France Kidrič

 

 

KRATEK PREDGOVOR

ISTI, KI SO si izbrali popis sveta in dežel za uveljavljanje svoje prizadevnosti — imenujem naj tu Matevža Meriana, Atlantem Maiorem, Jurija, Brauna, Abrahama Saura in druge — so zabeležili zgolj nekatera imena mest, gradove pa so samo mimogrede omenili. Iz te nemarnosti se je potem rodilo napačno mnenje, ki je mnogo src prevzelo, kakor da je naša proslavljena vojvodina zanikrn, majhen in neznaten kotiček evropske zemlje, docela brez ljubkih mest in krasnih gradov, torej manj vredna ko druge dežele. Da bi se to krivo mnenje odpravilo, se mi je zdelo potrebno izročiti naklonjenemu in radovednemu bralcu ne le popis te imenitne vojvodine in najvažnejših njenih krajev, temveč tudi njih črteže, ki jih je moja roka po resnični legi sama narisala, da bi se po svetu razglasilo, kako je ta vojvodina prav tako časti vredna ko prenekatere druge, v marsičem morda celo dragocenejša.

Najbolj pa me je gnalo, da bi ustregel upravičeni želji Matevža Meriana, ki je v svoji Topografiji avstrijskih dežela na III. listu vzkliknil: »Slavna vojvodina Kranjska potrebuje moža, a ta pomoči in podpore, da bi sestavil kroniko ali vsaj opis ter s to plemenito deželo, ki ne leži v kakem majhnem kotu, kakor si predstavljajo nekateri tujci, bolje seznanil inozemce in tudi tuzemce, zakaj celo mnogi Kranjci vedo malo povedati popotniku o svoji deželi.«

Zato sem sklenil, da prevzamem zaželeno delo. Naletel pa sem na neštete težave, saj mi skoraj nihče ni dal podatkov o svojem gradu in gospostvu, tako da v tej na svetlo dani knjigi z vso upravičenostjo odkrito priznam, da jih je izmed tolikšne množice samo sedem nekaj prispevalo. Tisti, ki sem se nanje najbolj zanašal, so me najbolj pustili na cedilu, ker niso hoteli niti z eno črko podpreti težavnega dela. Moje ustne prošnje, posebni sli, ki sem jim jih pošiljal, vabila in vloge mojega kopista in pisarja so bile prešibke, da bi bile kaj dosegle. Odposlanci so sicer prinašali cele tovore obljub, toda izpolnila se ni niti trohica. Nekateri so sumili ter mislili, da hočem iz njihovih sporočil iztisniti bogve kakšne tajnosti, drugi pa so živeli v takem neznanju, da celo o svojem lastnem gnezdu nič vedeli niso. Enake težave so se dogajale tudi pri mestih in trgih, saj sta mi samo Novo mesto in Kamnik nekaj prispevala za tole delo, medtem ko sem vse drugo moral z nepopisno težavo tu in tam upleniti iz raznih starih seznamov in spisov tako izven dežele ko v njej. Vendar so bili ti spisi in dokumenti vsi avtentični in verodostojni, glede njih resničnosti ni bilo niti najmanjšega vzroka za dvom. Veliko pa sem dodal iz lastnega izkustva in znanja.

Kar se tiče gradov, zagotavljam naklonjenemu bralcu, da v sedanjem času skoraj vse gradove po gorah zapuščajo in jih zamenjujejo zaradi večje udobnosti z novimi, v ravnini sezidanimi. Nekoč je bila velika redkost v tej časti vredni vojvodini, če si odkril kak grad v ravnini. Le Slovenska marka se je mogla ponašati z nekaj takimi, a bili so kljub temu precej utrjeni in zoper nepričakovan napad sovražnika kar najbolje zavarovani. Zdaj pa, ko je predobri Bog odvrnil uničujočo vojsko od teh naših dežel in jih zato že dolgo časa osrečuje z zaželenim zlatim, plodonosnim mirom, zapuščajo ljudje gorska bivališča, ki so bila nekoč postavljena kot pribežališča pred hrumečo vojno vihro.

Ti gradovi in gospostva imajo bodisi pravico visokega sodstva, ki ga navadno imenujemo jus gladii, ali pa se morajo zadovoljiti z deželnim sodiščem, vendar brez zapora in vislic, druga pa imajo nekaj velika, nekaj majhna obgradja. Toda naklonjeni bralec mi bo v naslednjem opisu oprostil, če ne bom pri vsakem kraju našteval njegovih sodnih pravic, ker so gospostva in gradovi bili večkrat razdeljeni in združeni, tako da mi je bilo nemogoče izvedeti, kam tiste pravice sodijo. Obenem me bo pri naklonjenem bralcu nekoliko opravičila že zgoraj navedena in tukaj ponovljena pritožba, da ni namreč skoraj nihče obogatil mojega dela s kakim obvestilom ...

TURJAK

AŠE PERO STOPA zdaj h kraju, iz katerega so vedno izvirali slavni junaki, ki so jasno pokazali, da hrabri levi ne rodé slabotnih živali, visokoleteči orli ne strahopetnih golobov. S tem merimo na staro utrdbo, trg in novi grad Turjak, ki leže drug blizu drugega. Glede imena opozarjamo, da se večkrat napačno izgovarja in piše Auersberg ali Auersperg, čeprav ima slavna turjaška rodovina v grbu tura (einen Aur-Ochsen), po katerem je nastalo ime ...

Stari grad, trg in novi grad Turjak, ki leže drug blizu drugega, prištevajo k Srednji Kranjski. Turjak deli pot med Ljubljano in Ribnico na polovico, ker štejejo od tod tri milje do Ljubljane in prav toliko do Ribnice. Stara trdnjava ali stari grad kaže samo še svojo mrtvačino, to je nekaj razvalin, je torej čisto pust in neobljuden. Vendar je zidovje občudovanja vredno, saj je tako trdo in trdno, da mu skoraj nobeno človeško prizadevanje ne more do živega.

Potrjujem to z lastno izkušnjo, zakaj v preteklem 1686. letu sem bil sam* navzočen, ko je gospod grof Turjaški, lastnik gospostva, ukazal odlomiti nekaj kamnov, da bi jih porabili za druga poslopja. Toda ves trud je bil zaman in šli smo, ne da bi bili kaj opravili, ker je bil zid nepremagljiv ter se ni splačalo, da bi tu lomili kamenje. Ostanki zidovja pa še kažejo, da ni bil grad posebno velik in da je bil zgrajen v obliki trikotnika. To imenujejo staro trdnjavo Turjak.

Novi in sedanji grad Turjak, kranjsko Tryackh, ima ime od nemške besede Drey-Eck, ker je skoraj v trikotu zgrajen in ima v vsakem kotu velik zaokrožen stolp. (Tudi stara utrdba Turjak je bila trikotna.) Stoji zelo visoko na hribu in nima niti najmanjše ravnine; niti grajsko dvorišče ni ravno, temveč brežno in viseče. Zidovje je grozovito zaradi nenavadne debeline in neznanske moči. Ves grad s tremi velikimi okroglimi stolpi je do pasu krasno zgrajen iz rezanega kamna, tako da more dolgo vzdržati sovražni napad in se smejati sovražnikovim naklepom. (Slika)

Na grajskem dvorišču je nenavadno velik in umetelen vodnjak, kakršnega vsa Kranjska ne premore. Grad ima tudi precej prostorno kapelo, v kateri je oltar, posvečen Materi božji; pri njem se vsak dan opravlja služba božja. Poleg te kapele je še luteranska ali evangeljska; na njenih obokih so naslikani različni grbi. Tu imajo svoj grb tudi nekateri turjaški predniki, pristaši te vere, kar kažejo in izpričujejo lepo izrezani in čedno izdelani nagrobni kamni.

Iz duhovne orožarnice stopimo v posvetno! Ta je z vsakovrstnim orožjem obilno preskrbljena. Dvocevke, muškete, ognjene cevi in druge puške, dalje še sulice, helebarde, sekire in podobno zadostno kažejo, kako utegnejo bližajočega se sovražnika sprejeti od daleč in od blizu. Dà, tale orožarna se zmagoslavno postavlja tudi s turškim orožjem, z vsake vrste ščiti, s kopji in sabljami, a med njimi viseči prapori, uplenjene turške zastave in šotori jih delajo še bolj imenitne. Naposled se da najti tudi navadno vojno orglarstvo; tako so tu vojaške bobniče in bobni, ki preplašene vojake često osrčiti in obupance okrepiti znajo.

Preden pa zapustiš orožarnico, se ti pokaže lesena skrinjica, ki je v njej skrita neprecenljiva dragotina. Naklonjeni bralec se bo začudil, kako so to, kar sodi v zakladnico, spravili v orožarnico med orožje. Začudenje pa mu bo prešlo, ko bo skrinjico odprl in zagledal dve človeški glavi, in sicer samo od lobanje in ostale glave odluščeno kožo, ki je znotraj podložena, na zunaj pa kaže lase in brado. In po pravici hranijo ta dragoceni zaklad med marcialskim orodjem, ker je vedno bil pri njem in je ob njem tudi končal življenje. Naokoli posuto cipresno iverje ne odvrača le črvov in hroščev, ki sicer take imenitnosti načenjajo, temveč bo tudi večna priča najimenitnejše dragocenosti in bridkega sočutja, ki ga bomo s tem spravljenim zakladom občutili prav do sivih in poznih vekov.

Prva glava pa je gospoda Herbarta Turjaškega, deželnega glavarja kranjskega, ki je v bitki pri Budačkem, potem ko se je viteško bojeval, dne 22. septembra v letu 1575. moral okusiti turško sabljo ter zapustiti Kranjsko in svoje življenje. Druga je gospoda Friderika Višnjegorskega, ki so ga v prav isti bitki posekali. Obe junaški glavi so posneli, kožo ustrojili in tako prirejeni poslali turškemu cesarju v Carigrad. Odondod so ju gospodje Turjaški z izdatnim plačilom odkupili in spravili semkaj na Turjak v večen spomin in vsakomur na ogled.

V enem stolpu je zelo globoko pod zemljo strahotna in grozotna turška ječa, zasluženo domovanje sovražniku, ki je brez najmanjše človečnosti. Sicer so pa še druge ječe, nekolikanj znosnejše in namenjene za razne hudodelce in zločince, zlasti ker ima ta grad in gospostvo veliko in obsežno deželno in krvavo sodbo.

Grad sam na sebi je zelo velik, poln neverjetno velikega števila sob, čumnat, kleti in drugih prostorov. Nekatere sobe so okrašene s podobami gospodov Turjaških, v drugih pa vidiš poprejšnjih gospodov turnirske oklepe, spadajoče k opravi moža in konja. Hvalevreden je trud, ki ga sedanji gospod grof uporablja za popravo in okras številnih izb in za novo napravo različnih koristnih in zabavnih stvari. V letošnjem 1686. letu na novo sezidani, ne sicer posebno veliki, toda vendar lepi konjski hlev s kamnitnimi pregradami, zabavni živalski vrt prècej pod gradom, poln vsakovrstne divjačine, in tičnica na grajskem dvorišču, ki se v njej razlega ljubko petje, utegnejo potrditi to, kar sem prej povedal. Zunaj, pred gradom, je tudi velika in lepa jahalnica; prècej pod njo se vidijo na griču že omenjene razvaline starega gradu, kjer so šele pred enim letom napravili ljubek prostor za kunce. Grad krasi tudi nedaleč rastoča visoka in prijetno zelena lipa, ki dela s svojimi širokimi vejami v žgoči poletni vročini hladilno senco. Prècej za gradom je trg Turjak; majhen je in obdarovan le z maloštevilnimi in slabimi hišami. Nedaleč od gradu, kako četrt ure, odkriješ nadvse ljubek gozd s smrekami in jelkami; v njem izvira imeniten studenec, ki dela ta prijetni kraj še zabavnejši in poleti gospoda grofa večkrat povabi, da tu jé. Med tem gozdom in Turjakom je skala, posejana s samimi kamni, ki kažejo srčno obliko.Tako je še pol ure pred gradom hrib, kjer najdeš nešteto kristalov, toda majhnih. Nedaleč od tod je tudi lep bel marmor, a tudi ta kaže in daje radovednim iskalcem le majhne koščke.

Vsakoletna veselica, ki Turjak najbolj razveseli, ker tedaj tudi domačini svoje veselje s streljanjem, gostijami, vriskanjem in drugimi zabavami pokažejo, pade na dan svetega Ahaca, ko je turjaški junak z imenom Andrej Turjaški kakor drugi Ahil zmagal v veliki turški bitki pri Sisku dne 22. meseca rožnika, to je na dan svetega Ahaca, v 1593. letu ter popolnoma potolkel Turke, kakor je že drugod bilo povedano.

Gospostvo Turjak je bilo povzdignjeno v grofijo in je tudi rodna hiša knezov in grofov Turjaških, od katerih se ni nikoli ločila. Gospoduje pa zdaj tukaj gospod Volk Engelbrecht grof Turjaški, deželni maršal na Kranjskem in tako dalje.

ŠKOFJA LOKA

O MESTO IN grad, po kranjsko Škofja Loka, se latinsko imenuje Locopolis in se je nekoč, kakor trdi Lazius, imenovala Antonini Praetorium Latovicorum ter Japodum municipium. Prej je bila le Loka, ko pa je cesar Henrik II., imenovan Sveti, daroval to mesto brižinskemu škofu, je dobilo ime Škofja Loka. Leži na Gorenjskem, tri milje od glavnega mesta Ljubljane, poldrugo od Kranja, med Poljanščico in Soro. Nad Soro je precej pri mestu zgrajen lep, visok most z enim samim, toda zaradi obsega občudovanja vrednim visečim lokom. Tale most mora biti sedaj drugačen ko takrat, ko je brižinski škof Leopold v tretjem letu po izvolitvi, 1381. leta (nekateri stavijo dogodek v 1380. leto), padel z njega in moral umreti ... Zdaj pa je most na obeh straneh obdan z zidom, da moreš čezenj gledati, ne moreš pa tako lahko pasti. V toplem poletnem času pa le vodi prešernost fantiče kopat se v hladno vodo s tega mostu, čeprav je nekaj sežnjev visok; ne dá se pa najti primer, da bi bil kdo utonil. (Slika)

Še pred 300 leti je bila sedanja Škofja Loka čisto brez obzidja in z ničimer obdana, dokler je ni naposled škof Bertold Brižinski napravil za mesto in sezidal sedanje zidove.

Mesto samo na sebi ni prav nič veliko, vendar je močnó obljudeno. Zelo je treba ceniti lepo okolico, ki jo čist in nadvse zdrav zrak zelo povzdiguje. Na vrhu hriba, ki se dviga nad mestom, se kaže docela po starih stavbnih pravilih sezidan grad, v katerem stanuje grajski glavar. Tudi nunski samostan dela mesto znamenito. Ne dá se dognati, kdo ga je ustanovil, vendar so verjetne domneve, ki navajajo vojvode Avstrijske, kneze Brižinske in Puštalske za ustanovitelje, zlasti ker beró vsako kvatrno nedeljo mašo za omenjene osebe. Drugačen vzrok, zakaj je tako, se ne dá najti, ko da so omenjene osebe ustanovile samostan, če je ljudski glas, ki kroži o tem samostanu, resničen, je bil le-ta nekoč prav velik in imel praviloma dvainpetdeset nun. Toda nekaj vse uničujoča vojska, nekaj takrat na Kranjskem uvedena evangeljska vera sta samostanu skoraj vse dohodke vzela, tako da so se mogle v njem komaj štiri nune revno vzdrževati in živeti. Pa so jim povrh še večino samostanskih stavb vzeli in jih porabili za posvetna bivališča; in to je še do današnjega dne tako. Razen tegà so morale nune luteranskim ali evangeljskim župnikom dajati oskrbo in plačo; med temi je bil eden z imenom Trubar, ki ga je kasneje brižinski škof prepodil in v izgnanstvo pregnal. Zdaj je zbrano precejšnje število nun, vendar niti od daleč nekdanjega ne dosega. — Leta 1669. je knez in škof ljubljanski blagoslovil novo nunsko cerkev v Škofji Loki.

Približno četrt ure od mesta stoji župna cerkev in poleg nje grad Stara Loka, ki smo ga že zgoraj omenili. Na drugi strani mosta takoj nad reko Poljanščico se kaže grad Puštal.

Mestni prebivalci kupčujejo z vsakovrstnim blagom po Nemčiji in Italiji. Zlasti izdelujejo tukaj prelepo belo platno v velikih množinah in ga poleg belega čistega sukanca često pošiljajo v druge dežele. Dalje je tu tudi mnogo trgovcev, ki prodajajo konje v Italijo ter poleg drugih obrtnij mestu precejšen dobiček priskrbujejo ...

Grad je nekoč videl velik umor. Ko je škof Konrad Krški, ki ga je papež namesto škofa Degenharta izbral in hotel imeti za brižinskega škofa, nekaj časa tu prebival, so ga njegovi sluge, videč, da ima kakih 5000 kron pri sebi, zadavili. Nekateri pa mislijo na Degenharta namesto na škofa Konrada, a to je docela napačno. Pozneje, leta 1437., je dal škof Nikodem škofa Konrada izkopati iz vrta, kjer so ga bili zakopali, in prenesti v župno cerkev.

Leta 1458. je češki vojščak Jan Vitovec, vrhovni poveljnik vdovele grofice Celjske, ki je vodil njene prepire, ugrabil in zavzel Škofjo Loko. Ko jo je izropal — to mu je dalo nešteto denarja in blaga — jo je docela požgal ter jo zapustil kot kadečo se grobljo. To dejanje postavlja Megiserus v leto 1451., čeprav brez vzroka. — Prav v tistem 1458. letu je požar požel mesto in omenjeni nunski samostan. — Ravno tako je leta 1660. uničil ogenj mesto na dan svetega Janeza. — Leta 1582. pa je v Škofji Loki razsajala kuga in pomorila veliko ljudi ...

Mesto in vse gospostvo Škofja Loka je last brižinskega kneza in škofa, ki vedno postavlja tu svojega glavarja, stanujočega v gradu. In prej je bilo v navadi, da je moral vedno postaviti glavarja, ki je izviral s Kranjskega. Tako je v 1543. letu opravljal to službo gospod Anton baron Turnski in Kriški, odbornik in oskrbnik deželnega glavarstva na Kranjskem, glavar metliški in tudi loški. Dodal bi mu lahko še več rojenih Kranjcev, saj nihče drug ni smel dobiti te službe. Zdaj pa že veliko let zavrstjo, pošiljajo glavarje z Bavarskega. To potrjuje sedanji glavar, gospod Krištof Mandel, baron, ki je šele pred nekaj leti nastopil to službo, in njegov prednik, pred kratkim umrli gospod Franc Matija baron Lampfritzheimski.

Glavar pa ima ukazovati ne le mestu, temveč tudi vsemu gospostvu, ki je eno najimenitnejših v vsej Kranjski. Obsega pa to gospostvo kakih 10 milj, kakih 200 vasi in drugo, kar sodi zraven.

KRANJ

ESTO, KI MU Kranjec pravi le Kranj, Nemec pa Krainburg, leži na Gorenjskem med Ljubljano, Tržičem in Radovljico. Do Ljubljane računajo štiri milje, do trga Tržiča dve, do mesta Kamnika tri, do Radovljice dve in do Škofje Loke tudi dve. Prècej pod mestom se reka Kokra izliva v Savo, tako da leži mesto v kotu med obema rekama in tako rekoč v konici. Do vode je treba precej globoko navzdol iti; zgoraj pri mestu pa so lepa, ravna polja ...

V mestu stoji grad, ki se danes imenuje Kieselstein, in sicer takoj nad Savo na najlepšem in najljubkejšem kraju mesta; prav lepo zre od zgoraj navzdol v Savo in uživa torej imeniten razgled. Ime Kieselstein mu je dal tako imenovani kamen, zakaj tako grad kakor vse mesto je zgrajeno iz samega kremenovca in tudi vsi temelji so iz istega kamna. Grad stoji že nad štiristo let, a sezidal ga je Henrik II. grof Ortenburški ... V gradu je dober vodnjak ali studenec, ki edini mora preskrbovati grad z vodo, zakaj drugače ni ne v gradu ne v mestu prav nobenega izvira. Meščani morajo zajemati vodo iz Kokre ali Save in jo nositi precej visoko. Lahko si je misliti, da se zato v vročem času marsikateremu vodonoscu namakajo lica z bridkim potom. Zato pravijo, da je v mestu Kranju več vina ko vode. Mesto ima čedne in lepe zidane hiše, ni pa posebno veliko ... Tik ob mestu je kapucinski samostan, ki je bil sezidan 1640. leta. (Slika)

Nekoč je bil Kranj pod mejnimi grofi Kranjskimi ..., danes pa je mesto deželnoknežje. Grad Kieselstein je bil prej last grofa Paradeiserja z Neuhausa, zdaj ga ima gospod Franc Karel grof Barbo ...

Kranjčani imajo sicer raznolične svoboščine in lepe privilegije, pri tem pa veliko nerazpoloženje ali nenaklonjenost, da bi koga o njih poučili. Zato tudi moji prošnji niso ugodili, čeprav sem jih večkrat sam nagovarjal, povrh po dobrih prijateljih dal pisati mestnemu sodniku in mu tudi sam poslal nekaj slov. Nikoli nisem mogel dobiti odgovora. Poslal sem tudi svojega pisarja k mestnemu sodniku, ki je od njega vsaj ta ustni odgovor prinesel, da imajo sicer lepe privilegije, da jih pa nočejo nikomur pokazati . Toliko mi je sporočilo mesto Kranj in njegov mestni sodnik. Zategadelj sem jih zaradi njihovih — naj napišem privilegijev ali skrivnosti? — pustil pri miru. Saj koristi privilegijem bolj razširjanje ko zakrivanje in sijaj bolj ko senca. Nihče ne vtika luči svojih častnih pravic ali svoboščin pod mernik, toda ti dobri ljudje imajo v tem svojo posebno navado: rajši bi dali svoje privilegije moljem in mrčesu ko kakemu avtorju. Kakšen interes menijo imeti ob takem skrivanju, mi sicer ni znano, skrbi me pa, da ne bo to nič dobrega prineslo ter jim bo ta način bolj v škodo ko v korist.

Primer je že tu. Leta 1495. so ljubljanski in kranjski meščani skupaj ustanovili beneficij v Aachenu na Dolenjem Nemškem v cerkvi Matere božje, ki jo je sezidal cesar Karel Veliki, in si pridržali pravico prezentacije, kakor bo o tem niže, ko pride naše pero do mesta Ljubljane, obširneje povedano. Ker pa niso Kranjčani, ko je vrsta nanje prišla, da bi koga prezentirali, nobenega predlagali, so svoj jus praesentandi ali pravico predlaganja že zdavnaj zanikrno izgubili in si jo zapravili. Tako mi je bilo rečeno, da zdaj o tem beneficiju prav nič ne vedo, zato sedaj samo Ljubljančani prezentirajo. Torej je treba obžalovati, da so ti dobri ljudje tako nepremišljeni ter na svoje pravice bolje ne pazijo in starega izreka ne upoštevajo: privilegia non utendo amittuntur — kdor svojih privilegijev in pravic ne izrablja, jih zapravi. In če kdo privilegije skriva, se bo malo z njimi ponašal in jih malo izrabljal. Na ta način razumni bralec lahko spozna, zakaj so Kranjčani staro lepo pravico prezentacije beneficija v Aachenu izgubili, pač zato, ker svojih privilegijev nikomur pokazati nočejo, In tako gredo vse njihove stare svoboščine pozlu. Če pa more to mestni sodnik pred Bogom zagovarjati, ne bom raziskoval. Saj je osebno prisegel, da bo mesto po najboljših močeh vodil in da ne bo opustil ničesar, kar bi moglo biti mestu v korist, čast in slavo.

Tako sem od drugih zanesljivo zvedel, da imajo neke prastare novce, tudi stare kranjske kupice in drugo srebrno in zlato posodo poleg mnogih drugih starin, ki bi se dale pritegniti semkaj njim samim na hvalo, naklonjenemu bralcu tega dela pa v zabavo. Vem pa tudi, da ne gre prtiti krivdo takega nepriljudnega odrékanja vsem, ker je vendar še nekaj vljudnih oseb med njimi ter prebivajo v tem kraju prav fini in dični ljudje. Sicer pa je tudi drugod nemalo takih neuslužnih duš, ki človeku prav tako neradi s kakim poročilom ali prepisom pomagajo.

Prebivalci tega kraja se pečajo z vsakovrstnimi obrtmi in delom ter se s tem pošteno preživljajo. K temu precej pripomore cerkveno proščenje, ki je tu vsako leto na praznik svetega Marka, zakaj tedaj privedejo semkaj veliko lepih, dobro rejenih konj na prodaj ...

VRHOVO

RHOVO JE DOLENJSKI grad, dve milji od Novega mesta, deset od Ljubljane; leži prav blizu Gracarjevega turna, med Gracarjevim turnom in Ostrasom, prècej pod Gorjanci na višavju, na lepem in prijetnem kraju, ki rodi obilo dobrega vina, cele gozdove kostanjev, debelejših in boljših od laških, in zraven še najplemenitejše sadje. Kdor se rad sladká z višnjami, ta za svoja usta nikjer tako dobre paše in take množine ne najde ko tu, saj sedita le-tu dve, tri, celo štiri višnje na enem samem peclju.

V gradu je lepa kapela svetega Antona Padovanskega. Pred gradom je sredi dvorišča lepa, velika lipa in v bližini izvrsten studenec z ledeno mrzlo vodo. V gozdovih rasto maline v veliki množini. Dosti je tu škorpijonov, ki pa prinašajo več koristi ko škode, ker jih prodajajo v druge dežele ...

Drugače je v tem kraju vse dobro razen soseščine, ki bi lahko bila boljša. Blizu so namreč Uskoki, ki se ropanja in plenitve ne morejo vzdržati, tako da se mora tisti, ki noče ob svoje priti, vedno dobro varovati ...

Zdi se mi že omembe vredno, da raste pri tem gradu indijska zel ki ji na Angleškem in Francoskem pravijo »dutroa«. Ko sem pred dvema letoma, namreč 1687., bil na jesen tukaj, sem jo zapazil prav pred gradom in se močno začudil, da se da tu najti. Zato sem vprašal, kako je semkaj prišla. Pa mi nihče ni vedel povedati. Ta zel je na Španskem in Portugalskem strogo prepovedana, ker se da iz nje prav kmalu napraviti lek in forma liquida ali sicca (pripravo pa zamolčim, da bi preprečil zlorabo), ki človeku, če mu ga le malo daš, tako pretrese in preslepi čute, da pred njim storiš, kar koli hočeš, pa ne bo drugi dan prav nič o tem vedel. Omama in zblodnjava čutov traja 24 ur. Medtem mu lahko potegneš ključe iz žepa, pred njegovimi očmi odpreš skrinje in pisalno mizo, on pa mora pustiti, da z njim delaš, kakor hočeš. Ničesar ne opazi in ničesar ne razume. Še drugi dan se ničesar ne zaveda. Tudi z ženskami utegne marsikdo s tem sredstvom storiti, kar mu je všeč, in od njih veliko, dà, celo vse doseči. Zato mislim*, da ni na zemlji škodljivejše zeli, s katero bi se dalo toliko hudih stvari narediti, čeprav na naraven način.

Ko sem takrat nekaj omenil o nenavadnih učinkih te zeli, so mi povedali, kakšno čudno igro je v tem kraju povzročila pred nekaj leti, namreč leta 1685. Nekaj duhovnih ali menihov je prišlo tja in, ko so jih vprašali, kakšna zel bi to bila, so odgovorili, da je Foenum Graecum, saj rodi seme, ki je temu čisto podobno. Zato so gospodične v gradu seme pobrale in spravile v dobri veri, da je Foenum Graecum, ki je dobro za konje. Seme pa se je v omari pomotoma pomešalo z lečo in od te mešanice so nato dali služinčadi jesti. Ti so vsi skupaj postali nori. Klekljarica se je skazala nenavadno marljivo in zelo prizadevno, metala je klekeljne sem ter tja, a vse zmešala. Sobarica je pritekla v izbo in na vse grlo vpila: »Glej, vsi hudiči iz pekla prihajajo!« Neki sluga je nesel drva na stranišče in dejal, da mora tu žganje kuhati. Drugi je dve sekiri tolkel drugo ob drugo, rekoč, da mora sekati drva. Tretji je lezel po zemlji, z usti razgrebal travo in prst ter ril po njej kakor svinja z rilcem. Spet eden si je domišljal, da je kolar, in je hotel ves les prevrtati in preluknjati. Nato je vzel velik kos lesa, ki je bila vanj vžgana velika luknja; držal jo je k ustom in se delal, ko da bi hotel piti, rekoč: »Zdaj sem komaj prav pokusil (sem komaj nastavil in usta malce namočil), o, kako mi tekne ta pijača!« Tako se je dobri dečko z domišljijo napajal iz čisto suhega, prevrtanega kosa lesa in iz prazne luknje. Drugi je šel v kovačnico in vpil, naj mu pomagajo ribe loviti, češ da plavajo po kovačnici kar v gručah. Spet drugim je ta norska zel vzbudila druge domišljije ter tako delila razne obrti brez najmanjšega plačila. Uprizorila je pravo komedijo! Naslednji dan pa nihče ni vedel, da je tako smešne reči počenjal, ker jim je vse samo po sebi prešlo. Nihče ni hotel niti verjeti niti si dati dopovedati, da je fantaziral; tudi se ni mogel spomniti prejšnjega dne, ko se vendar marsikdo, čeprav se mu je v vročični bolezni bledlo in je imel čudne predstave, po ozdravljenju dobro spominja, kakšne čudne stvari so se mu primerile, ko je imel zmedeno glavo in čute.

Še danes so vse osebe žive, ki se jim je tista reč pripetila.

MEDIJA

A GORENJSKEM, PET milj od Ljubljane v dolini, vendar na vzpetini med visokimi hribi, stoji grad Medija. Manjka mu sicer širok razgled, ni pa brez prijetnega pogleda, ker so gore povsod pokrite z zelenim drevjem ter osvežujejo oči. Po dolini teče voda, ki se prav kakor grad imenuje Medija in nosi veliko postrvi. Ob vodi so lepa, ravna polja, pri gradu pa je čeden vrt, ki rodi dosti sadja.

Čudno je, da na medijskem polju vrabci nikoli ne delajo škode prosu. Poleti jih je veliko na óni strani vode, na tej pa nobenega ne vidiš, dokler proso stoji. Ko ga pa požanjejo in spravijo, tedaj vrabci brž prileté. To je prav zares tako in se na splošno čudenje dogaja od pradavnih časov. Pravijo, da je vrabce z medijskega polja zarotila stara ženska, brez dvoma coprnica. Stvar ni tako neverjetna, ker se je nekoč tudi med pogani dogajalo, da so vsakovrsten mrčes iz te ali one pokrajine s coprnijo pregnali; to bi se dalo, če bi bilo treba, s številnimi zgledi dokazati ...

Prècej pred gradom je lep, velik konjski hlev, nad njim pa kašča. Hlev je dal zgraditi moj v Bogu počivajoči gospod oče skupno s tistim delom gradu, ki je tik kapele, prav tako kapelo samo. Kapela je dokaj velika in stoji prav pred gradom. V njej so shranjene kosti mojih ljubih staršev in nekaterih mojih bratov in sestré; v njej je tudi nekaj otrok našega rodu, med njimi pet mojih in moja prejšnja žena, ki so jo šele pred enim letom položili tja. Skupno pričakujejo tukaj veselega vstajenja.

Pokojni moj gospod oče, gospod Jernej Valvasor, je dne 2. avgusta leta 1650. napravil večno ustanovo na ta način, da preidi ta ustanova po njegovi smrti na njegovo ženo, na mojo (sedaj tudi rajno) gospo mater, in po njeni smrti na najstarejšega rodnega dediča, vendar pa da imej prednost pred starejšim tisti, ki bi med moškimi rodnimi dediči stopil v duhovski stan. Če bi pa smrt družino ali rod Valvasorjev docela uničila, imej pravico do ustanove lastnik gradu in bodi njen naslednik in dedič ter se ravnaj po njej; po zahtevi omenjene ustanove imej duhovnika, ki je dolžan in zavezan v tej kapeli (sezidani na čast obiskovanja presvete Device Marije in zato imenovani kapela obiskovanja Matere božje) vsak teden redno brati tri maše, in sicer v nedeljo na čast presveti Trojici (pri tem. naj prebere evangelij v kranjskem jeziku), vsak ponedeljek mašo zadušnico za pokojno Valvasorjevo družino, vsako soboto na čast prehvaljene Matere božje in povrh vsak praznik Matere božje, pa naj bi ta praznik nastopil ali se slavil ali se v prihodnje njej na čast določil pod kakršnim že koli naslovom ali imenom. Kdor ima to ustanovo v rokah, ta imej užitek štirih gruntov brez vsakršne naklade, in sicer enega, ležečega v Koprivnici poleg medijskega ornega polja, in treh, ki so v Podgorici v moravški fari; s tem mora vzdrževati duhovnega. Teh določil se je treba držati vedno brez prestanka in brez sprememb.

Ko je moj rajni gospod oče dosegel v tej kapeli počitek svojega krščanskega življenja, je ustanova prešla na mojo rajno gospo mater, gospo Ano Marijo, vdovo Valvasorjevo rojeno baronico Ravbar, po njeni smrti pa na mojega najstarejšega brata, barona Karla Valvasorja. Ko pa je moj mlajši brat Volk Jernej Valvasor postal duhovnik (zdaj je župnik in komisar v Žalcu na Štajerskem), se je omenjeni moj starejši brat tej ustanovi odpovedal ter mu jo je odstopil; zato upravlja zdaj ta beneficij mlajši brat po duhovniku ...

KOČEVJE

OČEVJE Z GRADOM leži na Srednjem Kranjskem, osem milj od Ljubljane, in je glavno mesto kočevske deželice, zakaj z besedo Kočevje razumemo ne le mesto, temveč tudi grofijo in majhno deželo, katere prebivalci se imenujejo Kočevci (Hočevarji) in imajo tako poseben jezik kakor tudi posebno nošo.

Ime izvaja doktor Schönleben iz Gott-Segen; to besedo izgovarjajo prebivalci v svojem jeziku nekoliko trše s š, tako da pravijo Gottschegen namesto Gott-Segen. Dalje poroča, da so prebivalci te dežele večkrat dejali »Gottschegen! Gottschegen!« ko so začeli sekati gozdove. Ko pa so Kranjci to slišali, so jih v nekoliko pokvarjenem izgovoru imenovali Gottschever namesto Gottschegner.

Da izvira ime iz nemščine, rad dopuščam, če pa bi šlo za razlago, bi rajši dejal, da je to ime priteklo iz vode. Če namreč malce dežuje, se voda tod močno razširi in stoji kakor jezero; ko pa spet upade, zapusti veliko rib in rakov, ki jih je tok prignal iz zemlje. Zato se ta voda po pravici sme imenovati »gut See«. Besedo »gut« pa izgovarja Kočevec kakor »got« ali »gott« po načinu dolenjih Nemcev, ki tudi govore »got« za »gut«. Ker pravijo tudi jezeru »Schee«, je prav verjetno, da ime Gottschee od tod izvira, in bi moglo pomeniti toliko ko »Gut-See«. Kljub temu pa mislim, da kaže in spominja to ime na njih poreklo, namreč na stare Gote; brez dvoma je še ostanek teh Gotov ...

Da je tem ljudem do danes ostal jezik njihovih starih prednikov, je gotovo in razvidno iz tega, da se zares najdejo sedemdesetletni in osemdesetletni Kočevci, ki si v kranjskem jeziku niti ljubega kruha izprositi ne morejo in ne znajo spregovoriti besede v nobenem drugem jeziku razen v svoji staronemški materinščini. Tisti pa, ki hodijo za delom po kranjski deželi, znajo tudi kranjski, pri tem pa tudi svojo nemščino čisto dovršeno in gladko, tako da ne govore pomešano, na pol nemški in na pol kranjski. Njihov jezik je prav starinski in trdo nemški ter ima prav stare nemške besede. Tako naprimer pravi Kočevec volku Holzgangel, ker hodi volk v les; lisici pravi Schleicher, ker zalezuje kokoši; zajcu Springerle, ker skače; veverici Schertzer, ker po drevesih skaklja, se igra in tako rekoč šali. Ostrogam pravijo Jag-Eysen, ker konja spodbadajo, ga v tek naganjajo in tako rekoč pode. Kočevci razumejo vsakogar, ki govori nemški v katerem koli nemškem jeziku, njih pa drugi Nemci ne razumejo dobro, posebno če hitro govore. Kranjski in hrvaški jezik je malokateremu izmed njih prav znan. So stari možje in žene med njimi, ki, v kranjskem in hrvatskem jeziku ne morejo zahtevati ne kruha, ne vina, ne vode, drugega še celo ne. Tako sami pravijo kočevski grofiji le »dežela«, kakor da bi zaradi razlike v jeziku in ljudstvu bila to posebna dežela, čeprav pripada Kranjski. Zatorej pomeni po mojem mnenju ime Gottschee toliko ko Gothische ...

Mesto ni posebno veliko, pač pa je grad, ki ga je šele pred nekaj leti sezidal knez Turjaški, gospod Ivan Vajkard blagega spomina, zelo obsežen. Mesto je zgrajeno v štirikotu, obdano z močnim zidom in ima na vsakem voglu močan stolp, povrh še jarek, ki je speljan okoli in okoli. Zato je razumljivo, da ni treba mestu takoj ugoditi sovražnikovi zahtevi, naj se vrata odpro, in se pred to in ono silo ustrašiti in ponuditi roko, če ima dovolj posadke ... (Slika)

Prècej nad mestom stoji na koničastem in skalnatem hribu utrjeni grad Fridrihštajn. Ime je dobil po ustanovitelju in zgraditelju, ker je utrdbo sezidal Friderik grof Celjski, še preden se je poročil z nesrečno lepo Veroniko. Poroka pa ji je prinesla bridko smrt. Te žalostne zgodbe se hočemo ne le dotakniti, temveč jo, ker je branja vredna, tudi nekoliko obširneje povedati.

Grof Herman Celjski, drugi svojega imena, je s svojo ženo dobil dva mlada gospoda. Prvi, z imenom Ludvik, je podedoval grofijo Ortenburško na Koroškem, drugemu, Frideriku, je dal stari nekaj gradov, namreč Steničnjak, Samobor, Krško, Mehovo, Novo mesto in Kostanjevico. Ti kraji so bili takrat zastavljeni celjskim grofom in torej v njihovi oblasti. Grof Friderik je imel svoje lastno stanovanje in dvor v Krškem ter je vodil posebno upravo.

Ko so šteli 1422, mu je umrla žena, ki je bila po rodu Modruška; truplo so prepeljali v Celje in ga tu zakopali v samostanu. Nato se je močno raznesla govorica, da jo je njen mož, grof Friderik, v postelji zadušil, da bi za plemenito mladenko, Veroniko Deseniško, ki ga je z lepim pogledom vžgala, v svoji zakonski postelji napravil prostor za zakonsko zvezo in tudi v rokah držal njo, ki jo je že v srcu nosil. In ker se je tri leta po smrti prve žene poročil z njo, je splošni sum postal še močnejši.

Brez dvoma je prav ta sum prevzel tudi misli njegovega očeta, vzbudil maščevanje zoper gospo Veroniko in najbrž povzročil zamero pri njegovem gospodu svaku, cesarju Sigismundu. Preskrbeli pa so si drug vzrok za kazen: neenak stan. In čeprav ni nič čudnega, če se grof poroči z navadno plemkinjo, so vendar Celjski hoteli zaradi svoje moči in sorodstva z imenitnimi hišami veljati za vladarje, zakaj po navadi zahtevajo veliki oblastniki veliko spoštovanje in se nočejo družiti z nižjim stanom, če ni posebnega dobička pri tem. Ker so bili Veronikini starši samo viteškega stanu in se je Friderik poročil proti očetovi volji in proti nasvetu svojega svaka cesarja, ga je cesar poklical k sebi na Ogrsko ter ga dal, ko je prišel, zapreti in odvesti k očetu, staremu grofu Hermanu.

Ta ga je dal takoj zvezati, posaditi v zakrit voz in spraviti na Ostrovec v grofiji Celjski v stolp, kjer je moral nekaj časa prebiti ukovan in dobro zastražen. Kasneje so ga spravili v celjski grad in ga izročili v varstvo vitezu Joštu Soteškemu. Tu ga je stari prisilil, da je odstopil vse gradove, ki mu jih je bil izročil, med njimi tudi Fridrihštajn na Kočevskem, čeprav je tega šele Friderik na novo bil sezidal in iz temeljev dvignil. Da bi pa tudi kamni občutili veliko očetovo nejevoljo in jezo, je grad Fridrihštajn razdejal in ga do temeljev podrl. Razdejanje je zadostno dokazovalo, da je pri starem vžgala jezo ne le očetovska nevolja zaradi neenake poroke, temveč tudi hudo sumničenje, da je ujeti sin svojo prejšnjo ženo umoril. Drugače bi bil težko na tak način uničil na novo sezidani grad.

Tako je živela gospa Veronika brez svojega gospoda in moža kakor tudi brez njegovih gradov in gospostev. Vrhu tega je bila v stalnem strahu pred razjarjenim tastom; o njem ni mogla drugega pričakovati, ko da se tisti, ki je zavoljo nje svojega sinu tako trdo držal ter iz vroče jeze tako lepo grajsko stavbo podrl, ne bo pomišljal, da ne bi prav tako podrl lepe stavbe njenega telesa in plemenitega stanovanja njenega ljubkega življenja. Zato si je morala iskati prebivališča pri divjih živalih ter se z nekaterimi spletičnami skrivati po gozdovih, kjer so bili bridkost, skrb, strah, srčna bol in solze njena dnevna hrana, a stiska in pomanjkanje njeno obilje in nasitba. Tako iz nepravilnih porok neredko zrastejo takšni bridki sadovi.

Ker pa oči mogotcev prav daleč in ostro vidijo in je njene ljudi skrbelo, da je grof Herman morda že izsledil, kod se skriva, so mislili, da bi bilo priporočljivo, če jo naskrivaj odvedejo v neki stolp na polju pred Ptujem; tam, se jim je zdelo, je ne bodo kar tako iskali, pa so jo zategadelj spravili tja. To pa se je obrnilo v njeno nesrečo. Za vladajočega starca so povsod bedele podložne oči. Prav kmalu so vse izvohali in sporočili na dvor. Od tod so poslali ponjo, jo ukazali spraviti v Ostrovec in vreči v stolp. Tu je morala lepa ženska dolgo sedeti v veliki bedi in skoraj od lakote poginiti. Naposled jo je stari grof dal privesti v Celje in jo pred sodiščem hudo obtožil, močno se trudeč, da bi ji z obsodbo in s pravico glavo vzel ter ji z njeno lastno krvjo pogasil bakle zapeljivih oči, ki so njegovega sina tako nespodobno vžgale. Dolžil jo je, da mu je sina s coprnijo pripravila, da jo je vzel; razen tega da je njemu, očetu, s strupom stregla po življenju. Vendar pa so manjkali tehtni dokazi, zato ji sodišče niti z videzom pravice ni moglo do živega. Odvetnik, ki so ji ga morali dovoliti, se je zanjo viteško boril in zmagal. Tako se navadno veljavni izrek »kar hoče knez, to sodnik govori« pred tem poštenim sodiščem ni obnesel.

Toda v srcu mogočnikov tiči vedno skrita drugačna pravica, nasilje imenovana; in če se prava pravica ne izteče po želji, pa nazadnje le-ona prav zlahka v očitno dejavnost izbruhne. Tako pravico je porabil tudi grof Herman. Zaradi močnega suma in maščevalnosti je ni hotel izpustiti in ji dati svobode, čeprav ji sodišče s pravico ni moglo do živega, da bi jo na smrt obsodilo. Dal jo je spet odvesti v Ostrovec v njen prejšnji nesrečni stan, trdno odločen, jo tam z lakoto in žejo tako dolgo mučiti, dokler ne bi poginila in je ne bi meč lakote usmrtil, ki jo je odvetnikova poštenost rabeljskemu meču odtegnila. Ker pa smrt in lakota nista tako močno hiteli kakor maščevalnost in nestrpnost, je ukazal dvema vitezoma, da sta prelepo žensko pod Ostrovcem v kopalni kadi dala utopiti.

Ali naj imenujemo to pravico ali pa okrutnost in tiranijo, naj razumni sam presodi. Stari grof je sicer v Celjski kroniki pohvaljen, da je bil pošten gospod, ki je rad miril uboge in bogate, v tem primeru pa se je dal prehitro in predaleč voditi od jeze ter je prosto pot dal ne toliko pravici ko svoji maščevalnosti. Kajti, če je imel vso pravico usmrtiti jo, zakaj ni tega storil s sodbo, pravdo in sodiščem? V tem primeru torej ni delal, kakor bi bil moral, temveč kakor je hotel in je pač verjetneje, da si je nedolžno kri nakopal, ko da je krivo prelil.

Recimo, da je prva žena njegovega sina Friderika bila v postelji zadušena; iz tega pa še ne sledi, da se je zgodilo z znanjem in voljo le-te Veronike. Sum še dolgo ni ne dokaz ne pravica. Če ni bil niti upravičen jo z ostrim in hudim zasliševanjem mučiti, mu je pravica še manj dovoljevala usmrtiti jo brez dokaza, da je smrt zaslužila.

Truplo tako žalostno, neusmiljeno in okrutno utopljene Veronike so prepeljali v Braslovče in ga tam pokopali ...

KRŠKO

ME KRŠKO ZAJEMA tako mesto ko grad in ga je temu kraju dala reka Krka, ki se eno miljo od tod izteka v Savo ... Mesto leži na Dolenjskem ob Savi pod visokim hribom, enajst milj od Ljubljane; prècej nad mestom je na hribu grad. Tako je mesto na prijetnem kraju in zlasti zaradi omenjene reke ogleda vredno, ker plovejo tod ladje vedno gor in dol in tu tudi pristajajo. Na gričku pred mestom so tla posuta s samimi vinogradi. Brž ko prideš iz mesta, pa se griči izgube ter se razprostira lepo, ravno in široko polje, splošno Krško polje imenovano. Za obdelavo je preimenitno. (Slika)

Da je tu nekoč bilo prav veliko mesto, jasno razbereš iz mnogih starin, ki jih eno miljo daleč najdeš v zemlji, tako star rimski in povečini poganski denar, ki sem ga sam nekaj tisoč kosov dobil, prav tako velike kamne z napisi, zajetne kamnitne stebre, popisane s spominskimi napisi, in kar je še drugih takih ostankov starega veka. Lazius navaja, da je na tem kraju bilo staro rimsko mesto Quadrata. Na ugled tega pisca je Merian preveč dal, ker je tudi on postavil to mesto semkaj. Oni je tega zapeljal, zgrešila pa sta oba, zakaj nikoli ni tu stala Quadrata, temveč stari Noviodunum ali vsaj njega del ...

Nekoč so se po tem kraju pisali njegovi lastniki, gospodje Krški, in imeli pred mnogimi leti nekaj časa v posesti grad kot svojo dedovino, obenem pa tudi gospostvo Krško. Tako je leta 1248. bil tu lastnik gospod Berchtoldus Krški. Nato je dedoval v letu 1284. njegov sin, prav tako Berchtold imenovan. Zadnji, ki sem ga našel v tej družini in je živel leta 1322., se je imenoval Herman Krški; bil je hraber vojak in se je prav viteško držal. Če pa je tudi res bil lastnik gospostva Krškega, se ne dá dognati. Smrt je vso to rodovino že pred mnogimi leti iztrebila z rodom in imenom vred.

Pozneje je neki gospod Avstrijski zastavil to gospostvo grofu Celjskemu. In kakor beremo pri Megiserju, je grof Herman Celjski dal svojemu sinu, grofu Frideriku, poleg drugih gospostev tudi Krško. Tu je ta sam zase vladal in imel svoj dvor. Ko pa mu je leta 1422. umrla prva žena, ki je bila rojena Modruška ali Frankopanka, se je poročil z nesrečno lepo Veroniko; o njenem žalostnem koncu smo že zgoraj pri opisu mesta in gradu Kočevja obširneje poročali ...

Ko je tudi grof Friderik Celjski šel v grob, je po očetu podedoval vlado grof Ulrik, tretji svojega imena in zadnji nekdaj tako slavnega rodu; na ta način mu je pripadlo tudi krško gospostvo. Bil je turškega cesarja Amurata svak, ker sta oba imela za ženo sestri: grof Ulrik je bil oženjen s princeso Katarino, hčerjo srbskega despota Jurija Brankoviča (čeprav je bila grške vere in je v njej ostala ter imela svojega posebnega spovednika in kaplana), njena sestra, princesa Marija, pa se je morala zadovoljiti z zakonsko posteljo turškega sultana Amurata II. (Murat II.) Ta besnjak je bil njenega očeta, despota, premagal in dal njegovima sinovoma izžgati oči z žarečim železom; tudi z njo bi bil slabo ravnal, ko mu s svojimi lepimi očmi ne bi bila vžgala srca.

Čeprav je grof Ulrik zaradi svaštva in tudi sicer zaradi svojih številnih gospostev živel v velikem ugledu, ga vendar Bog ni spoznal za vrednega, da bi jih bil mogel zapustiti rodnim dedičem in pomnožiti svoj zarod, saj ni bil boljšega mišljenja ko njegov oče, namreč epikurejskega, in je to v svojem vedenju dovolj jasno pokazal. Čeprav je z ženo Katarino dobil dva sina in hčer, mu je vse tri prav zgodaj grob ugrabil in jim ni dovolil staranja v grofovski hiš. Prvorojenega grofa Jurija rojstvo in smrt sta soupali, ker so ga morali položiti iz zibelke v krsto, ko so šteli 1423. Drugi, grof Herman, je dosegel komaj 12. leto, ko so mu leta potekla. Grofično Elizabeto so že v otroških letih obljubili v zakon Matiju, sinu ogrskega gubernatorja Ivana Hunjadija Korvina, toda nebesa, ki tam gori poroke sklepajo in razdirajo, niso soglašala in ne enega semena hotela pustiti takemu zaničevalcu Boga. Zato je tudi ta gospodična v svojih mladih dneh videla zadnji dan svojega življenja, preden je prišla do mladoletnosti in poroke. Njeno še tako mlado telo se je moralo podvreči ne zarodu, temveč trohnjenju in njena poročna postelja se je spremenila v grob.

On pa, brezbožni oče, je pozneje brez blagoslova prišel do miru ali bolje: do večnega nemira, in njegovi lasje ne brez krvi pod zemljo. K temu ga je pravzaprav pripravila le nevoščljivost in hudobna jeza na hrabrega ogrskega junaka Ivana Korvina in njegova sinova, ki za sovraštvo nista dala drugega povoda, ko da temu velikemu priliznjencu še mladega in prelahkovernega kralja Ladislava nista hotela izročiti blaginje kraljestva in z nemo potrpežljivostjo ponuditi svojega vratu njegovemu precepljenemu in obrekljivemu jeziku.

Ko je stari Ivan Korvin v največji slavi življenje končal, se je njegove smrti tako razveselil, ko da bi mu ta smrt pomenila posebno srečno rojstvo. Dopovedal je kralju Ladislavu (ki mu je bil stric in čigar srce si je bil pridobil), da se je s to smrtjo odkrižal sovražnika, ki si je prizadeval oropati ga krone. Zato mu tudi ni dovolil, da bi bil smrt heroičnega pobijalca Turkov, Korvina, počastil z najmanjšo žalostjo; in vendar bi bil moral kralj njegov spomin in ime oviti v same lovorove liste.

Tudi ni pustil, da bi tleča sovražna jeza in nevoščljivost izpuhtela hkrati z zadnjim dihom imenitnega junaka, temveč si je prizadeval, kako bi še njegovima sinovoma mogel vzeti dih, zakaj njun veliki ugled, moč, bogastvo in veliko število pristašev med Ogri so mu bili na poti, da bi postal namestnik na Ogrskem, saj sta imela najboljša mesta kraljestva zasedena s svojimi prijatelji. V svoji hudobiji je bil tako slep in nepreviden, da se je celo javno hvalil, kako bo ta pasji rod (tako je imenoval Hunjadov rod) iztrebil iz Ogrske.

S tem namenom se je peljal s kraljem po Donavi navzdol v Budim in dalje v Futog, mesto ob Donavi. Tja je po njegovem nasvetu poklical kralj ogrske stanove na državni zbor. Medtem pa je kralju očrnil Korvinca kot ošabna in ponosna človeka, ki da iz častihlepja segata po njegovi kroni in jima je zato treba s hladnim železom pogasiti vladohlepni ogenj ter predreti vrat, srce in glavo.

Korvincema ni ostalo skrito, da jima je grof Ulrik sovražen. Zatorej sta se hotela kar najbolj zavarovati in se tako postaviti, da bi njegovim zvijačnim nakanam odmaknila cilj in mu hkrati postavila neprediren oklep nasproti. Tako je starejši brat Ladislav vzel s seboj kot spremstvo močno oboroženo vojsko, da bi se branil, in je z njo prišel v Futog h kralju, da bi se s pokornim spoštovanjem in spoštljivostjo ponižno poklonil njegovemu veličanstvu. Kralj ga je sprejel z narejeno prijaznostjo kot gospodar, ki zna skrivati bliske pod najmilostljivejšimi sončnimi žarki svojega obraza; dal je vedeti, da je pripravljen odpraviti se v Beograd in si tam ogledati prostor, kjer je stal turški tabor, in plen, ki so ga priborili od dednega sovražnika.

Dobri prijatelji so Ladislava Korvina skrivaj svarili, naj se varuje, zakaj kralj da vodi nemške križarje s seboj in bi utegnil na prigovarjanje grofa Celjskega vzeti njemu in Ogrom tamkajšnji grad (imel ga je Ladislav Korvin), zasesti ga (in prav tako druga mesta) z Nemci ter tako njemu in bratu odtegniti vso oblast. Čeprav je ta nevesela novica Ladislava zelo prizadela, je vendar zakril nejevoljo, a se dogovoril z ogrskimi deželjani, ki so grofa prav tako radi videli ko svoje srce, da ga je treba prehiteti in upihniti luč tistemu, ki jo namerja ugasiti drugim.

Ko je kralj prišel v Beograd, ga je Ladislav Korvin, ki je zopet šel tja naprej, sprejel s kraljevim spremstvom v grad. Križarjem, ki jih je bilo štiri tisoč, pa je zaprl mestna vrata in ukazal posadki, naj bo podnevi in ponoči pod orožjem, da se ne bi znašla nepripravljena za obrambo, če bi morda Nemci kaj začeli. Kralju pa je le izročil ključe od grajskih vrat, ki da jih je njegov oče s tolikim trudom iztrgal iz tiranskih pesti, s prošnjo, naj jih njegovo veličanstvo samo obdrži v varstvu in naj jih nikar ne daje Celjskemu, zakletemu sovražniku korvinskega imena, posebno ker se dobro zaveda, da ta grof njega in brata pri njegovem veličanstvu opravlja in se celo trudi, da bi jima vzel čast in življenje. Njegovega očeta hrabrost in zvestoba da je znana ne le njegovemu veličanstvu, temveč vsemu svetu: onadva, njegova sinova, da želita stopati po očetovih stopinjah ali pa ne živeti; vendar pa da živita v upanju, da bo njegovo veličanstvo za plačilo zvestega očetovega službovanja nudilo sinovoma svojo zaščito. Kralju je tak govor nemalo ugajal. Vrnil mu je ključe in ukazal, naj jih kot poveljnik gradu obdrži v varstvu in naj v tem kraju zastopa očeta in njegove vrline; hkrati da mu je zagotovljena njegova milost in naj se nikogar ne boji.

Grof pa je prepričal kralja, da namerja Ladislav Korvin upor in da je zato tako sramotno izprl kraljevo vojaštvo. Korvin je na vse grofove nakane pazil ostro ko vran in, ker je videl, kakšno smrtno nevarnost mu ta pripravlja, se je posvetoval s svojimi zaupniki. Sklenili so, da je treba hudobneža vreči v jamo, ki jo neprestano drugim koplje. Da so ta dogovor čimprej uresničili, jih je gnalo pisanje, ki ga je Celjski poslal svojemu svaku despotu; tudi ta je bil Korvincema sovražen zaradi njih pokojnega očeta. V tem pisanju so med drugim bile tele besede: ko bo s kraljem prišel v Beograd, bo poslal svaku dve krogli (s tem sta bili mišljeni glavi obeh Korvincev), s katerima da bo lahko kegljal.

To pisanje so zbrani ogrski velikaši prebrali in, medtem ko je kralj bil v cerkvi pri maši, dali poklicati grofa. Nekoliko se je pomišljal ali naj bi šel, naposled pa je le sklenil, da gre; pod obleko pa si je nadel oklep. Ko je stopil v zbor, je držal Ladislav morilsko pisanje še v rokah. Prècej, ko se je prikazal, ga je ozmerjal z izdajalcem in obrekovalcem ne samo očeta Korvina, temveč tudi njegovih sinov, ki da jih hoče zdaj še umoriti. »Sedaj«, je dodal, »je vendarle prišel dan, ki bo prinesel maščevanje nad teboj!« Grof ga je v odgovor zmerjal z izdajalcem in puntarjem, ki da je kraljevemu vojaštvu zaprl mesto. Hkrati je spremljevalcu iztrgal meč z boka, udaril Ladislava po glavi in ranil njega in še nekatere druge, ki so iztegnili roke. Na ta hrup in vpitje so pritekli Ogri in ga, čeprav se je viteško branil, z mnogimi bodljaji podrli na tla.

Ko so to storili, so ogrski gospodje in Ladislav Korvin hiteli h kralju ter opravičili grofovo usmrtitev kot silobran, ki so z njim odstranili zdražnika in sovražnika ogrske krone, in kot pravično kazen za njegovo hudobijo; končal da je tako, kakor je živel. Z grofom Ulrikom se je torej podrl ves rodovnik Celjskih.

Kako je kralj zakrinkal svojo jezo, Korvince s prijaznimi besedami zaslepil, svojo obljubo krivoprisežno prelomil in Ladislavu Korvinu pozneje dal odsekati glavo, ni potrebno, da bi tu dodajali ...

Zdajle hočemo omeniti nekatere znamenitosti, ki so se zgodile tu v Krškem ali v okolici. Leta 1545. je vdrl Turek na Kranjsko, opustošil vse vasi blizu Krškega in jih požgal.

Ko so pisali 1567. je slavni deželni odbor Kranjski nastavil v Krškem evangeljskega pridigarja Johana Weixlerja. Pridigali je v farni cerkvi in skoraj vse poslušalce pridobil za evangeljsko vero. Ko pa je nekoč bil sredi pridige, je prišel katoliški župnik tega kraja, Polydorus de Montagnana, ki je bil tudi nadduhovnik v Celju, in ga spodil ne le s prižnice, temveč celo iz cerkve. Toda slabo bi se mu bilo godilo in bi ga bili meščanje, ki so to imeli za nasilje in zločin, ubili, ko ne bi bil ušel. Zato je dal nadvojvoda poklicati sodnika in dva meščana v Gradec in jih tu zapreti.

Ko, je leta 1573. nastal med kmeti silen punt in je število puntarskih koridonov naraslo že nad dvajset tisoč, so si med drugim podvrgli tudi mesto Krško. Ko pa je gospod Jošt Jožef baron Turnski s pomočjo kranjskega plemstva dne 5. februarja pregnal upornike in jih veliko pobil, so se drugi zatekli v Krško. Tedaj je dobil znameniti vitez, gospod Daniel Laser z Belneka, stotnik v Bihaću, v obraz strel, ki so ga kmetje izstrelili s krškega stolpa, ter izgubil vid in življenje. Prav isti dan so kmetje pri Soteski ubili tudi njegovega brata, gospoda Laserja. Tako so gospodje Laserji izumrli ...

FUŽINE

A GORENJSKEM, ENO uro od mesta Ljubljane, in sicer na lepem in ravnem polju tik ob reki Ljubljanici leži grad in gospostvo Fužine, kakor se po kranjsko pravi.

Narava je tukaj napravila iz skal branik zoper vodo; ta teče preko veliko mlinskih koles, zakaj v gradu je mlin. Prècej pod gradom pa obkroža voda otok, na katerem je fužina. Na ta otok drži z obeh strani lesen most; razen tu in v Ljubljani ni nikjer drugje mostu preko Ljubljanice. Je pa tako imenitno narejen, da prime človeka strah in groza, če pelje konja po njem. Sesti na konja in jahati čezenj si bo malokdo upal tako dobro je izdelan; potemtakem je še najbolje, da ne drži čezenj nobena prava cesta, ker bi se sicer marsikdo utegnil skopati, kakor se je zgodilo pred nekaj leti, ko je z njega padel neki duhovni s konjem vred.

Po zgoraj omenjeni fužini je grad dobil kranjsko ime Fužine. Tukaj je narava napravila take slapove, da je ne smejo zajeziti. Nemško ime Kaltenbrunn pa izvira iz lepega, bistrega in hladnega studenca, ki iztresa nedaleč od tega gradu svoj tekoči kristal in ga pošilja zverinjaku kneza Turjaškega.

Grad sestoji iz četverokotne zgradbe, ki je na vsakem vogalu ozaljšana z velikim štirioglatim stolpom. Znotraj je veliko dvorišče. Nekoč so bile v gradu prav lepe sobe, strop in opaž je bil okrašen s krasno slikarijo najimenitnejših umetnikov. Kjer pa so gledalci zapustili umetnine in nimajo te nobenih občudovalcev več, tam morajo iti pozlu. Tako se godi tudi s temi umetniškimi slikami. Zanikrno zanemarjanje nastavljenih oskrbnikov, ki se menijo samo za srebrno barvo in račune, izkazuje tej umetnosti slabo uslugo ter uničuje vse okrase. Zato odpadajo čudeži čopiča in umetnine hkrati z opažem. Pôdi so povečini vsi gnili in udrti, ker že veliko let ne stanuje v gradu nobena gospoda. Odkar je last gospodov patrov jezuitov, ki pa tu ne prebivajo collegialiter, ni sposoben za prebivanje gospode, temveč vodi gospostvo oskrbnik in obračunava dohodke z omenjenimi gospodi patri. In ti patri rajši slikajo razum študirajoče mladine s svobodnimi umetnostmi, ko da bi skrbel za ohranitev opažne slikarije, čeprav sicer dični menihi iz Jezusove družbe, kakor je dobro znano, doma niso nenaklonjeni slikarski umetnosti kakor tudi čednemu in lepo opravljenemu stanovanju. (Slika)

Nekoč je bil grad last gospodov grofov Kislov; ti so se tudi po njem pisali. Nato si ga je pridobil knez Eggenberški, gospod Ivan Ulrik, in ga podaril ustanovi kolegija Jezusove družbe v Trstu ...

LUKOVEC

A GRADIČ JE na Notranjskem na pol pota med glavnim mestom Ljubljano in trgom Vrhniko, tako da je od vsakega teh krajev poldrugo miljo oddaljen. Stoji na prijaznem gričku ob cesti ...

Nedaleč od Lukovca se je pred nekaj leti dogodila s kmetom in njegovo ženo vesela prigodba. V bližnji vasi je živela kmetica, močno vdana pijači. Mož je ni mogel na noben način odvrniti od sramotne pregrehe. Nekoč pozimi pa je prenočeval v Ljubljani in si je ogledal študentovsko igro Paradiž, pri kateri sta se poleg drugih maskiranih kazala dva študenta z ostudno krinko in obleko. Ko se je kmet teh prizorov dovolj nazijal, sta ga prisilila noč in spanec, da je šel prenočevat k nekemu mesarju. Tja je prišel tudi eden tistih študentov, ki sta pri omenjeni igri igrala hudiča. Začudeni kmet se je z njim pobliže seznanil in ponudil zakrinkanemu študentovskemu hudiču znatno napitnino, če bi mu v neki zadevi hotel priskočiti na pomoč. Oni mu je to obljubil.

Ko je neki praznik naša mokra Bakhova sestra odrinila v gostilno in je mož dobro vedel, da je pred polnočjo ne bo videl, je hitel v mesto ter prosil študenta, ali ne bi bil pripravljen spremiti ga, kakor je bil obljubil. Ta je kmetu ugodil, šel v svoji hudičevi preobleki z njim in se medpotoma po njegovem navodilu skril v grmovje.

Iznajditelj komedije, ki bo kmalu sledila, je šel nato v gostilno, da bi poklical najvažnejšo osebo imenitne igre. Žena je naposled le šla z njim, a zmerjala je in grozila, ker ji je očital, da bo s tako sramoto in pijančevanjem njega in sebe spravila na beraško palico.

Ko se je pri možu jeza nekoliko skadila, pri njej pa vinski plamen še bolj razvnel, je on omenil, da je srečal tisti dan popotnega študenta, ki ga je med drugim naučil, kako bi ženo pijanko z dvanajstimi hudiči utegnil mučiti ter jo odvrniti od pijančevanja. Žena mu je odgovorila z glasnim porogljivim smehom, češ da bi bil bolje storil, ko bi bil po nepotrebnem izdani denar porabil kakor ona za žrtev Bakhu, namesto da bi se bil dal zapeljati od takšnega sleparja, zakaj niti popotni študent niti on, torej ne mojster ne učenec, pa niti, ko bi jih sto bilo, da nimajo toliko moči, da bi mogli spraviti najmanjšega hudiča iz luknje, kjer stoluje. »Da,« je nadaljevala« »če je tvoja umetnost tako trdna, napravi kar prècej poskus z mano ter dokaži, da nisi po nepotrebnem izdal denarja in se kakor trapasta ovca dal ukaniti.« Mož je odgovoril, da je dobro pazil na ves postopek, samo prečudna imena dvanajstih hudičev, kakršnih svoj živi dan še ni slišal, da so mu izpadla.

V takem pogovoru sta prispela do kraja, kjer se je bil skril študent in kjer je bilo določeno pozorišče za našo igro. Tedaj je kmet nenadoma zavpil: »No, nisem zaman premišljeval, domislil sem se imena enega dvanajstih hudičev!« Nato je uganjal čudne norčije, potegnil nekaj krogov in mrmral pri tem neznane besede, naposled pa dodal tale zagovor: »Pridi, hudič, nad mojo zapito ženo!«

Še mu je bil zadnji zlog na jeziku, ko se je oglasil v grmu skriti hudič in planil z groznimi kretnjami na žensko. Ta je bila od začudenja čisto iz sebe. Študent pa se s tem ni zadovoljil, temveč je s tkalsko ščetko bakhantki tako zdelal obraz, da skoraj ni bila več človeku podobna in si ni nihče mogel misliti, da bi bilo mogoče, človeka na naraven način tako razpraskati. Mož pa je, da bi nakano olepšal, pobegnil brž v začetku igre, kakor da bi ga bila strah in prikazen tako naglo pognala v beg. Močno razpraskano žensko pa je to popolnoma odvadilo pijančevanja, ker je bila docela uverjena, da gotovo ne bi bila živa ostala, ko bi bila z nadaljnjim pitjem dala možu priložnost, da bi bil sklical vseh dvanajst hudičev, če jo je zdaj en sam tako hudo sprejel. — Skoraj isto zgodbo pripoveduje tudi pater Abraham à S. Clara ...

MEHOVO

E-TA GRAD IN gospostvo, po kranjsko Mehovo ali Mihovo, leži na Notranjem Kranjskem, od Ljubljane devet, od Novega mesta eno in od Metlike dve milji. Kar zadeva ime, je sicer bil nekoč na Kranjskem rod gospodov Mehovskih ali iz Mehovega, ni pa znano, ali je hiša dala ime rodu ali rod hiši. Mehovo stoji na visokem, koničastem hribu, prècej ob Gorjancih in so ga nekoč šteli med najtrdnejše gradove; o tem priča še močno obzidje in stolpi. Znotraj, na grajskem dvorišču, je lep in dober vodnjak.

Ta grad je bil dedina omenjenega rodu gospodov Mehovskih ali iz Mehovega, ki so na Kranjskem dolgo cveli ter bili zelo mogočni, kakor sklepamo iz tega, da si je Albreht Mehovski, prebivajoč nekoč tu v Mehovem, upal napasti ogrskemu kralju Beli III. nekatere kraje na njegovih mejah ter jih s silo vzeti ...

Ko je leta 1515. izbruhnil kranjski kmečki upor in je bilo veliko gradov napadenih in uničenih, je prišla vrsta tudi na Mehovo. Besni kmetje so ga napadli in ga premagali dne 17. maja ali, kakor drugi trdijo, na vnebohod. Oba brata Mindorfa, ki sta imela to gospostvo v zakupu, namreč gospoda Baltazarja Mindorfa in gospoda N. Mindorfa, dalje gospoda Marksa s Clisse, zadnjega svojega imena in rodu, in gospoda Gašperja Werneckerja, ki so vsi hrabro branili grad, so vrgli žive z gradu v bedno smrt: žalostno so se razbili in morali izdihniti. Sledilo jim je še petnajst drugih plemičev. Glave so jim odtrgali od trupla in oboje vrgli prek ozidja.

S tem pa še ni bil konec njihovi okrutnosti, čeprav so bili pobiti tisti, ki so se upirali; tudi oba mladoletna sinka gospoda Baltazarja Mindorfa sta morala postati žrtev besnečih ljudi. Ko so zadavili otroka, je prišla vrsta na mater Marto, rojeno Phaffoitscher. Nagnali so jo popolnoma slečeno in nago skozi grajske duri krvi željnim kmetom v iztegnjene morilne kremplje kakor ovco med leve; žalostno so ji zlomili vrat. Ostala je še čisto majhna hči; ne bi bila ušla smrti, da je ni strežnica, stara ženica, odnesla kot plen.

Leta 1602. je ponovno vzklilo puntarsko seme. Da bi ga zadušil in zadržal, je gospod Karel Jurič, ki je tedaj imel grad in gospostvo Mehovo v zastavi, naščuval Uskoke na mehovske puntarje. Ti pa so se krepko upirali, dà, celo ženske so nahujskali, da so z burklami in drugim orodjem šle nad Uskoke. Pri tem puntu so ustrelili kmeta in staro žensko, a majhnega otroka so pohodili konji. Najslabše pa se je godilo Uskokom, ker jih je od sto ušel komaj deseti del. In tedaj je tudi sin sodnika v Mehovem ustrelil Uskoka, ker ga je zasramoval s tem, da mu je pokazal zadnjo plat telesa.

NA ŠKOLJU

RAD IN GOSPOSTVO Neukofel, v deželnem jeziku Na školju, italijansko Noviscoglio, leži na Notranjem Kranjskem na Krasu, deset milj od glavnega mesta Ljubljane in dve milji od Trsta blizu gore Gabrka. Tam divja pozimi neverjetno močna burja, ki prevrača konje in jezdece, tako da pri takem viharnem vetru ni mogoče nadaljevati poti, kakor je bilo že drugje povedano.

Nemško, italijansko in kranjsko ime ima grad od svoje lege in pustih skal, ki jim na Kranjskem pravijo školji. Na eni strani gradu je sicer ravnina, toda vsa s kamni pokrita; med njimi pa le raste blizu gradu nekaj sadnih dreves. Na drugi strani pa je strašno globok jarek; v njem se vidi voda Reke, ki se četrt ure od tod pri Škocijanu izgublja v skalah in se potem imenuje Timava (o tem sem že drugje poročal). V tem strmem jarku pod gradom so prav koničaste, ostre, tako rekoč nabrušene in leskotne čeri; če sije ponoči luna nanje in pogledaš iz gradu proti jarku, se v mrzkem blesku strašno in, rekel bi, grozeče svetlikajo ter vzbujajo grozo.

Sedanji lastnik tega gradu je gospod Ivan Franc Rosetti, baron, poročen z grofico, rojeno Petaz. Tu mu javno izrekam največjo zahvalo, ker mi je pomagal pri opisu Krasa in Vipave ne le takrat, ko sem se v tistih krajih mudil, da bi jih po naravi narisal, temveč tudi v moji odsotnosti, ko mi je pošiljal različna poročila in priloge, če sem jih le potreboval. Prav temu gospodu sem dolžan hvalo za obširno poročilo o požaru, ki ga je povzročil v vasi nedaleč od njegovega gradu po neprevidnosti vžgan smodnik; bilo je to februarja 1687. leta, ko so večjo množino smodnika, last rimskega cesarskega veličanstva, peljali po morju v Trst in od tod proti Ljubljani skozi vas Divačo. Tu je po neprevidnosti padla vanj iskra; vnel se je in uničil veliko hiš, ljudi, živali in voz ...

VRHNIKA

O JE TRG, ki se po kranjsko imenuje Vrhnika, po latinsko pa Hyperlabacum. Leži na Notranjskem, po suhem, tri milje od glavnega mesta Ljubljane, po vodi pa štiri. Skozi ta kraj teče reka Ljubljanica, ki so ji Rimljani dejali Nauportus; tudi njen izvir je nedaleč od tod. Navadno popotujejo rajši po vodi, ker je bolj prikladno in udobno. Tako gre tudi vse trgovsko blago, ki ga pošiljajo iz Italije ali v Italijo, v velikih in majhnih ladjah od tod do Ljubljane ali iz Ljubljane do tu. Trg je prav velik in pozidan s številnimi hišami. V njem se mudi veliko trgovcev, izposojevalcev konj, tovornikov in vsake vrste takega ljudstva, ki živi od ceste. Merianova Topografija čisto po pravici trdi, da spravljajo vipavsko in drugo dobro vino, prav tako tudi italijansko blago tukaj na ladje ter ga vozijo dol v Ljubljano; dalje da se tu začenja v smeri proti Italiji pusto gorovje in divjina, imenovana splošno Hrušica. Če hočejo preko tega groznega gorovja, vzamejo za jahanje tovorniške konje, zakaj nemškim konjem kamnitna tla niso po volji in jih ne prenesejo, temveč postanejo kmalu šepavi; zategadelj tu niso porabni, saj na konju, ki ni vajen trde poti, človek ni varen življenja ... (Slika)

Spomina je vredno, da je tu leta 1574. gospod Sebald Barbo premišljeno, vendar v nagli jezi zabodel svojega sina, kaplana Barba. Iz tega se da spoznati, kakšna divja zver je jeza, kakšne žalostne posledice ima, če je ne brzdamo. Ira furor brevis est, pravijo — jeza je kratka pobesnelost. Če pa takemu kratkemu besnenju ne nataknemo verig, povzroči dolgo kesanje.

Leta 1606. sta dva turška martoloza, ki sta bila po hrvaško opravljena in sta umela vsakovrstne jezike, napadla na Vrhniki v župnišču, potem ko sta se najedla in napila, duhovnika, ga zvezala in odvedla. Vpitje ugrabljenega pa je kmalu privabilo nekaj zasledovalcev. Ti so resda rešili duhovnika, niso pa mogli ujeti ugrabnikov, ker sta v kraju, ki mu pravijo Ravnik, zlezla v gozd ter ušla. Leta 1632. je ogenj uničil ta trg. Leta 1670. se mu ni bolje godilo, temveč je skoraj ves bil upepeljen.

PLETERJE

EZIDENCA PLETERJE leži v Slovenski marki, ki jo zdaj štejejo k Dolenjski, deset milj od glavnega mesta Ljubljane, dve od Novega mesta in eno od Kostanjevice, v ravnini na lepem, prijetnem in rodovitnem prostoru. Na eni strani ima ravna polja, na drugi pa visoke Gorjance, kjer prebivajo Uskoki. V okolici so lepi vinogradi. Od kod je ime, se ne dá dognati.

Pleterje so veliko in obširno poslopje, zidano po starem načinu, utrjeno zadaj s stolpi in z močnim obzidjem in zato prav podobno taboru, saj je včasih tudi rabilo za tabor; še danes je v obzidju z notranje strani vse polno shramb; semkaj so ljudje iz okolice spravljali svoje najboljše stvari, zakaj v vojnem času se je vsakdo lahko zatekel v varstvo tega obzidja.Preden pa so sezidali kartuzijo v Pleterjah, kjer prebivajo danes očetje jezuiti, je bil tu grad in gospostvo, imenovano Sicherstein, rodna hiša gospodov Sichersteinskih. Leta 1304. in 1306. je bil lastnik Oton Sichersteinski, poročen z Lucijo Apfalterico, leta 1374. pa gospod Henrik Sichersteinski. Ta dva sta pozneje prodala grad in gospostvo grofu Hermanu Celjskemu.

Pozneje so Pleterje postale kartuzijanski samostan ali tako imenovana kartuzija. Ustanovil jo je na čast svete Trojice leta 1407. grof Herman Henrik Celjski, deželni glavar kranjski, čigar hči je bila žena cesarja Sigismunda ...

Grof Herman Celjski, ki je bil tudi deželni glavar kranjski, je v letu 1434. zbolel v Bratislavi, kamor ga je bil poklical njegov zet, cesar Sigismund, ker ga je hotel napraviti za pokneženega grofa. Toda Bog ga je poklical v mnogo višji in nadknežji stan po svojem nemem in bledem slu — po smrti, tako da je na dan svetega Kolomana omenjenega leta njegova duša šla v neminljivi sijaj, truplo pa je našlo grobni mir v samostanu, ki ga je sam ustanovil. Za njegovo pobožnostjo in drugimi vrlinami, ki so ga tako podložnikom in rojakom kakor tudi mnogim drugim osebam globoko v pamet in srce vtisnile, so močno žalovali ter jih po vsej njegovi deželi s solzami počastili.

Kasneje so si pridobili kartuzijo gospodje patri jezuiti. Eden iz družbe, ki nosi naslov superior, živi tu in vodi gospostvo; imenuje pa se zdaj rezidenca Pleterje. Še danes spada ta rezidenca h gospodom patrom jezuitom v Ljubljani.

Pred kakimi petimi leti je nedaleč od Pleterij v močnem dežju, ob bliskanju in grmenju padel iz zraka na ravno polje velik tako imenovani zmaj, vendar brez peruti. Videlo ga je mnogo oseb, čeprav je puhtel iz njega tako ostuden smrad, da se mu nihče ni mogel približati. Prav dobro vem, da imajo današnji naravoslovci zmaja za golo izmišljotino, imenujem pa iz zraka padlega črva le zato tako, da, bi se preprosto izrazil ...

PRESTRANEK

RESTRANEK SE RAČUNA k Dolenjski in leži v kraju, ki mu navadno pravijo Na Pivki, sedem milj od glavnega mesta Ljubljane in eno miljo od Postojne. Nemško ime izvira od kranjskega: Prestranek pomeni toliko ko prostoren ali prostran. Kraj, kjer je grad sezidan, je prijeten in rodoviten. Lepa polja, zelene trate, veliko sadja, zlasti obilje orehov in imenitne pašnike — vse to nahajaš tu v najlepši popolnosti. Toda zima prinaša ne majhno neprijetnost, zakaj ko zapiha tako imenovana burja, se zgodi s tako silo, da ne smeš iz hiše, če nočeš priti v nesrečo. — V gradu je lepa kapela.

Pripovedujejo, da se tod, okoli Pivke, pojavlja ob določenih časih, tako na sveti večer, veliko strahov, ki jih v deželnem jeziku imenujejo vedavce; ti baje otrokom kri izsesavajo, dokler ne umrjejo. Zoperstavljajo pa se jim nižji duhovi, ki jim pravijo šentjanževci, ter se bojujejo proti vedavcem. Videlo jih je že veliko ljudi, če gre zaupati splošnim govoricam. Ta prikazen pa ni nič drugega ko hudičevo slepilo, prav podobno divji vojski in zvestemu Eckhardu, ki je znan v rimskem cesarstvu ...

RADEČE

A DOLENJSKEM, od Ljubljane sedem, od mesta Krškega pa tri dobre milje oddaljen je grad in trg Radeče. Merian poroča, da ima Lazius Radeče za nekdanjo Romulo, nasprotno pa trdi Schönleben, da so se Radeče nekoč imenovale in zares bile Praetorium Latovicorum. Ležé pa ob Savi pod visokim hribom. Trg je v ravnini, grad pa prècej nad njim na griču. Lepih, ravnih polj se tu ne manjka, prav tako je veliko imenitnih rastlin. Sedanji gospod lastnik pa je grad zapustil, zato je neobljuden.

Blizu trga je ob Savi visoko na hribu skala, ki se po kranjsko imenuje Brus, zato Radečanom šaljivo pravijo brusači. Ko pa je pred nekaj leti župnik na Loki na štajerski strani onstran Save dal napraviti ob cesti križ in nanj, kakor je navada, dal naslikati svete podobe, je naročil, naj na tisti strani, ki je obrnjena proti Radečam, upodobijo svetega Jožefa, kako brusi sekiro na brusu, ki ga žene Jezušček. To se je tudi zgodilo. Radečani pa so obtožili župnika, češ da je dal naslikati brusečega svetega Jožefa, da bi jih zasramoval. Nato je bilo župniku naročeno, naj da napraviti drugo podobo. To je tudi storil in priznal, da je napak napravil, s temile ostroumnimi in zbadljivimi besedami: »Prav je in v redu, da sem moral zbrisati brus, ker ne pripada nam, temveč gospodom iz Radeč.« Kar mene zadeva, sem to dogodbico slišal od nekoga, ki mu jo je župnik sam povedal, a vrinil sem jo semkaj ne zato, da bi koga sramotil, temveč da bi bralca razvedril, ker je šegava ...

Toda vrnimo se iz Loke spet v Radeče.

Ta trg je bil v celjski vojski, ki o njej drugje poročam, docela uničen.

Leta 1574. je nadvojvoda kot deželni knez odpravil evangeljskega pridigarja Janža Gočeverčiča, ki je tu v utici ali hladnici pridigal, in dva druga predikanta. Prav tako so v Ljubljani na deželnem glavarstvu zaprli in potem kaznovali meščana, ker se je na javni cesti lotil katoliškega vikarja Daniela Sladeta, ko je ta na novega leta dan zvečer s kadilnikom in v koretlju okrog hodil. Malo pred tem je bil tu v Radečah Primož Trubar evangeljski župnik.

Leta 1576. je Bog precèj hudo kaznoval ta trg z nesrečno kugo.

ROŽEK

E-TA GRAD STOJI na Gorenjskem, tri milje od Ljubljane, v Moravski dolini med visokimi gorami na strmem hribu. Nekoč je bil najbolje zavarovan s stolpi in močnim obzidjem in imel precej dohodkov. Ko pa so te dohodke sem in tja razdelili, zaradi priročnosti druge gradove z njimi zidali, posebno grad Moravče in Češnjice, so Rožek docela zapustili; zato je dandanes čisto pust in razpadel.

V gradu je velika evangeljska kapela z grobnico, v kateri so trupla mnogih luterancev. Če umre kakšna imenitnejša tuja luteranska oseba, jo še dandanes pokopljejo v tej kapeli. Tako so pred kakimi dvajsetimi leti prenesli semkaj evangeličanko, pokojno ženo polkovnika Ranffta v Ljubljani. Naslednjo noč pa so prišli Ranfftovi vojaki ter jo do nagega slekli. Ko so stvar izsledili, je to storilce stalo življenje, zakaj za zločin so jih postrelili ...

Leta 1515., ko je nastal kmečki upor, so »puntarski ptiči« ta grad zavzeli, izropali in zelo opustošili.

NOVO MESTO

ESTO RUDOLFSWERTH, Sicer navadno Neustädlein imenovano, v kranjskem jeziku Novo mesto, v latinskem Rudolphswertha ali Neostadium, spada k Dolenjski in leži med Ljubljano in Karlovcem, osem milj od mesta Ljubljane in šest od Karlovca, od mesta Metlike pa tri ...

Novo mesto leži ob reki Krki; čeznjo je zgrajen čeden lesen most. Dviga se na lepem griču in je od narave utrjeno; vendar pa je obdano s hribi, ki so večji in višji od mesta samega, tako da se da prav lahko s topovi strahovati; brez njih pa sovražnik nič ne more. V mestu so velik trg, lepe hiše, proštija in frančiškanski, pred mestom tudi kapucinski samostan. Kar zadeva proštijo, jo je ustanovil Maksimilijan I. leta 1509., a potrdil je ustanovo papež Leo X. leta 1514. Nekoč je bilo tu trinajst kanonikov, od katerih je bil prošt na prvem, dekan na drugem častnem mestu. Zdaj pa je število kanonikov znižano in proštijo upravlja prošt, ki ima poleg dekana se štiri kanonike. V mestu ni nobene druge fare razen kapitlja, ki opravlja vse duhovne službe in deli zakramente, čeprav ima v mestu še štiri druge cerkve pod seboj. (Slika)

Doživelo pa je to mesto od ustanovitve veliko sprememb, srečnih in nesrečnih naključkov. Nekoč je avstrijska hiša zastavila mesto grofom Celjskim in pozneje, okoli leta 1421., ga je grof Herman Celjski izročil z drugimi gospostvi sinu Frideriku. Leta 1435. sta vojvoda Albreht in grof Celjski močno oblegala mesto, ker se ta vojvoda s svojim gospodom bratom, cesarjem Friderikom, ni mogel sporazumeti zaradi delitve dežel. Njun napad pa je ostal brez učinka, zakaj mesto ga je hrabro odbilo in veliko oblegovalcev pobilo. Ker so se tako pogumno držali, je cesar Friderik naklonil meščanom imenitne svoboščine in jim tudi dovolil, pečatiti z rdečim voskom.

Čeprav dedni sovražnik s svojimi roparskimi kremplji tega mesta ni mogel porušiti, je vendar z raznimi barbarskimi vpadi neznansko škodo prizadejal kraju samemu in deželi okoli Novega mesta, kakor je najti v letopisih v letu 1469., 1492. in 1547. Leta 1469. so Turki, kakor že omenjeno, strašno opustošili in poškodovali okolico. — Leta 1492. so poskušali zavzeti Novo mesto, so pa bili prej tepeni. Zato so vse okoli mesta pometli z metlo uničevanja in so drugi kraji morali tem ostreje občutiti trgajoče kremplje divjih bestij. Zažigali so vasi, trge in mesta, podirali ubogim ljudem hiše, davili može in žene, natikali otroke na plotove ali jih raztrupavali ob zidovju, zabadali ali sekali neoborožene ljudi in vezali bogatine ko pse ter jih zvezane gnali pred seboj v sužnost. Toda, kakor rečeno, pred Novim mestom so jih zavrnili. In to se je zgodilo tedaj, ko je bil Ali paša s 10.000 možmi tepen na Koroškem; takrat so jih pobili 7000, a tudi kristjanov brez ranjencev je obležalo 6000. — Leta 1547. so dvakrat prišli pred mesto in so v okolici vse pokvarili.

In kakšno gorje je v Novem mestu povzročil element ognja! Leta 1576., pred pustom, je mesto zgorelo. V 1583. letu je nenasitni požeruh požrl, kar je od zadnjega požara ostalo in kar so na novo sezidali. Leta 1605, dne 3. oktobra, je ogenj zagrabil trg in upepelil več ko šestdeset hiš. Dà, še pred kratkim, v 1664. letu, je mesto na žalost moralo prebridko občutiti ognjeno šibo, ko je s frančiškanskim samostanom in cerkvijo vred (izvzemši nekaj hišic) do tal pogorelo.

Nič manj škode ko uničujoči ogenj hišam, je prizadejala nesrečna kuga ljudem v tem mestu: 1578. leta in tudi 1590. je pobrala veliko ljudi; tako malo jih je pustila, da je trava na trgu tako visoko zrasla, da so jo s koso mogli kositi. Leta 1625. je kuga uničila v Novem mestu štiristo oseb. Ko so pisali 1648., pa je v mrtvaške bukve zapisala in iz števila živih črtala samo osemnajst oseb.

Zaradi toliko poškodb je mesto zdaj začelo močno propadati. Pridružile so se še druge nezgode. Preden so zgradili Karlovec, je mesto zelo cvelo in slavni deželni stanovi so imeli tu skladišče za preskrbo meja; tukaj so tudi izplačevali obmejno vojaštvo. Zdaj so še to vzeli, tako da je nastalo občutno pomanjkanje ali zmanjšanje zaslužka. Dà, preden je Turek vzel Kanižo, je bila tu zaloga trgovskega blaga in so od tod veliko z njim trgovali. Kljub vsemu pa je Novo mesto za Ljubljano najimenitnejše na Kranjskem in je nekoč imelo pravico krvnega sodstva.

Dobrih ustanov ne manjka, čeprav ni več nekdanjega blagostanja. V nedeljo pred svetim Golom volijo mestnega sodnika, na svtega Gola dan pa ga potrdijo in mora priseči zvestobo. Na dan nedolžnih otročičev se oddajajo izpraznjena mesta in službe. V tem mestu so tudi tri lepe lekarne, sposobni lekarnarji in trije zdravilni doktorji.

V Novem mestu je pet velikih žegnanj ali semnjev. Na te semnje priženejo veliko množico vsakovrstne živine, zlasti pa volov in konj s Hrvaškega. Prvi semenj pade na nedeljo po svetemu Antonu v januarju, drugi na praznik svtega Filipa in Jakoba 1. maja, tretji na nedeljo po svetem Jerneju, četrti na svtega Luke dan, peti na prvo adventno nedeljo ...

ŽUŽEMBERK

D LJUBLJANE ŠEST, od Novega mesta tri milje je oddaljen grad in trg Žužemberk ... Leta 1559. se je drznil priti Gregor, v Švici rojeni nezakonski sin gospoda Jurija Turjaškega, ko sta mu umrla oče, gospod Jurij Turjaški, in brat, gospod Volbenk, z osemnajstimi Napolitanci v Žužemberk; iz cesarja Karla V. slavnega spomina kraljevsko-španske in tudi iz angleške vojaške službe je bil za slovo odnesel ime imenitnega vojaka. Prišel pa je v Žužemberk na svečnico, na semanji dan. Ni se dolgo obotavljal, temveč je še tisti večer brž preplezal ozidje in zavzel grad. Oskrbnik se je še hitro po vrvi rešil iz gradu in zbral svoje kmete. Pridružil se jim je kmalu tudi gospod Herbart, baron Turjaški, general Hrvaške krajine, napadel grad in ga zavzel. Osem Lahov so vrgli raz obzidje; spodaj pod gradom so jih sprejeli oboroženi kmetje z dvignjenimi in pripravljenimi sulicami, druge pa so hkrati z nezakonskim sinom Gregorjem v gradu pobili in vse pomorili. Po tem boju so našteli šestintrideset mrtvih, namreč Gregorja z njegovimi osemnajstimi Lahi in sedemnajst ljudi gospoda Turjaškega. Lahe in njih vodjo so dali zavleči brez pokopa prek vode v divjino, kjer so Gregorja divji prašič, njegove tovariše pa psi, ptice roparice in zverine kakor crknjeno mrhovino razgrizle in požrle. Tako so na semnju napravili slabo kupčijo.

V 1575. letu je vladal na tem gradu gospod Ivan baron Turjaški. Njegovo ženo, gospo Ano rojeno baronico z Brda, je znotraj v gradu napadel medved in jo bedno zadavil. Ko je gospod Pelzhover, ki se je prav tedaj mudil v gradu, zaslišal bridko vpitje, je tekel na pomoč ter ubil medveda, ki je ležal na gospe. Vendar je že izdihnila. Ta gospa Turjaška, ki jo je medved umoril, je bila dne 16. decembra 1575. leta pokopana v Ljubljani pri frančiškanih.

Leta 1591. se je v ponedeljek po veliki noči trg Žužemberk hkrati z gradom zavil v dim in zgorel. Ta nesreča je prav tako prizadela polovico na novo pozidanega trga v juniju 1670. leta.

STIČNA

AMOSTAN STIČNA SODI k Dolenjski in leži na ravnem pod visokim hribom, od Ljubljane štiri milje, od Novega mesta tudi štiri, torej na sredi med Ljubljano in Novim mestom in blizu Višnje gore.

Samostan je velika, po starem načinu zidana stavba, z obzidjem in mnogimi stolpi dobro zavarovana. Ima tudi prav lepo žitnico na tri oboke, drugega nad drugim, kakršnih v vsej deželi ne najdeš; dokončali so jo šele pred nekaj leti, namreč 1686. Cerkev je precej velika in dolga in okrašena z velikim in majhnim stolpom. Pri samostanu je lep in lično urejen cvetličnjak; oklepa pa ga samostansko obzidje in ga tako zapira zunanjemu pogledu, Pred samostanom je lepo in dobro polje; na njem so ponekod majhni griči, tako lepo z drevjem porasli, da se prav prijetno dá sprehajati, zlasti poleti, če je prehuda vročina. Senožeti so tod izvrstne; zaradi nekega travnika, Muljava imenovanega, imajo še danes navado, da denejo na veliki petek tri hlebčke surovega masla in kruha na veliki oltar, češ ker dobiva govedo s tega travnika tako obilno krmo. V torek pred veliko nočjo, ki mu splošno pravijo odpustni torek, dadó na porti vsakomur, ki pride v stiški samostan, belič in dve žemlji; ta kruh baje nikoli ne plesni, če se sme verjeti splošni govorici.

O stiški božji hiši bi imel dovolj snovi, da bi celo razpravo napolnil, ko bi hotel vse natančno popisati. Navesti pa hočem prav malo, saj sem že v osmi knjigi tega dela natančno poročal o ustanovitvi samostana in tudi naštel njegove opate.

V prvih tristo letih sta bila pobožnost in božji strah krščanskih vernih duš tako velika in silna, da je na Kranjskem skoraj ni bilo uglednejše družine, ki ne bi bila pomagala temu samostanu s pobožnimi miloščinami in ustanovami. Dà, celo tuji knezi in gospodje, kakor oglejski patriarhi, avstrijski in koroški vojvode, goriški grofje in mejni grofje istrski so precej prispevali. Potem so ga s svoboščinami, privilegiji, z imunitetami, oprostitvami in drugimi prednostmi krasili rimski papeži, oglejski patriarhi, vojvode in knezi ter ga tako imenitnega napravili, da so ga leta 1446. v Baslu na cerkvenem zboru v neki svoboščinski listini javno pohvalili, češ da po krasoti in slavi daleč prekaša druge samostane v teh krajih.

V samostanu je pokopanih mnogo odličnih in plemenitih oseb, kakor Sofija, mejna grofica iz Istre, njen oče, mati in drugil predniki; prav tako Viridis (ali Virida), žena Leopolda III., nadvojvode avstrijskega, po rojstvu vojvodinja milanska; Agnes, vojvodinja s Koroškega, žena koroškega vojvode Ulrika. Tudi nekateri iz turjaškega in drugih rodov imajo tu svoj počitek, čeprav njih nagrobnikov ni več najti; izkopali so jih, ker so bili preveč v napoto, ko so samostan obdali z obzidjem, in sicer z dovoljenjem cesarja Maksimilijana I., kakor kaže še svoboščinsko in dovolilno pismo, naslovljeno leta 1497. na gospoda Viljema Turjaškega, kranjskega deželnega glavarja. Drugače si Stičnjani ne bi bili upali spraviti teh kamnov na svojo roko iz samostana. Zdaj jih torej ni več videti razen nekaj malega; tako je na primer pri zakristiji prècej pri stopnicah nagrobnik gospoda Jurija Turjaškega, ki je umrl na pustni dan v 1489. letu in počiva tu skupaj s svojima dvema ženama in z otroki. Prav tako je poleg malih vrat, kjer prideš s pokopališča v cerkev, nagrobnik gospoda Ludvika Kozjaka, vendar je letnica nečitljiva, ker je docela odrgnjena. Pred zakristijo poleg stopnic ob cerkvenem zidu je nagrobnik s temle napisom: »Tu je pokopan plemeniti milostni vitez gospod Pankrac Turjaški, višji dedni komornik.« Več se ne dá brati ...

IG

G, GRAD IN gospostvo, sodi k Srednji Kranjski in je od mesta Ljubljane po vodi dve, po kopnem pa tri milje oddaljen ... Pred sto, dvesto in tristo leti je pripadal gospodom Schnitzenbaumom; ti so ga imeli v posesti in so dolgo let vladali. Leta 1580. je bil lastnik tega gradu gospod Volbenk baron Schnitzenbaum, poročen z gospo Evo Windisch-Grätz; oba sta bila evangeljske vere. Ta gospod je cerkev svetega Jurija pri gradu popolnoma izropal, zvonove in stolpno uro pa vzel v grad.

Konjar ali hlevar imenovanega gospoda Schnitzenbauma je pri plenitvi cerkve pograbil iz lesa zrezljano podobo svtega Jurija, jo nesel v grad, jo naslonil ob mizo in ji dal v roke svečo s temile kranjskimi besedami: »Sveti, sveti Juraj!« Po nemško: »Leuchte, heiliger Georg!« Ker pa je bila podoba prenerodna, da bi svečo držala, in jo je izpustila, ji je dejal: »Dokler nečeš luči držati, toku moreš v kuhino kuhati poiti!« to je »Weil du nicht willst das Licht halten, so musst du dich in die Küche zum Kochen verfügen!« Nato je nesel podobo v kuhinjo, jo postavil k ognjišču ter ji dal kuhalnico v roke. Ker pa je bila prav tako neprikladna za kuho kakor za držanje sveče, ji je rekel: »Dokler nečeš ali na znaš svetiti ali kuhati, toku moreš sežgan biti.« To se po nemško pravi: »Weil du weder leuchten noch kochen kannst, musst du in das Feuer geworffen werden.« Nato je podobo položil na tla, odsekal s sekiro glavo, jo vrgel na ogenj in vžgal. Nastal pa je velik plamen, da je najprej dimnik, nato pa še streho objel in naposled ves grad upepelil. Konjarju, ki mu je bilo Juraj ime, tudi ni ušlo maščevanje, ker so ga nekaj dni po tem požaru umorili kmetje pred cerkvijo svtega Jurija. In čudno je, da mu je kmet s sekiro glavo odsekal, prav kakor je on prej napravil s podobo.

Kasneje je cerkev svtega Jurija, docela onečaščeno s tem ropom, spet blagoslovil ljubljanski škof Tomaž Hren leta 1614., dne 6. novembra.

Po smrti zgoraj omenjenega barona Schnitzenbauma je dobil grad njegov edini sin. Ta je s silo odvedel neko gospodično Gall ter jo imel zaprto pri sebi v sobi tega gradu. Nekaj iz jeze, nekaj iz žalosti je gospodična požrla nekaj pajkov, da bi z njih strupom pospešila smrt, ki je drugače nikakor ni mogla priklicati. Res je kmalu prišla ter jo s pajkovim strupom odtrgala od sveta. Zaradi tega so gospoda Schnitzenbauma večkrat poklicali pred deželno oblast, on pa ni šel, temveč se je zaprl v sobo, kjer je od same žalosti in otožnosti umrl. Z njim sta tudi njegovo ime in rod prenehala. To pa je eksemplaričen dokaz, da iz sladke korenine nepravilne ljubezni samo grenki sadovi zrastejo.

GRAD KAMEN

RAD IN GOSPOSTVO Kamen spada h Gorenjski. Do Ljubljane računajo šest, do Kranja dve in do mesta Radovljice eno miljo, do gradu Begunje pa četrt ure ... Leži med dvema zelo visokima hriboma na strmi skali. Za gradom teče potok, a v soteski med hriboma so samo gole skale in kamenje, v višini samo snežniki, po soteski navzgor pa ni nobenega bivališča. Grad ima prav prijetno lego in je na pogled lep; na obeh straneh stojé gore iz čiste skale prav navpično kakor zid. Tudi sam po sebi je velika stavba in ima različna pribežališča, kamor se v sili lahko zatečeš, in sicer iz enega v drugo. (Slika)

V gradu sta baje na steni neke sobe naslikana dva moža na konju, ki se vneto bojujeta; eden pravi: »Bog ti pomagaj!« drugi pa: »Bodi ti Bog milostiv!« Pravijo, da predstavljata ta dva boj, ki ga je bojeval gospod Lamberg s Kranjskega s češkim velikanom. Le-tega se je vsakdo bal pa se mu ni nihče upal ustavljati, dokler se ni naposled gospod Lamberški spustil z njim v boj na življenje in smrt ter mu v javnem dvoboju odsekal glavo. To zgodbo še dandanes pojo kmetje v kranjski pesmi in jo izročajo potomcem. Vendar nisem našel o tem imenitnem dejanju pri nobenem pisatelju kaj zabeleženega, temveč sem črpal to poročilo samo iz kmečke pesmi. Zato tudi nočem tega naprtiti bralcu kot nezmotno resnico.

V gradu je kapela svetega Valentina. Za god tega svetnika se zbere tu veliko ljudi, ker kažejo tedaj različne iz Rima prinesene svetinje. Pod kapelo je grobnica za pokop mrličev.

Blizu gradu najdeš v skali luknjo, ki je zazidana in ima majhno štirioglato odprtino ali okence navznoter. Preprosti kmečki ljudje ji splošno pravijo škratov grad. O njej pripovedujejo per traditionem ali po ustnem izročilu prednikov tole: Ko so nameravali sezidati grad Kamen, tega hudi duh ni hotel dovoliti, pa je, kar so podnevi napravili, ponoči spet podrl. Naposled pa je le dovolil zidavo, če bi mu hoteli prej tam zraven postaviti drug grad. Zato so to malo luknjo lepo počedili, deli vanjo majhno kamnitno ploščo in zazidali, vendar pustili malo okence odprto; do njega pa se brez dolge lestve ne dá priti niti pogledati skozenj. Še danes odkriješ, če pogledaš noter, tisto malo kamnitno ploščo. Sam je resda nisem videl, ker nisem takrat, ko sem bil tam, mogel dobiti potrebne dolge lestve, vendar so mi mnogi, ki so jo večkrat videli, to potrdili. Sicer izključujem gotovost, vendar domnevam, da se je moralo nekaj čudnega prigoditi, drugače ne vem, čemu je bila tista luknja narejena. Nekateri sicer pravijo, da rabi za prepoditev sovražnika, ker se skozi okno dá streljati nanj, če bi se približal, toda ne pomislijo, da nima ta luknja prav nobenega vhoda, še tolikšne odprtine ne, da bi se skoznjo mogla zmuzniti miška; pa tudi skozi okno bi še mačka komaj mogla zlesti.

Spodaj, prècej pod gradom, dela mimo šumeča voda, ki se steka iz samih studencev, ljubek postrvnjak. Te vode niti zima ne more z ledom prisiliti, da bi mirovala.

Bil pa je grad, kakor že povedano, rodna hiša gospodov Kamenskih in njih lastnina. Ta slavni rod se je viteško izkazal v mnogih turnirjih, kakor se dá razbrati iz mnogih pisateljev. Kateri izmed gospodov s Kamna so zares bili lastniki gradu, pa ne morem za gotovo povedati. V veliko starih listinah in spisih se resda nahajajo njih imena, vendar ni dodano, katere gradove so imeli, dasi se nanašajo na njih prednike v gradu Kamnu nad Radovljico. Bere pa se, da je gospod Dipold ali Teobald bil lastnik tega gradu. In ta gospod Dipold Kamenski je gospoda Boltežarja Lanšpreškega, zadnjega svojega rodu, ubil v Kranju pri turnirju 1311. leta.


Na Vrh

Valvasor je bil prvi topograf, ki je upošteval v celoti tudi slovenska krajevna imena ter jim dodajal mesta poleg nemških v svoji »Die Ehre«; Valvasorjev znanec in čestilec Jožef Sisentschelli je bil prvi znani Slovenec, ki je napisal slovensko literarno poslanico, a Valvasor prvi adresat, ki je poleg nemške, latinske in hrvaške to prvo znano posvetno umetno slovensko verzifikacijo tudi objavil.

France Kidrič

Zgodovina slovenskega slovstva.

Prvi snopič. Slovenska matica. Ljubljana 1929,

str. 110.

Zapri