih uredili in vzdrževali, kakor se spodobi. Ker pa se domačini radi kopljejo v svojem potu in ker so delavni, jih to obdrži pri takih močeh, da ne hrepenijo po zdravilnih kopelih. Iz tega sledi zanemarjenost in zapuščenost toplic, iz nezadostnega obiska ali zanemarjenosti pa zatemnitev njihove slave.
Primer za to so toplice v dolini Polšice pri vasi Polšici blizu Krope, saj na pogled še danes razbereš, da so bile nekoč v dobrem stanju. Zakaj pa so jih zanemarili, o tem ni posebnega sporočila… Vendar niso tako brez slave in rabe. Čeprav ni nobene udobnosti pri tej napravi in ljudje iz bolj oddaljenih krajev več ne prihajajo kakor nekoč, uporabljajo te toplice domačini prav močno in dokazujejo, da pomagajo mnogim pri raznih boleznih …
Pri Blejskem jezeru so prej tudi bile toplice, toda pokvaril in uničil jih je upravitelj Bleda s tem, da je pred nekaj leti dal po jarku vanje speljati jezero; hotel je namreč preprečiti kopanje v njih: ker je včasih (po rodu in imenu je bil Weidmannsdorffski) iz vljudnosti dobrim znancem moral kaj poslati v kopel ali pa jih počastiti in povabiti v blejski grad, a mu je kot varčnemu gospodarju le-to težko šlo izpod rok in tako rekoč od duše, je morala plačati kopel ter zaradi njegove velike skoposti propasti. Tako se pač lahko reče, da je z jarkom odpravil vljudnost, ki mu je bila nadležna. Tudi blizu Zagorja so toplice, ni pa tu nič zgrajenega ali pripravljenega.
Razen teh ne poznam* v prvem delu nobenih toplic več, čeprav sem* vso deželo večkrat križem prepotoval in se precej dobro seznanil z razmerami svoje drage domovine. Sicer takrat še nisem* nameraval izdati popolnega opisa te vojvodine, ampak sem hotel le v baker spraviti topografske risbe brez opisov. Tako sem sam* prerisal vsa mesta, trge, samostane in gradove, poleg tega povsod zmeril deželo s svojim viatorio astrolabio (ali z zvezdomerom), ker sem hotel izdelati veliko zemljepisno karto. In jo tudi bom prihodnjič kdaj radovednemu bralcu postavil pred oči, če mi bo Bog življenje dal in če bo dopuščal čas, ki mi ga je dozdaj za izdelavo primanjkovalo.
Na Jezerskem, med visokimi snežniki kjer izvira Kokra, namreč na kranjski in koroški meji, nahajamo več slatin, ki sem od njih sam* eno pokusil, večkrat pil in jo spoznal za precej dobro.
V tem prvem delu ali na Gorenjskem je tudi nekaj jezer. Pod blejskim gradom je Blejsko jezero, ki objema otok s cerkvijo Matere božje. O tem jezeru in omenjeni cerkvi bo niže poseben opis …
Pri Mediji, zgoraj na hribu v ilovnatem svetu, je nekdaj počivalo ali bilo uklenjeno jezero Za hribom; domačini pa so mu dali prostost, in sicer takole: skozi hrib so skopali rov in ga tako pustili odteči, da mu je le na sredi ostal majhen prostor kakor ribnik, ki pa je neizmerno globok. Skozi luknjo stalno odteka voda, da se jezero ne bi spet razširilo po prostoru, ki so mu ga odvzeli in izpremenili v polja in travnike.
V Bohinju ima svoje stanovanje Bohinjsko jezero; le-to ima svoj izvor v Savi Bohinjki, ki dere iz mogočne skale in takoj dela jezero, podobno velikanski polni skledi ali kotlini… Dolgo je to jezero pol, široko četrt milje. Bogato je s postrvmi in glavaticami, ki jih je često najti takšnih, da tehtajo po 20 funtov; ima tudi mnogo somov.
Jezero je tudi na Jezerskem na kranjsko-koroški meji med visokimi snežniki, pa ni posebno globoko; iz njega se dviga visoka kamnitna gora.
XV. REKE IN POTOKI NA GORENJSKEM
Tržiška Bistrica dere na dan eno miljo nad Tržičem med visokimi snežniki in teče od Tržiča poldrugo miljo navzdol po skalah in trdem peščenem dnu, dokler je ne sreča Sava in ji odpre žrelo, da steče vanje. V njeni čisti vodi se razveseljujejo postrvi in druge ribe v precejšnji množini; ob njej delajo tudi mnoge žage in mlini.
Njena bistrina pa je pred nekaj časa zelo potemnela in voda je leto dni tekla docela motna in skoraj črna; iz tega so preprosti ljudje sklepali, da tiči v hribu, kjer izvira, zmaj, ki vodo kali. Misli se pa, da mora biti v omenjenem hribu, kjer izvira, velika jama in da se je notri utrgal kos hriba s črno zemljo ter počrnil vodo, da je tekla tako motna, dokler ni reka polagoma sprala udrte zemlje, oziroma dokler ni voda sčasoma popolnoma izvlekla kaleža. Čiščenje od črne zemlje je trajalo celi dve leti, tako da je šele v letu 1681. voda popolnoma izgubila temno motno barvo in spet zadobila svojo prejšnjo svetlo bistrino. Odtlej je spet kakor prej čisto kristalna in svetla nalik zrcalu.
Če popótuješ iz Kranja v Radovljico, moraš na pol pota jahati čez to Bistrico; če je voda narasla, ne more konj čez, ker ga tok takoj prevrne. Živijo pa ob tej reki ljudje, ki so vajeni hoditi čez vodo, čeprav jim sega do prsi; le-ti prepeljejo konja in preneso ljudi na rami.
Zelo čudno je, da se konj ne more ustavljati sili deroče reke laže kakor človek in da ne more čez, vendar je treba za trdno verjeti, ker so ti ljudje neverjetno močni in premagajo silo deročega toka ne le z veliko telesno močjo, marveč tudi z vajo in navado.
Sam* sem pred 13 leti z velikim začudenjem videl, kako je velik in dolg možakar, ki je po tukajšnji navadi nosil na rami vsakovrstno leseno posodo, kakor škafe ali brente in podobno, pa mu je breme segalo pet pedi nad glavo in tehtalo nad sto funtov, zahteval od domačina, naj ga prenese čez vodo. Hotel je odložiti posodo, misleč, da mu jo bo kdo drug posebej nesel. Oni pa se mu je smejal in rekel: »Kaj misliš, da te ne morem nesti s tvojo posodo? Le sedi name, boš prècej videl. Samo groš mi moraš dati.« Dolgin je stopil na skalo in mu sédel na ramo. Tako lahko je šel z njim, kakor bi nosil perje, četudi mu je voda segala do prsi in so noge možaka, ki mu je sedel na rami, bile do kolen v vodi. Tako bresti in prenašati se ljudje ne branijo niti v najhujši zimi, ker so z navado dovolj utrjeni …
Ljubljanica ima svoj tretji izvir, potem ko je poprej dvakrat šla v zemljo, štiri milje nad glavnim mestom Ljubljano v četrtem delu ali na Notranjskem pri Vrhniki ter se izliva poldrugo miljo pod glavnim mestom Ljubljano pri Sostrem v Savo. Izredno mnogo lepih, velikih in krasnih mlinov bi brez njene pomoči moralo praznovati, a to pod mestom, zakaj nad njim teče čisto počasi. Ljubljanica nosi veliko ladij in vsake vrste blago, táko, ki prihaja iz Italije, in táko, ki je namenjeno tja. Vozijo tako ponoči ko podnevi ne le z majhnimi, temveč tudi z velikimi ladjami. Male ladje so narejene iz enega samega drevesa, imajo pa lesene strehe, da se dá ponoči lepo mirno pod njimi spati (zakaj v malih se navadno vozi ponoči) in pri dežju suh ostati. Tako se tudi pozimi sedi pod njimi precèj na toplem. Velike ladje stešejo iz mnogih dreves; nosijo nad tristo stotov. Ta voda je vedno polna ladij. In prav tako lahko se voziš navzgor ko navzdol, ne le zato, ker gre vse z veslanjem, temveč tudi, ker se ta reka tako tiho in neopazno plazi, kakor da se skoraj nič ne premika. Kljub temu je 3, 4, 5, celo 6 sežnjev globoka. Na obeh bregovih rastejo največji hrasti in zatemnjujejo vodo tako ljubko, da se poleti zelo prijetno v senci voziš. (Slika)
Kadar dež vodo vzdigne in reka v mestu Ljubljani le za 8 ali 10 pedi naraste, nastane od Ljubljane do Vrhnike v dolžini štirih milj nekakšno veliko jezero, ki se razprostira dve ali tudi več milj v širino, da ne vidiš drugega ko nekaj dreves v vodi. Pri taki povodnji, ko je tolikšen kos zemlje skrit pod mokro odejo, se vozijo izven glavnega toka prek samih travnikov in mahovja po najbolj ravni poti navzgor in navzdol. Kod pravi tok teče, se ne vidi, a to izvira od tod, ker ne teče voda na Vrhniki niti za sekundo više kakor v Ljubljani ter leži skoraj v istem horizontu ali obzorju.
Ta voda ni ne prav bistra ne čista, temveč lena in nezdrava, saj je vse, kar je leno in počasno, malo prikladno za osvežitev. Kljub temu pa so v njej dobre in zdrave ribe v neverjetnih množinah in premnogih vrst …
Sava, glavna reka na Kranjskem, izvira pri vasi Rátečah med visokimi snežniki v široki, močvirni ravnini. Teče tja na Hrvaško in Turško. S svojim deročim tokom zaposluje mnoge fužine, žičarnice, žage, a prav tako ribiče, ker je tudi bogata z ribami …
Kakor je ta reka ostra in nagla, mora vendar trpeti, da plovejo proti njenemu toku. To pa ne gre brez trdega truda: ladjo je treba porivati z drogi. Po dva vlečeta ladjo, ki je trideset centov težka; na galeji nikoli tako težko ne vlečejo ali veslajo, kakor morajo delati ti ljudje, če hočejo neugnani Savi zlomiti silo in voziti proti toku …
Ta reka nosi dosti ladij, kajti vse blago s Hrvaškega in deloma s Štajerskega in Dolenjskega se vozi proti Ljubljani; morajo torej najprej po Savi navzgor in tudi navzdol. Že zdavnaj je znamenita zaradi plovbe: po njej so se peljali Argonavti in Jazonovi tovariši, kakor bom drugod med kranjskimi zgodbami izčrpne je pripovedoval …
Sava se odlikuje tudi z blagoslovljenim ribolovom, ker daje veliko obilje različnih vrst rib, ki jih tako redi, da lové v njej sulce po 30, 40 in some po 80, 90 funtov in še razne druge ribe, kakršne daje tudi Ljubljanica. Tudi je na vseh koncih in krajih mnogo vsakovrstne perutnine …
XVII. PODZEMELJSKI HODNIKI,
JAME IN LUKNJE
Nad Kranjem na planini pod Snežnikom ob stezi proti Jezerskemu gre silno globoka luknja v skale. Če vržeš kamen vanjo, šine megla iz nje ter nastane dež, sneg, grmenje in toča. Tako sem* slišal od domačinov, ki so se sklicevali na lastno izkušnjo. Isto mi* je potrdil kapucinec, češ da je dognal resnico z lastnim poskusom, ko je bil še svetni, in sicer brez težave, ker je njegov oče stanoval tam čisto blizu. Kar se mene tiče, mislim, da mora spodaj, na dnu tiste špilje, biti velika in globoka mlaka, ki pošilja meglo, če jo vzburi kamen. S svojimi pogostimi hlapovi naredi nevihto s snegom, točo in z grmenjem, če morda ne dela tega, kakor nekateri domnevajo, sam satan, da bi, če mogoče, spet zapeljal ljudi v staro pogansko praznoverje …
Ljubelj je luknja, ki so jo napravili zgoraj na snežniku, tako da skoznjo lahko jahaš ali se pelješ. V tej luknji se ločita Kranjska in Koroška. Marsikdo, ki stoji pod goro, si ne bi mogel misliti, da drži čeznjo cesta, kajti neizmerno je strma in visoka, povrh še skalnata in porasla z bukovjem. Toda neutrudna pridnost izravna marsikaj hrapavega, ugladi marsikatero neuglajenost in napoti včasih celo neprehodnost sámo na pravo pot. Ne glede na to, da je ta gora od zdavnaj bila zaradi višine nedostopna za vozove in konje, so jo le privadili na pot, ki se vije okrog nje in gre celó miljo po kačje navzgor. Na mnogih krajih je vsekana ali vdelana v skale, ponekod pa je podzidana. (Slika)
Pred nekaj leti sem* bil voljan, da bi spodaj ob vznožju napravil luknjo, tako veliko kakor zgoraj, ki bi se skoznjo dalo jahati in voziti. Sem jo tudi že zmeril. Šla bi pri Sveti Ani v goro, ven bi pa prišla na drugi strani pri Svetem Lenartu in bi držala čisto naravnost od vhoda do izhoda. Toda contagion ali kuga, ki je nastala takrat na Dunaju, je to onemogočila.
Zahteval sem* namreč od njenega cesarskega veličanstva za trud in stroške večno prevoznino poleg določenega prispevka, a to se v žalostnih in tesnobnih kužnih časih ni dalo doseči. Bilo bi splošno koristno delo in vsakomur znatno v pomoč, ker je treba vsako leto precej izdati za popravilo ceste, a pozimi obtiči tam mnogo ljudi, kadar se trgajo plazovi, to je kadar se zgoraj sneg proži in drsi navzdol. Čez goro sta dve milji hoda, ena gor, druga dol; tako pa bi bilo skozi goro le pol četrti milje …
XVIII. KRESOVI NA GORENJSKEM
Teh je na Gorenjskem več. Na vrhovih visokih gorá nagrmadijo velikanske množine drv, tako da jih je na kupu po več sto voz. Zraven postavijo nekaj močnih, velikih nabitih možnarjev in stražo. Kadar torej hoče Turek vdreti, pa naj pride od katerega koli konca (to se kmalu opazi, zakaj z vseh treh krajev, kjer za kres pripravljeni kupi drv Turčiji najbliže stojé, se dado pregledati vse točke in prehodi, po katerih bi mogel priti), tedaj dá prva postojanka znamenje z močnim strelom in obenem prižge kres. Takoj nato, brž ko slišijo strel in ugledajo ogenj, dado isto svarilno znamenje na drugi gori. Tako gre znamenje zapovrstjo naprej. Na ta način ve v dveh ali treh urah vsakdo v vsej deželi: sovražnik je tu, pripraviti se mora, da mu stopi nasproti in ga prepodi.
Tri znamenja gredo do Ljubljane in od tod na Gorenjsko, namreč v tale prvi del Kranjske. Prav tako pošljejo znamenje, ki je prihitelo v mesto Ljubljano, od tod v oba druga dela. Iz glavnega mesta Ljubljane hiti sporočilo v prvi del, to je na Gorenjsko, iz kraja v kraj po temle vrstnem redu: 1. Iz glavnega mesta Ljubljane 2. na Šmarno goro, od tod 3. v Gorenji Kamnik, od tod 4. na Šmarjetno goro pri Kranju; iz Kranja 5. v Radovljico k cerkvici svetega Petra; od tod 6. na Bled; nato 7. na Jesenice in naposled 8. v Belo peč …
A MESTI, SAMOSTANI, farami in gradovi sledé pravilno vasi prve petine ali Gorenjske. Ker pa jih je nešteto, velikih in majhnih, jih nameravam* postaviti semkaj le nekaj, ki leže tu in tam po Gorenjskem, in se prav na kratko dotakniti njih lege. Da bi pa bralcu pri iskanju čim laže prišle pred oči, jih hočem razvrstiti kar po abecedi …
MED STVARI, KI kako deželo civilizirajo in ji prinašajo izkustva in vesti o tujih zadevah, sodi ne samo obisk tujih deželá, ampak tudi pošta. Ta ne samo da znatno pospešuje mladih ljudi peregrinacijo in drugih spešnih oseb popotovanje, ampak goji tudi znanje, občevanje in dopisovanje s tujimi narodi in omogoča povrhu prav hitre vesti o vseh znamenitostih, ki se drugje dogajajo. S tako hvale vredno in koristno napravo je tudi Kranjska dobro preskrbljena, da se ob določenih dneh vsakdo more s peresom oddaleč pogovoriti s svojim dopisnikom ali pa dobiti za denar konje, če mora sam popotovati.
ER JE NAŠE pero iz gorenjske poštne hiše odšlo po stranski stezi ali ovinku, vrnimo se spet na pravo pot naše snovi, namreč k preglednemu naštevanju tega, kar nam je za zdaj še ostalo o gorenjski strani. Saj se nam nudi priložnost, da preletimo z očmi doline in hribe, polja in gozdove. Ravnin, dolin in polj je v tem prvem delu lepo število. Naj nekatere prehodimo hitrih nog!
ARAVA JE RAZVRSTILA doline in gore, ravnine in griče, nižave in višave; v tem redu torej sledimo zgledu modre mojstrice in pojdimo iz nižin in dolin h goram! Teh pa je v tem prvem ali gorenjskem delu toliko, da me skrbi: če bi vse naštel, bi bralca utrudil. Zato hočem* iz te množice izločiti le tu in tam katero in se je s peresom dotakniti.
OGATO JE Z GOZDOVI obdaril Predobrotljivi tudi Gorenjsko, saj je nadvse dobro porasla; zato utegnemo nekatere teh kranjskih gozdov vsaditi tudi v naše delo; nekatere, pravim, tistih gozdov, ki so v tem prvem delu Kranjske, zakaj, če bi tu hoteli pregledati vse, bi postalo dolgočasno. Da bi se dolgo mudili v gozdovih, pristoji bolj živalém kakor ljudem. Zato hočemo pokazati le najimenitnejše …
ASI SE MODRA narava glede vinogradov kaže Gorenjcem precej skopa mačeha, oziroma jim odteguje preobilje vina, ker jim ne daje grozdja po vrhovih, temveč le na nekaterih krajih pod gorami, jim vendar nadomešča vinsko skopost z drugo splošno milostjo, ki jo more uživati tako revež kakor bogataš in ki je za življenje mnogo koristnejša od vina, saj le-to človeškemu zdravju, ker ga človek rad čez mero pije, često škoduje; obdarja namreč Gorenjsko z dobrim, čistim, zdravim zrakom in z bistrimi studenci, ki vro iz skale čisti kot kristal in s svojo hladnočo sneg premagajo; dà, ponekod so tako mrzli, da roko komaj v njih držiš.
KO SE HOČE katera dežela ponašati, da se v njej pretakata med in mleko, hočem reči, da jo je Bog obilno blagoslovil z vsem, kar potrebuje za dobro prehrano, se mora ponašati tudi z mnogimi rekami, potoki in studenci. To zmore častno tudi naša Kranjska, ker teko po njej z ribami bogate vode. Tudi prvi njen del ima pri tem svoj delež …
ES JE ČUDNO, da gre v vojvodini Kranjski toliko rek in vodá pod zémljo, nič manj pa ni čudno, da je pod zemljó toliko jam, zlasti v tretjem in četrtem delu, namreč na Srednjem Kranjskem in na Notranjskem, kjer jih vidiš silno veliko nenavadnih in čudovitih. Čeprav pa ni v tem prvem delu, na Gorenjskem, nobene take prav posebne jame ali naravne izumetničene špilje, nahajamo vendar naslednje čudne prehode in luknje pod njegovim tlom.
UREK JE NAJBLIŽJI, čeprav neprijazen in grozovit sosed vojvodine Kranjske; zato mora ta vedno paziti, da se utegne zavarovati pred tem grabljivim volkom in mu pokazati pot nazaj. V ta namen so zapovedana določena dogovorjena in svarilna znamenja, med katerimi so poleg drugega tudi kresovi.
Na Vrh
