KAMNIK

ESTO STEIN (TUDI STAIN), v deželnem jeziku Kamnik, v latinskem Lithopolis, spada h Gorenjski in je od Ljubljane tri, od mesta Kranja tudi tri milje oddaljeno. Ime ima po tamkajšnjem kamenju; to kaže tudi kranjska beseda Kamnik, ki prav tako zaznamuje kamen.

Kjer stoji danes mesto, je baje bilo nekoč jezero. Še pred nekaj leti so na obzidju, na tako imenovanem Malem gradu, videli železne obroče, ki so rabili za privezovanje ladij. Jezero se je baje odtekalo tam, kjer gre pot iz mesta v predmestje, Šutna imenovano, k farni cerkvi. Kjer pa teče danes reka Bistrica, je bilo, pravijo, jezero tako visoko, da je Mali grad ležal spodaj ob vznožju gore; ta gora da je bila takrat eno, pozneje pa da se je razcepila na dvoje, ker se je utrgal strahovit oblak. Na ta način sta se ločila bratska gradova Mali in Stari grad. Po starem pripovedovanju je tedaj jezero preplavilo Mengeško polje, odneslo samostan med Mengšem in Holmcem ter posejalo polje s toliko kupi kamenja. Meje jezera postavlja staro izročilo k cerkvi v Nevljah, ki je posvečena svetem Juriju pa jo še danes mnogi imenujejo sveti Jurij ob jezeru; tu je bila nekoč, pravijo, tudi fara.

Kar zadeva sedanjo lego mesta Kamnika, je le-ta na bistrem in zdravem kraju, med dvema hriboma; mimo mesta teče Kamniška Bistrica, a čeznjo drži lep lesen most. Tu se začne soteska, po kateri lahko greš dve milji od mesta, vedno med snežniki in ob bregovih Bistrice. (Slika)

Na drugi strani, proti Ljubljani, je lepo, ravno in širno polje. Ob gorovju in ob Bistrici vidiš povsod veliko lepih vasi in veliko prebivalcev, četrt ure iz mesta je slavni samostan klaris, Mekine, ki so ga 1300. leta ustanovili gospodje Gallenbergi. Na drugi strani, precej nad mestom, stoji na prijaznem gričku grad Zaprice. Izven obzidja je sezidana na hribčku Žalah cerkev svetega Jožefa. Nad mestom se dviga na visokem hribu Stari grad. Sploh je v tem kraju še več gradov, mestu Kamniku ljubeznivih sosedov.

Mesto je nekoč imelo dosti bogatašev in za čudo veliko trgovino. O tem zanesljivo pričajo še danes ohranjene, skrbno izdelane hiše z rezanim kamnom, železnimi gredami, drogovi in durmi. Gotovo je tedaj rezani kamen sam več stal, kakor je danes vsa hiša vredna. Plemiči, ki jih je pogosta turška nevarnost v mesto pregnala, so dali Kamniku velik sijaj in ga tako obljudili, da so potem, ko se je turška nevarnost zmanjšala, bili vsi prostori v mestu in izven njega s hišami pozidani. Dandanes pa prej tako bogato in obljudeno mesto propada: skoraj četrtina hiš, če ne več, je razpadla, vse trgovske shrambe, ki jih je bila cela vrsta, so razen ene zaprte in za vse leto dobiš najlepšo hišo za dve kroni v najem. Prebivalci so torej prav siromašni ljudje. Znaten vzrok temu utegne biti, da je zastala trgovina na Hrvaško in ne cvete več ko nekdaj, ker so turški krvoločni psi ugrabili toliko mest, trdnjav in trgov.

Ima pa mesto Kamnik četvera vrata. Prva se imenujejo Na Šutni; druga Biriška, ker stanuje tam mestni birič; tretja Na grabnu ali Ženska vrata; četrta v Dolgi ulici Mostna vrata. Razen tega so še majhne duri med Mostnimi in Ženskimi vrati, ki pa ostanejo zaprte ob letnih in tedenskih sejmih (le-ti so vsak torek), da ne bi ljudje odnašali mestne mitnine in carine. Tudi frančiškanski samostan, ki so ga ustanovili gospodje Turni in gospodje Hohenwarti, ima majhna vrata na vrt in za druge potrebe. — V mestu je tudi grofovski dvor Turjaških, ki je bil nekoč last grofov Turnov.

Kamnik ima tri predmestja. Tisto, ki leži proti Ljubljani, se imenuje Šutna. Tu je župnišče in župna cerkev, ki spada k oglejski škofiji in ima veliko starih nagrobnih napisov lamberške družine in grobove drugih prastarih plemičev. — Predmestje v smeri proti Mekinam se imenuje Na grabnu, a tisto onstran reke Bistrice proti Podpeči Novi trg.

Pri mestu stoji v smeri proti Ljubljani že omenjeni Mali grad. Nekoč je bil to grad, a je, ne vem po kakšni usodi, propadel in bil docela razdejan; verjetno, da je iz njegovih kamnov nastal velik del mesta Kamnika. Danes ni nič ostalo razen branika na griču, ki je obdajal in utrjeval grad in hrib. Zgoraj je precejšen prostor in na njem trojna kapelica, ki je po mnenju nekaterih nekoč bila malikovalni tempelj; v njem je baje stal velik malik, ki je dosti prerokoval in ki so k njemu od daleč romali ljudje, da bi mu žrtvovali.

Samo v srednji kapeli se bere maša; v njej so videti vrata, skozi katera se je najbrž prišlo vanjo iz gradu.

Danes stoji za Malim gradom ena sama hiša, ki v njej stanuje cerkovnik. Ta ponoči zaradi ognja straži in vsako četrt ure zvoni in kliče: »Čuvaj!« Zgoraj je tudi štirioglat zid in na njem nekaj starih topov, iz katerih streljajo vsako leto pri procesiji na Telovo. Tam blizu je tudi altana, od koder je razgled na polje proti Mengšu.

Pravijo, da je tu na Malem gradu zakopan zaklad. Zato se je z dovoljenjem gospodov Kamniških predrznil star ranocelnik z imenom Martin kopati tu in tam po tem griču in celo v spodnji kapeli. Ko pa je mislil, da bo dobil zaklad, je izgubil vid in končal življenje v največji bedi. To se je dogodilo pred kakimi petnajstimi leti.

Sicer pa — ko nas je pripoved privedla do malograjskega zaklada — pripovedujejo tudi zgodbo poganske deklice, Veronike imenovane, ki se je nekoč večkrat prikazovala v podobi postavne, lepe ženske večinoma proti večeru in jutru ob vodi pri Malem gradu. Pravila je, da je poganska gospodična iz rodu tistih, ki so bili lastniki Malega gradu, in da je obsojena trpeti do sodnega dne, če je čist mladenič ne reši s tremi poljubi. Po odrešitvi bi ona in zaklad tega gradu postala njegova. (Zaklad, spravljen v sodčkih in loncih, je večkrat kazala radovednežem skozi železno omrežje). Po dolgem iskanju se je naposled le našel mladenič, ki se je na prigovarjanje svoje matere, ko mu je z živimi barvami naslikala zaklad in z njim zvezano srečo, odločil, da bo ljubkega dekleta poljubil. Ko pa jo je drugič poljubil, je postala ostudna in divja ter spremenila spodnje telo v kačji rep, tako da se mladenič od groze ni več upal dotakniti pošasti ter je pobegnil. Tedaj je žalostno zavpila in žalovala za odrešenjem, nič več mogočim do sodnega dne. Izginila je in se do danes ni več pokazala. Naj bo kakor že koli, mesto Kamnik le ima v grbu žensko s kačjim repom med vrati ...

Toda hitimo od gradu spet v mesto in poglejmo, kako je urejen svèt! Deli se v notranji in zunanji svèt; notranji sestoji iz dvanajstih svetovalcev in mestnega sodnika. Svet sodi navadno v petek zjutraj in odloča o vseh hudih sporih, mestni sodnik sam pa le o manjših prepirih. Zunanji svet sestoji iz desetih in mestna občina iz štiriindvajsetih meščanov. Zunanji svet in občina imata na leto le eno sejo ali zborovanje, in sicer v sredo po binkoštih. Po tem splošnem zborovanju pošljejo četrtnike, vsakega z oboroženim spremstvom na določen prostor na meji, da vse pregledajo in, če so morda tujci kaj brez dovoljenja ogradili, podro ter tako vse novotarije preprečijo. Drugo sejo ali zborovanje ima zunanji svet skupno z občino vsako leto ob izvolitvi mestnega sodnika na praznik svete Marjete; tedaj pritegnejo še mestnega pisarja ali sicer kako drugo sposobno osebo. Notranji svet se mora odstraniti in mestnega sodnika izvolijo z večino glasov; izvolitev pa sprejme in potrdi, če ni zadržkov, notranji svet in jo nato po starem običaju predloži v potrditev gospodu deželnemu vicedomu. Ko dobi novi mestni sodnik potrdilo gospoda deželnega vicedoma, ga na seji notranjega sveta javno potrdijo in slavnostno v cerkev spremijo; tu je pri oltarju svete Ane peta maša in potem obed pri novem mestnem sodniku. Če pa se notranji svet pomišlja, da bi novo izvoljenega mestnega sodnika priznal, in sicer iz tehtnih vzrokov, mora zunanji svet in občina izvoliti drugega. Mestni sodnik obdrži svojo službo dve leti, zakaj sklenjeno je, da se za tretje leto nihče ne sme potrditi; vendar pa so od tega sklepa odstopili pri zadnjem mestnem sodniku Mihaelu Turku.

Mestni blagajnik ima mestno blagajno v rokah; njemu se izročajo vsi davki in kontribucije proti potrdilu; dolžan je, da nato vse natančno obračuna. Razen tega vodi seznani in register nekih davščin, ki mora o njih prav tako dajati račun. — Stavbenika sta dva, eden iz notranjega, drugi iz zunanjega sveta. Ta dva nadzorujeta gozdove in gmajne, pobirata dohodke od njih in takisto vodita seznam. Njuna dolžnost je popravilo mesta, mostov in tako dalje in sta kakor drugi uradniki dolžna dajati obračun. — En davkar je iz notranjega, drugi iz zunanjega sveta. Njuna dolžnost je pobirati davke, hoditi v spremstvu mestnega sodnika in pisarja od hiše do hiše in sprejemati davek in doklade na javni cesti. — Špitalskemu oskrbniku je naložena oskrba špitala. Špital ima lepe dohodke od davščin in desetin. Tudi oskrbnik mora ob določenem času predložiti svoje račune. — Naposled imajo svojo službo šomošter, organist ali mali mojster.

Mesto ima tudi redno deželno sodišče in svoje zastopnike v kranjskem deželnem zboru. Sedaj je Kamnik deželnoknežji. — Mestni sodnik in svet ima tudi oskrbništvo (advokacijo) nad cerkvijo svetga Primoža in Felicijana. Mesto Kamnik ima pet sejmov: v adventu, prvo nedeljo v postu, na praznik svetega Primoža, na svetega Jakoba, in na svetega Jerneja dan. Sem prihajajo s svojim blagom trgovci iz Ljubljane in Kranja, a kakor v Ljubljano hodijo semkaj tudi trgovci z železnino iz Tržiča in drugih krajev. Sejma na prvo nedeljo v postu in na praznik svetega Primoža sta največja ter zaradi žegnanja svetega Primoža in zaradi množice prignanih konj in druge živine najznamenitejša. Kadar koli se konča semenj v Ljubljani ali v Kamniku, tedaj navadno pobirajo davek in doklade. In nato imajo pojedino.

Ima pa mesto tudi imenitna polja, gozdove, gmajne in skupen ribolov s kriškim gospostvom. Gozd, Bistrica imenovan, sega do visokih snežnikov. Iz njega se preskrbuje z lesom vse mesto; les pa splavljajo po reki Bistrici. Tu ima zdaj lovišče knez Turjaški. Sredi gozda je kamnitna miza, pri njej so nekoč jedle knežje in druge plemenite osebe, ko so se razveseljevale z lovom.

Včasih so večkrat prebivali v Kamniku koroški vojvode, in sicer na Malem gradu. Tudi cesar Friderik je bil v Kamniku in se je menda nekaj časa zadržal tu, zakaj izdal je nekemu ljubljanskemu meščanu svoboščinsko listino glede neke šume, datirano s »Feria sexta ante Reminiscere« (v petek pred drugo postno nedeljo) leta 1444, v Kamniku. Ta slavni cesar je leta 1489. dal Kamniku iz posebne milosti tudi pravico krvnega sodstva; nekaj časa sem pa je ne izvajajo niti uporabljajo. Ko pa je kuga leta 1599. v mnogih krajih in v Ljubljani močno divjala in je Kamniku prizanesla, so semkaj prenesli sodno in upravno uradovanje in redno pošto.

Ko je tukaj ogenj prvič svojo moč razkazoval — bilo je okoli 1511. leta, ko je bil gospod Valentin Lamberški deželnoknežji oskrbnik na Starem gradu in upravitelj mestnega in deželnega sodišča — je izbruhnil v mlinu imenovanega gospoda Lamberškega v mestu, kjer je danes kopališče. Nekaj let kasneje je nastal ogenj spet v Lambergovi hiši na trgu poleg mestne zbornice (tam, kjer stojé zdaj trgovske hiše) in mesto je drugič popolnoma pogorelo. Zaradi prvega požara so vzeli gospodu Valentinu Lamberškemu upraviteljstvo mestnega sodišča. Nastalo je veliko sovraštvo, pa so ga leta 1514, odpravili z mirno poravnavo. Sprava pa je kratko trajala, nastali so novi prepiri, med njimi tudi tale: Gospod Jurij Lamberški, tisti, ki je sezidal Zaprice, je hotel peljati drva skozi mesto, a Kamničani tega niso dovolili. Ker je poklical svoje in svojega brata podložnike, kakih dvesto pešcev in jezdecev, ter hotel s silo peljati tista drva, so se tudi meščani postavili za obzidjem v bran, odločeni, da preprečijo to z odporom. Morda bi se bila stvar žalostno končala, da se ni vmešala deželna oblast in po dveh odbornikih poravnala hudi spor.

Tako je tudi okoli 1600. leta neki gospod Lamberški dal kamniškemu mestnemu sodniku zaušnico za nekolikanj neprevidno izgovorjeno besedo. Zato so nejevoljni meščani tega gospoda Lamberškega ujeli in spravili v mestno hišo. Ko pa ga je v novem stanovanju obiskoval gospod Cosmus Hohenwartski in še drugi kavalirji, je med njimi skočil pri slovesu na konja, ki je bil za njegov beg že pripravljen, ter zvijačno ušel; je torej Kamničanom odvzel trud, da bi ga dalje stražili.

Tudi sicer so gospodje Lamberški in mesto Kamnik zmeraj imeli velike prepire in pravde in so vedno drug drugemu kljubovali. Že dolgo pred razprtijami z gospodi Lamberškimi je Kamnik imel boje in prepire tudi z drugim plemstvom; to utegnejo dokazati tele vrstice doktorja Schönlebna: »Iste dominus, Nicolaus de Gallenberg, comitatu equitum, inter quos Gall & Apfalter fuere, irruit in civitatem Stain, jussit in vincula judicem conjici & in turri castri Gallenberg detinuit circa annum 1370, & Habacuc, civem, ibidem interfecit.« To je: »Isti gospod Nikolaj Gallenberg je vpadel v spremstvu jezdecev in vitezov, med katerimi sta bila tudi Gall in Apfalter, v mesto Kamnik, dal ujeti mestnega sodnika ter ga še leta 1370. držali ujetega v stolpu gradu Gallenberg; tam je ubil tudi meščana Habakuka.« Leta 1600., na svetega Janeza dan, je ogenj spet močno poškodoval mesto Kamnik.

TRST

RST, KI MU Latinec pravi Tergestum, Italijan Trieste, Kranjec pa Tèrst ali Tèrèst, leži na Krasu, dvanajst milj od Ljubljane, ob Jadranskem morju, ki mu Plinij pravi Tergestinus Sinus, današnji Italijani pa Golfo di Trieste.

Ime ima Trst po trstu, kajti morsko ločje se v kranjskem jeziku imenuje tèrst ali tèrèst; in iz kranjskega izvira tako latinsko ko italijansko in nemško ime ...

Da je Trst nekoč spadal pod Kranjsko, o tem sicer nočejo Tržačani dandanes nič slišati, da pa je to docela gotovo, hočem z nepobitnimi dokazi očitno dokazati. Najprej izpričuje to Lazius, ko imenuje Pucinum in Trst »loca Carniolano praetorio subjecta, — kraje, ki so pod kranjskim deželnim sodstvom«. Še jasneje pa naj se v oči posveti ta neizpodbitnost iz spodaj natisnjenih prepisov tistih izvirnikov, ki so še zdaj v našem kranjskem arhivu. Ti docela potrjujejo, da sta obe mesti, Trst in Reka, od nekdaj bili inkorporirani vojvodini Kranjski ...

Kar pa zadeva čas, ko sta te dve mesti, Trst in Reka, bili priključeni deželi Kranjski, se je to zgodilo najbrž okoli leta 1374.; ko so tedaj izumrli goriški grofje, so gospostva Slovenska marka, Metlika, Istra in Kras dedno pripadla Leopoldu in njegovemu bratu Albertu III., vojvodoma Avstrijskima, ki sta bila deželna kneza kranjska. Ko sta v tem letu osebno sprejela v Ljubljani poklonitev kranjskih stanov in stanov Slovenske marke, Metlike, Istre in Krasa ter potrdila deželne svoboščine, so bile mejna grofija Istra, Slovenska marka, poglavarstvo Metlika, Kras in Pivka vključene Kranjski in ta povzdignjena v vojvodino. Zategadelj so od tistega časa vedno šteli mesto Trst, ker leži na Krasu, in mesto Reko, ker leži na istrski meji, k deželi Kranjski ...

Zdaj vlada Trstu glavar, ki ga vedno postavlja deželni knez ... Ker je sedaj mesto Trst, kakor je iz vsega tega razvidno, izven kranjske uprave, se mi zdi odveč, da bi tu našteval njegovo ustavo, statute in privilegije. Kdor jih želi brati, ta se dá lahko poučiti od Cezarja Cagnarona, doktorja J. U., ki jih je v latinskem in italijanskem jeziku popisal v posebni knjigi z naslovom Statuta inclytae civitatis Tergesti & c.

Prav iz navedenega vzroka ne bom popisal, kakšna so poslopja v Trstu. Vendar pa objavljam na priloženi poli v bakrorezu njegovo lego in zunanjo podobo na čast slavno omenjenega gospoda grofa, njegovega poglavarja, in še zato, ker je nekoč vendarle pripadal Kranjski. Tudi o opravilu hočem nekoliko poročati.

Ker ima dobro morsko pristanišče, prihajajo semkaj skoraj vsak dan vsakovrstne ladje iz Benetk in iz drugih krajev ter različno trgovsko blago nakladajo in odvažajo, a takšno, ki spada sem, dovažajo in tu razkladajo; od tod ga potem ali vozijo ali nosijo v Ljubljano in naprej.

Okoli mesta uspeva tudi najimenitnejše vino, rdeče in belo, v velikih množinah in raznolikih vrstah. Izvažajo ga v mnoge daljne dežele.

Pri tem mestu pridobivajo tudi silno veliko soli. Soline so zelo urejene.

Leta 1660. je prišlo v Trst njegovo cesarsko veličanstvo Leopoldus Prvi. Kako krasno so ga tu sprejeli in gostili, pripoveduje Lorenzo de Churelichz v italijanskem opisu potovanja, ki ga je njegovo rimskocesarsko veličanstvo napravilo po svojih dednih deželah

BOGENŠPERK

DEŽELNEM JEZIKU se grad in gospostvo Wagensperg imenuje Bogenšperk; leži na Dolenjskem, štiri milje od Ljubljane. Ta grad je še eden tistih starih gorskih gradov, sezidanih na visokem hribu sredi gozdov. Ima razgled daleč na visoke snežnike proti Koroški in Štajerski, čist in zdrav zrak, sicer ne ravnine, kljub temu pa polja po hribih, preizvrstno sadje vsake vrste — češnje so štiri ali pet na enem peclju — v bližini vinske gorice in nedaleč od gradu lep črn in rumen marmor, ki sem ga na svojem mestu že popisal.

Čeprav leži grad visoko, je vendar prav blizu studenec (poleti je ledeno mrzel) in ribnik. Ravnine ni prav nič, vse je samo pobočje. V gradu je globok vodnjak, ki so ga nekoč iz najtrše skale izklesali osem sežnjev v globino. Pred dvema letoma sem ga dal še za dva sežnja poglobiti v skalo in napraviti iz vinske kleti stopničast hodnik skozi grozovite skale prav do dna vodnjaka in tam spodaj majhen obok ali klet, ki je poleti nadvse mrzla in prijetna. Razen tega sem dal urediti v gradu kapelo Matere božje z Jezuščkom na begu v Egipt. V gradu je še visok okrogel stolp, ki vanj večkrat strela udari. In tu često doživiš s strašno grozo najmočnejše nevihte, ker je grad na precejšnji višini. (Slika)

Drugače more pokazati grad malo ogleda vrednega ali posebnega, razen če bi morda moje matematične inštrumente ljubitelji takih stvari ali mojo malo knjižnico vljudno oko smatralo pogleda vredno; zanimive bi utegnile biti še nekatere druge stvari, med njimi tudi magnet, ki dvigne železo dvainštiridesetkrat težje od lastne teže.

Bil sem tudi — ne da bi se hvalil — prvi, ki je vpeljal v to preslavno Vojvodino Kranjsko bakrotisk. Dà, tukaj na Bogenšperku sem 1678. leta sam napravil tako delavnico in pri sebi v gradu vzdrževal nekaj let bakrorezce in bakrotiskarje.

Kar se tiče omenjenih matematičnih instrumentov in knjižnice gospoda glavnega avtorja, bi utegnili zaslužiti, da jih radovedne in učene oči ne le bežno pogledajo, temveč da se na njih dalj časa ustavijo pa da se ljubitelji znanosti ob njih prav z veseljem pokratkočasijo. Zakaj za gotovo vem, da so tisti matematični instrumenti odlični in da takih drugje, ne le na Kranjskem, temveč tudi v drugih deželah, ni veliko najti. Tudi mi je znano, da za njih pomnožitev precej troši, saj je gospod, ki je v matematiki in prirodoslovju dosegel visoko stopnjo ter se za oboje s posebno vnemo ugreva. Nič manj ne porabi za svojo biblioteko. Ta že obstoji, kakor natanko vem, iz nekaj tisoč zvezkov in vsako leto čedalje bolj narašča; najimenitnejšim knjigarnarjem v Nürnbergu in Frankfurtu to ne utegne biti skrito. Med knjigami, ki jih je že zbral, je marsikatero delo in avtor, ki ni vsakdanji in ki drugod ne pride tako lahko komu pred oči. Zato se ta visoki grad Bogenšperk z vsemi častmi lahko ima za Parnas.

PODROBEN POPIS KRANJSKEGA

GLAVNEGA MESTA LJUBLJANE

PRVI ODDELEK

LEGA, ZGRADBA, RAST, UTRDBE, GRAD,

STAVBE IN HIŠE MESTA LJUBLJANE

JUBLJANA, GLAVNO MEsto Kranjske, ki je bila nekoč pri starih znana pod imenom Emone, mesta v Zgornji Panoniji, leži v ravnini, vendar pa ima na eni strani gorovje v soseščini. Nemci ji pravijo Laybach zaradi reke Laybach, ki teče skoznjo, Italijani Lubiana, Slovani in Kranjci Ljubljana, Latinci Labacum. Zdaj je zgrajena v obliki polmeseca ali polkroga, ki objema hrib z gradom. Reže pa ali loči ta polmesec v obe smeri plovna reka Ljubljanica, ki ima dva mosta in ji tretjega nadomeščajo ladje, vedno, pripravljene za prevoz. Leži sredi dežele 46 stopinj, 17 minut širine in 35 stopinj, 26 minut dolžine. Tu se ločijo štirje deli dežele: Gorenjska, Dolenjska, Srednja Kranjska in Notranjska.

Kar zadeva njeno zgradbo, je ta feniks zrastel iz razvalin nekdanje Emone, čeprav se je le-ta bolj na drugi strani razprostirala. Ko je namreč hunski kralj Atila, tako imenovani božji bič, omenjeno mesto upepelil, a se je z dovoljenjem Narsetisa, vojskovodje cesarja Justiniana, zopet dvignilo iz pepela, potem pa drugič bilo docela razdejano od Avarov in Langobardov, so pod Karlom Velikim semkaj prišedši Franki spoznali, da je Emona, ko je nekaj časa ležala opustošena, pripravna za bivališče; spremenili so ji staro nesrečno ime Emona ter jo imenovali Ljubljano po reki, ki skoznjo teče. Naposled ji je okoli leta 1200. bil priključen tako imenovani Novi trg in ta nekoliko trgu podobni kraj je postal pokoren koroškim in pozneje avstrijsko-babenberškim vojvodam.

Leta 1416. je Ljubljana zrasla v znatno mesto, ko so jo obdali s precej močnim obzidjem. Na ukaz cesarja Friderika so jo 1475. leta še bolj utrdili, tako da je lahko kljubovala vpadu grabežljivega Turka; celo turški ujetniki so morali pomagati. Naposled so 1520 začeli utrjevati mesto z zidovi in stolpi, nasipi, braniki in jarki; njegovo kraljevsko veličanstvo na Ogrskem in Češkem Ferdinandus, poznejši slavni rimski cesar, je prispeval veliko denarja, a slavni deželni stanovi kranjski poleg deželne tlake še 4500 goldinarjev. Leta 1521. so zgradili stolp in zid pri svetem Fridolinu (zdaj se imenuje sveti Lovrenc na bregu) do Nemških vrat. Prav tako je bil v tem letu sezidan veliki okrogli stolp v Krakovem. — Leta 1525 so na novo postavili v prejšnjem letu upepeljena Nemška vrata in preselili od tod cesarsko orožnico, ki jo je tudi požrl nenasitni plamen, na Grad. Tako se orožnica kaže zdaj kot velik štirioglat stolp sredi gozda na grajskem hribu in ji navadno pravijo cesarska smodnišnica. — V naslednjem 1526. letu so sezidali novi zid pri Nemški hiši nasproti starim vratom, leta 1527. pa so se lotili branika pri Kloštrskih vratih, a so ga šele 1533. leta dokončali. — Velik branik iz lepega rezanega kamna pred Vicedomskimi vrati pri kapucinih se ima zahvaliti za svojo zidavo letu 1529.

Leta 1531., v ponedeljek po prvi nedelji v postu, so na ponižno prošnjo Ljubljančanov za nadaljnje utrjevanje slavni deželni stanovi kranjski spet določili tlako ter ukazali vsem kmetom, pa najsi so bili podložniki kraljevega veličanstva ali podložniki deželnih stanov, naj za to imenitno podjetje tri dni tlako delajo. Da pa ne bi dolga pot in druge težave povzročile nerodnosti, so dovolili odlog in pri daleč stanujočih spremenili tlako v denar, tako da je moral vsakdo za en dan tlake plačati štiri krajcarje; s tem denarjem naj bi se najeli dninarji in zidava mesta kakor zidava gradu naj bi se kolikor mogoče hitro končala po navodilu vrhovnega vojnega in deželnega poglavarja. Napisano v ponedeljek po prvi nedelji v postu v deželnem zboru leta 1531. — Za rok plačila so določili in postavili svetega Jakoba dan, in sicer od kmetije za en dan tlake štiri krajcarje.

Leta 1534. so sezidali obzidje s stolpi ob vodi za Ravbarjevo, poznejšo Ziegelfestovo in sedanjo Lochenheimovo hišo (ta hiša je z gospodarji menjala tudi ime), tako da sega od zgornjega do spodnjega mostu, to je ob ulici, ki ji zdaj splošno pravijo Za zidom; prej pa je bila tod povsod odprta pot do vode. — Ker so ljubljanski meščani dovolili škofu oprostitev od davščin za tri hiše (izmed katerih je dve sam kupil, tretjo pa dobil iz Ravbarjeve ustanove), je v korist meščanom sezidal obzidje ob vodi za škofijo. — Leta 1536. so postavili okrogli stolp na Žabjaku ob vodi. — Leta 1538. so napravili jarek v smeri proti Krakovemu pri svetem Fridolinu, sedaj svetem Lovrencu, in tam pri okroglem stolpu zgradili obzidje. Leta 1540. je bila zgrajena utrdba pri svetem Lovrencu v smeri proti Ljubljanici in Krakovemu.

Leta 1543. so Ljubljančani po nasvetu deželnega glavarja, gospodov odbornikov in nekaterih uglednih gospodov in deželjanov začeli zidati branik na grajskem hribu pri vicedomskem stolpu. Zato so dovolili slavni deželni stanovi na zboru dne 5. marca omenjenega leta, naj vsi podložniki duhovnih in posvetnih gospodov in deželjanov, ki prebivajo eno miljo okoli Ljubljane, delajo tri dni tlako pri tej zidavi, toda s pridržkom, da se to zgodi ne po zakonu, temveč prostovoljno.

Leta 1553. so ljubljanski gospodje za dozidavo dveh branikov, enega na Gradu pri tako imenovanem vicedomskem stolpu in drugega na voglu vicedomske hiše pri kapucinih, ponižno prosili slavne deželne stanove kranjske za ponovno pomoč, če pa je bilo kaj dovoljeno, ni znano. Vendar kažejo akti z dne 22. julija 1592, da so se slavni deželni stanovi kranjski na prošnjo knežje svetlosti, naj bi dali denar za gradnjo omenjenih, še nedokončanih branikov pri vicedomski hiši, opravičili, češ da je takšna popravila in tudi popravila glavnega gradu v Ljubljani plačeval vedno le vicedomaki urad.

Od obzidja in branikov mesta Ljubljane pojdimo k vratom! Teh je šest.

Prva se imenujejo Vzhodna ali Karlovška vrata, v deželnem jeziku Pisana vrata, in stojé pod hribom, ki je na njem sezidan grad. So prav staro poslopje, a zaradi bližnje reke in grajskega branika, pa tudi zaradi ozke ceste z lahkoto vzdržé sovražni napad. Tako so že večkrat odbila turški naval. Po današnjem utrjevalnem načinu bi se z majhnimi stroški lahko utrdila zoper vsakršen sovražni sunek. — Druga vrata so na reki Ljubljanici. Tu se reka zapre s pregrajo, da ne morejo ladje v mesto; zato so dobila ime Vodna vrata. — Tretja, leta 1525. zgrajena vrata, ležijo na zahodu in se po bližnji nemški hiši imenujejo Nemška vrata. Sezidana so po starem načinu in niso posebno trdna. Na eni strani imajo dvojni zid, a so s slabimi utrdbami zavarovana, zato bi se v sedanjem času silnemu sovražniku ne mogla ustavljati. — Četrta, ki gledajo med Ljubljanico in vicedomsko hišo proti severu in se imenujejo Vicedomska, v deželnem jeziku »Fictamske« vrata, imajo sicer lep branik iz rezanega kamna, so pa zdaj prav blizu razpada in se z drugimi utrdbami mesta ne skladajo popolnoma. — Peta, proti zahodu ležeča vrata, so si izposodila ime Špitalska vrata od bližnjega mestnega špitala. Stolp teh vrat so sezidali leta 1489. So prècej pri mostu nad reko in odpirajo vhod v mesto tistim, ki prihajajo iz Nemčije in z Gorenjskega. Ta vrata so se nekoč še precej lahko branila in jih je grad varoval, preden je na drugi strani reke obširno, mestu podobno in štiri samostane vsebujoče predmestje tako naraslo. — Šesta, severna, zaradi sosednjega frančiškanskega samostana tako imenovana Kloštrska vrata so pred sto in nekaj leti na novo sezidali; utrjena so z imenitno utrdbo pred samimi vrati, z okroglim stolpom ob reki, postavljenim 1519. leta, in z dvojnim zidom. Tudi tem vratom bi grad utegnil nuditi precejšnjo pomoč, če bi sam bil bolje zavarovan in z boljšimi zunanjimi utrdbami utrjen.

Gotovo je lega vsega mesta takšna, da bi ga mogli napraviti za glavno trdnjavo, če bi zahodna predmestja obdali z obzidjem, jih priključili mestu in grad z boljšimi utrdbami utrdili. Preden se poslovimo od vrat, dodajmo še, da imajo vsaka vrata dva čuvaja, od katerih stanuje eden izven mesta, drugi pa v mestu. Vrata zapirajo od svetega Jurija do praznika svetega Mihela zvečer ob devetih, od svetega Mihela do svetega Jurija pa ob osmih. Preden jih zapro, zvoné na stolpu piskačev z zvonom.

Od vrat se hočemo napotiti v ljubljanska predmestja, ki so se razdelila po raznih rokodelcih, tako da prebivajo v enem mesarji, v drugem čolnarji, v tretjem ribiči. Čudno je, da imata zadnji dve predmestji različni imeni in da ju deli majhna voda, Gradaščica imenovana. Predmestje pred Nemškimi vrati se imenuje Krakovo; tu stanujejo povečini ribiči. Ima sicer več ulic in veliko hiš, pa so le slabo iz lesa zgrajene kakor kmečke hiše. Čez Gradaščico je postavljen most in druga stran se imenuje Trnovo; po večini stanujejo tu mali in veliki čolnarji. Od kod pa izvira poimenovanje teh dveh predmestij, se ne dá dognati.

V začetku maja leta 1210. so napravili ljubljanski gospodje Krakovčanom in Trnovčanom veselico in poklonili tovor vipavca, ki so si ga morali le-ti z zabavnim spopadom priboriti. Nad Gradaščico so zgradili ozek mostič; na eno stran so se postavili Krakovčani, na drugo Trnovčani. Na dano znamenje so morali vina željni rokoborci z golimi rokami brez kakršnega koli orožja planiti drug na drugega, a tista stranka, ki je prodrla in drugo premagala, je dobila določeno darilo, vipavca.

Ker smo že zunaj mesta, si hočemo ogledati tukajšnje znamenitosti. Tu, pred mestom, je plesišče in jahalnica za vajo plemenite mladeži, v turjaškem vrtu tudi strelišče za plemiče. Prav tako imajo v Ljubljani deželni uradniki svoje posebno strelišče, meščani pa tudi svoje. Streljajo pa poleti vsako nedeljo in vsi na novo sprejeti meščani so dolžni prihajati semkaj dve leti ter se vaditi v streljanju. V ta namen plačuje mesto poročnika, da bi meščane vadil in izuril v vsakovrstnem orožju. Vzdržujejo tudi učitelja za borjenje, ples in jezike, da bi navajali mladino na te umetnosti. Slavni deželni stanovi kranjski pa prirejajo vsako leto v avgustu streljanje s topovi; in tedaj morajo deželnoknežji topničarji in topniški častniki pokazati svojo spretnost.

Od krajev, kadečih se od smodnika, stopimo k dišečim vrtovom! Teh ni ne premalo ne premajhnih, a dandanes so bolj okrašeni ko v prejšnjem stoletju. Za to koristno vrtnarjenje se ima zahvaliti Ljubljana gospodu grofu Turjaškemu, zakaj knežji turjaški vrt pred Vicedomskimi vrati, prècej med knežjim eggenberškim vrtom in plesiščem, je posebne hvale vreden. Razen lepega poslopja in dvorišča se splača pogledati lepo poslikano dvorano nad jamo. Od tod pregledal ves vrt okoli dvorane, ker je ta sezidana kakor stolp. Je pa še drug stolp, ki je v njem vsakovrstna drobna perjad, in še tretji s posebno vrsto grlic. Pod dvorano je napravljena lepa jama, kakršnih je malo na Kranjskem. Razen tega se moraš čuditi imenitnim vodnim napravam, posebno pa krasi vrt kamniten, umetno izdelan vodomet. Tu izpustim zaradi kračine imenitne marmornate podobe, preredke cvetlice in zelišča, za posebno pobožnost namenjeno eremitažo, hrib, poln kuncev ali kraljikov, plovne ribnike, ki jih krasi veliko število labudov, vrt s fazani in z drugo redko perutnino, priljubljeno uto, na obeh straneh s sadnim drevjem zasajena sprehajališča, lepo urejeno jahališče in plemičem namenjeno strelišče. Iz tega se lahko dá sklepati, da mora biti vrt precej velik. Ponekod je omejen s prepletenimi špalirji in z zelenim grmičjem. Med zabavne imenitnosti moremo šteti čedno gugalnico, na kateri se lahko štirje kakor na motovilu guncajo ter se veselo zabavajo. — Nedaleč od mesta so slavni Turjačani napravili še zverinjak, ki je z zidom obdan in poln srn, jelenov in druge divjačine.

Ker se s peresom še izven mesta sprehajamo, ne smemo iti mimo nekaterih bližnjih krajev, ne da bi se jih dotaknili. Pred Karlovškimi vrati najdemo Čemšeniški dvorec, last gospoda Marksa Siberauskega, pod Rožnikom dvor gospoda Krištofa Otta in v Šiški dvor gospoda Franca Albrehta Pelzhoferja. Pred Kloštrskimi vrati ob Ljubljanici je lep mlin in poslopje, podobno čednemu gradiču; pravi lastnik mu je gospod Franc Jakob Erberg.

Preden se vrnemo v mesto, stopimo v deželnoknežji grad na griču nad mestom! Je zelo stara stavba, ni pa znano, kdaj so jo zgradili. Verjetno, da so grad sezidali vojvode koroški, če ne ti, pa gotovo mejni grofje kranjski, ki so kot istrski mejni grofje v enajstem in dvanajstem stoletju prav daleč postavili svoje vladarske cilje. Zdi se, da je polagoma zrastel do današnje velikosti in da je pred dvesto leti, ko je bilo mesto tesnejše in se je pred zgornjim mostom nehalo, bil mnogo manjši. To potrjuje zid, ki gre po vsem griču do omenjenega mostu, a nima sedaj nobenega pomena več. Grad je proti vzhodu precej utrjen in ima močne branike, katerih največji je bil sezidan 1543. leta. Leta 1579. in 1580. so napravili nasip, ki je spadal med dolžnosti gospoda Vajkarda barona Turjaškega, takratnega deželnega glavarja na Kranjskem. Stroške je plačala tukajšnja vicedomska hiša in so znašali po računu, v ta namen izdanem, tri tisoč goldinarjev. — Na severni strani,kjer gleda grad proti reki, ima trojno obzidje s starimi stolpi, ki pa danes ne bi vzdržali sovražnega napada. — Na notranji, proti mestu obrnjeni strani so okoli gradu majhni zidovi, zaradi visokega drevja pa so komaj vidni. Iz gradu bi se dala napraviti precejšnja trdnjava, ko bi se za utrditev potrudili in dovolj potrošili.

Grajsko dvorišče je precèj veliko; na njem je vodnjak za deževnico. Tu je tudi svetem Juriju posvečena cerkvica, kjer je cesar Friderik leta 1489. ustanovil vsakdanjo mašo in ukazal oddajati semkaj dohodke vicedomskega urada. To se je zgodilo v Ljubljani na povišanje svetega križa v omenjenem letu. Čudno je, da v tej listini cesar Friderik še ni podpisan kot nadvojvoda, temveč kot vojvoda Avstrijski. Leta 1555. je cesar Ferdinand po smrti Jakoba Frölicha postavil za kaplana grajske cerkve Jakoba Schererja, zdaj pa opravljajo službo ob določenih dneh očetje frančiškani de observantia.

V gradu stanuje upravitelj z naslovom grajskega kneza in dvanajst vojakov; v današnjem času jih je še več treba, stražijo pa drug za drugim. Sedanji grajski knez je gospod Gregor Ludvik Lachenheimski.

Na gradu je tudi visok stolp; viden je sredi mesta in se imenuje stolp piskačev. Tu je lep rog, prav znamenit zaradi svojega umetnega glasu. Zvečer, ko se dan in noč poslavljata, včasih tudi zjutraj, doni ta rog kake četrt ure in se sliši precej daleč iz mesta. Prav tako se oglasi, če je pri ljubljanskih gospodih kakšna slavnost in če na dom spremljajo novo izvoljenega župana, mestnega sodnika, mestnega blagajnika in špitalskega mojstra. Stolp ima na vrhu hodnik, s katerega se ob enajstih dopoldne poleti skoraj vsak dan, večkrat pa tudi pozimi, oglasijo mestni stolpni čuvaji v svoji zeleni mestni opravi s tremi pozavnami in trobento ali kometom. Plačuje jih mesto kot dobre godbenike. Na tem stolpu zvoni vse dni v letu zjutraj ob sedmi uri, baje v spomin, ker je turški pesjan po obleganju mesta prav ob tem času sramotno odšel. Z velikim zvonom zvonijo v tem stolpu ob dveh velikih žegnanjih ali semnjih, prvega maja in na svete Elizabete dan, od dvanajstih opoldne do ene in potem na koncu vsakega semnja, ki traja štirinajst dni. — Ta stolp ima tudi uro, ki vsako uro na veliki zvon bije; čuvaj pri njej je dolžan, brž ko ta naprava uro naznani, da še enkrat na manjšem zvonu na roko uro odbije. To se godi predvsem zato, da se čuvaja spodobna pazljivost, občuti tako podnevi ko ponoči, zakaj njegova posebna dolžnost je paziti na ogenj. Ob taki nesreči tolče kar naprej po malem zvoncu in izobesi v tisto smer mesta, kjer je izbruhnil ogenj, podnevi rdečo zastavo, ponoči pa svetilko, da bi se brž razglasilo, kje in na kateri strani gori. To sredstvo uporabljajo v vojnem času tudi glede na sovražnika.

Tudi v skrajnem vzhodnem delu gradu je visok stolp; v njem stanuje drug čuvaj, ki mora paziti na vse nočne ure ter jih z udarcem na zvon naznanjati zgornjemu mestu. Če bi se pa zgodilo, da bi ta prednji čuvaj prej zagledal požar, opomni z udarcem na manjši zvon zadnjega Čuvaja; ta mora zdaj pozvoniti, razglasiti znani grozotni glas in izobesiti zastavo ali svetilko, kakor je pač dan ali noč.

Zidanje in popravilo obzidja in grajskih utrdb pripada mestnemu svetu in meščanstvu, stanovanje pa deželnemu glavarju. Ta pa že veliko let ne stanuje v gradu, temveč se, ker mu je bolj prikladno, drži v mestu. Sicer pa so v tem gradu imeli celo deželni knezi svoj dvor in sedež. Tako se je leta 1260. včasih mudil na Ljubljanskem gradu Ulrik, vojvoda koroški, ki je imel tedaj v svoji oblasti Gorenjsko in del Dolenjske. To potrjuje listina, ki je bila izdana na dan svetega Aleša spoznavalca v prid gornjegrajskega samostana, a določa njegove meje. Kot priče so podpisani: Otto von Landstrost, Griffo von Reuttenberg, Ulrich von Habsbach, Gebhard von Lilienberg, Herbard von Auersberg in tako dalje.

Leta 1515. so ta deželnoknežji grad oblegali puntarski kmetje in ga prav divje napadli. Tedaj je bil v gradu gospod Ivan Turjaški, deželni glavar kranjski. Toda ničvredni puntarji niso mogli nič opraviti; niso jih le pregnali, pustiti so morali tudi veliko mrtvih kot sad svojega hudodelstva.

Preden se poslovimo od gradu, hočemo obiskati še grajske ječe. Te so v nekaterih stolpih in vzbujajo zaradi strašne globine nemajhno grozo. Nekoč so bile namenjene predvsem za ujete Turke, a morali so jih z vrvjo spuščati vanje kakor v globok vodnjak. Zadnji gospod Ruebenberger iz Stenič na Koroškem, ki je, kakor pravi Megiser, preminil z rodom in imenom v ljubljanskem stolpu, je najbrž v eni teh ječ imel žalostno prenočišče in bedno smrtno posteljo. — Razen teh grozotnih ječ so še druge. Pred nekaj leti so nekega Plavca vrgli noter, ker je zagrešil velike pretepe in spopade. V ječi pa je sklenil zavezo s satanom in ta ga je po božjem dopuščenju ne le v ječi oprostil verig in voz, temveč mu tudi vse duri odprl ter ga pri belem dnevu spravil mimo vseh straž iz gradu. V prostosti pa se je odkrižal hudiča, se z vso vnemo spokoril k Bogu, začel bogaboječe življenje in ga šele pred nekaj leti spokorno končal v Ljubljani. Spominja se ga še veliko njih, ki so ga poznali kot ljubljanskega krčmarja. V njegovi ječi se še današnji dan vidi, kaj je hudič z njim nameraval, zakaj Plavec je vse lastnoročno načrtal, narisal in naslikal.

Toda dovolj o ječah. Zdaj gremo iz gradu spet na prosto, kjer nas prècej pod gradom na hribu pozdravlja lepa ravnina z ljubko in veliko lipo. Na tej planjavi postavijo topove (ki jih poleg drugih strelb dovolj najdeš na gradu), kadar jih nameravajo izstreliti. Izven grada se kaže na visoki grajski utrdbi nad Karlovškimi vrati tudi velik stolp, ki so ga hkrati s čuvajnico zgradili 1644. leta. Čuvaja, ki tu stanuje, plačuje mesto. Zaradi sovražnika in zaradi ognja mora stražiti vso noč in vsako uro zavpiti: »Čuvaj! čuvaj!« nato pa pozvoniti z zvončkom, a le ponoči, podnevi ne. — Na Ljubljanskem gradu, približno tam, kjer je zdaj velika smodnišnica, je bila v 1237. letu puščavnikova hišica; bogaboječ puščavnik si jo je sam sezidal ter v njej prebival.

Vrnimo se zdaj spet v mesto ter si oglejmo posvetna poslopja! Med temi je treba posebej omeniti palačo gospoda grofa Volka Engelbrehta Turjaškega, deželnega glavarja kranjskega. Zgrajena je v četverokotu in ima široko dvorišče. Sicer je le trinadstropna, vendar tako prostorno in koristno zidana, da more z lahkoto sprejeti tri knežje dvore pod streho. Pri vstopu moraš občudovati na vzvišenem prostoru vrt s pomarančami in citronami. Dalje najdeš tu imenitno knjižnico; ker je tako založena s knjigami, so jo morali povečati in napraviti prizidek.

Zraven knjižnice je lepa soba, polna redkosti, dragocenih umetnin in imenitnih posod; med temi je bila precej velika in iz samih novcev rimskih knezov sestavljena posoda, častitljiva ne le zaradi dragocenosti, temveč tudi zaradi starine. Tatinska pest pa jo je sunila ter jo odtegnila tej umetninski dvorani.

Poleg te palače je deželna hiša. Je tudi precej velika in ima razen prostorne dvorane še izredno veliko sobo, kjer so sodne razprave iri zborovanja. Precej nasproti te sobe je lepa kapela, posvečena svetem Ahacu; omenil sem jo na drugem mestu. To pa ni več stara deželna hiša. Ta še je leta 1511. pri takratnem strašnem potresu podrla, a leta 1524. je nesrečni požar na Novem trgu požrl les, pripravljen za novo zgradbo.

Mestno hišo so sezidali leta 1484. (ono na Starem trgu, kjer stoji danes kruharna, so začeli leta 1297.), a poslikal jo je umetniški čopič slavnega slikarja Antona Gericija, kakor se še dandanes vidi. Poleg slikarije tako slovitega mojstra sta še dva kamnitna kipa naravne velikosti, predstavljajoča Adama in Evo, v izvrstni obdelavi in po umetniških pravilih izdelana, tako da svojega mojstra hvalita ter izvrsten vzorec njegove umetnosti nudita. Oba kipa sta vzidana zgoraj sredi zidu, vsak na enem vogalu. Preprostemu človeku in popotnim rokodelskim pomočnikom je tale Eva znamenje mesta Ljubljane; zato jih vprašujejo, so li poljubili staro dekle tam pri mestni hiši.

Mesto Ljubljana ima tudi tri orožarne: cesarsko ali deželnoknežjo, deželno in meščansko. Dve sta na grajskem hribu, ločeni od drugih hiš in s potrebnim še precej založeni; tretja, meščanska orožarna, stoji med frančiškanskim samostanom in kapiteljskimi hišami na bregu Ljubljanice. V njej je vsakovrstno orožje, po starem načinu izdelano, in različni lepi topovi. Med njimi je eden, »piščalka« imenovan, ker kaže štiri cevi, lepo zložene na lafeti.

K javnim poslopjem spada tudi višji dacarski urad; stoji na Bregu in so ga kupili od Mahorčičev za 1280 goldinarjev. Za staro uradno poslopje so namreč izdali odlok, da je za ta urad docela neprikladno, ter so ga leta 1618. prodali kraljevega veličanstva dvornemu svetniku gospodu Bernhardinu Barbu. Dalje je v Ljubljani hiša za tehtanje, ki v njej vse blago stehtajo. Tudi ne manjka žitnica ali tako imenovana kruharna in ne skladišče soli. Za le-to so leta 1659. začeli zidati Čavlovo hišo. — Za ta javna poslopja je določenih šestnajst mercev soli in žita, ki je njih dolžnost, da merijo žito in sol. Ti ljudje zmerijo vse, kar se na trgu ali pod Trančo proda ali kupi. Mesto Ljubljana ima to svoboščino, da vsakdo, ki prinese prodajat sol na trg pa je tisti tržni dan ne more prodati, nima pravice, da bi jo odnesel, temveč jo mora spraviti v hiši, pred katero jo je prodajal, do drugega ali tretjega tržnega dne, tako dolgo, dokler je ne proda.

V mestu Ljubljani vidiš dva mosta: eden je pri Špitalskih vratih in po njem prideš v mesto, drugi ali tako imenovani zgornji most pa je sredi mesta, na obeh koncih natrpan z navadnimi štacunami in čevljarnicami; na mostu je na vsaki strani lep hodnik ali galerija, ki se po njej lahko sprehajaš in v vodo gledaš. Zgornji most so leta 1614. na novo postavili, je pa 19. februarja leta 1654. zaradi zanikrnosti nožarskega pomočnika zjutraj ob dveh popolnoma zgorel. S tem požarom so bili meščani močno oškodovani. Da bi to laže prenesli, so slavni deželni stanovi kranjski na prijazno prošnjo prispevali tisoč nemških tolarjev. Tako so po štirih letih, leta 1658. in v naslednjem 1659., most spet postavili v današnje stanje. K javnim poslopjem se dá šteti še ječa, ki ji splošno pravijo tudi Tranča in je sredi mesta, pri omenjenem mostu. Takoj pri mostu se začne visok, dolg in širok obok; pod njim imajo navadni kramarji in prodajalci sadja svoje štacune in razstavljajo svoje blago kupcem, ponoči pa rabi za bivališče straži. Nad obokom je prava mestna ječa za vsakovrstne zločince. Tukaj je največja ulica, zakaj tod mimo hodi vedno veliko ljudi sem in tja. Razen te ječe ima mesto še pri Vicedomskih vratih ob vodi stolp za poštene meščane, če zakrivijo majhne prestopke in se zaradi tega ne morejo smatrati za zločince. — Pod Trančo ali ječo mora vsako noč stražiti stražmojster in štirinajst čuvajev, ki so dolžni vsako uro po vsem mestu klicati ure v nemškem jeziku. Prav tako morajo preprečiti vse ponočne prepire, pretepe in podobno, storilce v pristojno ječo spraviti in vsak nemir udušiti in onemogočiti.

V mestu sta dva ogleda vredna vodnjaka, izdelana kar se dá umetniško iz marmora, ki po podzemeljskih ceveh speljano vodo s prijetnim šumom iz sebe bruhata. Eden stoji na Starem trgu; začeli so ga zidati leta 1655. in ga postavili 1656. pred gimnazijo očetov jezuitov. Drugi je na trgu pri mestni hiši in je bil postavljen tik pred prihodom njegovega cesarskega veličanstva Leopolda I. v letu 1660.

Od javnih in posvetnih poslopij se obrnimo k meščanskim hišam. Teh štejejo v mestu brez predmestij štiristo do petsto. Povečini so trinadstropne, redko dvonadstropne ali štirinadstropne, a skoraj nikoli enonadstropne. Pogosti požari so prebivalce izučili, da so zdaj skoraj vse hiše pokrili z opeko ter jih pred plamenom kar najbolje zavarovali. Večinoma so zelo čiste in čedno zidane, čeprav jih je med njimi nekaj, ki niso posebno prostorne.

Preširoke in včasih preveč na tesno postavljene hiše delajo ljubljanske ulice in ceste — kakih trideset jih je — nekoliko ozke. In oba trga, od katerih se prvi pri mestni hiši imenuje stari, drugi pri deželni hiši pa novi, nista posebno velika.

To bodi dovolj o legi in poslopjih mesta Ljubljane. Od tistih dob, ko so jo sezidali na vzhodnem delu reke, je noben sovražnik ni mogel premagati, kakor naj pozneje osvetle in dokažejo letopisi tega mesta.

DRUGI ODDELEK

REKA LJUBLJANICA IN

VOŽNJA PO NJEJ

APUSTIMO ZDAJ MESTO in si oglejmo reko Ljubljanico, ki je dala mestu današnje ime. Nekoč se je imenovala Nauportus, a ta naziv je izginil hkrati z Emono, kakor smo že zgoraj povedali. Nemško ime »Laybach« so dali reki zaradi njenega počasnega toka in mlačne vode, zato jo huda zima le poredkoma z ledom pokrije; od tod torej ima ime »Laybach«, tako rekoč »Leuer-Bach«. Vendar jo je izredni mraz kljub njeni mlačnosti leta 1653. zvezal od Podpeči do reke Ižice in isto se je zgodilo tudi 1687. leta, ko je reka bila zaradi hude zime še na dan spreobrnjenja svetega Pavla trda od ledu in torej še neplovna.

Ker smo o izviru na Vrhniki in njenem toku že v prvem delu razpravljali, se pri naši Ljubljanici pomudimo samo toliko, kolikor namaka obale mesta in predmestij.

Kako naj bi se Ljubljanica speljala okoli Gradu in grad z mestom Ljubljano utrdil ter s tem izsušilo močvirje med Ljubljano in Igom, o tem sta dva skušena stavbenika in vodna mojstra sestavila poročilo v juliju leta 1554 ...

Čeprav reka sama na sebi ni velika, ker nima padca in jo zgradbe v mestu Ljubljani tako rekoč zapirajo, zajezujejo in jo skoraj kakor jez ovirajo, je vendar do Vrhnike tako globoka, da se dá voziti po njej gor in dol z velikimi ladjami, ki nosijo po tristo centov blaga, zakaj tu v Ljubljani ni reka niti za minuto stopinje nižja ko na Vrhniki, čeprav sta ta dva kraja štiri milje narazen; to lahko potrdim z lastno skušnjo in merjenjem. Reka torej leži tako rekoč vodoravno. Omembe je še vredno, da sega plovnost reke le do izvira na Vrhniki, ne pa pod Ljubljano, ker preprečujejo to mlini, jezovi, otoki in vodne globine.

Močvirje, ki se razteza štiri milje v dolžino in tri v širino, bi se najlaže dalo izsušiti z umetnimi jarki kakor na Holandskem; tako bi se moglo spremeniti v najlepšo zemljo, tudi blizu mesta, kjer je voda zajezena. Čeprav bi tu voda morala nekoliko pasti, bi to prav malo znašalo, zakaj ves močvirnati svet leži skoraj vodoravno in bi torej reka tako in tako ostala plovna. Če namreč voda tako naraste, da se v Ljubljani za seženj nad navadno višino dvigne, stoji tri ali štiri milje naokoli kakor jezero. Tako bi se dal napraviti tu lep ribnik, ki bi obsegal tri milje. Sicer pa je nekoč že Wolffgangus Markovič, bivši deželni pisar na Kranjskem, izrazil svoje mnenje, kako bi se z umetnim kanalom skozi gorovje utegnilo izsušiti močvirje; svoj predlog je zajel v petnajst poglavij in ga spravil na papir ...

Da se pa spet vrnemo k reki sami in plovbi po njej, je treba omeniti, da vozijo po njej dvoji čolnarji, razdeljeni v dva ceha, veliki in mali čolnarji. Veliki so nastavljeni na velikih ladjah za prevoz trgovskega blaga, mali pa prevažajo samo osebe in drobno blago, a njih čoln je iz izvotljenega drevesa.

Velike tovorne ladje spadajo pod cesarski višji dacarski in vodni urad glavnega mesta Ljubljane. Vodi ga s cesarskim najmilostivejšim dovoljenjem višji dacarski prejemnik in temu dodeljeni priglednik. Njuno predstojništvo je slavni notranjeavstrijski dvorni urad v Gradcu. Pod višji dacarski urad spada še enajst podružnih uradov na Kranjskem, ki mu morajo vsi oddajati svoje račune in dohodke. Omenjeni urad ima sedem velikih tovornih ladij za večje železno blago, od katerih nosi vsaka devetdeset tovorov, ali tristo centov. Cesarska blagajna, ki je te ladje zgradila, vzdržuje na vsaki ladji mojstra in pet hlapcev; redno plačo ima samo mojster, a za vsak prevoz blaga tja in nazaj se plača 1 goldinar in 48 krajcarjev od ladje. Nadzorstvo nad ladijskimi mojstri in hlapci, ki jih je vsega petdeset, in nad drugimi (ki imajo v Ljubljani 30, na Vrhniki 60, na Igu 30, v Loki 30 in Podpeči tudi 30 majhnih ladij) ima samo višji prejemnik; le-ta je njihova nadrejena oblast. Zato ima pravico, če ta ali oni umre, ljudi nastavljati, a jih tudi pri življenju odpuščati, če se preveč pregreše. Višji dacarski prejemnik izdaja omenjenim čolnarjem tudi dovoljenje za nabiranje želoda s hrastov, rastočih ob Ljubljanici od Ljubljane do Vrhnike, štiri milje daleč; izdaja jim ga za majhen denar in kakor je želod obrodil, dobro ali slabo.

Za čolnarje na Ljubljanici je ljubljanski mestni svet meseca maja leta 1092. razpisal tri nagrade: prvič tovor vipavca, drugič tri vatle suknà in tretjič par nogavic. Za dosego prve nagrade se je moral čolnar, stoječ spredaj na čolnu, ki sta ga gnala dva druga, z dolgim drogom zaganjati v nasprotnika; kdor je nasprotnika v vodo vrgel, je moral spet z drugim poskusiti, a tisti, ki je nazadnje obstal ter se na premcu obdržal, je odnesel vipavca kot plen in darilo. Za drugo in tretjo nagrado pa so določili cilj. K temu so morali hiteti v majhnih ladjah in, kdor je prvi prispel na cilj, to je k mostu, kjer je viselo sukno in nogavice, je odnesel obešene dragotine.

Čeprav Ljubljanica sama po sebi ni velika, je vendar često narasla do presenetljive višine. Tako se je jeseni leta 1190. zaradi tri tedne trajajočega dežja tako razlila, da so se morali po vsem mestu s čolni voziti. Na mnogih krajih se je dvignila voda do zgornjih oken in za mesto je nastala nepopisna škoda. Nič manjša ni bila škoda leta 1537., ko je bilo treba iz nekih hiš skozi zgornja okna stopati v ladje. Dà, leta 1589. je Ljubljanica zaradi stalnega dežja in snega tako narasla, da je na večer o vseh svetih odnesla veliko hiš in ljudi v njih do Brega, kjer so jih rešili.

Toda dovolj o škodi, zakaj korist te reke presega njeno škodo. Ljubljanskim prebivalcem nudi veliko zabave, ker se v poletnem času zvečer po večerji vozijo z vsakovrstno godbo sem ter tja po njej; reka se plazi milo in tiho ter ne moti s šumenjem ubranih zvokov. Vendar je to sladko veselje bilo leta 1631. nekaterim zasoljeno: tri sluge gospoda grofa Altheima, komornik, tajnik in kuhar, so namreč utonili, ko so se hoteli udeležiti take zabave. Pokopani so pri frančiškanih v križnem hodniku pred kapelo.

Preden se docela poslovimo od Ljubljanice, moramo še poročati, da biva v njej strah, imenovan povodni mož, in da se večkrat ponoči prikaže. Tako je znan, da ve vsak čolnar in ribič na Ljubljanici kaj o njem povedati. Po splošnem pripovedovanju je nekoč tudi pri belem dnevu stopal iz vode in se prikazoval v človeški postavi. Tako se je leta 1547. prvo nedeljo v juliju pojavil kot lepo opravljen, zal in postaven mladenič na Starem trgu pri vodnjaku, kjer je bila zbrana vsa soseska ter se s poštenim plesom razveseljevala. Prijel je deklico Uršulo Šeferjevo, se z njo precej seznanil, naposled mimo stiškega dvorca proti reki zaplesal ter z njo vanjo skočil. O tej pustolovščini bo obširnejše poročilo v letopisih. Odkar so reko večkrat blagoslovili, pa ta strah bolj miruje. Vendar bi se o njem dala napisati debela knjiga, kakor je storil Praetorius o šleskem strahu Libercunu, ko bi človek hotel popisati vse, kar ljudje pripovedujejo.

Večini pripovedk je, mislim, precej dodanega, a ko sem pred kakimi štiriintridesetimi leti še študiral v Ljubljani, sem vendar z lastnimi očmi videl tole: Nekoč se je meščan z imenom Šmajdler ponoči vračal domov z ženitovanja in čisto sam šel mimo tako imenovane kruharne. Noč je bila jasna in svetla. Kar se vzdigne iz vode mož v črnem dolgem plašču, stopi k Šmajdlerju, ga odpelje k reki in ga tam sune v vodo, ki je prav takrat bila precej visoka. Ker pa se je Šmajdler prijel za potapljalko (kjer peke v vodo potapljajo, če premajhne hlebe pekó) in na pomoč klical, je brž pritekla straža, rešila nekoliko vinjenega Šmajdlerja iz nevarnosti in ga potegnila iz vode. Tedaj je strah naglo planil v vodo.

Kaj je treba soditi o tem strahu, se da lahko uganiti. Čeprav ne gre zanikati, da so v morjih in drugih vodah človeku podobna bitja nad in pod zemljo (to bi se z neštetimi zgledi dalo dokazati in si tega nihče ne bo upal zanikati razen tistega, ki je v zgodovini docela neizkušen), vendar ni mogoče uvrstiti mednje ljubljanskega povodnega moža ... Vsa ta vodna bitja niso človeku sovražna, temveč se z njim le norčujejo. V tem se razlikujejo od ljubljanskega povodnega moža; bolj po pravici bi se le-ta dal šteti med hudičeve strahove kakor med vodnarje ...

TRETJI ODDELEK

CERKVENA POSLOPJA, KAKOR CERKVE,

SAMOSTANI IN BOŽJE HIŠE

MESTA LJUBLJANE

OKAZALI SMO POSVETNA poslopja mesta Ljubljane, sedaj se obrnimo k cerkvenim! Ta so vsa posvečena rimskokatoliški veri, ker je po uničenju evangeljske edino in samo ta dovoljena. Štejejo jih pa v mestu in njegovih predmestjih trinajst, namreč tale: 1. Stolno cerkev svetega Nikolaja, 2. jezuitsko cerkev svetega Jakoba, 3. Marijino cerkev v nemški hiši, 4. cerkev Marijinega vnebovzetja pri frančiškanih, 5. špitalsko cerkev svete Elizabete, 6. na Bregu cerkev svetega Lovrenca, prej svetega Fridolina, 7. cerkev svetega Florijana na Starem trgu, 8. cerkev svetega Jurija na Gradu; te so v mestu; 9. avguštinsko cerkev svete Marije Lavretanske, 10. diskalceatsko cerkev svetega Jožefa, 11. kapucinsko cerkev svetega Janeza Evangelista, 12. nunsko cerkev svetega Mihaela ali Matere božje, 13. župno cerkev pri svetem Petru.

Stolnica svetega Nikolaja je nekoč bila podružnica. Sezidali so jo čolnarji in ribiči, ki so takrat prebivali v tem kraju, a so potem, da bi kanoniki prostor imeli, šli na drugi breg ter si tam postavili svoja bivališča, kakor se še danes vidijo. — To cerkev je hkrati z Elizabetino cerkvijo upepelil požar, ki je nastal pod večer 27. junija 1386. leta, sčasoma pa je spet zrasla do današnje velikosti. Stavba sama po sebi je stara, vendar precej velika, ker je vedno kaj zraven prišlo; tako so pred ne bogve kako davnimi leti na novo sezidali kor, a leta 1613. vzdignili in na novo pokrili stolp. Za popravilo stolpa so prispevali ljubljanski gospodje petsto goldinarjev. Cerkev se ponaša z mnogimi oltarji. V velikem oltarju je lepa podoba, ki jo je napravil beneški kavalir Libri; zaradi svoje umetnosti je zelo znamenita. Tu imajo vsi cehi in rokodelci svoja bandera. Tudi počiva tukaj telo svetega Vitala; ni pa znano, v katerem letu so ga prinesli iz Rima v Ljubljano. Njegov god praznujejo vsako leto 3. oktobra in izpostavijo njegove ostanke na velikem oltarju ...

Stopimo do jezuitske cerkve! Precej pred njo in kolegijem naletimo na kip ali podobo naše ljube Gospé. To umetnino so dali napraviti slavni deželni stanovi na lastne stroške. Z delom so začeli v mesecu marcu leta 1680., ko so skopali temelje. Vse je izdelano iz lepega, na različne načine zglajenega marmora. Steber sestoji iz pisanega redkega marmora v enem kosu, glavič ali napustek pa kaže genueški beli marmor. Podstavek in steber je napravljen po mojem načrtu. Na spodnjih štirih podstavkih vidiš naslednje štiri podobe iz trdega sivega ali belega kamna: 1. svetega Jožefa, 2. svetega Leopolda, 3. svetega Ignacija in 4. svetega Frančiška Ksaverija. Zgoraj na stebru pa se blešči iz enega kosa vlita podoba Matere božje; dal sem jo po svoji iznajdbi oblikovati, upodobiti in odliti ter sem stalno zraven bil. In sicer sem uporabljal za oblikovanje umetnika Volka Weisskirchnerja, kiparja v Solnogradu, za ulivanje pa ljubljanskega zvonarja, pred kratkim umrlega Krištofa Schlaga. Tako je bila podoba hkrati s kroglo ulita tu v Ljubljani v livarni pred Karlovškimi vrati leta 1681. dne 16. decembra ponoči med enajsto in dvanajsto uro srečno in brez napake v enem samem, osem čevljev visokem kosu, a postavil jo je v naslednjem 1682. letu dne 27. marca, ki je takrat padel na veliki petek, od slavnih deželnih stanov najeti zidarski mojster Marcello Genovese.

Prècej pri kipu je jezuitska cerkev, ki bomo o njej le malo poročali, ker se je to že drugod zgodilo. Vendar je treba vedeti, da je šentjakobska cerkev nekoč pripadala avguštincem; leta 1553. pa je francoski Johannes Primosis, provincialni vikar in prior reda svetega Avguština na Reki, izročil in odstopil cerkev in samostan svetega Jakoba (ki so ju avguštinci dobili leta 1494., ker so zaradi večkratnih turških vpadov na Kranjsko in napadov na Ljubljano popolnoma podrli njihov samostan pred Špitalskimi vrati in cerkev svetega Martina in svetega Janeza Krstnika hkrati z več drugimi hišami) njegovemu cesarskemu veličanstvu Ferdinandu I. pod določenimi pogoji in proti prepustitvi nekaterih davščin. To cerkev so pozneje podrli, ker je bila precej tesna, a njegovo cesarsko veličanstvo Ferdinand II. jo je dal leta 1597. očetom jezuitom. Odtlej je zrasla do današnjega obsega; zaradi njene lepote in mičnih novih oltarjev je na pogled prav čedna. Za zidavo cerkve in kolegija pa so slavni deželni stanovi kranjski dostikrat in nekateri krat prav veliko prispevali, tako v letu 1611. samo za zidavo cerkve 2000 goldinarjev ...

Takoj nasproti cerkvi je lepi in prostrani kolegij (ali nova šola) z velikim avditorijem, kjer vidiš umetelni in spremenljivi teater ali oder; vse to so dali postaviti pred nekaj leti slavni deželni stanovi kranjski. Študij sega tu do šeste šole ali retorike in tukaj imajo tudi casus. Poleg nove šole je tudi stara, splošno seminar imenovana. Tu imajo gospodje očetje jezuiti učence ali študente na hrani; le-ti goje poleg študija tudi vsake vrste instrumentalno in vokalno glasbo ter se najbolje vzgajajo ...

Po našem prej zabeleženem vrstnem redu sledi cerkev nemškega reda. Sezidana je po starem načinu na razpalem obzidju stare Emone v obliki križa. Ni znano, kdaj so ji položili temelj ...

Sedaj pridemo k frančiškanski cerkvi. Tu je leta 1073. bogat trgovec z imenom Peter Baldavec ustanovil cerkev svetega Filipa in jo bogato podprl. Začeli so jo zidati v mesecu maju tistega leta. Zdaj pa je ni več, na njenem mestu pa stoji frančiškanska cerkev. Vendar ta cerkev ni pripadala takoj, ko so jo sezidali, očetom frančiškanom de observantia kakor dandanes, temveč očetom minorum conventualium. Začeli so jo zidati pod vlado cesarja Ruperta leta 1403. in jo imenovali po Marijinem vnebovzetju; dokončali so jo v letu 1412., kakor se kaže na oboku v koru; tu je slikar pri preslikavanju pomotoma namesto 1812 postavil številko 1012, a v starih časih je 8 pomenilo toliko ko 4. Ko pa je gospod Viljem Turjaški, kranjski deželni glavar, videl, da je samostan očetov minorum conventualium blizu prepada, da je red ali disciplina padla, da so dohodke pobrali in da je v njem le pet bratov, včasih le štirje, je zaprosil njegovo cesarsko veličanstvo Friderika in s provincialom minoritov dosegel, da so v ta samostan postavili brate de observantia. Nato je na svoje stroške popravil cerkev in samostan ter dobil dovoljenje in potrditev od papeža. Pravijo pa, da so frančiškansko cerkev sezidali še za življenja svetega Frančiška.

Leta 1575., ko se je lutrska vera v Ljubljani precej razširila, so tudi frančiškanom ušli dohodki, ker so se evangeljski branili miloščino dajati. Zato je v samostanu bilo čedalje manj bratov, tako da je leta 1596. bil v njem komaj eden ali dva. Zategadelj so dali samostan gospodom patrom jezuitom, ki so prav tedaj prišli v Ljubljano. Le-ti pa se niso dolgo mudili v njem, temveč so se nastanili v cesarskem špitalu pri svetem Jakobu, špital pa so prestavili v ta samostan. Ko pa so se časi spet spremenili ter je vsa Ljubljana spet prestopila v rimsko cerkev, so tudi očetje frančiškani spet prišli in ostali do danes lastniki svojega samostana ...

Za frančiškansko cerkvijo pride, po vrsti cerkev svete Elizabete, staro poslopje poleg meščanskega špitala in Špitalskih vrat. To cerkev in cerkev svetega Nikolaja je leta 1386. upepelil požar, nastal v Fridolinovi hiši pred mestom.— Leta 1564. je kuga tako divjala v Ljubljani, da je večina prebivalcev zapustila mesto ter bivala v majhnih kočah po bližnjih hribih. Ko je bolezen ponehala in so se ljudje vrnili v mesto, so takratni evangeljski plemiči in meščani zasegli Elizabetino cerkev ter poklicali Trubarja, ki je bil pobegnil v Tübingen. (To je bil bivši kanonik in, ko je v cerkvi svetega Nikolaja pridigal ter odobraval poroko duhovnikov in obhajanje v obeh podobah ter se tudi poročil s svojo gospodinjo, so ga zaradi evangeljskega mišljenja pregnali.) Brž ko je prišel, je začel pridigati in ustanavljati šole. Toda ko so lutrsko vero spet pregnali iz Ljubljane, so leta 1601. ljubljanski meščanje vrnili špitalu ustanove, ki so jih evangeljski uživali, izbrali Elizabetini cerkvi kaplana in jo na novo dali posvetiti po škofu Tomažu ...

Pri cerkvi svete Elizabete je tudi meščanski špital. Ima pa Ljubljana dva špitala, cesarskega, ki je bil prej pri jezuitski cerkvi, a je zdaj blizu frančiškanov in nima cerkve, ter meščanskega s pripadajočo cerkvijo svete Elizabete ...

Šesta cerkev, ki bi jo bolje mogli imenovati kapelo, je na bregu Ljubljanice, posvečena svetem Fridolinu. Ker pade njena posvetitev na svetega Lovrenca dan, ji splošno pravijo cerkev svetega Lovrenca. Njen ustanovitelj je bil Henrik Sentauer, njegova sestra pa je ustanovila pripadajočo kaplanijo ...

Sedma je cerkev svetega Florijana na Starem trgu. Sezidana je bila leta 1672. nekaj od soseščine, ki je leta 1660. docela pogorela, nekaj z miloščino (tudi slavni deželni stanovi so prispevali dvesto goldinarjev) kot zaobljuba za odvrnitev nadaljnjih požarov, stolp pa, ki je zelo lep in velik, je bil ves sezidan na stroške mestnega sodnika, gospoda Gabrijela Ederja, in okrašen z uro, ki bije. In 7. julija omenjenega leta je njegova knežja milost ljubljanski škof Jožef po procesiji od stolne cerkve položil prvi temeljni kamen, v katerem je srebrna in pozlačena plošča z vdolbeno pisavo na obeh straneh. Temeljni kamen leži na evangeljski strani sprednjega oltarja; tu je njegova knežja milost brala ob spremljavi glasbe in pontificalibus tiho mašo, zbranemu ljudstvu pa je imel slavnostni govor kapucinec pater Alojzij.

Osma je cerkev svetega Jurija na Gradu; omenili smo jo že, ko smo preiskovali lego gradu.

Teh osem cerkvá je v mestu. Zdaj pa prestavimo pero v predmestja in si tu najprej oglejmo avguštinsko cerkev svete Marije Lavretanske. Preden pa pogledamo današnjo cerkev, ozrimo se na nekdanjo avguštinsko, ki jo je leta 1366. pred Špitalskimi vrati pri stari cerkvi svetega Martina ustanovil in z zadostnimi dohodki preskrbel grof Celjski, deželni glavar kranjski ... Ker pa so Turki večkrat prihajali v Ljubljano in močno opustošili cerkev svetega Martina in svetega Janeza Krstnika hkrati z avguštinskim samostanom, so leta 1494. ta samostan s cerkvama docela porušili in zemljo potlačili, da se dedni sovražnik ne bi skrival za zidovjem; takrat so avguštincem prepustili cerkev svetega Jakoba, ki je zdaj, kakor je bilo javljeno na prejšnjih listih pri cerkvi svetega Jakoba, v posesti gospodov očetov jezuitov.

Leta 1628., dne 18. maja, je ljubljanski škof Tomaž blagoslovil cerkev, ki so jo vrnivši se očetje avguštinci na novo sezidali sicer ne na starem prostoru, temveč na drugi strani ceste v smeri proti kapucinom. Toda komaj je bila stavba končana, je požar, ki je nastal 11. februarja 1629. leta pred Špitalskimi vrati ter uničil šestindvajset hiš, požrl tudi to novo poslopje. Leta 1640. sta ga spet začela zidati in ga dozidala do današnje oblike gospod Konrad baron Russenstein in njegova žena Felicitas, rojena Raab, s podporo veliko tisoč goldinarjev ...

Pred Špitalskimi vrati je na lepem kraju deseta cerkev bosonogih avguštincev z imenom svetega Jožefa, ženina presvete Device Marije. To je prva cerkev, ki pade v oči popotnikom, prihajajočim iz Nemčije, ter jih razveseljuje z imenitno stavbo ...

Pred Vicedomskimi vrati najdemo enajsto, namreč kapucinsko cerkev. Zanjo je leta 1607. gospod Tomaž Hren, ljubljanski škof, položil prvi temeljni kamen; posvetil jo je 7. septembra 1608. leta, 14. nedeljo po binkoštih, na čast Jezusa, sinu živega Boga, ki je za nas na križu trpel, Marije, njegove deviške matere, in svetega Janeza apostola in evangelista. Pri posvetitvi je bilo s Koroškega, Štajerskega in Kranjskega kakih petsto bander in 20.000 oseb, ki so šle v procesiji.

Samostan je ustanovil Ferdinand, avstrijski nadvojvoda in daroval zemljišče, ki je sicer spadalo k deželni vicedomski hiši, da so na njem sezidali cerkev in samostan; nekoč namreč je bil ta prostor velik, k vicedomski hiši spadajoč vrt. V samostanu je velika dvorana; v njej se je ta red večkrat zbiral in se še zbira. Tako je bil leta 1682. v ljubljanskem samostanu štirideseti provincialni kapitelj.

Cerkev svetega Janeza ima v vélikem oltarju prelepo podobo od umetniške roke slavnega slikarja Palme. Na veliki petek leta 1617. je prvič šla od tod procesija skozi vse mesto. Odtlej imajo ta obhod na veliki petek vsako leto, a plačuje ga bratovščina Odrešenika sveta iz tropenauske ustanove. Da bi videli ta obhod, se zberejo ljudje, ki prebivajo več milj od mesta, a tujci ga hvalijo, da niso skoraj nikjer videli tako lepe, pobožne in dolge procesije. Obhod je ponoči z neštetimi plamenicami in baklami; pri tem prikazujejo vse Kristusovo trpljenje in razne zgodbe iz starega in novega zakona. Vse to nesejo in vozijo ali pa kažejo pobožnim gledalcem peš ali na konjih. Pri tem obhodu je tudi mnoga disciplinantov ali flagelantov, kise sami bičajo, mnogo takih, ki vlečejo velike križe, mnogo puščavnikov in podobnih ...

Dvanajsta cerkev je nunska cerkev pred Špitalskimi vrati blizu diskalceatskega samostana. Nune so iz reda svete Klare. Samostanu so položili temeljni kamen leta 1648 ...

Zadnja in trinajsta je župna cerkev pri Svetem Petru. O njej smo že poročali pri opisu fará ...

Po tem ogledu ljubljanskih cerkvá hočemo obiskati še druge posvečene kraje in molilnice v Ljubljani in izven nje. Leta 1653. je gospod Janez Andrej Stemberški, ljubljanski prošt, dal postaviti v ljubljanskem samostanskem predmestju stebre in najznamenitejše prizore iz Kristusovega trpljenja, a v cerkvi svetega Štefana, ki je pol ure od mesta, sezidati božji grob. Sem hodi zlasti ob petkih in v postu veliko pobožnih ljudi in mnogi vlečejo na rami velike križe tja in spet nazaj ...

Pridige so v stolni cerkvi, pri jezuitih, kapucinih, avguštincih in tako dalje ob nedeljah in praznikih dopoldne, in sicer pri oo. jezuitih dve, kranjska in nemška. Vsako nedeljo popoldne pa je pri njih krščanski nauk, da se otroci pouče v rimskokatoliški veri. Pri kapucinih in frančiškanih je popoldne kranjska, dopoldne pa nemška pridiga. V postu pa lahko poslušaš pod večer kranjske in nemške pridige dan za dnem, razen v nedeljo.

In to bodi dovolj o cerkvenih stavbah in opravilih mesta Ljubljane.

ČETRTI ODDELEK

MESTNI SVET, MEŠČANI IN

SVOBOŠČINE MESTA LJUBLJANE,

HRANA IN OPRAVILO

LJUBLJANI JE SICER več vrst oblasti, kakor smo na raznih mestih poročali; da pa ne bi kakor oni citraš vedno po eni struni brenkali, jih tokrat ne bomo navajali in ponavljali, ampak se bomo zadovoljili z mestnim svetom ljubljanskim. Mestni svet sestoji iz dvanajstih oseb, ki jih meščani izvolijo do smrti izmed najbogatejših in najrazumnejših. Izmed teh jih izberejo vsako leto še štiriindvajset in to se imenuje zunanji svet. Notranji svet zunanje svetovalce po svoji volji preizkusa, odstavlja in spet nastavlja, dokler ne izbere primernih, da nadomesté primanjkljaj v dvanajstorici. Iz dvanajstorice se z večino glasov volita župan in mestni sodnik, in sicer tako, da župana sami potrjujejo (čeprav bi se le-ta vsako leto s ponovnim pritrdilom izvolil za tretje, četrto ali peto leto), volitev mestnega sodnika pa prepuščajo prosti izbiri ljudstva.

Ljudstvo ali občino predstavlja sto in en mož — od teh je treba odšteti svetovalce — in ti pridejo na dan svetega apostola Jakoba v mestno hišo ter izberejo z večino glasov enega izmed dveh, ki jim ju predlaga notranji svet iz svoje srede. Če jim nobeden od obeh ni všeč, mora svet dva druga izbrati, dokler ne pride takšen, ki njihovi izbiri ustreza. Navadno opravlja mestni sodnik svojo službo dve leti, prav redko tri leta in še redkeje samo eno leto.

K razpravam, ki jim predseduje mestni sodnik, pritegnejo nekatere svetovalce iz notranjega in zunanjega sveta. Tu sodijo in poravnavajo prepire, razprtije, svaje, tatvine meščanov in kar se med to in ono stranko takega primeri. Če se zgodi, da ta ali ona stranka ni zadovoljna z razsodbo, more apelirati na vicedomski urad. Vendar velja pri dobrih meščanih za sramotno, da bi se spori v nedogled vlekli in se pravde končale s smrtjo ene stranke.

Nekoč je imel svet posebno obleko: dvanajstorica notranjega sveta se je oblačila v škrlat, kakor delajo beneški plemiči še dandanes, drugi pa v črne talar je, kakor se dá dognati nekaj s starimi podobami, kjer so tako naslikani, nekaj z osebami, ki so slišale od ljudi, ki so to nošo sami še videli ...

Preden odtegnemo pero od mesta Ljubljane, si moramo še nekoliko ogledati njen grb; vsebuje bel stolp, ki na njem sedi zelen zmaj (ali tudi krokodil). To utegne meriti na tistega zmaja, ki ga je premagal Jazon, ustanovitelj našega mesta; in to je podoba budnosti.

Oglejmo si še prebivalce mesta Ljubljane! Stalno stanuje v njej najimenitnejše plemstvo, zlasti pa take osebe, ki so v deželni vladi, kakor deželni glavarji, deželni upravitelji, vicedomi, predsedniki deželnega odbora in tudi odborniki sami, poleg tega še drugi, ki imajo po svojem opravilu plemiški ugled, kakor deželni uradniki, doktorji prava in zdravilstva, sekretarji in pa drugo. Mesto je v zadnjih petdesetih letih glede krasote poslopij, števila prebivalcev in, da po pravici povemo, tudi glede sijaja znatno napredovalo; v začetku tega stoletja so se videle kake štiri kočije, zdaj jih štejejo petdeset.

Med znamenite odlike mesta je treba šteti tudi to, da. je rodilo v zadnjem stoletju tri kneze rimskega cesarstva in visoke cesarske in kraljevske državne ministre; čeprav iz različnih družin in hiš, so izšli iz ene same ulice, ki leži kakor trikot nasproti deželni hiši. To so gospod Ivan Ulrik, knez Eggenberški, Ivan Vajkard, knez Turjaški, in Ferdinand, knez Portia. Vsi trije imajo imenitna posestva na Kranjskem, a dva izmed teh brez dvoma priznavata Kranjsko za svojo domovino.

Razen visokega plemstva in deželnih uradnikov stanujejo v Ljubljani meščanske družine in veliko preprostega ljudstva, tako da biva v eni sami hiši, ki še ni posebno velika, po tri, štiri, dà, celo pet do šest družin. Večji del meščanov pa so tujci in redko se dá v eni družini šteti do tretjega rodu, nekaj zato, ker gredó spet kam drugam ali jih pritegnejo v višje službe, nekaj zato, ker nekateri kmalu pomró. Od tod pride, da živijo med seboj tako rekoč v enem ovčnjaku Kranjci, Štajerci, Korošci, Hrvati, Italijani, Tirolci, Bavarci, Saksonci, Franki, Švabi, Šlezijci, Moravci, Čehi, da, celo Danci, Pomorjanci, Holandci in Francozi, tako da obstoji tretji del meščanstva iz tujcev. Vendar imajo skoraj vsi iste navade, ki se ujemajo z nemško vrlino. In čudno je, da zapaziš v mestu, ki je tako bogato z vinom, malo sporov in prepirov. To je treba pripisati čuječnosti oblasti; ker jih je več, skuša druga drugo prekositi v čim večji pazljivosti. S tako pametno skrbjo mnogih se preprečijo vsi prepiri.

Število meščanov pa ne znaša več ko petsto mož. Vendar je v sili mogoče oborožiti od različnih prebivalcev tri do štiri tisoč mož.

[To bo treba razumeti le glede meščanov in prebivalcev mesta, a kar stanuje v predmestjih, najbrž ni vračunano, zakaj v nekem latinskem popisu, ki mi ga je poslal gospod glavni avtor, sem bral, da stoji v notranjosti mesta nad petsto hiš; če bi tedaj sešteli prebivalce mesta in obsežnih predmestij (vštevši ženske in otroke), bi se vsota vseh duš utegnila dvigniti na dvajset tisoč. Erazem Francisci.]

Meščani imajo iz svoje srede izvoljenega stotnika, ki je po navadi zaslužen in upokojen župan; zaradi samega naslova dobiva tudi sto goldinarjev plače. Poleg mestnega stotnika sta še dva poročnika in trije praporščaki, ki imajo pod svojo zastavo tri čete; vsak meščan v teh četah mora biti dobro oborožen.

Trgovina je v tem mestu živahna, posebno ker leži tako rekoč v središču različnih dežel in se blago v tri smeri lahko deli, oddaja in od tod spet dobiva. V Italijo dobavlja naše mesto železo, volno, žito in živino, a dobiva za to svilo, sukno, sol, dišave in morske poslastice. Na Hrvaško pošilja Ljubljana isto blago in dobiva zanje kožuhovino, živino, med in podobno. V Gorenjo Nemčijo ali na Solnograško in Bavarsko pošilja vsako leto veliko stotov medu za pripravljanje medice, zakaj naša dežela ga ima na pretek ter ob preobilici vina lahko pogreša med in iz njega narejeno medico; razen tega pošilja tudi italijansko blago, slastna vina, živo srebro, baker in tako dalje, a dobiva volno, ustrojeno usnje in drugo v gospodarstvu prepotrebno blago.

Odkar je Turek premagal Kandijo, je nastala za naše mesto, ki je živahno trgovalo z njo, velika škoda, zlasti za klobučarje, saj so s klobuki, kapami, kučmami in podobnim skoraj vso kraljevino zala gali. Tudi s premago Kaniže je roparski Turek napravil neizmerno škodo ljubljanski trgovini z Ogrsko.

Nekoč je imela Ljubljana pred Kloštrskimi vrati na Poljanah papirnico in pred Nemškimi vrati v Trnovem steklarno; obe pa sta šli pozlu. Pred nekaj leti so italijanski trgovci tukaj začeli izdelovati žamet, tercenel, trakove in podobno svilnato blago in ponujali veliko platna, tkanega na damastni način. V Ljubljani izdelujejo tudi veliko vrst nizozemskih in beneških čipk; razpošiljajo jih v razne dežele, a raznašajo jih daleč naokoli posebni kramarji. Pred nekaj leti so začeli sejati tudi prekoristni tobak; uspeva precej dobro, da lahko pričakuje mesto veliko korist od njega.

Drugi meščani, ki ne trgujejo, se živé z delom svojih rok in takih je zelo veliko ... Ostalo preprosto ljudstvo dela za dnino; sem gredo vozniki, oslarji, izposojevalci konj, ki dajejo konje za vsakovrstna popotovanja, brodarji, ribiči, drvarji, sli, težaki, vrtnarji in podobno.

Jedi in hrane ima Ljubljana kakor druge, nemške dežele. Jedila dobiš za majhen denar, če hoče dninar porabiti groš, ki ima dvajset beličev, ima hrano za en dan; z delom enega dne pa zasluži štiri do pet grošev. Bogataši se razveseljujejo tudi s slaščicami; zlasti je veliko italijanskih poslastic. Tu lahko uživaš dvojno poletno sadje, kar je v drugih deželah nenavadno. Ker mejijo namreč Notranjska, Kras, Vipava in Istra ob Italijo ter uživajo isto dobro sonce ko ta dežela, dozoreva tu sadje prej ko na Gorenjskem in okoli Ljubljane. Ko je torej vipavsko sadje, ki ga z najprijetnejšim okusom v pol dnevu in noči prinašajo v Ljubljano, minilo, začne tukajšnje šele zoreti. Zato imajo dobri prijatelji navado, da si pošiljajo sadje v zameno. In poleti lahko raznovrstno sadje hkrati na isto mizo postaviš: češnje, hruške, smokve, jabolka, marelice, breskve in grozdje, kakor smo že prej nekje drugje povedali. Pozimi prinašajo v Ljubljano ostrige in razne ribe za nizko ceno; te obilno nadomeščajo pomanjkanje poletnih jedi. Pred leti je neki plemič v Ljubljani kupil sveže, iz Trsta prinesene ostrige, ki jih tedaj v Trstu ni bilo mogoče dobiti. Ko je po vrnitvi pri vseh, ki so jih videli, zbudil povpraševanje, kje neki je staknil poslastico, ki je zdaj ni dobiti, je odgovoril: »Kdor želi pri nas ujete ostrige jesti, mora popotovati v Ljubljano in jih tam kupiti.«

Živila pripeljejo kmetje v Ljubljano vsak teden dvakrat, ob sredah in sobotah. Tedaj vidiš na trgu takšno množico ljudi, da daleč presega število ob sejmih. Semnjev imajo Ljubljančani na leto pet: na dan spreobrnjenja svetega Pavla, na dan svetega Filipa in Jakoba, svetega Petra in Pavla, na dan povišanja križa in svete Elizabete. Takrat se zbere tolikšna množica, da ne moreš brez velike težave čez trg.

Ker smo omenili jedila, dodajmo tu še kaj o zraku, za naše življenje prepotrebni stvari. Nekateri, ki so preveč razneženi ali pa nimajo prave skušnje, ga po krivici obtožujejo: Merian in Bleau, ta v svoji Kozmografiji, oni pa v Topografiji, ga imenujeta nezdravega, čeprav brez vzroka. Svojo trditev utemeljujeta z meglo, ki jeseni in pozimi zatemnjuje zrak. Res moram priznati, da često v začetku zime in ob koncu jeseni debele megle nad Ljubljano kalijo zrak, vendar ta megla ni brez koristi, zakaj jesenska zori turščico, zimska pa je zdrava in, če je zjutraj padla, zjasni opoldne nebo.

Kljub megli, ki pa se ne pokaže vsak dan, dosežejo nekateri veliko starost; doseglo bi jo še več ljudi, ko bi jim prekomerna pijača tega ne preprečila. So zgledi, da so možje petdeset let zakonsko živeli z ženo, z njo drugič svatovali in še nekaj let živeli; če se ne motim, so imeli štiriindvajset otrok, a žena, ki je prav tako dolgo prebila v zakonu, je doživela osemdeseto leto. Vendar se ni slišalo, da bi se ti kdaj tožili na meglo. Povzroča pa meglo mlačnost in počasnost reke, ki teče skozi mesto. Tudi če je precej huda zima, se ta ne da ukleniti, razen z najostrejšim mrazom. Vlažni zrak je drugače zdrav za jetične; zato redko najdeš takega v Ljubljani, razen če je bolezen od drugod prinesel. Tako je tudi kuga komaj enkrat v nekaj stoletjih bila v Ljubljani — Najvišjemu bodi izrečena hvala! — čeprav je že v bližini, kjer ni nič megle, potrkala in veliko grobov odprla.

Oblačijo se Ljubljančani tako pošteno, čisto in čedno, da nič ne zaostajajo za meščani kakega znamenitega mesta na Nemškem. Plemiči se nosijo ali po nemško ali francosko; v tem jih posnemajo tudi hčere in žene najuglednejših meščanov. In ker je ženski veselje do lepotičenja prirojeno, hoče druga drugo v krasu in nakitu prekositi. Nastavek, ki z njim pokrivajo in krasijo glavo, je bela ali nabrana tančica. To so nekoč nosile tudi plemiške in najimenitnejše gospe; da bi pa imele mimo preprostega ljudstva kaj posebnega ter se od njega razlikovale, so začele nositi po nemškem načinu kape ali tančice iz črne svile. Posnemajo jih tudi gospe in dekleta najimenitnejših meščanov, zakaj tiste, ki so svetnikove, štejejo med plemenite. Bele tančice pa so od nekdaj v rabi po vsej Kranjski tudi pri kmečkih ženah, samo da so pri njih iz bolj grobe tkanine, vendar tudi nabrane in na isti način nagubane.

Navadni jezik v Ljubljani je na splošno kranjski in nemški, pri plemstvu in trgovcih tudi italijanski; vse pa se zapisuje samo v nemščini.

To bodi dovolj o svetu, meščanih, hrani in drugih takih stvareh v Ljubljani.

PETI ODDELEK

ZNAMENITI DOGODKI MESTA LJUBLJANE

APOSLED HOČEM NAKLOnjenemu bralcu pripovedovati vse mogoče znamenite dogodke, ki so se primerili v Ljubljani, in jih razvrstiti po letnicah. Iz določenih vzrokov pa moram razdeliti tale peti in zadnji oddelek v dve vrsti. Prva bo posvečena ljubljanskim zgodbam in znamenitostmi, ki so se zgodile od leta tisoč po Kristusu do 1600., druga pa naslednjim letom.

I. vrsta petega oddelka

Leta 1000. je bil v Ljubljani strašen potres in na nebu so se pokazala čudna znamenja in repatica.

Leta 1006. je divjala tako strupena kuga, da je v mestu skoraj vse podavila, v predmestjih in bližnjih vaseh pa pobrala in ugonobila nad 17.000 ljudi.

Leta 1041. je bogat meščan in trgovec z imenom Peter Berlah, ker ni imel rodnih dedičev, ustanovil sirotišnico in ji zapustil vse svoje premoženje. Sirote so v tej hiši lepo vzgajali in vsakega, ko je dorasel, dali učit rokodelstva, ki ga je veselilo.

Leta 1057. je šlo iz Kranjske več sto ljudi, med njimi prav veliko Ljubljančanov, na božjo pot proti Jeruzalemu, toda med potjo so jih roparski Arabci nad 100 pobili, nekaj pa odgnali v sužnost ...

Leta 1200. so templjarje pregnali iz Ljubljane, ker so se hoteli preveč razmahniti.

Leta 1213. so Judje v Ljubljani prezidali svojo staro sinagogo in jo napravili lepšo ko prej, saj so bili nadvse bogati in so trgovali z Benečani, Ogri in s Hrvati ...

Leta 1257. na pustni večer je več meščanskih sinov in hčerá priredilo veselico. Med drugim je dvanajst deklet in prav toliko fantov uprizorilo na Starem trgu, tam kjer stoji zdaj vodnjak, ples z zelenim vencem, a zvečer so ponovili ples na plesišču in imeli tudi pojedino ...

Leta 1290. je nastal med meščani in Judi velik hrup in rabuka zaradi izgubljenega otroka; pri tem je bilo ubitih dosti Judov ...

Leta 1307. so zadavili še preostale ali morda vrnivše se templjarje ...

Leta 1371. so v Ljubljani pogoreli vsi trije trgi in v mestni hiši se je pri tem požaru izgubilo veliko privilegijev...

Leta 1378. je 700 mož iz Ljubljane, ki so se jim pridružili vojščaki iz bližnjih mest, namreč 75 mož iz Kranja, 50 iz Kamnika, 30 iz Loke, 30 iz Radovljice in še več drugih, šlo na Furlansko, kjer je bila tedaj vojska. Zavzeli so nekaj trdnjav in požgali več vasi; Ljubljančani so prinesli veliko plena in 150 glav živine ...

Leta 1408. so zaprli Juda, ker se je telesno pomešal s kristjanko; ko je dejanje priznal, so ga z mečem usmrtili. Judje so bili zaradi tega zlovoljni, mrmrali so in se repenčili, tako da je naposled prišlo med njimi in kristjani do pretepa: Judov so trije obležali ...

Leta 1435., na dan svetega Lovrenca, so pridrli Celjski na Kranjsko, prišli pred Ljubljano ter pobrali tristo glav živine. Ko pa so Ljubljanci to opazili, so bili plat zvona ter hiteli za njimi v številu treh tisočev; dohiteli so jih pri Savi, večino pobili ter prignali domov živino in dosti ujetnikov ...

Leta 1440. je grof Celjski oblegal mesto. Ker pa se je viteško branilo in vse grofove napade odbijalo, je moral misliti na sramoten odhod. Izvršil ga je na tale način. Ko so na kresni večer v mestu po stari navadi žgali kres, je zažgal svoj tabor, da bi óni v mestu menili, češ da tudi on isto dela, in da ga ne bi ovirali pri odhodu. Vendar je pri umiku pokazal svojo jezo ob gradu gospoda stotnika Apfaltrerja na hribu, kjer stoji danes tako imenovani grad Pod turnom, last gospodov očetov jezuitov; podrl ga je in razdejal, nato pa se skrivaj sramotno izmuznil ...

Leta 1454. je prišel v Ljubljano pobožni mož Johannes de Capistrano, bosonogi menih, pridigal nekaj kratov v župni cerkvi, dal ljudem svoj blagoslov in marsikoga pozdravil na telesu in na duši.

Leta 1458., ko je bil cesar Friderik v Celju v nevarnosti, mu je dežela Kranjska poslala na pomoč svojo konjenico, mesto Ljubljana pa 40 pešcev.

Leta 1469. so Turki prvič skozi Kranjsko vdrli na nemška tla, in sicer je Baj beg z 10.000 Turki opustošil vso okolico Ljubljane, mestu samemu pa niso nič mogli.

Leta 1492. so turške zverine spet prišle na Kranjsko z 10.000 možmi, požgale ljubljansko, predmestje in odvedle v svojih krempljih veliko ujetih otrok ...

Leta 1515. so pregnali Jude iz Ljubljane; le-ti so, dokler so tu bili, imeli v tem mestu dolgo ulico, ki se še dandanes imenuje Židovska, in malo uličico, ki drži iz Židovske in se zdaj imenuje Reverenčna ...

Leta 1545. se je zgodila v Ljubljani čudna reč. Spomladi tega leta je namreč neko ženo, ki ji je bilo ime Marjeta Sieder, zadela kap in, kakor je bila navada, so jo spremili v sprevodu na pokopališče k Svetem Petru pred mestom. Ko so krsto v cerkvi še enkrat odprli, je opazil eden izmed pogrebnikov na mrtvem telesu lesketajoče se prstane, ki pridejo navadno v krsto. Blesk prstanov ga je bodel v oči, skopost pa v srce; zamikalo ga je, izmakniti jih truplu. Tako se je pozno zvečer lotil groba, pospravil najprej zemljo nad njim, odprl krsto ter začel vleči prstane s prstov, torej tisto dragocenost, ki ga je spodbodla k nevarnemu početju. Toda kaj se je zgodilo? Medtem ko se je s tem ukvarjal, se je pokopana vzravnala in grobarja tako prestrašila, da je, zapustivši ves rop, hudo zbegan in prestrašen tekel brž domov. Isto je storila tudi prebujena žena in se vrnila po poti, po kateri so jo kot mrliča spremili. Prišedši do svoje hiše, je potrkala na duri in prosila, naj jo pusté noter. Ko pa so domači vprašali, kdo trka, je odgovorila, da je gospodinja, ki so jo danes pokopali. Vsi, ki so bili v hiši, so se nečloveško prestrašili in v začudenju povedali novico gospodarju, dozdevnemu vdovcu. Tudi ta se je nemalo prestrašil, docela misleč, da ga hoče hudič v obliki pokojne žene voditi za nos in oslepariti. Ko pa jo je naposled iz govorjenja in kretenj spoznal, ji je dovolil vstopiti. Hiša, v kateri je stanoval, stoji poleg Zlatega vola in je sedaj last Kadelijevke. Ljubi mož je ženo sprejel tem prijazneje, čim bolj nepričakovano je prišla; po tem čudnem dogodku je še veliko let živela z njim ter rodila še tri otroke, da so se vsi čudili.

Leta 1547. so na povelje njegovega cesarskega veličanstva Ferdinanda I. zaprli na ljubljanskem gradu gospoda Pavla Wienerja, ljubljanskega kanonika, ker je prestopil v evangeljsko vero. Kljub temu da so častiti stanovi zanj prosili pri njegovem veličanstvu, so ne le vsakomur zabranili dostop do njega, temveč so še poostrili stražo in ga naposled izgnali na Sedmograško ...

Leta 1569. je svetovalec in ugledni gostilničar Kumberger v Ribičevi hiši na Starem trgu pri vodnjaku prvi točil dolenjsko vino, in sicer v škafih po 4 solde; dajal ga je po 6, 8, 20 bokalov skupaj. Dotlej so namreč točili le laško in vipavsko vino po bokalih in po devet vrčev skupaj. Šele v tem času torej je prišel tu dolenjec v navado, ker je beneška in furlanska vojska popolnoma uničila in pokvarila trte v Furlaniji in Istri; izkazal se je za najboljše namizno vino ...

Leta 1575. je prvič prišla tiskarna v Ljubljano. Tiskar se je imenoval Johannes Manlius. Pred vsem drugim je najprej natisnil v Ljubljani govor Janeza Saliceta zoper Turke dne 20. julija leta 1575 ...

V tem 1575. letu je viteško končal med sovražniki svoje življenje gospod Herbart Turjaški, baron, deželni glavar kranjski in vrhovni poveljnik na Hrvaškem in v Morski krajini. Njegovo truplo, vendar brez glave (zakaj le-to so nesli turškemu krvoločnemu psu Bernardu begu, kakor je drugje obširno popisano), so še isti dan, ko je tako junaško padel, pred sončnim zahodom prinesli naglo v Podbrežje; štiri dni kasneje so ga prepeljali ob nenavadni nevarnosti in ob žalovanju spremljevalcev, kakršnega skoraj nikoli ni bilo slišati, domov v Ljubljano. Tja so že dva dni poprej prišli vsi ugledni in najimenitnejši gospodje in deželjani tako sami od sebe kakor na povabilo slavnih deželnih stanov in ljubljanskega sveta, da bi ga častno in dostojno pokopali. V žalnih oblekah, ki so kazale njih veliko bol, so vsi ti in še mnogi drugi vsakršnega stanu in dostojanstva, mladi in stari, tujci in domači, pričakali blagega pokojnika ob osmih zjutraj pri mestnih vratih. Nato ga je ob žalovanju in jokanju, kakršnega ni bilo v Ljubljani nikoli poprej ne poslej, neslo k pogrebu deset izbranih mladih plemiških gospodov v cerkev svete Elizabete, ki je bila takrat cerkev evangeličanov. Potem je gospod Krištof Spindler, takratni superintendent kranjski, imel pogrebni govor in javno povedal njegova odlična viteška dela. Spet je nastal jok in žalovanje ter so solze obilno močile mrliča. Pozneje so pogrebni govor natisnili v Ljubljani. Ko so po pogrebnem govoru prinesli glavo, ki so jo dobili od bega, so truplo ob silnem joku in stoku pokopali in izročili zemlji, njegovo nesmrtno ime pa so neizbrisno vjedkali v spominsko knjigo vseh časov k imenom drugih hrabrih junakov.

Leta 1579. so zaradi kuge, ki je vdrla v Ljubljano, prenesli sodne in uradne posle v Kranj.

Leta 1580. je gospod Ivan Turjaški na svatbi svoje hčere v Ljubljani izkrvavel iz nosu do smrti.

Leta 1582. v mesecu maju je v Ljubljani Janez Drumilc, kranjskih deželnih stanov davkar za vinsko doklado, prvič pregledal in popisal vino pri vseh gostilničarjih in točajih. Od tega vina je bilo treba dati določen znesek, kar še zdaj splošno imenujejo točarino ali dac ...

Leta 1598. so v Ljubljani izročili evangeljskim pridigarjem dekret nadvojvode, s katerim jim je bilo ukazano, da se pri smrtni kazni še pred sončnim zahodom umaknejo iz Ljubljane, a v treh dneh iz vse dežele. — V tem letu je prenesel neki studiosus ali šolar kugo s Koroškega v Ljubljano ...

Leta 1599. je prispel v mesecu juliju mejni grof Malaspina v Ljubljano. — V istem 1599. letu je bil župan gospod Andrej Hren, brat ljubljanskega knezoškofa Tomaža Hrena. Bila sta torej hkrati tu v Ljubljani dva brata, vendar precej različna, kajti eden je bil knez, drugi meščan. — V tem letu je razsajala kuga precej močno ter pobrala 350 oseb, zato so tudi sodne in uradne posle, prav tako tudi redno pošto prestavili v mesto Kamnik.

II. vrsta petega oddelka

Leta 1600. je planil plamen vneme v evangeljske knjige ter jih tudi z elementarnim ognjem zagrabil. Požgali so jih dne 23. decembra javno na trgu pred mestno hišo. — Leta 1601. so požiganje knjig ponovili: 9. januarja so vrgli v ogenj tri polne vozove ...

Leta 1609. je zapadel v Ljubljani takšen sneg, da se ni moglo skozi hišna vrata, temveč je bilo treba stopati skozi okna ...

Leta 1621. je bil v Ljubljani močan potres.

Leta 1622. se je ta potres zopet ponovil, tako da je padel s stolpa križ pri jezuitih, ponekod tudi mnogo dimnikov, zlasti z deželne hiše. — Prav v tem letu, ko je nastalo veliko pomanjkanje in nezaslišana draginja kruha, vina in drugih življenjskih potrebščin po vsej Kranjski, zlasti pa v glavnem mestu Ljubljani, je takratna slavna deželna gosposka zaradi omejitve čedalje bolj naraščajočega zla in z njim združenih neredov sklenila, da napravi z nekaterimi gospodi in odborniki splošen pregled prav v vseh hišah gospodov in deželjanov kakor tudi meščanov brez izjeme, da dá odpreti vse kašče in shrambe, celo vinske kleti, in da natančno preišče in zapiše vse zaloge žita in vina. Izbrali so od odbornikov gospoda Matijo Posarella, cesarskega svetnika in višjega davkarja slavnih deželnih stanov, gospoda Andreja Hrena, cesarskega deželnega svetnika, in Jurija Künstla, ljubljanskega mestnega sodnika. Kakor kaže poročilu dodani podrobni izkaz vseh hiš v mestu in izven njega, niso našli več ko 1469 ½ stara pšenice, 726½ stara rži, 215 soržice, 323½ mešanega, 715 prosa, 84 ječmena, 3608 ajde, 377 ovsa, 784 tovorov laškega, 416½ tovora dolenjskega vina in 4 tovore medice ...

Leta 1629. dne 11. februarja je spet nastal požar v predmestju pred Špitalskimi vrati in požrl 26 hiš in avguštinsko cerkev.

Prav tega leta je bila v Ljubljani velika draginja in je bilo treba plačati za star pšenice 9½, za star rži 7½in za star ajde 6 goldinarjev.

Ko so leta 1633. kopali temelj za ljubljansko gostilno, imenovano Na Ajdovščini, so našli dolgo, kamnitno rakev in v njej nekaj zlatih prstanov in mrtvaških kosti. Iz napisa so dognali, da je v njej ležalo pogansko dekle; trohnoba okoli nje jo je tako trdo stiskala, da je prah postala.

Leta 1634. je cerkovnik pri svetem Petru ubil svojega hlapca in se nato z begom odtegnil sodnemu maščevanju ...

Leto 1644. je bilo posebno nesrečno. V tem letu je bil v Ljubljani ubit bradati deželni sodnik in njegov hlapec, ubog pastir; strela je v predmestju dve osebi smrtno poškodovala; neki kmet je močno grešil, pa so mu zaradi njegovega zločina odsekali glavo in ga sežgali; v predmestju je kmet svojega soseda na poti domov zabodel; blizu mesta je kmet umoril svojega zeta in zbežal. Vendar še ni bilo dovolj zločinov. Tudi neka ženska je prispevala svoje, ko je postala morilka otroka, ki ga je imela z nekim zakoncem; brž po porodu, ko je ravno kruh pekla, ga je vrgla v gorečo peč. In čeprav se je otrok trikrat obrnil in prekucnil, ga je kruta in neusmiljena mati s silo spet potlačila in v prah sežgala. — Razen tega so v tem letu štiri zakrinkane osebe ubile v Trstu patra gvardijana minoritov. Pri natančnejši preiskavi so dognali, da so sodelovali trije bratje iz tistega samostana; enega so v Ljubljani ujeli in ga celo leto imeli zaprtega. Naposled je bil umorjen poštni sel v Klani in nesrečno leto se je končalo še z več drugimi nesrečami.

Leta 1645. so vojaki iz regimenta polkovnika Ferare, ki so nastanjeni v Ljubljani in ponekod na Kranjskem, zabodli mesarja, ko je bil domov namenjen, drugega pa so do smrti ranili. Zaradi tega so se preprosti ljudje razburili in privreli na kup. Med meščani in vojaki je nastal velik spopad: obe stranki sta se z orožjem v roki zbrali na Starem trgu in streljali. Pri tem spopadu 18. maja je obležal sam polkovnik in trije vojaki. Nekaj dni pozneje so vojaka, ki je bil začel, sodili z mečem. Na obeh straneh jih je veliko bilo poškodovanih, en meščan in vrvar pa sta bila celo ustreljena.

Leta 1649. na jesen je poljski knez Radzivil popotoval skozi Ljubljano v Rim ...

Leta 1651. dne 19. septembra je bil zbor in pregled vitezov. Nato je dne 19. septembra prišel knez Dietrichstein kot cesarski komisar z velikim sijajem v Ljubljano. Vsi vitezi so mu šli do Št. Vida naproti, a meščani so nastopili z orožjem. Po sprejemu so kneza spremili na ljubljanski grad. Nato so tako meščani kakor slavni deželni stanovi dali streljati iz topov in dvojnih pušk. Dne 25. istega meseca so spremili kneza vsi plemiči in svetovalci kot zastopniki meščanstva z gradu v cerkev svetega Nikolaja. Pred vozom so jahali tisti z dednimi službami: gospod Ambrož grof Thurn, višji komornik, s palico, gospod Herbart grof Turjaški kot deželni maršal z golim mečem, gospod Jožef Eck, baron, kot paličar s palico in tako vsak po svoji službi. Gospodje dvanajstaki ali ljubljanski svetovalci so šli poleg knežjega voza od gradu do cerkve in spet nazaj. Nato so se poklonili knezu kot namestniku kraljevega veličanstva Ferdinanda IV., nadvojvode Avstrijskega in tako dalje. Plemiči in gospodje notranjega sveta so mu poljubili roko in prisegli. Nato so za dedne dostojanstvenike pogrnili mizo ter imeli slavnostno pojedino, ljubljanske gospode pa so odpustili. Le-ti so se pri knezu pritožili ter mu dali razumeti, da so pri prejšnjem poklonu v navzočnosti kneza Eggenberškega imeli svojo mizo in da jo zdaj prav tako zahtevajo. Vendar ni nič pomagalo, od dvornega upravitelja so dobili odgovor, da je v Gradcu in Celovcu tudi tako bilo. To je meščane zelo vznejevoljilo in, ko je nato knez 1. oktobra odpotoval v Gradec in pozneje 15. oktobra ponovno prišel v Ljubljano in 18. spet odšel, ga ni iz zgoraj navedenih vzrokov nikoli več nihče sprejel z orožjem, temveč so se delali, ko da je navzoč kak tujec, zakaj zaradi svojih starih pravic so se čutili užaljene ...

Leta 1655. v mesecu oktobru med šesto in sedmo uro je kmečka žena, ki je umorila moža, da bi se z drugim poročila, zažgala ljubljansko ječo ter s strašnim vpitjem dosegla, da so ji odprli. Medtem ko so bili zaposleni z gašenjem, je brž pobegnila, a drugi dan so jo spet ujeli in obsodili na obglavljenje z mečem. Ni se hotela izpovedati, temveč je kar naprej tekala okrog stebra, dokler je rabelj ni obglavil ...

Leta 1660. je prišlo njegovo cesarsko veličanstvo Leopold I. v Ljubljano. O tem je najti obširnejši popis pri deželnih knezih. — Dne 17. septembra istega 1660. leta je bil v Ljubljani na Starem trgu, kjer stoji zdaj svetega Florijana cerkev, velik požar; pogorelo je 15 hiš. Čisto blizu stoji velika cesarska smodnišnica, v kateri je vedno znatna množina smodnika. Zato so ljudje vpili in napak raznesli po vseh ulicah, ko da se je smodnišnica vnela.

Zavoljo tega je prav dosti ljudi zapustilo mesto in zbežalo. Marsikdo je tekel miljo daleč, preden se je opogumil, da bi se bil ozrl, a marsikdo se je od utrujenosti zgrudil, ker mu moči niso dale več teči. Skratka, bil je neverjetno velik preplah. Ker pa je bila smodnišnica dobro urejena in z železnim ogredjem dobro zaprta, ji iskre, čeprav žareče, ki so nanjo padale, niso mogle škodovati. Tudi je bil požar skoraj streljaj daleč od smodnišnice in okoli nje so povsod stala drevesa. Ko pa bi bil Bog prisodil, da bi se smodnišnica bila vnela, bi v Ljubljani težko obstala še kaka hiša ...

Leta 1678. so slavni deželni stanovi kranjski dali napraviti tiskarno, ker jo je zahteval učeni Ivan Ludovik Schönleben. Iz Solnograda je prišel Ivan Kretnik Mayer, uredil jo je, privedel s seboj tudi stavce, tiskarje in vajence. Ti so nato vodili urejeno tiskarno brez njega. Tale Mayer je najprvo natisnil v Ljubljani Elogium ali Hvalo svete Matere božje leta 1678. dne 25. novembra ...

Leta 1681. dne 15. oktobra je umrl v Ljubljani veleučeni mož, gospod Ivan Ludovik Schönleben, doktor teologije, a pokopali so ga pri gospodih patrih jezuitih. Za življenja je napisal nad petintrideset knjig ter jih izdal v tisku ...

Leta 1685. dne 18. maja so nekateri Kočevci z vso prtljago, z ženami in otroki potovali skozi Ljubljano na Avstrijsko, ker je tam zaradi pomanjkanja podeželskega ljudstva bilo veliko pustih zemljišč. Zato so si teh ljudi želeli in jim dodelili določene kraje ...

Leta 1687. dne 21. julija je meščanka v Ljubljani spravila troje živih otrok na svet, enega dečka in dve deklici, četrti pa je po nezgodi umrl, preden se je rodil; dobila je torej četvero otrok. Vendar je rodovitna mati morala biti nesrečna, ker je s svojo smrtjo dne 1. avgusta tega leta napravila svoje trojčke za sirote brez matere.

KONEC ENAJSTE KNJIGE