IV. SLOVANSKI VELIKI VOJVODA SAMO

UDI PRITISK HUNOV ali Avarov je rodil pri Slovencih in Slovanih na Koroškem in Kranjskem nestrpnost in pristudo in tako so si, da (bi se osvobodili tlačanstva, leta 624. ali 626. ali, kakor hočejo nekateri, leta 630., ko se jim je nudila priložnost, izbrali lastnega vojvodo ali kralja, ki mu nekateri pisatelji pravijo Samo, nekateri pa Samois.

Ta Samo je bil baje po rojstvu Frank in trgovec. Z nekaterimi svojimi vojaki, ki so se jim pridružili koroški in kranjski Slovenci ter jim v boju pomagali, se je tako imenitno bojeval, da so ga bolj ko koga drugega smatrali vojvodskih časti vrednega. Poslušajmo pripoved Aimoina, toda v prevodu:

»V štiridesetem letu vlade kralja Klotarja je mož z imenom Samo« Frank po rojstvu, iz vasi Sens (de pago Senonico) pripeljal zaradi kupčije veliko trgovcev v deželo Slovanov, ki jih sicer imenujejo Vinide. Slovani so bili od zdavnaj podložni Hunom, ki jim pravijo tudi Avari, in so zdaj poskušali otresti se jarma njih oblasti. Svojim gospodom so plačevali davek in, če so se ti bojevali, so medtem varovali tabor.« (Fredegarius obrača, češ da so se Vinidi morali boriti, a Huni da so v taboru gledali; vendar sta oba naroda utegnila izmenoma oboje delati.) Dalje: »Če je sovražnik Hune pognal v beg, so jim s pomožnimi četami prišli na pomoč. Vendar so morali od njih prenašati tako sramoto, da bi človek utegnil misliti, da so vladali ne ljudje ljudem, temveč divje zverine in srdite živali navadni tovorni živini (volom in oslom), zakaj poleg drugega je bilo zlasti tole hudodelstvo grozotno in se o njem nikdar poprej ni slišalo, da so, kadar so pri njih prezimovali, hodili v njih hiše, jim jemali žene in jih na stelji zlorabljali. Toda otroci, rojeni od slovanskih žená in hunskih očetov, niso hoteli trpeti, kar so njih očimi dotlej trpeli, temveč so zoper svoje gospode očete napravili nečloveško vojsko. V tem času približno je prispel Samo s tovariši in pomagal Vinidom. Ko je prišlo do boja, so Vinidi premagali Hune.

V tej bitki se je Samo imenitno držal in dokazal, da je izredno hraber vojak, zakaj, kjer je nevarnost in stiska bila največja, tu se je pojavil in pobil veliko Hunov. S tem srečnim koncem je Samo pri Slovencih dobil tako spoštovanje in ugled, da so, občudujoč njegovo hrabrost, menili, da je vreden žezla; iz trgovca je postal kralj. Vladal je 36 let (čeprav govori Fredegarius o 35 letih) z neustrašnim pogumom; imel je nešteto veliko vojská proti Avarom in je vedno zmagal z modrim premislekom in zvijačo. Imel je tudi dvanajst žená vinidskega rodu in z njimi dvanajst sinov in petnajst hčerá.« Fredegarius, ki skoraj isto o njem piše, mu pripisuje dvaindvajset sinov.

Segala pa je njegova oblast preko Koroške in Gorenjske; raztezala se je prav do Moravske.

To je bil torej prvi kralj Slovanov v teh krajih. Kje pa je imel svoj dvor, ni znano. Tudi se ne da prav zvedeti, kdo mu je sledil v vladi, ali je bil kateri njegovih sinov ali vnukov ali kak tujec. Ali je vlada prešla na eno samo osebo ali pa se je razdelila na več vojvod, se prav tako ne dá dognati, ker je takrat primanjkovalo pisateljev. Bollandus hoče, da so že za Samovega življenja vladali nekaterim slovanskim pokrajinam različni vojvode …

V času Samove vlade se je močno začela širiti oblast frankovskega kralja Dagoberta. To je veliko narodov tako prestrašilo, da so se nekateri sami od sebe podvrgli njegovi nadoblasti ali mu vsaj pokazali nekaj znamenj posebnega spoštovanja, zakaj sreča in moč prinašata oblast in čast in, kdor je dovolj močan, da druge zmaga, temu se šibkejši, če je pameten, rad približa s prošnjo za naklonjenost in prijateljstvo, zlasti ker je pred svetom vedno znosnejše, da se sam ponižaš, ko da si ponižan. Avtor, ki je opisal dela kralja Dagoberta, šteje med narode, ki so mu prostovoljno, čeprav iz strahu in bojazni, položili svojo poslušnost pred noge, tudi Avare in Slovane, češ da so mu javno obljubili, da se bodo podvrgli njegovi oblasti (manu pubhlica ipsius ditioni se subjiciendos fiducialiter sponderent, se glasi v avtorju), to je da so mu hoteli na splošnem zboru javno obljubiti svojo pokorščino. Isto beremo pri Fredegariju tudi o Avarih in Hunih. Bollandus pa meni, da se ne zdi verjetno, da bi bili Avari s sklepom javnega državnega ali deželnega zbora kaj obljubili Dagobertu, ker so v Samu imeli prav srečnega, bojevitega in zmagovitega kralja (ali velikega kneza), ki je imel pogum, upirati se Frankom, jih celo izzivati, ter jim je tudi nekaj porazov prizadejal.

Vendar so se tedaj Slovani bili razširili že prav daleč po Avstriji in Moravski; zato je negotovo, ali je Samo vladal vsem. Morda se je le del Slovanov, ki so mejili na frankovsko državo ali ji bili bližji, prostovoljno podvrgel Dagobertu; ali pa so se podvrgli tisti Slovani, ki so takrat bili sosedje Saksoncem, zakaj, ko je tik pred tem Dagobert premagal Saksonce, je kazalo, da bo tudi sosednim Slovanom dal pokusiti svoje orožje. Težko pa, da je Samo s svojimi Avari in Slovani častil Franke.

Leta 636. se je na drugačen način pokazalo, kako velikega duha in pogum je imel Samo, ko so njegovi Slovani napadli francoske (ali bolje frankovske) trgovce ter jih nekaj pobili, nekaj oropali. To je kralj Dagobert, kakor se spodobi, zameril in poslal poslanca k Samu, ki naj bi zahteval pravico in satisfakcijo.

Ta dogodek so popisali različni zgodovinarji, kakor Fredegarius, Aimoinus, Paulus Aemilius, Megiserus, Aventinus in še drugih več. Izbrali bomo Aimoinovo pero in z njim povedali, kaj se je zgodilo. V tistem času (razumi: v devetem letu vlade kralja Dagoberta), pravi, so s Frankovskega popotovali trgovci v deželo Slovanov. Ti so jim pobrali vse blago in pobili tiste, ki so se ustavljali. Zaradi tega je poslal Dagobert Samu, knezu omenjenega slovanskega naroda, človeka, ki mu je bilo ime Sicharius, da bi zahteval zadoščenje. Ker pa je ta dobro vedel, da ga Samo ne bo hotel sprejeti, je oblekel slovanska oblačila in tako stopil pred kralja. Sporočil mu je, kakor mu je bilo ukazano, in med drugim povedal, da on, Samo, ne sme Frankov (ali Francozov) omalovaževati, ker jim je s svojim narodom podvržen in kralju Dagobertu podložen.

Na ta (neolikani) poklon nesramnega Francoza se je Samo močno razvnel, vendar je odgovoril, da hoče s svojim narodom in deželo prav rad biti Dagobertu poslušen, če je le pripravljen, vzdrževati in ohraniti z njim prijateljstvo. Nato je odvrnil Sicharius: »Nemogoče je, da bi se Kristusovi služabniki zvezali s psi.« Kralj Samo je na tako neprikladen poklon tega Francoza (ki bi bil isto mnenje pač z veliko bolj prizanesljivimi in izpodbudnimi besedami mogel dati na znanje) odgovoril: »Ker se vi izdajate za božje hlapce in smo mi božji psi, nam je mnogokrat dovoljeno, da to, kar storite vi kot brezkoristni hlapci zoper božjo voljo, s svojimi zobmi maščujemo.« Hkrati je dal pognati Sicharija izpred svojega obličja. Dalje opisuje, kako je močno ogorčeni Dagobertus ne le zbral iz Avstrazije velikansko armado, temveč tudi od Alemanov in Langobardov dobil pomožnih čet. Tako so Langobardi vdrli iz Furlanije na Gorenjsko, ki je bilo pod Samom, ter po veliki zmagi odvedli mnogo ujetih Slovanov. Na drugi strani pa so Vinde ali Slovane oblegali v trdnjavi Vogastru, kamor so se bili zatekli; baje je bil tudi Samo tam. Ko pa so se Francozi in Franki nekoč čutili varne, so obleganci napravili izpad in spravili sovražnika v tako zmedo in osuplost, da je zbežal ter zapustil Slovanom taborišče in šotore kot plen. Ta udarec je Slovanom tako povečal pogum, da so se nato ojunačili, vpadli v Turingijo in druge sosedne frankovske pokrajine ter jih opustošili. Frankovski general Deruanus, ki je bil postavljen za poveljnika ali gubernatorja nekaterih poprej zavzetih slovanskih mest, se taki sili Slovanov ni mogel upirati, temveč se je prostovoljno vdal in stopil na Samovo stran. Ta poraz pa baje ni nastal, kakor poroča isti Aimoinus, toliko zaradi hrabrosti Slovanov kolikor zaradi neodločnosti Avstrazijcev.

Avtor, ki je popisal življenje svetega Virgilija, solnograškega škofa, prav tako tudi Bolandus, piše, da je Dagobertus naposled le pripravil Korošce in njih kralja Sama do poslušnosti in pokornosti; to so iz njega prepisali Aventinus, Lazius in Megiserus. To pa se z nekaterimi drugimi ne sklada prav, zlasti ne s Fredegarijem, ki poroča, da je še nekaj let kasneje veliki vojvoda Samo vnovič napadel Turingijo, se vojskoval zoper Franke ter opustoševal tisto deželo, dokler ga vojvoda Radulf ni pregnal. Zategadelj ugovarja temu tudi doktor Schönleben, češ da so se Franki morali bati Slovanov in Korošcev, dokler je živel njih knez ali kralj Samo …

Tudi nemirni Samo je moral iti počivat in zatisniti oči, namreč leta 662. po Kristusovem rojstvu, ko je 36 let, kakor zatrjuje Aimoinus, vladal nad Koroško, Štajersko, delom Kranjske, nad Slovensko marko, Avstrijo (k temu dodaja Pessina tudi Moravsko, Poljsko, Rusko in Šlezijo) in pokazal prenekatero hrabro dejanje v boju zoper Franke, Bavarce in Hune.

XXII. FRIDERIK V.,

NADVOJVODA AVSTRIJSKI,

VOJVODA KRANJSKI IN NAPOSLED

RIMSKI CESAR

ETA 1439. DNE 25. junija se je končalo življenje nadvojvodi Frideriku IV… Tako sta zavladala zdaj avstrijskim deželam dva brata, nadvojvoda Friderik V. in Albreht VI… Ko je leta 1436. nastal mejni spor med Janezom Saldermanom in celjskimi grofi, je nadvojvoda Friderik tajno poslal škofu vojaško pomoč. Celjski pa so to zapazili ter vpadli ne le v škofovo, temveč tudi v nadvojvodovo ozemlje in zavzeli Novi grad, Radeče, Turn ob Kokri blizu Velesovega in še več drugih krajev. Nasprotno pa je oblegal nadvojvoda s svojimi v Istri in na Krasu zbranimi četami mesto Lož, ki je v tistem času pripadalo Celjskim. Toda uspel ni, zakaj predrzna celjska posadka je spustila del Istranov v mesto, jih pobila, jim pobrala orožje, napravila izpad in pognala druge v beg. Drugi dan je prišel avstrijski stotnik Krištof Fladnizer in hotel napraviti naskok, toda neki meščan, po poklicu čevljar, ga je z nožem zabodel in drugi so spet morali bežati.

Čeprav sreča nadvojvode Friderika pred Ložem ni hotela naprej, temveč je močno šepala, dà, celo z nogami njegovih pregnanih čet ritenski bežala, so mu nebesa le preobilno nadomestila to škodo leta 1440. s povišanjem njegove osebe v rimskega cesarja … Po izvolitvi za cesarja se splošno imenuje Friderik Tretji, drugi pa in mi z njimi mu rajši pravimo Friderik Četrti, saj se Friderik Lepi z nobeno pravico ne dá izločiti iz števila rimskih cesarjev, kakor smo prej pokazali, temveč je Friderik Tretji, a tale naš pravzaprav četrti svojega imena.

Čim skromnejši je bil značaj tega veleslavnega kneza, tem bolj nezadovoljnega se je kazal njegov brat Albertus s prisojenimi deželami. Tleča iskrica nezadovoljstva si je tudi kmalu našla meh, namreč grofa Ulrika Celjskega. Ta je obe lici kar se dá napihnil, da bi iz iskre zanetil plamen, iz nezadovoljstva nemir. Tako dolgo ga je spodbadal, dokler ni zbral vojske in se z njo vrtaboril pred glavnim mestom dežele Kranjske, pred Ljubljano, v trdnem upanju, da bo ta s poslušno predajo postala zgled vsej deželi ali pa da bo njeno zavzetje drugim krajem za zgled voljnejše vdaje. O tem je tem manj dvomil, ker je njegov gospod brat, cesar, odpotoval v Aachen, mesto kronanja. Toda našel ni, česar je iskal, namreč preplašenega ljudstva, temveč takšno, ki se je zdelo, da mu je zvestoba pravemu gospodu in deželnemu knezu pribita na srce. Mesto in posadka ni bila nestanovitna in omahljiva v svoji dolžnosti, temveč se je viteško branila, dokler ni prišla pomoč iz Avstrije. Tedaj so napadalca tako odpravili, da je z veliko izgubo ljudi moral bežati ter zapustiti šotore in topove z vozovi in vsemi vojnimi napravami. O tem utegnemo še obširneje pripovedovati pri letopisih …

Ljubljančanom pa je nato njih pravi deželni knez, cesar Friderik III. (oziroma IV.), naklonil znamenje hvaležnosti za njihovo junaško zvestobo s tem, da je ne le potrdil in pomnožil njih privilegije, temveč tudi dovolil, da smejo odslej pečatiti z rdečim voskom. In ta svoboščinska listina je bila izdana v Frankfurtu v petek pred praznikom svetega Ožbolta leta 1442. Leta 1443. je ukazal cesar Friderik deželnemu glavarju na Kranjskem, grofu Modruškemu, naj ščiti stiškim redovnikom njih privilegij, da smejo na svojih posestvih in ozemlju postavljati in odstavljati podložnike, če bi to zahtevala korist samostana …

Leta 1457., dne 9. julija, so se Ribničani podvrgli cesarju in avstrijski hiši, zakaj, ko so grofa Ulrika Celjskega, zadnjega svojega rodu, v prejšnjem 1456. letu Ogri v Budimu pobili, se je sedaj cesar čutil upravičenega do celjskih grofovskih gospostev in posestev; ta kraj je namreč bil nekoč podložen ortenburškim grofom in je 1418. pripadel Celjskim.

Toda prav smrt in pogin zadnjega celjskega grofa je povzročil cesarju Frideriku novo vojsko. Ker ni ta grof zapustil nobenega moškega naslednika in so zato njegove dežele pripadle zdaj po vseh pravilih cesarju Frideriku ne le kot rimskemu cesarju zaradi cesarstva, temveč tudi kot štajerskemu vojvodi, saj je grofija v kneževini Štajerski, je cesar z dvesto konjiki šel v Celje, da bi sprejel poklonitev semkaj sklicanih deželnih stanov in plemstva.

Zahteval pa je to dediščino tudi mladi ogrski kralj Ladislav kot bližnji grofov sorodnik. Tudi grof Janez Goriški je utemeljeval svoje dozdevne pravice s starim zapiskom. Da bi tekmece prehitel, je cesar pridobil zase Jana Vitovca z darilom precejšnje vsote in s tem, da ga je napravil za barona Šternberškega na Koroškem. Ta je nato cesarju izpraznil knežji celjski Gornji grad.

Kakor pa imajo posvetne glave po navadi dobiček ali škodo za svoj kompas in pripoznavajo korist za severnico svoje naklonjenosti, tako se je tudi Vitovec obračal po večjem dobičku. Njegova posestva so bila na Ogrskem pod kraljem Ladislavom, pa so mu bila ljubša ko podarjeni denar. Ker ga je torej skrbelo, da bi kralj Ladislav izlil svojo nemilost nanj in tudi na njegova posestva, je presedlal ter sklenil, da bo kralju na ljubo napadel cesarja v mestu Celju.

Po tem sklepu je naskrivoma zbral nekaj konjikov in čisto na tihem prišel skozi vodna vrata v mesto. Nato je hitel proti gradu in bil docela prepričan, da bo v tem gnezdu našel in ujel velikega in visokega orla, hočem reči cesarja Friderika. Zaupanje, ki ga je imel cesar v tega nezvestega in nehvaležnega človeka, bi bilo hudobnežu skoraj pomagalo do uspeha … Tudi tokrat bi se bil cesar z dobrosrčnim in premilostnim zaupanjem močno oškodoval in brez dvoma izgubil prostost, ko bi ne bil, opazivši nevarnost, pobegnil v največji naglici s svetovalci in z dvornimi služabniki v grad Gornje Celje. Čas za beg pa mu je bil tako tesno odmerjen, da je moral zapustiti nezvestemu izdajalcu svojo pisarno, preproge, srebrno jedilno orodje, konje, orožje in drugo orodje s svojim in svojih ljudi denarjem. Vitovec je vse pobral, zraven pa ujel še krškega škofa, cesarjevega kancelarja, in oba gospoda Ungnada, Janeza in Jurija, ker so se predolgo mudili, ter jih prisilil, da so se pod trdimi pogoji zavezali plačati za osvoboditev velike vsote, ki jih je zahteval. Škof Ulrik je moral obljubiti, da bo v enoletnem roku za svojo osebo plačal 6300 ogrskih zlatih, medtem pa je moral roparskemu tiču zastaviti gradove in službe svoje škofije. Grad in vse hiše tistih, ki so bili na cesarjevi strani, je Vitovec izročil vojakom.

Potem je oblegal cesarja v gradu. Ta pa je po tajnih potih razposlal več slov v svoje dedne dežele in izdal poziv, da se mora vse, kar more orožje nositi, pripraviti in pohiteti na pomoč. Zbralo se je veliko plemičev in vojakov. Na Kranjskem, kjer je takrat bil deželni glavar grof Ulrik Šaumburški, se je oborožilo viteštvo in ljubljansko mesto samo zase je dalo 40 peščev. Tudi Koroška in Štajerska sta svoje prispevali. Medtem pa je češki Vitovec, ko je osem dni držal cesarja v gradu ujetega, a ovohal bližajočo se močno pomoč, ponoči zažgal mesto ter jo odkuril z ropom in ujetniki … Nekateri štejejo to obleganje v 1457., drugi pa v 1458. leto.

Po prihodu pomožnih čet je cesar najprej zasedel mesto Celje in grad in se nato odpravil z močnim spremstvom v Ljubljano. Tu je dal pregledati kranjske vojake jezdece in pešce, ki se jim jih je pridružilo še več iz Štajerske in Koroške; poslal jih je pred Radovljico, ki je dotlej pripadala Celjanom, da bi jo oblegali. Ko so jo zavzeli, ji je postavil za poveljnika Gašperja Lamberga, kranjskega plemiča. Po odhodu cesarskih vojakov pa je Jan Vitovec spet močno pritisnil na ta kraj in, ker se je zdelo, da se ne dá držati, je Lamberg mesto zažgal, sédel s svojimi na konje in odjezdil. Vitovec je mesto sicer spet zavzel (potem ko je izropal in požgal Škofjo Loko in zavojeval Kranj), pogasil ogenj in po zasedbi spet odšel, ni pa našel v deželi trajnega bivališča, zakaj vsi, plemiči in neplemiči, so stopili na noge, da bi nesramnemu gostu pokazali pot iz dežele. Ni pa hotel počakati takih kažipotov, temveč se je, zahvalivši se za surovo spremstvo, sam odpravil ter odšel, odkoder je prišel. Vendar ga kmetje pri Trojanah niso pustili kar tako in brez maščevanja naprej, temveč so mu precéj vojakov pobili. Ker je tudi posadka, ki jo je pustil v Radovljici, s pogostim četovanjem soseščino močno vznemirjala in ji škodovala, so se Kranjci zbrali, napadli mesto s pomočjo Korošcev in ga zavzeli, pobili posadko, podrli obzidje in mestna vrata ter pustili mesto opustošeno.

Po zgodnji smrti kralja Ladislava je prišlo med cesarjem, in vdovelo grofinjo Celjsko do pogajanj, ki so privedla do poravnave; cesar ji je dal v posest grad Krško, ji obljubil, dokler bo živela, letno rento 2000 funtov v denarju in dodal še nekaj tisoč zlatih. Nato je ona ukazala svojim oskrbnikom, naj izročé vse gradove. Tako je cesar dobil vsa gospostva, ki so jih imeli Celjski na nemških mejah …

XXXI. O ZDAJ VLADAJOČEM RIMSKEM

CESARJU LEOPOLDU

DAJ VLADAJOČI PRESVETli rimski cesar, naš premilostni deželni knez in gospod, se je rodil dne 9. junija 1640. leta iz presvetle cesarice Marije, hčere španskega kralja Filipa III. in prve žene svojega gospoda očeta, ter dobil pri svetem krstu ime Leopoldus Ignatius Franciscus Balthasar Josephus Felicianus …

Leta 1658. so ga 18. julija po smrti njegovega gospoda očeta Ferdinanda III. izvolili v Frankfurtu za rimskega cesarja. Dve leti nato je bila dedna poklonitev, ki jo je ta naš premilostni cesar in gospod sprejel v lastni veličanstveni osebi dne 13. septembra leta 1660. To bomo tu predstavili skupaj z opisom njegovega prihoda, odhoda in drugih slovesnosti, ki so pri tem bile ..

Njegovo cesarsko veličanstvo je odšlo s Koroškega dne 5. septembra in, ko je prekoračilo precej visoki vrh Ljubelja, ki loči Koroško in Kranjsko, je prispelo proti večeru v Tržič. To mestece je bilo nekoč last gospoda grofa Henrika Paradeiserja, zdaj pa pripada otrokom in dedičem njegovega pokojnega zeta gospoda Hermana Julija Werneškega ter leži na vznožju omenjene ljubeljske gore. Tu so za njegovo veličanstvo pripravili prenočišče na koncu mesta, v gradu pa, ki je na majhnem griču nad mestom; je prenočila večina služabnikov njegovega veličanstva.

Tja se je na premilostno zahtevo cesarskega veličanstva, ki je najprej z njim posebej želelo govoriti, prejšnji dan napotil njegova ekscelenca gospod Volk Engelbert, svetega rimskega cesarstva grof Turjaški in Kočevski, gospod Šumberški in Žužemberški, višji dedni maršal in komornik preslavne dežele Kranjske in Slovenske marke kakor tudi te province vrhovni glavar in predsednik odbornikov, njegovega cesarskega veličanstva tajni svetnik in tako dalje, z izbrano družbo in v spremstvu prebivalcev dežele. Pozdravil je njegovo cesarost, ko se je približala deželni meji, s sicer kratkim, toda zelo ličnim, in lepo sestavljenim govorom, voščil srečo zaradi dotlej prestane težavne in nevarne poti ter ponudil s spoštljivim poklonom v imenu province, ki mu je mnogo let premilostno bila zaupana, njene najponižnejše usluge ter pokorno zvestobo in vdanost. Njegova cesarost je na ta nagovor odgovorila kratko, vendar zelo milostno ter bolj podrobno dala razumeti, zakaj je prišla semkaj.

Naslednji dan, 6. septembra, je njegova cesarost ostala tam do poldneva, nekaj zato, da bi spremstvu privoščila po težavnem popotovanju nekoliko počitka, nekaj pa tudi zato, da bi pričakala tiste, ki jih je ozki prehod zadržal.

Medtem pa je prej omenjeni gospod deželni glavar hitro odjahal nazaj v Ljubljano ter po tem, kar je budno opazil, ukrenil vse potrebno, kar se mu je zdelo primemo za sprejem njegove cesarosti. Z njim je prišel tudi presvetli knez in gospod, gospod Ivan Vajkard, knez Turjaški, vojvoda v Münsterbergu na Šleskem, njegove ekscelence gospoda grofa in deželnega glavarja gospod brat, skupaj s svojo knežjo gospo soprogo ter se nastanil v stanovanju večkrat omenjenega gospoda deželnega glavarja.

Popoldne je krenilo njegovo cesarsko veličanstvo skupaj z njegovo knežjo svetlostjo gospodom nadvojvodom Leopoldom Viljemom še tri milje od Tržiča do Kranja, ki je menda najstarejše mesto dežele Kranjske. Tu so ga sprejeli kraju in času primerno z najvdanejšo počastitvijo. Mestni sodnik in svetovalci so šli njegovemu cesarskemu veličanstvu naproti pred vrata ter mu ponudili ključe. Meščani pa, ki so na obeh straneh stali v orožju, so pokazali svoje veselje nad njegovim prihodom s streljanjem iz mušket. Hkrati so prižgali in izstrelili tudi nekaj topov in možnarjev, vse po sreči in v največje veselje razen enega samega nesrečnega naključja, ki se je zgodilo gospodu Mihaelu Dienstmannu, doktorju obojega prava. Dasi so mu bili tisti, ki so bili postavljeni za strelbo, odsvetovali, je hotel enega izmed topov, ki si ga je izbral, prižgati, a ta se je, ker je bil premočno natlačen, razletel ter ga do smrti pobil.

Zvečer so na bližnjem hribu poleg mnogih možnarjev prižgali umetni ogenj, da bi mesto še bolj razsvetlili.

Dne 7. septembra sta zgodaj zjutraj prišla v Ljubljano presvetla kneza in gospoda, gospod Venceslav Evzebij knez Lobkovic in tako dalje in gospod Hanibal Gonzaga in tako dalje, oba viteza zlatega runa.

Njegovo veličanstvo pa je z njegovo nadvojvodsko svetlostjo prišlo proti poldnevu, potem ko je prepotovalo dve milji, do gradu Goričan, ki je last ljubljanskega škofa. V novem delu gradu, ki ga je prevzvišeni knez in gospod, gospod Oton Friderik, ljubljanski škof, grof Buchheimski, šele pred nekaj leti dal od temeljev sezidati, sta njegovo veličanstvo in knežja svetlost obedovala.

Tedaj sta bili še dve milji do rojstnega mesta dežele Kranjske, ki ju je njegovo veličanstvo napravilo tisto popoldne po ljubki poti skozi lepo ravno dolino. Medtem je dežela poslala preblagorodnega gospoda, gospoda Janeza Gotharda barona z Brda, k njegovemu cesarskemu veličanstvu, da bi ga najponižneje pozdravil, od njega najpokorneje izvedel, ob kateri uri bi izvolilo priti v Ljubljano, in hkrati sprejel ukaz, kako daleč naj bi mu šli naproti. Ko je gospod baron od visokih cesarjevih ministrov dobil obvestilo, se je vrnil ter sporočil čas in kraj.

Po vsem tem so pol milje od mesta na planjavi, od koder se vidi ljubljanski grad, nedaleč od lipe, ki zavzema omenjeni veliki in širni prostor, postavili odprt in z deželnim grbom okrašen šotor. Pod njim so tla bila pogrnjena z rdečim suknom, miza je bila pregrnjena z rdečim žametom, en stol, za njegovo veličanstvo, prav tako z rdečim žametom, drugi, za njegovo vojvodsko svetlost, pa z rdečim atlasom. Tja so se napotili ob dveh popoldne njegova ekscelenca gospod deželni glavar z deželnim viteštvom in z vsem plemstvom, vsi na brhkih konjih in prekrasno opravljeni, da bi pričakali njegovo cesarost v lepi postavitvi.

Ko je tedaj njegovo veličanstvo okoli štirih prišlo do omenjenega šotora, je premilostno blagovolilo stopiti iz kočije in pod šotor. Prècej nato je na ljubljanskem gradu zadonelo močno topovsko streljanje v pozdrav. Zatem je pozdravil njegovo cesarsko veličanstvo kot deželnega dednega princa z ličnim govorom visokorodni grof in gospod, gospod Herbart grof Turjaški, general Hrvaške in Morske krajine proti Turkom, (ker ga je njegov prvorojeni gospod brat, gospod deželni glavar, vojvodine Kranjske in Slovenske marke višji dedni maršal in grofovska ekscelenca, določil, da ga v tem nadomešča) v družbi spoštljivo omenjenega deželnega glavarja in gospodov viteškega stanu (gospodje duhovskega stanu so namreč sami zase pričakovali njegovo veličanstvo pred stolnico). Njegovo veličanstvo je z zelo prijaznim obrazom kratko in prav milostno odgovorilo ter dovolilo vsem, ki so izmed kranjskega viteštva bili z gospodom deželnim glavarjem navzočni, da so mu poljubili roko.

Nato se je konjenica spet razvrstila ter se vrnila ob veselem zvoku trobent in bobnov proti mestu v temle redu:

Na čelu je jezdila četa izbranih hrvaških plemičev iz Karlovca, vsi v tigrovih kožah in s kopji ali sulicami, telesna straža gospoda generala. Vodil jo je gospod Krištof Delisimonovič, zelo hraber hrvaški plemič.

Potem je prišel kranjski mladenič kakih dvajsetih let, rojen nedaleč od Ljubljane, v hrvaški obleki. Stal je na neosedlanem turškem konju. V desni roki je imel kakih pet vatlov dolgo sulico, ki je na obeh konceh imela ost, da se ni mogel z njo nikamor upreti, z levico pa je držal vajeti. Tako je trdno in neustrašno ostal v ravnotežju. Zunaj na polju je pred cesarskim veličanstvom, stoječ na konju, v skok jezdil naglo kakor veter, tako da se nisi mogel dovolj načuditi. Čeprav se je sprevod pomikal ob stalnem streljanju in pokanju topov in često tudi po docela vegavih ulicah, po neravnem tlaku in je zato konj dostikrat neenakomerno stopal, vendar nisi mogel opaziti, da bi bil kdaj omahnil.

Temu čudnemu na konju stoječemu jezdecu je sledilo pet preimenitnih in z dragocenimi plahtami pokritih turških konj, last gospoda grofa generala, za njimi pa dva piskača in bobnar, ki so, kakor imajo navado Hrvati, po turško igrali. In potem je prišel cel roj konjikov, 150 mož, v lepem redu, vsi na iskrih, z zlatom in s srebrom okrašenih nekaj hrvaških, povečini pa turških konjih. Ti so nastopili vsi enako oblečeni s kožuhovino in peresi na kapah in so imeli namesto plaščev pisane, brezaste tigrove kože na sebi, ki so jih za drag denar bili nakupili; v desnici so držali dolge in s svilenimi šopki okrašene sulice, tako da so v tem veselem sprevodu vzbujali grozo, pomešano z mikavnostjo. In čim bolj barbarski (ali tuj) je bil prizor, tem bolj je privlačeval poglede gledalcev, zlasti tujcev in inozemcev.

Malo ločeni od teh so jahali deželni konjiki, razdeljeni v štiri čete, vsi, tako konji kakor jezdeci, najlepše okrašeni. Kaj takega ne boš tako lahko videl v drugih deželah, kakor so morali priznati tisti, ki so gledali ta in druge sprevode. Konjenica je štela približno osemsto konj. Vsi jezdeci so bili oblečeni v kamižole iz losove kože in imeli na glavi šleme, okrašene z dragocenimi peresi, a njih pasice so bile iz same svile. Večji del teh konjikov so bili tisti deželni plemiči, ki jih vzdržujejo z letno plačo, da bi jih mogli uporabiti ob vseh domovinskih zadevah, zlasti pa proti turškemu četovanju in vpadom, kar je dostikrat potrebno …

Po majhnem presledku je šla cesarska skupina v temle redu: 1. je jahal nadvojvodov dvorni vojaški pisar; 2. dva nadvojvodova nadzornika na konju; 3. šestindvajset nadvojvodovih konj povodnikov, pregrnjenih s krasnimi plahtami; 4. šest cesarjevih osebnih stražarjev; 5. spet šestindvajset lepih cesarjevih konj povodnikov; 6. cesarjev dvorni vojaški pisar s svojim služabnikom; 7. šest nadvojvodovih trobentačev; 8. prav toliko cesarjevih; 9. cesarjev vojaški bobnar; 10. spet šest drugih cesarjevih trobentačev; 11. za temi so šli cesarjevi in nadvojvodovi dvorni plemiči, grofi in baroni, med katere so se pomešali kranjski gospodje, plemstvo in tudi drugi; 12. za njimi sta jahala njegova ekscelenca gospod deželni glavar v družbi z gospodom deželnim vicedomom, gospodom Friderikom grofom Attemsom; 13. se je pokazala njegova nadvojvodska svetlost na konju, obdana na obeh straneh s spremljevalci; 14. za njimi nadvojvodovi osebni stražniki; 15. glasniki, ki so v svoji navadni opravi in oblačilu predstavljali dedne dežele in cesarstvo; 16. za njimi je sledil namesto odsotnega gospoda grofa Stahrenberškega cesarjev vicemaršal, gospod Franciscus grof Lamberški z golim mečem v roki; 17. nato se je pokazalo njegovo cesarsko veličanstvo, prav tako na konju, na obeh straneh pa so korakali gologlavi spremljevalci; 18. za njegovim veličanstvom je šel papeški nuncij, dalje beneški poslanik, prav tako njegova ekscelenca gospod Janez Ferdinand grof Portia, vitez zlatega runa, cesarjev višji dvorni maršal, in njegova ekscelenca gospod grof Dietrichsteinski, cesarjev višji konjušnik; 19. zadaj so šli cesarjevi in nadvojvodovi gospodiči; 20. vojaški bobnar s šestimi cesarjevimi trobentači; 21. cesarjevih spremljevalcev podstotnik gospod Viljem grof Oettingenski; 22. za njim cesarjevi osebni stražniki v svoji opravi; 23. štiriindvajset cesarjevih in nadvojvodovih osebnih kočij; 24. zadaj je sledil gospod polkovnik Janez Arizaga s svojim kirasirskim polkom osmih čet, ki so tedaj bile nastanjene na Kranjskem. Vsi razen častnikov so nosili na šlemih zelene šopke iz brinja.

V takem redu so se premaknili do sto bosonogih avguštincev, ki so v vrsti stali pred svojim samostanom in se ponižno poklonili njegovemu veličanstvu. In tako je šlo naprej do nunskega samostana, dalje do kapucinov in oo. avguštincev; oba redova sta se pred svojim samostanom in cerkvenim dvorom ponižno poklonila njegovemu veličanstvu. Ko so prišli do Vicedomskih vrat, se je njegovo cesarsko veličanstvo malo ustavilo na malem višavju pri kapucinskem križu, kjer je stalo ob meščanski zastavi sto in nekaj oboroženih mož. Tu so bili mestni župan in svetovalci, vsi v črnem žametu in plaščih.

Tedaj so drugič ustrelili na gradu in koj nato se je približal njegovemu cesarskemu veličanstvu takrat vladajoči župan gospod Janez Reringer Reringhberški z gospodi svetovalci; napravil je zelo globok poklon, pozdravil njegovo veličanstvo v imenu vsega meščanstva z lepo umljivim in nič manj lepo sestavljenim govorom ter mu izročil mestne ključe. Njegovo veličanstvo je s kratkim odgovorom izrazilo svoje premilostno zadovoljstvo ter stopilo pod nebo iz rdečega žameta, obilno posuto z zlatimi zvezdami in sloneče na osmih dolgih pozlačenih drogovih, ki jih je nosilo prav toliko svetovalcev.

Tako so tedaj šli po Vicedomski ulici proti deželni hiši, pred katero so drugi meščani, kakih 600 mož, s svojim mestnim stotnikom gospodom Ludvikom Schönlebnom (ki je pred nekaj leti bil župan) stali pod dvema zastavama v orožju. Le-to kakor tudi glave so proti bližajočemu se veličanstvu zelo globoko nagnili, da bi tako izpričali, da je oboje na najpokornejšo uslugo njegovega veličanstva.

Konjenica, ki je šla naprej, se je razvrstila po prostornejših mestih, mimo katerih je moralo iti njegovo veličanstvo. Od karlovških Hrvatov so postavili del pri stolnici, kjer naj bi se sprevod končal. Dve četi, ena žolta, druga modro okrašena, sta stali na Mestnem trgu pred mestno hišo, dve drugi pred deželno hišo na Novem trgu. Vsi so njegovemu veličanstvu, ko je mimo šlo, izkazali čast v globoki ponižnosti s tem, da so povesili orožje. Tako je sprevod krenil skozi Vicedomska vrata proti deželni hiši, nato čez most, ki veže oba dela mesta, proti Mestnemu trgu in mestni hiši. In tako je njegovo cesarsko veličanstvo pod omenjenim rdečim nebom prispelo do stolnice svetega Nikolaja.

Blizu stolnice so se pred svojim samostanom postavili v red oo. frančiškani. Pri vhodu na cerkveni dvor so čakali prelati in duhovščina s krasnim nebom, da bi pod njim mogli spremiti cesarost po cerkvi do oltarja. Do omenjene cerkve so cesarjevi komorni gospodje in služabniki šli po prejšnjem redu; poveljniki in plemiči so se uvrstili mednje.

Njegova nadvojvodska svetlost kakor nato tudi njegovo cesarsko veličanstvo sta razjahala pred cerkvenim dvorom, katerega vhod je bil pogrnjen z dragocenimi preprogami, ter se za trenutek ustavila. Tu je pozdravil njegovo veličanstvo prevzvišeni knez in gospod, gospod Franciscus Maximilianus Vaccani iz Šempasa, škof pičenski, namestni škof ljubljanske škofije in prošt, oblečen v škofovski opravi; storil je to v imenu vse duhovščine s kratkim, toda izvrstnim govorom, v katerem je znal s primerno spodobnostjo poudariti tudi neprecenljivo in, odkar ljudje pametujejo, nikoli užito srečo dežele in mesta ter prevzvišeni obisk.

Prav tako so se pokazali gospodje stolni kanoniki v duhovskih oblačilih …

Pred velikim oltarjem so bili pripravljeni posebni, z dragocenim suknom pregrnjeni molilniki za njegovo veličanstvo in za nadvojvodsko svetlost kakor tudi za gospode poslance in viteze zlatega runa. Cesarjevi muzikanti so v koru zapeli slovesni tedeum in omenjeni pičenski škof je dal blagoslov. Zatem so duhovni ostali v cerkvi, drugi pa so po prejšnjem redu šli iz nje. Njegovo veličanstvo se je napotilo skozi cerkev in pod zvonikom v bližnjo škofijo, v zanj brž pripravljeno sobo v spodnjem nadstropju proti ulici in trgu. Zgornje nadstropje je zasedla njegova nadvojvodska svetlost. V drugo stran škofijske palače proti vodi se je vselil spodaj njegova ekscelenca gospod Janez Ferdinand grof Portia, zgoraj pa njegova ekscelenca gospod grof Schwartzenburški, oba viteza zlatega runa, le-oni cesarjev, le-ta nadvojvodov višji dvorni maršal.

In s tem so prebili dan do šeste ure.

Ko si je tedaj njegovo veličanstvo od dotedanjih naporov nekoliko opomoglo, so sedli za mizo. Obed je blagoslovil gospod pičenski škof. Pri prvem napitku je konjenica gospoda polkovnika Arizage, ki je v lepem redu stala pred palačo, ustrelila iz karabink. Isto so storili tudi meščani, preden so se razšli domov.

Ko se je znočilo, so na gradu in v mestu povsod na oknih prižgali luči, ki so v svetilkah, vsakovrstno oblikovanih in večinoma z lepimi podobami in izreki okrašenih, več ko polovico noči spremenile v dan. Táko razsvetljavo sta užili tudi naslednji dve noči. In pravijo, da je Ljubljana v tem vse druge province in mesta prekosila …

Trinajsti september je naposled bil dan, ko so se zvesti deželni stanovi poklonili njegovemu veličanstvu …

Ob določeni uri, namreč ob sedmih zjutraj, so se deželni stanovi pokazali na dvoru; morali pa so se tja peljati, ker je nastopilo deževno vreme. Gospodje komisarji so v avdienci pri njegovem veličanstvu najponižneje prosili, da bi njegovo veličanstvo najmilostiveje blagovolilo sprejeti poklonitev.

Nato so šli v navadnem redu čez dvorišče v cerkev … Po opravljeni pobožnosti se je njegovo veličanstvo z dvorjani in dednimi služabniki vrnilo v prejšnjem redu, duhovniki pa so ostali v cerkvi. Ko pa so gospodje prelati in kanoniki odložili duhovsko opravo, so šli na dvor, kjer je za njegovo veličanstvo, kakor je navada, bil postavljen prestol pred jedilnico.

Ko so se zvesti deželni stanovi zbrali v dvorani, je prišlo njegovo veličanstvo s svojim spremstvom, idočim pred njim po navadnem redu, ter se je, obdano od dednih služabnikov, usedlo na imenovani prestol. Na desni je stal njegova ekscelenca gospod Johannes Joachimus grof Sintzendorff, državni kancelar, ki je zelo zgovorno naznanil slavnim deželnim stanovom namero in voljo njegovega veličanstva zaradi sprejema poklonitve. Odgovoril je visokorodni gospod Eberhard Leopold grof Blagaj namesto njegove ekscelence gospoda grofa višjega deželnega dednega maršala ter obširno razložil najponižnejšo vdanost in najposlušnejšo zvestobo slavnih deželnih stanov. Na to izjavo je njegovo veličanstvo premilostno in preimenitno odvrnilo ter najodločneje zagotovilo svojim dragim in zvestim stanovom vse visoko cesarjevo in deželnoknežje varstvo in upoštevanje njih privilegijev in pravic.

Zatem je njegovo veličanstvo zavrstjo dovolilo stanovom, da so mu poljubili roko: 1. njegova grofovska ekscelenca gospod deželni glavar, 2. gospod pičenski škof, 3. gospod opat iz Kostanjevice (gospoda opata iz Stične pa zaradi bolezni ni bilo), 4. gospod prior iz Bistre, 5. gospod prošt iz Novega mesta, 6. gospod dekan iz Ljubljane in gospodje kanoniki iz Ljubljane. Za le-temi so užili to visoko milost in čast deželni dedni služabniki po redu, kakor si slede, in potem drugi iz gosposkega in viteškega stanu. Da bi jih vse imenoma navel, bi bilo preveč, ker jih je takole kakih dvesto.

Ko je bilo to opravljeno, so spet šli v prejšnjem redu v cerkev. Plemstvo je šlo skozi dvor in kor naprej. Njegovo veličanstvo pa je z gospodi odposlanci in z vitezi zlatega runa ostalo v koru. Cesarjevi muzikanti so zapeli slovesni tedeum, a slavnost je zaključil gospod pičenski škof s kolekto in navadnim blagoslovom. Medtem so grmeli topovi z gradu in pred dvorom pod tremi zastavami zbrano meščanstvo se je s trikratno izstrelitvijo pušk veselo priključilo srečo oznanjajoči strelbi.

Ko so spremili njegovo veličanstvo spet v njegovo rezidenco, so tu našli mizo, ki je bila pogrnjena samo za njegovo veličanstvo. Stregli so dedni služabžabniki … Ti so imeli svoje slastno pripravljene mize v prostorni glasbeni dvorani bratovščine svetega Rešnjega telesa blizu škofovskega dvorca …

Dne 15. tistega meseca popoldne se je njegovo veličanstvo poslovilo od njegove nadvojvodske svetlosti, ki je zaradi bolehnosti nameravala ostati v Ljubljani in tu pričakati vrnitev njegovega veličanstva, stopilo na ladjo ter se srečno odpeljalo. Vse deželno plemstvo ga je spremilo do obale. Dvor se je razvrstil po ladjah, s suknom prevlečenih, ki so last dežele. Proti večeru so prispeli do mesta Vrhnike. Tu je njegovo veličanstvo izstopilo in prenočilo …

KONEC DESETE KNJIGE