LXXI. PREBIVALCI ISTRE
ISTRI, TO JE v petem delu dežele Kranjske, živé dvoji prebivalci, namreč Rečani, Dalmatinci ali Liburnijci in pravi Istrani; le-ti se ločijo od onih po jeziku, nošnji in načinu življenja. Rečani, Dalmatinci ali Liburnijci živé v Dalmaciji ali Liburniji, naprimer pri Beršecu, Lovrani, Moščenicah, Veprincu, Kastvu in tam okrog ob morju. Njihov jezik je dalmatinski. O šegah in navadah bo niže poročala druga knjiga. Mnoge hrani morje. Lové ribe in trgujejo po morju z vsakovrstnim lesom, ki je potreben za ladje, za vesla in jambore. Vozijo ga v Benetke, v Ancono, v Senigalijo, sem in tja po Dalmaciji in v druge dežele. Trgujejo tudi z vsakovrstnimi redkimi morskimi ribami in s citronami, pomarančami, limonami, granatnimi jabolki, mandeljni, smokvami in podobnim plemenitim sadjem ter ga izvažajo. Mnogim daje oskrbo vinograd, ki rodi prav odlično vino, druge vzdržujejo drugi sadeži, kakor naprimer maroni, veliki in prav debeli kostanji, ki jih vozijo tudi v daljne dežele, zakaj tu so celi gozdovi takega kostanja. Nekateri se hranijo z živinorejo, a polja najdeš tu prav malo, čeprav ne primanjkuje prebivalcem moči in delavnosti. Zaradi delavnosti tod tako malo ljudi počiva, da celo kleriki ali duhovni svojeroč v vinogradih delajo. Predpoldne so duhovni, popoldne posvetni ali, da jasneje povem, dopoldne opravljajo svojo duhovno službo in beró mašo, popoldne pa se ukvarjajo s posvetnimi opravili, hodijo kakor drugi ljudje na delo in se pošteno potijo. Le-ti duhovni pa, ki delajo v duhovnem in naravnem vinogradu, ne razumejo latinski, marveč le dalmatinski in beró mašo v tem, namreč dalmatinskem ali slovanskem jeziku. Treba pa je pripomniti, da imajo duhovniki tod zelo slabe dohodke, zato je razumljivo, da jim sila in ne pohlep prestavlja roke od jutrnjega obdelovanja duš k popoldanskemu obdelovanju trt. In kdo ve, zakaj je vino, kakor sem že pohvalil, tako močno? Ali ni morda plemenitejše in močnejše, ker ga pomagajo pridelovati duhovni? Verjetno je, da zmolijo pri tem marsikateri očenaš in dajejo posvetnim sodelavcem dober zgled, češ naj se vzdržé preklinjanja in raznih malopridnosti, božji blagoslov pa naj prikličejo s krščanskim vzdihljajem, brez praznoverskega početja in brez hudodelstva … Ostali prebivalci so pravi Istrani, ki živé v pravi Istri: v Pazinu in tam okrog po deželi in v mestih. Njihov jezik je istrski, namreč slaba italijanščina ali laščina …
Hrana teh prebivalcev izvira povečini iz trte, zakaj ta del je obdarovan z izvrstno vinsko rastjo. Krasno vino najde kupca tudi v daljnih deželah, kamor ga gre mnogo tovorov. Mnoge hrani olje, ki ga tod prav veliko pridelajo.
Tudi tu morajo ponekod duhovniki prijeti popoldne za delo. Dopoldne so samo duhovni, popoldne pa delavci. Mnogim duhovniški dohodki še za življenje ne zadoščajo; zato se morajo ti dobri ljudje le naučiti spregati ora ter labora, čeprav sicer ne razumejo mnogo latinski …
LXXVII. GORE PETEGA DELA
ALE PETI ALI zadnji del ima sicer mnogo majhnih hribčkov, nima pa nobenih znatnejših, razen Goretina nad mestom Pičnom, ki je rodoviten, porasel z gozdom, večinoma z lesko. Učka, ki se v italijanščini imenuje Monte Maggiore, pri zgodovinarjih pa Mons Caldiera, je silno visoka in čisto skalnata gora; vendar nosi razne gozdove; na mnogih krajih je porasla z bukvami, drugod pa s kostanji. Na njej najdeš najplemenitejša zelišča vsake vrste, ki imajo mnogo večjo moč in učinek kakor tista, ki rastejo drugod. Po vznožju te gore uspevajo najboljša vina in rastejo najboljše oljke kakor tudi vsake vrste drugo sadje.
LXXIX. VINOGRADI V PETEM DELU
TE DEŽELE
VETO PISMO HVALI DEŽELO Kanaan, da se v njej pretaka med in mleko. O petem ali zadnjem delu dežele Kranjske, namreč o Istri in Liburniji ali Dalmaciji, bi se pa dalo reči, da se v njej pretaka olje in vino. Tu uspeva — kakor je bilo omenjeno pri opisu dolin te pokrajine — ne le mnogo olja in žita, ampak tudi silno veliko vina, in sicer najimenitnejšega, večinoma rdečega. Rdečice se mu ni treba sramovati in ne bati tujega zraka (kakor se boji marsikatero rdeče vino, ki nerado in ob izgubi svoje dobrote prekoračil meje svoje domovine), marveč zagotovljena mu je velika naklonjenost in dober tek tudi v prav oddaljenih deželah, kjer se utegne predstaviti kot delikatna pijačica. Zato ga tudi često izvažajo; prodajalcem preskrbi namesto svoje drugo rdečico, namreč žolto rdečico dukatov in cekinov, ali pa zamenja svojo plemenito trtno kri z belim srebrom …
LXXX. STUDENCI IN JEZERA V ISTRI
STRA IMA MALO studencev. Eden je na Učki in žene več mlinov. Razen tega jih je prav malo ali skoraj nič … Na gori Učki blizu Kastva so nekoč Grki napravili vodovod, ki ga še danes vidiš in občuduješ, ker je nadvse čuden.
Kar se tiče jezer, je samo eno, namreč med Čepičem in Kožljakom. Imenuje se Čepiško jezero. Dolgo je poldrugo, široko pol laške milje, a ne preveč globoko. Nima drugih rib razen debeloglavih, suhih karpov, ki niso posebno dobri. Vsebuje pa zato najlepše jegulje, in to v velikih množinah. Leta 1683. se je jezero čisto posušilo in tedaj so našli in nabrali 90 tovorov jegulj; tovor pa pomeni na Kranjskem toliko, kolikor nese konj. — Ob tem jezeru je tudi umetelno zgrajen mlin, ker je tako rekoč pod vodo in čisto v zemlji.
LXXXI. REKE, POTOKI IN VODA,
KI TEČE V ZEMLJO
EKE IN POTOKI ne teko pogosto po petem delu Kranjske, po Istri, ker jih ima prav malo. Zato jih lahko brž naštejemo; so pa tele: Reka Raša
teče iz Čepiškega jezera in gre proti morju; vsebuje vsakovrstne ribe in žene mnogo mlinov.
Boljunščica izvira pri Boljunu in se izteka v Čepiško jezero. Ima malorib. Ob deževju silno naraste in postane objestna, jezna, divja in deroča.
Rečina udarja na dan v visokem gorovju in pada pri Reki v morje, potem ko je gnala veliko mlinov in koristila deželi z mnogimi in lepimi postrvmi …
Istra ima samo eno v zemljo tekočo vodo. Ker namreč ta pokrajina nima vode na pretek, ne more mnogo rek v zemljo. Edina, ki teče v zemljo in jo ta požre, izvira nad Lindarjem in grmi pri Pazinu v globoko skalnato jamo.
