HRVATSKA V SPLOŠNEM,

NJENO GLAVNO MESTO IN

NEKATERE ZNAMENITE ZGODBE

RAVIČNOST TERJA ZDAJ, da v tem našem kranjskem opisu povemo nekaj tudi o Hrvatski in Morski krajini, saj sta obe tako rekoč odvisni od naše dežele, vojvodine Kranjske, in da hkrati opišemo ne le naše krščanske, temveč tudi turške obmejne kraje. Ker pa sta Hrvatska in Morska krajina jedro tega opisa, moram najprej govoriti o Hrvatski v splošnem, čeprav le na kratko. Nato bom prešel k turškim in naposled h krščanskim obmejnim krajem.¹

¹Da bi dovršitev preimenitnega dela gospoda glasnega avtorja čimbolj pospešil, sem naprosil drugo učeno pero, da bi stiliziralo to dvanajsto knjigo o mejnih krajih; vendar sem vse sam pregledal in po potrebi ponekod nekoliko spremenil. Poglavja pa in vsebino sem pustil na izrečno željo gospoda glavnega avtorja v njegovi razvrstitvi in ureditvi. Erazem Francisci

Vendar nočem naklonjenega bralca nadlegovati z obširnim poročilom, temveč mu hočem nuditi le kratek načrt z nekaterimi maloštevilnimi, vendar znamenitimi zgodovinskimi zgodbami. Zakaj ko bi hotel obširno popisati vse dogodke, bi sami zase napolnili debel zvezek, ki bi to naše delo po velikosti še prekašal.

Hrvatska je sicer imela pred mnogimi leti lastnega gospoda in kralja, zdaj pa je podložna ogrski kroni in njenim kronanim glavam ...

Glavno mesto Hrvatske je Zagrabia, po nemško Agram, po hrvaško Zagreb, ki je prikazan, kolikor se je dalo, na priloženi v baker rezani podobi ... Deli se v dve mesti, v zgornje in spodnje. V hrvatskem jeziku se spodnje imenuje navadno Kantalano ali Coftalon, kar bi prevedli kot kapitalsko mesto, ker stanuje v njem škof s svojimi kapitularji in kanoniki. Le-to škofijo imajo po vsej Hrvaški za najimenitnejšo in najbogatejšo; stolna cerkev svetega Štefana, svetega kralja, je prelepo in prekrasno poslopje, v katerem vidiš zelo mnogo in prezalih oltarjev, ki jih zaradi njih izrednega števila redkokdo pravilno prešteje.

Vsako leto imajo v tem mestu v različnih časih velika žegnanja in semnje, na katere pride z vseh mejá dosti turškega blaga in vsakovrstne živine naprodaj. Tedaj se zbere tako iz Kranjske kakor iz vse Štajerske zelo veliko trgovcev, ki se peljejo po Savi navzdol, nazaj grede pa konje kupijo in v skupinah družno domov jahajo, ker more tisti, ki ima denar pri sebi, prav redko varno sam potovati, ne da bi ga Husari ali Hrvatje napadli, izropali, dà, celo umorili.

Zgornje mesto leži na majhnem hribu ali griču. V njem je lep jezuitski kolegij s šolo in nunski samostan ...

Leta 1502. je v hrvatskih deželah napravil potres, ki je iznenada nastal 6. marca proti drugi uri popoldne, veliko škodo različnim poslopjem, tako da je tudi stolp svetega Marka v Zagrebu popolnoma zrušil, zdrobil in do temelja razdejal.

Dne 13. avgusta 1556. leta so se Turki priklatili do mesta, docela izropali tam okoli veliko hrvatskih plemičev in gospodov, razdejali njih gradove do temeljev in odvedli ljudi in živino v ujetništvo. Tudi sicer je Turek prav često pridrl do tega mesta, vse naokoli upepelil in deželo opustošil, mesta samega pa ni nikoli zavzel.

Dne 14. februarja 1573. leta so najimenitnejšega kolovodjo slovenskih, štajerskih in kranjskih uporniških kmetov (ki so ga med sabo napravili za cesarja) zvezanega in ujetega privedli v Zagreb; tu je bil kronan z razbeljeno, iz železa v ta namen narejeno krono.

Leta 1590. so v Zagrebu spet začutili močan potres.

Leta 1606. so prvič sezidali v Zagrebu jezuitski kolegij pod vlado nadvojvode Ferdinanda in z njegovo milostno podporo. Pozneje pa so ga leta 1650. znova zgradili s krasnim premoženjem patra Ignacija, člana Jezusove družbe, rojenega grofa Thanhausen, ki je v ta namen porabil očetovo dediščino.

V pravkar preteklem 1686. letu so okoli Zagreba sežgali zelo veliko coprnic in hudob. Kmetje so bili naposled tako hudi na te hudičeve služabnice, da so, brž ko je katera drugo izdala, le-to takoj, brez poprejšnje duhovne ali posvetne obsodbe, spravili na grmado in sežgali. Vzrok, ki je kmete spravil v takšno besnost, je bila slaba letina prejšnjega 1685. leta, ki so jo — po lastni izjavi — povzročile te grdobe in coprnice. Vsi tisti kmetje, ki so se pri tem nepremišljenem postopku spozabili, pa morajo zdaj, v mesecu maju, delati pokoro in ob določenih dnevih v cerkvi kleče moliti po nekaj ur. Še to uro, ko to pišem, sedi v zaporu mlinar, ki so ga naznanili kot prav velikega coprnika, a ni doslej še nič hotel priznati. Hudiča je obesil — pravijo — tudi sedel na jajcih, da bi jih izvalil, in kar je še takih obtožb.

II. HRVATSKA IN MORSKA KRAJINA

TER STALNA NEVARNOST

NA HRVATSKEM

RVATSKA IN MORSKA krajina se raztezata več ko 26 nemških milj daleč od Jadranskega morja do Save brez tistega predela, ki gre od Save do Ogrske, obsegajoč še posebej precèj velik kos sveta, in se imenuje Slavonska marka. Zato dežela Kranjska kljub vsem danim prispevkom in bojnim opravam za jezdece in pešce nikoli ni zmogla vzdrževanja omenjenih krajin brez znatne pomoči deželnega kneza in drugih sosednjih dednih dežel, Štajerske in Koroške. Tako so prav često zaradi nasilnih vpadov mogočnega dednega sovražnika prosili in dobili sosedsko pomoč od štajerskih in koroških slavnih deželnih stanov na podlagi pogodbe, sklenjene med temi tremi dednimi deželami, da je namreč v primeru sile vsak del vedno obvezan pomagati drugemu s sosedsko pomočjo na lastne stroške s konjiki in pešci, kakor zahteva sila in dopuščajo čas in okoliščine. Tako so še pred kratkim, v 1683. letu, kranjski deželni stanovi poslali na lastne stroške slavnim štajerskim deželnim stanovom za tri mesece kot sosedsko pomoč 400 pešcev, ki sem jim jaz*, slavnih kranjskih deželnih stanov stotnik dolenje četrti, sam poveljeval. Isto so takrat storili slavni deželni stanovi na Koroškem ...

Turki so svoje meje zadosti drago morali kupiti s krvjo, a tudi mi smo bili prisiljeni, da smo svoje do te ure držali s krščansko krvjo, pa najsi je bil mir ali vojska. Niti najmanj nimamo pričakovati miru ne stalne varnosti v miru, dokler ne bo dedni sovražnik docela pregnan z naših meja. Tako ni najti med našimi mejami nič nevtralnega, marveč je vse ali čisto krščansko ali pa turško.

Zato je posebej treba vedeti, da so v vseh turških deželah in njih krajinah nekaj milj daleč nevtralni deželjani (tako na primer na Ogrskem), ki so dolžni služiti tako Turkom kakor kristjanom. Dà, tej obvezi so podvržene ne le ogrske, temveč tudi beneške in poljske krajine, ki meje na Turke, in prav tako moskovitske, ki meje na Tatare, tako da je med temi narodi in dednim sovražnikom vedno kaj nevtralnega. Na naših mejah pa, namreč v Slavonski, Hrvatski in tako imenovani Morski krajini, ni nič podobnega. Zato prav noben kristjan, ki pri nas stanuje, ne plačuje Turkom niti počenega groša, zakaj tudi oni niso obvezani, da bi nam kaj dajali. To povzroča v vojski in miru stalne prepire in krvave udare, katerih pa največ in najkrepkejše Turek odnaša.

Na ta način ne boš v vsej Hrvatski zlahka našel kraja, ki bi ne bil s krščansko in s turško krvjo, rekel bi, preplavljen. Tako so ti ljudje s krvjo in smrtjo svojih staršev in dedov obdržali te meje ter jih še do te ure morajo na isti način braniti.

Če orje kmet ob meji, ima vedno opasano sabljo in poleg pluga osedlanega konja; tako je pri vsakem delu. Ko pridejo Turki, skočijo brž na konja in se hrabro branijo. Če pa vidijo, da so premagani, skakoma oddirjajo in napravijo hrup. Tedaj prihiti iz krajine vse v trumah in zasleduje Turke. Tako se dogaja skoraj vsak dan. Celo v mirnem času hodijo naši v gručah na Turško, plenijo in ropajo, kar morejo in najdejo, vendar ne zažigajo kar tako, razen če je prava vojska. Turki delajo isto, če le morejo.

Če Turki koga od naših ujemó, ga dan za dnem tako dolgo pretepajo, dokler ne obljubi, da se bo odkupil s tolikšno vsoto, ki je v svoji revščini nikakor ne utegne plačati. Pretepanje pa gre takole: Najprej položé ubogega jetnika s trebuhom na klop. Nato se jih znajde deset, ki drže v obeh rokah tanke leskovke. Z njimi krepkó udrihajo od glave preko hrbta, ledij in nog do petá, vedno od zgoraj navzdol. Ko je ena plat dobila, kar ji gre, obrnejo siromaka in ga pretepajo še po drugi strani; spet začnó pri glavi in nadaljujejo preko prsi, trebuha in stegen do petá. Tako slabo oskrbo lahko pričakuje vsak dan. Na revežu razbijejo enkrat deset, dvajset, celo sto do tristo palic, zakaj brž ko se palica zlomi, vzamejo drugo, in sicer toliko, kolikor jih po ukazu morajo na tisti osebi razbiti. Število palic se vsak dan veča. Nedolžnega jetnika tepó od dne do dne krepkeje in bolj boleče ter ga povrh še vkujejo v okove petnajstih do dvajsetih funtov.

Ko so z udarci in bolečinami ustrahovani ljudje obljubili zadostno in svoje premoženje daleč presegajočo odkupnino, si morajo izprositi drugega ujetnika za talca; nato jih pusté domov. Tu prodajo in spravijo v denar vse, kar imajo, ter se napotijo v druge dežele, da bi ostanek priberačili. Da bi jim ljudje čimbolj verjeli, dobé od svojega komandanta, v čigar krajini so prebivali in živeli, pisanje z verodostojnim izpričevalom. Kot znamenje nosijo navadno na obleki prišito rdeče srce ali kako drugo zaplato, a turške vezi in železje prek ramen.

Ti ljudje se morajo gotovo in natanko v času, dnevu in uri, kakor so obljubili, spet javiti na Turškem, čeprav niso mogli prinesti vsega obljubljenega denarja. V tem primeru morajo prositi za nov rok in si poiskati novega talca. To traja tako dolgo, dokler ni obljubljeni znesek popolnoma plačan.

Prav tako se godi pri nas ujetim Turkom; plačujemo jim prav z istim denarjem na isti način. Ako se Turek pri nas dá krstiti ali kristjan na Turškem obrezati, ga oprosté palic. Če ga pa pozneje njegovi zalotijo, ne uide kolu ter mora na njem žalostno gagniti, drugim v strašilo.

Enaka kazen čaka tudi špijone in oglednike tako pri kristjanih kakor pri Turkih. Kljub temu pa imajo na obeh straneh ljudi, ki se dadó porabiti za tak namen in se imenujejo »skrivni prijatelji«, po hrvaško »kovači«. Kadar pridejo ponoči naskrivaj do straže, povedo geslo, češ da so kovači ali, kakor rečeno, skrivni prijatelji; brž jih peljejo h komandantu ali h komur pač želijo in kogar poznajo. Tu dobé kar najbolje jesti in piti in povrh cekin, tudi več ali manj, kakršno je pač poročilo, ki so ga prinesli, in kakršen naklep, ki so ga odkrili — ali je večjega ali manjšega pomena. Da jih pa ne bi bilo tako lahko izdati, je navada, da jih še tisto noč, v kateri so prišli, ali vsaj naslednjo čisto naskrivaj pospremijo nazaj. Če bi jih namreč izdali ali ujeli, bi jih gotovo brez milosti na kol nataknili.

Sicer je v tej krajini navada, da ne odkupijo niti zamenjajo nobenega naših, ki so ga Turki ujeli. Če hočejo uiti suženjstvu, morajo poskušati, da se sami odkupijo, zato da se naši ljudje ne bi lahkomiselno na to zanašali in se brez potrebe dali ujeti. Tako se vsakdo skoraj na pol obupan brani in se rajši dá do mrtvega posekati ko ujeti ...

Odkar je dedni in kleti sovražnik krščanskega imena dobil premoč v kraljevini Hrvatski, je vojvodina Kranjska izplačala za njegovo odvrnitev in pregon samo do leta 1597. osem in pol milijona zlata, a od 1597. do 1613. leta je prispevala za pomoč krajinam 1,699.266 zlatih; tudi zadnjih triinsedemdeset let se je potrošila za sosede neverjetno velika vsota denarja, ki znaša dosti milijonov. Iz tega se dá sklepati, koliko nas stane hudobni sosed Turek. Zato so prav mnoge plemenite družine porabile svoja podedovana prastara posestva in célo premoženje. Mnogo stotin jih je junaško prelilo svojo plemenito kri, a veliko tisoč prebivalcev je prišlo ob življenje ali izgubilo nič manj dragoceno svobodo ter prišlo v večno suženjstvo.

IV. TRDNJAVA SIGET

ED OGRSKO IN HRVATSKO leži ena najimenitnejših turških obmejnih in glavnih trdnjav. Ima trodelno mesto in dvojni grad, ki sta vse naokrog obdana z mlakami in močvirjem, zakaj beseda Siget pomeni v ogrskem jeziku toliko ko otok ...

Grad leži v ravnini in je obdan s tremi zelo globokimi jarki in petimi braniki. Na zahodu je mesto obdano z dvema okopoma in navadnim jarkom; vse je zgrajeno iz lesa in ruše, razen starega okroglega stolpa, ki je iz opeke, toda tako ozek, da ne more nihče tam stanovati. Vendar hranijo v njem smodnik in druge vojne potrebščine ter na njem zelo pridno stražijo, ker je stražišče, s katerega se dá posebno daleč videti. Sovražnikov prihod javljajo vedno z razvitjem zastave in močnim zvonjenjem. (Slika)

Z miniranjem in podkopavanjem se pri tej trdnjavi ne dá nič opraviti. Pač pa se dadó jezovi, ki zadržujejo vodo v jarkih, prav lahko predreti ter voda odtočiti in drugam speljati, kakor poročata zlasti Isthuanfius in Zeilerus ...

Leta 1566. po Kristusovem rojstvu je pogumni junak, gospod grof Nikolaj Zrinjski starejši, poveljnik te trdnjave, dobil verodostojno ponovno sporočilo, da se bliža sam turški cesar Soliman z mogočno vojsko. Gospod grof je s pristankom vojnega sveta ukazal tisoč pešcem in petsto konjikom, naj udarijo po sovražnih prednjih četah. Ko so ti pod Siglosom naleteli na tam počivajočega Mehmed bega in njegove ljudi, so jih napadli in večino pobili, beg sam pa je ranjen obtičal v močvirju. Tako so se naši srečno vrnili z bogatim plenom in nekaj osvojenimi zastavami. To je Solimana premočno ujezilo, pa je ukazal Hasan begu postaviti most čez Dravo. Ker pa je sila reke nekaj mostov podrla, preden so bili narejeni, je obnovil povelje z večjo ostrostjo ter poslal kos platna z grožnjo, da bo beg z njim zadavljen, če most ne bi stal pred prihodom cesarja. Dasi je beg napel vse sile in dal postaviti most do konca, toda — po trinogovem mnenju — ne pravočasno, je vendar moral izgubiti glavo z zamahom sablje. Cesar pa je s svojimi četami šel preko reke nekaj po ladjah, nekaj čez tisti most.

Ko je grof Zrinjski spoznal, da bo res prišlo do obleganja zaupane mu trdnjave, je dal poklicati vse podložne vojake in meščane k sebi na grad ter jim pokazal nevarnost, ki jih čaka. Pri tem jih je opominjal, nagovarjaje jih z veliko prisrčnostjo, naj se neustrašno ojunačijo. Spomnil jih je, da so prisegli zvestobo rimskemu cesarskemu veličanstvu, in zagrozil, da bo tiste, ki bi jih zalotil pri nezvestobi ali izdajstvu, najstrože kaznoval. Da bi pa vse dobilo večji poudarek, je dvignil desno roko in tri prste proti nebu, rekoč: »Prisegel bom najprej jaz, a vi za mano, da ne bi nihče dal drugemu priložnosti za nezaupanje«. Zatem je sam prisegel z velikim navdušenjem in dal priseči tudi častnikom in vojščakom prebrano prisego. Najlepše je vse pripravil za obrambo in dal posebej oklicati, da bo vsakdo, ki bi le za novčič vrednosti ukradel, brez milosti obešen. In res je prècej nato dal postaviti v večjem dvorišču pri grajskih vratih vislice ter v svarilen zgled obglaviti navadnega vojaka, ki je proti svojemu oficirju dvignil meč, zraven pa še ujetega Mehmeda ago zaradi krive prisege in nasilnosti, ki jih je v tej vojski prizadejal kristjanom.

Kmalu nato se je približala vsa turška sila (ki so jo, kakor omenja Isthuanfius, brez pešcev cenili na stotisoč konjikov) s topništvom, sestoječim iz mnogih celih in dvojnih topov. Dne 8. avgusta je sovražnik od treh strani začel obstreljevati novo mesto in nadaljeval neprenehoma ves naslednji dan. Ker je gospoda grofa Zrinjskega stalo preveč ljudi, je ukazal ta del mesta sežgati, staro mesto pa zapreti. Dne 10. avgusta so Turki napravili most iz lesa in ruše, da bi laže stopali po močvirju. Začeli so obstreljevati staro mesto in ga 19. tistega meseca v naskoku zavzeli ne brez izgub naših, ki se niso mogli dovolj hitro rešiti v grad. Ker pa je turški trinog, četudi je bil zaradi zavzetja starega mesta nemalo vesel, predobro spoznal poveljnikovo vztrajnost in jo čisto jasno videl v novi obrambi gradu, je izstrelil s puščico v grad pismo, v katerem je ponujal gospodu grofu upravo Slavonije in Dalmacije, Hrvatsko pa v last ter obetal same zlate gradove. Ker pa je trkal na vrata glušca, ga je poskušal premagati z zvijačo, toda tudi na ta način zaman. Prav tako niso nič zalegle grožnje — grof Zrinjski je ostal zmeraj stanoviten in srčen.

Sultan Soliman je tedaj poskušal predreti s silo: dne 29. avgusta in tri dni zavrstjó je dal grad močnó naskakovati. Ni pa s tem drugega opravil, ko da je izgubil sedem tisoč vojakov. Povrh je med tem mesarjenjem in davljenjem še sam v taboru za grižo crknil, k čemur je pač veliko pripomogla zlovolja. Nenaden veter in grozen vihar, ki je prevrnil veliko turških šotorov, je pripravil, se zdi, njegovi prekleti duši pot v pekel. Toda Turki so, čeprav so bili prepadeni, le dobili nov pogum, ker je ogenj ne le zajel prestreljeno ograjo, temveč zagrabil tudi konjušnico in druga poslopja ter okrog sebe precej razjedel. Tako so kar v gručah čisto obupano napadali, da se je moral grof Zrinjski, zlasti ker se je ogenj bližal smodniku v zunanjem gradu, s svojimi umakniti, v notranjost. Komaj je utegnil zapreti za seboj vrata pred sovražniki, ki so z vso silo pritiskali.

Notranji grad pa je obsegal samo poveljnikovo stanovanje in ni bil založen ne z živežem ne z municijo, ker so jo bili morali pustiti) v prednjem gradu. Tako je stvar prišla do odločitve. In Turki so svoje zastave že zatikali v zunanjem gradu in v njem z malo izjemami vse pobijali.

Dne 7. septembra so vrgli Turki ogenj tudi v notranji grad in so gospodu grofu zažgali stanovanje nad glavo. Ker je tedaj slavni grof zagledal pred očmi smrt ali ječo, je odložil bojno opravo in si naročil z dragocenimi demanti obloženi grofovski klobuk in slavnostno obleko, ki je bil vanjo všil sto zlatih; prinesti si je dal še sto zlatih, ukazal odparati suknjo ter jih dodati k prejšnjim. In ko se je tako opravil, je potegnil sabljo in rekel: »Verjemite mi, dokler bom živel, mi tega nihče ne bo vzel, kdor pa me pobije ali pokolje, naj ima! Ne želim bežati iz Sigeta. Bog mi bo pomagal!« Nato je še vzkliknil drugim vojakom, naj se z njim pogumno vojskujejo in naj ali zmagajo ali pa kot poštenjaki umró. Ko so mu obljubili, je prijel cesarsko zastavo in svetlo sabljo, trikrat vzkliknil: »Jezus, Jezus, Jezus!«, dal nato odpreti vrata in hkrati ustreliti iz topa v sovražnike. Ti so stali kolikor mogoče na gosto in padlo jih je kakih šeststo.

Hrabri junak je s svojimi še preostalimi šeststo možmi kakor lev skozi paro in dim predrl sovražnikove vrste do konca mostu, ki drži iz gradu v mesto, toda takoj ga je zadel strel v desne prsi. Kljub temu je klical svojim vojakom, naj se bijejo do smrti, ali zadelo ga je drugič med desnim očesom in ušesom skozi obe senci, tako da je padel in izdihnil junaško dušo. Tedaj so se Turki docela polastili gradu ter še ostale zveste vojake tega imenitnega junaka z lahkoto pobili, mrtvemu Zrinjskemu glavo odsekali in jo nataknili na kol za ogled.

Tale ogrski Simson pa se je še po smrti maščeval nad svojimi sovražniki, zakaj tisti okrogli kamnitni stolp, ki ga je tik pred zadnjim izpadom dal napolniti s smodnikom in gorivom, pridavši gorečo zažigalnico, je hipoma zletel v zrak, ko je ves grad bil poln od veselja vriskajočih sovražnikov...

VII. SLAVONSKA KRAJINA

NEKATERIH PREJŠNJIH poglavjih smo podali kratko poročilo o turških obmejnih krajih z njihovimi znamenitostmi. Zdaj pa hočemo še poročati o krščanskih Turčiji najbliže ležečih obmejnih utrdbah, kakšne so dandanes in kako rabijo za predzidje krščanstvu.

Delijo se v štiri dele: v Slavonsko, Bansko, Hrvatsko in Morsko krajino. O teh dveh zadnjih bom nazadnje prav obširno razpravljal, ker ju plačujejo slavni deželni stanovi kranjski, in sicer Hrvatsko krajino deloma, Morsko pa popolnoma. V tem pogledu se Slavonska in Banska krajina ne tičeta kranjske vojvodine, a kljub temu hočem naklonjenemu bralcu nekoliko o njih poročati, toda le na kratko in kolikor mi je še ostalo v spominu. K tej kratkosti me sili pomanjkanje znanja, zlasti ker je že dvajset let tega, kar sem* služil pod poveljstvom gospoda grofa Nikolaja Zrinjskega blagega spomina ter se nekoliko seznanil s tistimi kraji. Zato so mi izpadla imena marsikaterega kraja in tudi poveljniki tistih krajev so se odtlej menjali. Sicer sem si prizadeval z vljudnimi pisanji, da bi iz dveh krajev dobil vsaj prepis tistih trdnjav in poveljnikov, ki so odtlej tam bili, nisem pa mogel dobiti niti najmanjšega poročila.

Kolikor pa vem, se Slavonska krajina začenja pri Ogrski in sega do Banske. Plačo dobivajo tam od slavnih štajerskih deželnih stanov. Generaliteta je v Varaždinu ali Rošlinu. Tu je vicegeneral in polkovnik v vojski izkušeni, pri vseh priljubljeni kavalir, gospod grof Trautmannsdorffski, njegov podpolkovnik pa gospod N. Makar, hrvatski plemič, ki se je s slavno hrabrostjo prikupil skoraj vsem Hrvatom, ker je često kakor blisk šinil na Turke ter jih premagal ...

VIII. BANSKA KRAJINA

DAJ JE NA vrsti Banska krajina, ki o njej tudi nameravamo tu kaj povedati.

Ta krajina je dobila ime zato, ker ji vlada hrvatski ban. V sedanjem času je ban njegova ekscelenca gospod grof Nikolaj Erdödy in tako dalje, višji poveljnik na Hrvaškem in v krajini ob reki Kolpi.

Banska krajina se razteza dvanajst hrvatskih ali ogrskih milj po hrvatski in slavonski deželi. Vse to se često imenuje z navadnim imenom Hrvatska, ker se prebivalci v slavonskem in banskem jeziku ter v noši skladajo s Hrvati ...

Sta pa ob večkrat omenjeni Kolpi poleg drugih še dve čudni trdnjavi, namreč Petrinja in Sisek. Če pa spadata k Varaždinski ali Banski krajini, mi ni prav in gotovo znano, ker ležita sicer sredi Banske krajine, vendar pa ju od drugod oskrbujejo in vzdržujejo, Petrinjo namreč iz Štajerske, Sisek pa iz zagrebške škofije ...

X. HRVATSKE OBMEJNE TRDNJAVE

1. Karlovec

Ta glavna trdnjava na Hrvatskem je generalat, kjer navadno prebiva general Hrvatske in Morske krajine. Smatra se za mesto, saj je precej veliko in ima široke trge in dolge ulice. Hiše so sicer samo iz lesa in večinoma z ilovico ometane razen ene same, ki je kakor stolp in čuvajnica pri mestnih vratih narejena iz kamna in apna ter jo je dal sezidati njegova ekscelenca gospod general Ivan Jožef grof Herberstein; zato pa je mnogo lepši grad ali rezidenca, ki je nadvse imenitna, velika in ljubka. Ne smemo pozabiti še čedne frančiškanske cerkve v mestu z visokim stolpom in samostanom, zlasti pa ne lepega in krasnega gradu z zelo velikim konjskim hlevom; vse to je dal sezidati omenjeni slavni gospod general in pripeljati za to kamenje nekega starega razpalega gradu Zrinjskih. Poprej namreč je bil grad le iz lesa, ker ni v tem kraju prav nobenega kamnoloma, in na pogled prav slab in klavrn.

Trdnjava je oddaljena tri milje od kranjskega mesta Metlike in pet malih pošt od Ljubljane. Leži med Kolpo in Korano; v prvo se nekoliko više izliva Dobra, v drugo pa Mrežnica. Je v ravnini obdana z močvirjem, ki postane v deževnem vremenu zelo globoko in ilovnato.

Drugače je dobro utrjena in precej pravilno zgrajena. Sestoji iz šestih branikov, od katerih se prvi imenuje Banska bastija, drugi Bastija grofa Zrinjskega, tretji Turjaška bastija, četrti Koroška bastija, peti Bastija grofa Turna in šesti Kranjska bastija. Toda vse so samo iz prsti, vendar obdane z jarkom, kakor priložena podoba razločno pred oči postavlja.

Poleti je tukaj skoraj neznosna vročina in zelo je obžalovati, da v tako odlični trdnjavi ni najti dobre vode. Sicer je sredi trga globok vodnjak, voda pa je tako nezdrava, da dobi prècej vročino, kdor bi jo pil. Na turški strani, onstran Korane, je sicer zelo zdrav, hladen in srebrnočist studenec, toda brez močnega spremstva ni lahko priti do vode, čeprav je prav blizu Karlovca, zakaj dedni sovražnik že tako brž napada in lovi ljudi. Sicer je tudi na krščanski strani zdrav izvir in se po prvem karlovškem generalu, ki ga je našel, imenuje Fernberški izvir; je pa precej daleč od mesta in trdnjave, tako da se voda ogreje in izgubi okus, preden jo prineso. Vina pa, ki je dokaj močno, tu nič ne primanjkuje, temveč ga je v izobilju.

Poleti stanujejo gospodje generali v gradu Dobovcu, ki leži za konjski tek daleč na hribčku; tam je zelo prijetno in zračno.

Da bi preprečil pogoste vpade Turkov ter bolje zavaroval meje in za njimi ležečo vojvodino Kranjsko, se je leta 1579. avstrijski vojvoda Karel milostno odločil, da to trdnjavo na Hrvatskem od temeljev sezida in jo po sebi imenuje Karlovec.

4. Budački

Je trg in precej trden grad, ki ga Hrvat imenuje Budački grad, rodno hišo gospodov Budačkih. Tega rodu žive še danes trije bratje v Karlovcu: gospod Aleksander, korporal arkebuzirjev, gospod Boltežar, vojvoda haramij, in gospod Janko, praporščak huzarjev. Njihov oče je bil Nikolaj Budački, ki je v švedski vojski dosegel kot pravi polkovnik slavo izvrstnega vojaka. Ded je bil Janko Budački, praded pa Juraj.

Tale Juraj se je v gradu Budački prav imenitno upiral dednemu sovragu. Ko je namreč Turek leta 1592. zavzel mesto Bihač z vsemi polji in gradovi v okolici, je Juraj Budački vendarle še nekaj časa prav viteško držal svoj grad ter v njem ostal cela tri leta, četudi so Turki imeli vso zemljo naokoli. Ko pa je porabil živež in strelivo ter ni bilo pričakovati rešitve, je kljub Turkom naskrivaj odšel, da bi se preskrbel s hrano in strelivom ter ga z močnim spremstvom spravil v grad.

Komaj pa je stopil ven, že so vsi njegovi ljudje, ki jih je pustil doma, odšli in tako je utrjeni grad leta 1596. padel Turkom v roke brez zamaha s sabljo. Ti so se čudili, da se je toliko časa mogel držati v gradu. — Tudi nekaj let poprej je moral zapustiti svoj grad Budak v Liki, ko se je prav tako dolgo v njem branil in držal, čeprav je vsa ostala Lika bila v turških rokah.

V sedanji turški vojski pa so naši grad Budački — hvala Bogu! — spet zavzeli in ga zasedli s turškimi Vlahi (tako imenujejo tiste Vlahe, ki so pribežali iz Turčije). Izročili so jim ne le grad, temveč tudi polje tam okoli za obdelavo. Grad so nekoliko popravili, tako da se kaže od zunaj, kakor je videti na bakrotisku.

V gradu samo stražijo. Pod njim v trgu stanujejo Vlahi, ki navadno tukaj pod velikim drevesom rajajo in se zabavajo. Poveljnik teh Vlahov je zdaj vojvoda Tudor.

XI. MORSKA KRAJINA

EDAJ JE ČAS, da tudi Morsko krajino izčrpno opišemo. Bo pa skoraj potrebno, da naklonjenemu in cenjenemu bralcu prècej spočetka povemo, da niže opisani kraji in obmejne trdnjave ne leže prav vse ob morju, temveč deloma na kopnem, vendar ne predaleč od morja in tik ob Turčiji kakor Hrvatska krajina; zato jih vse preskrbujejo slavni deželni stanovi kranjski z živežem in mezdami. Tako imajo omenjeni deželni stanovi posebnega blagajnika, in sicer v sedanjem času gospoda Marksa Antona Taufrerja, ki nosi naslov upravitelja izplačilnega urada v Hrvatski in Morski krajini. Ta oskrbuje vse vojvodini Kranjski podložne obmejne čete z denarjem in vsakovrstnim suknom za obleko. Ni sicer dolžan stanovati v določenem kraju — to mu je popolnoma na prosto dano — mora pa ob določenem času z močnim spremstvom pravilno pošiljati v krajino denar in sukno. Proviantni mojster pa je zdaj gospod Adam von Petenegk, ki mora prebivati povečini na Reki, ker pošiljajo tja vse žito za krajino iz cele dežele in ga šele odondod razvažajo po morju. Prav tako imajo tudi koroški deželni stanovi svojega posebnega, za krajino določenega plačilnega in proviantnega mojstra.

Zdaj pa si hočemo ogledati utrjena mesta Morske krajine, med katerimi je po pravici na prvem mestu višje glavarstvo Senj.

1. Senj

Senj leži ob Jadranskem morju v Dalmaciji, ki meji na Morlaško. Je zadnji kraj proti Turčiji. Mesto in trdnjava Senj ne leži v ravnini, temveč je precej hribovito, a kljub temu veliko, kakor se da razbrati iz priloženega črteža v bakru. Ob gradu je Senj mnogo širši kakor ob morju; sem dol se razteza nekoliko po dolgem.

Grad se drugače imenuje kraljevi kaštel in je rezidenca višjega glavarja. Razen tega je v mestu tudi škofija; še zdaj ima škof tukaj svoj sedež ...

Tu je tudi imenitna posvetovalnica. Mesto, ki je obdano z velikim, močnim obzidjem in tudi z velikimi trdnimi stolpi, ima dosti vrat, ki pa so jih deloma zazidali. Ob morju stoji posebno visok in močan stolp, imenovan Turris Sabbae. Pred mestom pa vidiš na griču močan grad ali trdnjavo, ki ji pravijo zgornja utrdba, nekoč pa so jo imenovali »Forteca Nehaj«. Nad njo, prav visoko na hribu je čuvajnica, ki jo navadno imenujejo vnanja straža.

Pozimi pihajo tu nadvse močni in tako divji vetrovi, da zaradi njih ni mogoče iz hiše. Razpenjene valove dvigajo tako visoko, da udarjajo večkrat nad pravkar omenjeni stolp Sabbae.

Senj je še edino mesto, ki v Dalmaciji zdaj pripada cesarskemu veličanstvu, a je s časom postalo obmejna utrdba. Za višjega glavarja je cesarsko veličanstvo imenovalo njegovo ekscelenco gospoda Ivana Jožefa grofa Herbersteina, karlovškega poveljnika. Gospodje generali Hrvatske in Morske krajine v omenjenem Karlovcu si zmeraj pridrže to glavarstvo, a imajo tu nadporočnika, ki ga upravlja ...

Senj je v vseh časih imel in obdržal slavo, da je izvrstne junake in hrabre vojake rodil in gojil. Zato ga mnogi imenujejo bojišče ali prizorišče junakov. In da njihova slava ni bila v praznih besedah ali praznoti sleparskega slovesa, so velikokrat z dejanjem dokazali. Kajti čeprav so Turki pred sedemdesetimi ali osemdesetimi leti v tistih krajih vse opustošili, tudi Liko in Krbavo zavzeli, so se Senjani vendarle viteško branili in v Brinju in Otočcu močno stražili, dà, celo nekaj imenitnih turških krajev v kontribucijo pripravili, tako da so bili prava kuga za Turke v Bosni, Albaniji, Makedoniji in Trakiji, ker so tem pokrajinam z vpadi, plenjenjem, ropanjem, morijo in požiganjem prizadejali neverjetno veliko škodo ne le enkrat, temveč prav često in pogosto. Zlasti pa je Marcus Sila iz Senja s petdesetimi pomočniki napadel vnuka turškega cesarja Amurata, zadnjega tega imena, ko se je vračal iz Jeruzalema, kljub velikemu številu vojakov, ki jih je ta imel s seboj; večino je pobil, druge pa v beg pognal ter prinesel veliko redkega in dragocenega plena domov.

Senjski vojaki pa so tudi Benečanom dostikrat veliko škodo prizadejali. Tako so se nekoč spravili z majhno ladjo nad veliko beneško galejo, jo z orožjem v roki zavzeli, vse vojake in sužnje pobili, blago v Senju izkrcali in galejo sežgali. Topove s te galeje še danes lahko vidiš v senjski trdnjavi, zastave pa v cerkvi ...

Navadno imenujemo Senjane morske roparje. Zato so jim, ko so Benečani sklenili mir z rimskim cesarskim veličanstvom, pobrali vse velike ladje, da bi posihmal preprečili roparstvo. To pa enkrat za vselej drži, da ga v vsej Evropi ni na morju tako pogumnega in bojevitega ljudstva, kakor so Senjani, zakaj tako na najbolj razburkanih valovih kakor na kopnem se bijejo zoper sovražnike ne kakor razjarjeni ljudje, temveč kakor razuzdane besneče furije in hudiči ...

Uskoki in Senjani, tako moški ko ženske, se zelo trdno drže svojih starih običajev. Nobena ženska, ki ni plemenita odnosno nima plemiča ali častnika za moža, ne sme nositi predpasnika. V cerkvi ženskam ne dado stola, temveč mora vsaka s svojimi hčerami klečati na svojem grobu. Tiste pa, ki nimajo svojih grobov, si poiščejo v cerkvi kak kot, kjer lahko klečijo.

Kar se tiče vere, so Senjani vsi rimskokatoliški, opravljajo pa mašo, cerkvene molitve in vse druge obrede v ilirskem ali slovanskem jeziku. Imajo pa še veliko praznovernih in čudnih navad, ki se kažejo zlasti pri pogrebih. V prejšnjih časih so dajali pokojniku v krsto hleb kruha in vrč vina, da bi na dolgem popotovanju imel kaj jesti; oblekli so ga tudi v najlepšo obleko in ga najlepše okrasili s prstani, verižicami in s cvetlicami, kakor bi bil namenjen k poroki. Če pa dandanes kdo umre, se zberó ženske iz tiste hiše in vse sorodnice, se postavijo z razpletenimi lasmi okrog mrliča, ki leži sredi sobe, in vsaka začne čudno tožiti nad mrtvim s tem, da nekako pojoč z mnogo besedami in obširno našteva pokojnikova junaštva, čast in slavo, ljubezen do domovine in podobno. Če pa umre ženska, tedaj tožijo možje in slavijo njeno lepoto, spodobnost, ljubezen do moža, otrok in sorodnikov, njeno usmiljenost z reveži in podobno.

Možje pa sedé prav žalostno v kaki drugi hiši, zaviti v plašče in s pokritimi glavami, ter se jočejo, a brez vpitja; sosedje in sorodniki, ki prihajajo na obisk, jih sočutno tolažijo. Ženske pa jočejo z močnim vpitjem, objokujejo z visokim in nekako pojočim glasom mrliča, se prav hudo praskajo, včasih celo tako, da kri teče, in se s pestmi bijejo po čisto razgaljenih prsih. Rujejo si lase in jih stiskajo mrliču v roke ali pa si jih zatikajo v nedrje. Kdor prvič vidi žalovanje teh žensk, bo gotovo mislil, da so docela nore, besne in brez uma ali pa da jih je zli duh obsedel ...

Mnogo bolj čudne in iz slepega poganstva izvirajoče šege imajo na sveti večer. Ta dan povabi vsak gospodar ali gospodinja v goste mladeniča ali deklico (ki se v njihovem jeziku imenuje gost), kakor so delali njihovi poganski predniki, ki so častili malika Badnjaka. Zato imenujejo ta večer ne kakor drugi kristjani Vigiliam nativitatis Christi ali sveti večer, temveč badnji večer. Bičje ali tretje, ki ga ta večer denejo na ogenj, polijejo poprej z vinom in potem puste, da vso noč gori. Mora ga pa stražiti določena oseba poleg fanta, ki mu pravijo badnjak, in paziti, da tega ne prevzame spanec.

Ta večer pokrijejo mizo z belimi, sovražnikom uropanimi prti. Sredi mize napravijo tri kupe vencev, spletenih iz bršljana ali zimzelena, in jih okrase z zlatimi in srebrnimi prstani in verižicami; na mizo denejo tudi nekaj pšenice in drugega žita, kruha, vina, sveč, medu in soli. Za to mizo pa ne sme nihče sesti, ker je bila nekoč posvečena poganskemu Badnjaku, zdaj pa Deo nato ali Božiču, to je novorojenemu Bogu. Tako pokrita miza ostane popolnoma nedotaknjena do svetih treh kraljev.

Ko je po taki praznoverni pripravi prejšnjega večera napočil sveti dan, pride zgoraj omenjeni gost ob času kosila in prinese hleb kruha in vrč vina, okrašen z bršljanom ali zimzelenom, ter vošči srečen božič ali srečne božične praznike. Sprejmejo ga prav lepo in z veseljem. Nato poljubi gost vsakogar v hiši. Po kosilu obdarujejo gosta z denarjem in še s kakim darom, prav tako z drugim hlebom kruha in z vrčem vina, obvitim s bršljanom; vse to odnese gost domov.

Ti obredi trajajo tri dni in se ponavljajo vsak dan dvakrat, pri kosilu in pri večerji. Te tri dni ne sme nihče k drugemu v hišo razen gosta. Na prostoru pred hišo in v cerkvi pa sestanki niso prepovedani. Kakršna koli sreča ali nesreča jih v vsem naslednjem letu doleti, vse prisojajo temu gostu in pravijo, da so imeli srečnega ali nesrečnega gosta; ta mora v takih primerih nositi vso krivdo.

Te tri dni ima vsakdo navado, da drugega, ki ga sreča, z obema rokama objame in prijazno poljubi ter mu vošči srečen božič ali srečne božične praznike. Celo najhujši sovražniki ne opuste te navade; kakor bi bili najzaupljivejši prijatelji. Tudi na novega leta dan se dobri prijatelji, moški in ženske brez razlike, če se srečajo, prav tako poljubijo in si voščijo srečo. Toda drugače ni nobenemu dovoljeno poljubiti ženo ali hčer drugega.

Imajo pa tudi otroci, dečki in deklice, posebno navado, da namreč prvi dan v letu od hiše do hiše tekajo z jabolkom, v katero jim potiskajo nekaj denarja v vrednosti enega groša, pač tudi več ali manj, kakor se komu zljubi.

Na pust uganjajo vsakovrstne burke in maškarade, ki si jih le more človek izmisliti. Tudi na pepelnično sredo se oblečejo v nenavadne, čudne obleke, si namažejo obraz s sajami s ponev in kotlov ter tečejo taki povsod na ulice pred hiše, zvonijo in prosijo moke, olja, kruha in vina. Ko se je zakrinkanih ljudi nabralo zadostno število, zanetijo na trgu ali na javni ulici ogenj, zmesijo iz vode in moke pogačo, peko in pražijo, nato sedejo, jedó in pijó ter uganjajo nadvse smešne norčije, posebno obžalujoč pri tem Bakhovo smrt.

S postom se začne tu otroška vojska. Vsi dečki celega mesta se razdele v dva tabora in se zbero v zgornjem in spodnjem mestu. Tisti v zgornjem izzovejo nato one iz spodnjega mesta, naj se pokažejo pod kastelom pri dolgem griču, ki mu pravijo Rt. Ti brž pridejo in začno prav zares pogumno metati kamenje, da bi se polastili griča in pregnali z vso silo tiste, ki so na njem. Le-ti pa se trudijo, da bi grič obdržali in odbili napade. V tem je vsa viktorija in puhla zmaga, zaradi katere se tako ostro dajejo, da ni skoraj nihče varen na ulici. In ta otroška vojska traja često do svetega Jurija, dà, včasih celo dalj.

Deset dni pred praznikom svetega Janeza Krstnika začno Uskoki znašati velike kupe brinovih grmov. Zažigajo jih in preko njih koračijo ali skačejo. Majhne otroke pa samo drže nad ognjem in jih okadé. In to delajo skoraj vsako noč, dokler mine osem dni po tem prazniku, vendar najbolj zvečer na Šentjanževo. Te kupe imenujejo kolede po nekdanji poganski boginji Koledi, ki so ji ob istem času zažigali kres.

Na dan pred praznikom Janeza Krstnika hodijo vse deklice in device v vrtove plest vence iz nekih zelišč. Devajo jih na glavo v upanju, da bodo vse tisto leto brez bolezni na glavi. Da jih pa tudi druge bolezni ne bi napadle, zaveže druga drugi roko s trakom ali svileno nitjo in take se potem vedno imenujejo kume. Ko je preteklo sedem dni, snamejo trak ali svileno nit z roke in jo privežejo na zeleno drevesno vejo v trdni veri, da so se s tem rešile za tisto leto vseh telesnih bolezni.

V zaročnem stanu živé včasih tri, štiri ali celo pet let. Čim dalj to traja, tem večjo čast in slavo imajo pričakovati. V tem stanu gre nevesta prècej po zaroki v ženinovo in ženin v nevestino hišo ter skrbijo tu za vse; ko da bi njihovo bilo. Ker zaradi večje časti v zaročnem stanu tako dolgo ostanejo, kolikor jim je mogoče, se večkrat zgodi, da začne marsikateri od te predolge časti trebuh naraščati. Zategadelj morajo brž pred oltar hiteti ter se poročiti. Vendar se to le redko primeri, ker sramežljivost zelo cenijo in čislajo.

Jezik, ki ga uporabljajo Uskoki in Senjani, je pravzaprav dalmatinščina. Za branje in pisanje imajo troje črke: prvič rabijo v duhovnih stvareh glagolsko, za dopisovanje v Turčijo cirilsko in za navaden jezik latinsko pisavo.

Trgujejo povečini z lesom, ki ga po morju vozijo v Dubrovnik, po vsej Italiji in še v mnoge druge kraje.

Drugače so ti ljudje tako gostoljubni, da se bolj gostoljubnih nikjer najti ne da, a svojce imajo presrčno radi.

V okolici Senja stanujoča ljudstva se navadno imenujejo, kakor je že bilo omenjeno, Vlahi, po latinsko Walachi. Vlaški jezik se v marsičem ujema z dalmatinščino ali slovanščino. Johannes Lucius sicer omenja, da soglaša vlaški jezik nekoliko z italijanščino in latinščino, vendar je treba vedečnemu bralcu tu čisto za gotovo povedati, da pravi Vlahi teh jezikov sploh ne razumejo in da gre za jezik Morlakov, ki mejijo na Vlahe.

Vlahi so v nekaterih vaseh dobri rimokatoliki, ponekod pa imajo svojo lastno in skoraj po grškem načinu urejeno vero, čeprav ne v vsem. O tem sem že dovolj poročal, ko je bil govor o službi božji Uskokov.

Hrana Senjanov in Vlahov je zelo skromna in sestoji iz sira, kruha in mesa. Česna jedó zelo veliko, a pijo poleg zdrave, bistre vode, ki je imajo dosti, prav radi ovčje in kozje mleko. Vino pa malo cenijo ...

Po postavi in na pogled so Senjani močni ljudje in nadvse izvrstni in neustrašni vojaki, kakršnih je malokje.

Da pa ne bi kdo mislil, da žive v Senju sami hvastači in vrli vojščaki, ne pa bistroumne in umetniške učene glave, bom kot oseben dokaz, da je marsikateri Senjan zmožen tako učenega peresa kakor junaškega meča, pokazal tu senjskega plemiča, ki je zdaj že vitez, namreč gospoda Ritterja, ki mi je ljub zaradi svoje odločnosti, bistrega uma in učenega peresa ter je vitez po imenu in pogumu, zdaj tudi po stanu. Le-ta ima velike skušnje ne le v študijah, temveč hkrati tudi v drugih svobodnih in vojaških znanostih. Tako je bil pri ricejardskem polku že sprejet za konjiškega stotnika, vendar pa še ne nastavljen, ker so polk kmalu nato reformirali. Lepo tekoči verzi so mu zaslužili pesniško krono, zgovornost pa še čast, da ga je senjsko poglavarstvo poslalo kot odposlanca k rimskocesarskemu veličanstvu. Tu ga je njegova vrednost privedla v tako milost, da ga je veličanstvo, ko je v Regensburgu bilo kronano za rimskega kralja, napravilo za viteza. Tako je dvakrat postal vitez, prvič Apolonov, ki ga je ovenčal kot Pegazovega viteza, in potem cesarjev, ki ga je napravil za equitem auratum in viteza hrabrosti. Povrh bo počaščen še s tretjo vrsto viteštva, zakaj, kakor sem za gotovo izvedel, je zdaj v noviciatu ali poskusnem letu, da bi dosegel red Angelicae auratae Constantinianae militiae s. Georgii kot eques crucifer. Tako je na tem gospodu Ritterju vse viteško.

Da pa je tudi glede peresa dober vitez, dokazujejo njegovi bistroumni in učeni spisi, čeprav deloma še nenatisnjeni, s katerimi je svoje ime ovekovečil, tile namreč:

1. Apographum de Comitibus Corbaviae in 4to. Labaci Anno 1681.

2. Vinculum ex Pindiis hortis in 4to & 8vo. Labaci An. 1681.

3. Novus Scanderbeg, in folio et 4to. Viennae 1682.

4. Nova Musa in 4to. Viennae 1682.

5. Sacer Chorus in 4to. Viennae 1682.

6. Columna Ecclesiae in 4to. Viennae 1682.

7. Corona Lauro-palmaris in 4to. Viennae 1682.

8. Pietas Honorata in 4to. Viennae 1682.

9. Nova Equestris Imago in 4to. Viennae 1682.

10. Oddilyeni Sigetsko ali opis mesta Sigeta, v hrvatskem jeziku. 4 deli v osmerki. V Lincu in na Dunaju 1684.

11. Laurus Auxiliatoribus Ungariae Anagrammaton in 12. Viennae 1686.

12. Različna posamezna Natalitia, Anagrammata & c, ki jih je veliko, nekatera pa 1687. dal natisniti na Dunaju.

13. Ko je leta 1676. in 77. bil pri meni na Bogenšperku, je spisal veliko knjigo v četverki z naslovom Exercitium poeticum, kjer je najti vsake vrste primernih pesmi.

Razen naštetih je z marljivim peresom spravil na papir še naslednje spise, ki jih bo brez dvoma kmalu dal v tisk: 1. Arae et Foci Illyricorum. 2. Regiae Croatiae Lachrvmae. 3. Plorans Segnia Libri quatuor. 4. Epistolae Didus. 5. Gloria muliebris. 6. Centuriae aliquot Epistolarum familiarium. 7. Artificiosa Poësis. 8. Clincus et Trintron Dialogi lepidissimi. 9. Poeta delirans. 10. Triumphus Amoris. 11. Liber Epitaphiorum. 12. Liber Epigrammaton. 13. Budimirus periclitatus. 14. Mausoleum Regum Croatiae. 15. Nassa in Historicos Illyricos. 16. De Regno Croatiae Historia.

Te knjige je spisal nekaj v vezani, nekaj v nevezani besedi, včasih tudi pomešano, da ne govorim o drugih podobnih, ki so sestavljene v ilirskem jeziku ...

5. Brinj

To poveljstvo je obmejna stavba na kamnitnem hribčku sredi polja čisto blizu Turčije. Nekoč je grad pripadal gospodom grofom Frankopanskim, zdaj pa je spremenjen, kakor povedano, v obmejno trdnjavo zoper Turke.

Poveljnik stanuje v gradu. Okoli tega je mnogo hiš, ki so na eni strani brez jarka, brez obzidja, brez ograje ter stoje čisto nezavarovane in raztresene po hribu. Njih prebivalci so dobri, hrabri vojaki in, kakor v Senju ali Otočcu, povečini Vlahi. Neprenehoma hodijo v Turčijo na četovanje in se vedno dobro drže, tako da se tudi ta kraj sme imenovati predzidje krščanstva proti dednemu sovražniku.

Posadka sestoji iz komandanta, ki je zdaj gospod Adam Sejfrid Semenič, iz grajskega kneza gospoda Jovana Mesiča, dveh vojvod, puškarskega mojstra in iz navadnih hlapcev, ki so pod njihovim poveljstvom in ki jih plačujejo slavni deželni stanovi kranjski ...

Da bi pa blagonaklonjenega bralca čimbolj zadovoljil, mu hočem tako s pisavo kakor s podobo postaviti pred oči vlaško vas, kakršno sem že večkrat omenil. Takšna vas je stala še pred malo leti med Otočcem in Brinjem na Gusićevem polju. Zgrajena je pravokotno; na vsakem oglu in sredi dvorišča stoji čardak, zunaj pa, pred vrati, dvojni čardak. Hišice so vse na isti način zgrajene iz lesa, a vrata in okna gledajo vsa na dvorišče, tako da ni videti na drugi strani ne vrat ne oken. Na čardakih pa stražijo. Okoli vasi so zabiti veliki, debeli koli kakor palisade; obdani so z majhnim jarkom, ki pa je v njem malo vode.

7. Reka

Kar zadeva to mesto, leži ob Jadranskem morju v Liburniji in pravzaprav ni prava obmejna utrdba. Nekoč je Reka bila priključena deželi Kranjski in je spadala pod njene deželne stanove, je pa v nečem privilegirana in pripada kakor mesto Trst rimskemu cesarskemu veličanstvu. Pri opisu le-tega bo spoštovani bralec našel vzrok, kako in zakaj je bila ločena od Kranjske ...

Dandanes je mesto obdano z močnim obzidjem, v katerem je grad, glavarjeva rezidenca.

Mesto ima dvoje vrat. Mimo teče voda Reka, v kateri love zelo lepe glavatice s čisto škrlatnordečim mesom, čez to reko je zgrajen most; kar je pod njim, se uporablja kot privoz ali pristanišče. Semkaj postavljajo ladje, zakaj tu prav številne in velike lahko pristajajo in se zasidrajo. Koj nad reko stoji Trsat, ki bo pozneje posebej popisan.

V mestu je lepa stolna cerkev, jezuitski kolegij, prav tako avguštinski in nunski samostan in še več manjših cerkvá. Pred mestom je kapucinski samostan in prècej nad mestom kapela, imenovana Kalvarija.

Zdaj, ko smo opisali božje hiše, hočemo povedati tudi kaj o upravi mesta. Glava je od rimakocesarskega veličanstva imenovani glavar, in sicer v tem času gospod Ivan Peter Argento, baron Silberberški. Nato sledita dva sodnika, izmed katerih izbere enega omenjeni gospod glavar, drugega pa celotni svèt. Vsakokrat postavijo iz sveta tri, ki zanje drugi glasujejo. Kdor dobi največ glasov, tega izberejo za sodnika. Celotni občinski svet sestoji iz petdesetih oseb. Za svetovalca pa ne sprejmejo nikogar, če ni bil tudi njegov oče prej v občinskem, to je v mestnem svetu, tako da je to zdaj postalo dedno. Če pa ni toliko svetovalčevih sinov na razpolago in živih, da bi petdeset mest zasedli, tedaj pritegnejo kakega drugega meščana, ki je na dobrem glasu, da bi tako nadomestili primanjkljaj.

Poleg sodnikov je tu le neka oseba, imenovana vicarius, ki ima oblast, soditi v vseh civilnih in kriminalnih zadevah ter odločati o življenju in smrti. Vendar se dá od njega apelirati na Gradec. Vicarius mora biti doctor juris in, da bi nepristransko razsojal, tujec, to je ne sme biti rojen ne v Dalmaciji ne v Benetkah ali v kraju, ki je pod to republiko ali oblastjo. Posebno radi sprejmejo osebe, ki so po rodu iz cesarjevih dednih, iz španskih, papeških in drugih takih dežel. Ne sme pa ta vicarius imeti v mestu prav nobenih sorodnikov, tudi ne sme nobenega prositi za botra ali pa, ko bi sam bil naprošen, to sprejeti. V tem primeru bi takoj izgubil službo. Nekoč je cesarsko veličanstvo samo imenovalo tega vikarja; dne 18. junija 1574. leta pa je dalo mestu svoboščino, da si ga po volji izbere. Odtlej vsakokrat izločijo tri svetovalce, ki zanje drugi glasujejo; tisti, ki druge z glasovi presega, ima pravico imenovati vikarja, vendar s prej omenjenimi omejitvami.

Ne traja pa vikariat dalj ko dve leti. Ko mineta, prejšnji vikar odstopi in nastopi novi. Vikarjeva oblast se razteza na vse mestne prebivalce, izvzet je samo glavar.

Da pa ne bi vikarji, premamljeni z uslugami in darovi, po svoji volji prosto in nekaznovano mogli obračati pravico, izločijo vsako leto tri svetovalce, ki jim pravijo syndici in ki v devetih dneh skrbno pregledajo vse vikarjeve razsodbe. Če najdejo, da je iz nepazljivosti krivo sodil ali se v čem pregrešil, tedaj to popravijo in ga posvare. Če mu pa dokažejo, da je pravico prodal ter jo skrivil zaradi sprejetih daril, ga lahko tudi na smrt obsodijo. To je v rabi izključno samo tu na Reki in v Trstu.

Mesto ima na leto le kakih štiri tisoč goldinarjev dohodkov. Z njimi se plačujejo gospod glavar, vicarius, sodnik in še kateri ter krijejo stroški, potrebni za popravilo mesta. Ta mali dohodek izvira samo od vinskega in ribjega daca, zakaj krčmarji in točaji morajo od vina, ki ga prodajo in iztočijo, dati mestu sedmo merico ali sedmi del, a ribiči od ujetih rib dvanajsto ribo ali dvanajsti del. Prav tako mora vsaka ladja, z lesom obložena, in tujci, ki v mestu žito kupujejo, plačati majhen dac. Vsako leto prepustijo dacarske dohodke in jih dajo v zakup tistemu, ki največ ponudi. To se navadno zgodi na trgu na dan svetega Martina, ki je 11. novembra, ko oddajajo mestne službe.

Reka ima privilegij in svoboščino, da ne sme noben tujec v mestu z ničimer kupčevati, marveč je to dovoljeno samo domačinom in meščanom. Prav tako ni nobenemu tujcu, duhovnemu ali drugemu meščanu, dovoljeno, da bi po dnevu svetega Martina, namreč po 11. novembru, prinesel v mesto vino, pač zato, da bi meščani, ki se s tem preživljajo, lahko čim draže prodali svoje vino. In to je tudi v Trstu navadno ...

Mesto je oproščeno davkov in kontribucij. Zato stoji na marmornatem stebru tako tu kakor v Trstu pred mestom orel in tile verzi:

Numine sub nostro tutae requiescite

gentes:

Arbitrii vestri, quicquid habetis, erit.

Naj bo vam, ljudstva, mir, saj varje

vas oblast;

na voljo bodi vam vse, kar vam je

last!

Vendar je v mestu cesarski nakladalni urad, kjer se plača naklada in mitnina od vsega trgovskega in drugega blaga.

Tako imajo tudi slavni deželni stanovi kranjski v tem mestu svojega prejemnika in mitničarja, ki pobira mitnino ali dac od soli in drugih takih stvari. Obe službi opravlja zdaj gospod Anton Troier.

Med svetovalci in drugimi meščani je velika razlika, zakaj prve imajo v časteh, druge pa malo spoštujejo. Tisti, ki so v svetu, imajo razne koristi in prednosti, a drugi so od njih izključeni ...

Drugače se v tem mestu prav dobro in lepo živi, ker dobiš vse, kar zadeva hrano in pijačo, zelo poceni. Poleg tega tudi niti najmanj ne primanjkuje dobrega, zdravega zraka in ledeno mrzle, bistre vode. Sneg nikoli ne obstane, čeprav piha od severa zelo močan veter ..

XII. ZNAČAJ IN OPRAVILO

KRAJINSKIH VOJAKOV IN

NEKAJ DRUGIH POSEBNOSTI

Z DOSEDANJIH OBŠIRNIH opisov je vedečni bralec spoznal, kako neverjetno velike izdatke povzroča slavnim deželnim stanovom kranjskim vsako leto nesrečni dedni in poglavitni sovražnik Turek, nadvse hudobni in besedolomni sosed. Ti stroški so gotovo tako veliki in hudi, da je dosti prastarih plemenitih rodovin popolnoma porabilo svoje premoženje ter propadlo tako zaradi prevelikih izdatkov, ki jih zahteva vzdrževanje bližnjih obmejnih trdnjav, kakor tudi zaradi predragih odkupnin ujetih svojcev.

V tem poglavju nameravam zdaj pobliže pojasniti nekaj stvari, ki se tičejo teh krajin in zgoraj še niso bile zadostno razložene.

Večkrat smo zgoraj omenili masole in haramije. V natančnejši pouk naj rabi tole: Masoli so ljudje, ki se uporabljajo za napad in vpad, ker so za to prav prikladni. Kadar jim pa v Slunju ali drugje ukažejo kakšno drugo delo, kakor sekanje dreves, gradbo mostov in druga opravila, zahtevajo vsakokrat posebno plačilo. Včasih se sicer zgodi, da jim kaj odrinejo, večkrat pa se morajo zadovoljiti z ljubo potrpežljivostjo.

Haramije opravljajo z veliko pazljivostjo ob grožnji smrtne kazni obhodno ali prednjo stražo pri gradovih, čardakah, baterijah in na mejah. Vso noč se morajo plaziti okrog, naj bo vreme takšno ali takšno. Zjutraj pred dnem obiščejo in pregledajo vse prehode in poti ob vodah, da bi poizvedeli, ali niso morda Turki v deželo prišli, če so kaj takega izvohali in opazili, teko naglo k svojim čardakom in izstrele iz možnarja strel na vzbuno. Drugače so prav dobri divji lovci, najbolje izkušeni v obmejnih gozdovih in pustinjah, ter poznajo vse poti. So dobri vojaki, urni, pogumni, čili in hitri ljudje, z dolgimi puškami oboroženi, voljni in urni za naskok in napad na sovražnike kakor tudi za četovanje po Turčiji. Svojim stotnikom in višjim prav lepo služijo, z eno besedo: haramije veljajo pri nas toliko ko janičarji pri Turkih.

Nemški vojščaki niso nič manj pogumni in so v vseh nevarnostih vztrajni soldati. Oboroženi so z dolgimi cevmi in, kar se tiče srčnosti in vztrajnosti, daleč prekašajo turške janičarje, zlasti pa tisti v Karlovcu, ki imajo to prednost, da jim pravijo nemški vojščaki, dasi niso Nemci, temveč Hrvati in drugi narodi iz teh krajev.

Arkebuzirski konjiki nosijo oklep in imajo okoli života lepo tigrovo kožo; to jim prav lepo in krasno pristoji. So neustrašni vojaki in služijo karlovškemu generalu za telesno stražo.

Četa se imenuje, če se sedem, petnajst ali celo trideset pešcev ali konjikov, včasih tudi oboje hkrati, odpravi v Turčijo na četovanje. Ljudi in živino, ki jih zasačijo in srečajo, ujamejo ter prinesó tako dober rop domov. Tako četovanje znajo opravljati tudi Turki v naših krajih. Vendar čete prav redko kaj zažgo, temveč se zadovoljijo s plenitvijo; zadovoljni so, da le rop odneso, pa najsi bo v ljudeh ali živini. Redkokdaj koga ustrele ali pobijejo, razen če pride do boja in se napadeni nočejo vdati, temveč se branijo.

Naše, od Turkov ujete moške, tako dolgo grozovito bijejo — kakor je bilo že prej omenjeno — dokler se ne odkupijo, če ne, pa jih prodajo v Turčijo za večne sužnje. Ženske uporabljajo, če so lepe, za priležnice; Če pa so stare ali grde, jih prav tako prodajo za večne sužnje. Mlada dekleta pa zelo cenijo in jih tako dolgo redé, dokler niso za možitev; tedaj se sami poroče z njimi. Dečke pa obrežejo in napravijo za janičarje.

Pri nas pa ne uporabljajo ujetih Turkov za sužnje, temveč jih bijejo in jih toliko časa drže ujete, dokler se ne odkupijo. Tudi dečke in deklice morajo svojci odkupiti ali pa jih krstijo in pokristjanijo.

Martolozi so Turki, Morlaki in turški Vlahi, ki se plazijo po deželi ter ropajo in kradejo, kar morejo. Posebno pa si močno prizadevajo, da bi majhne otroke odvedli ter na Turško prodali; tu napravijo dečke za janičarje, z deklicami pa se Turki omože. In prav često se zgodi, da pridejo nesrečni martolozi celo na Kranjsko ter majhne otroke iz zibelk kradejo. Ti otroški tatje znajo vsakovrstne jezike, se preoblačijo v noše raznih ljudstev, se povečini skrivajo v divjih gozdovih in poznajo najbolje vse ceste in steze.

Čardaki so majhne, ptičjim kletkam podobne, na treh ali štirih močnih hrastih ali koleh stoječe hišice, do katerih se mora človek povzpeti z lestvico, ki jo nato za seboj in k sebi potegne. Če pridejo Turki, tedaj tisti, ki straži na čardaku, ustreli. Naslednji zraven tudi brž sproži svojo cev in tako vedno naprej. Na to znamenje hiti vse na konju in peš proti kraju, kjer je počil strel, da bi skupno zadržali prodirajočega sovražnika in ga zasledovali.

Ko so sovražnika našli, ga pregnali in, kar ga je ostalo, pobili, imajo navado, da prav vsakemu, ki ga mrtvega najdejo na bojišču, glavo odsekajo in na kol nataknejo. Tu postanejo, kakor sem sam večkrat opazil, nekateri, ki so popolnoma in malo prej bili ostriženi in obriti, da jim je bila koža čisto gladka, po nekaj tednih prav divji in kosmati, ker so jim lasje in brada na novo pognali.

Če skušajo Turki posekati ali odžagati kole, na katerih stoje čardaki, streljajo tisti, ki zgoraj stražijo, prav pogumno nanje od zgoraj dol. In zelo čudno je, da služijo ti ljudje zoper dednega sovražnika za majhno mezdo dan in noč vse življenje v tolikšni nevarnosti, čeprav niso prisiljeni; še Boga hvalijo, če jih za to uporabljajo. Dà, gotovo ne bi svojega bednega stanu zamenjali niti z najboljšo službo v tuji in mirni deželi. Navada je namreč druga narava in marsikdo bolj ljubi nevarni plen ko varno delo.

Ti ljudje živé prav slabo. Čeprav je dežela sama po sebi prav žlahtna in rodovitna, je vendar vsa pusta in neobdelana. Če pa greš od meje nekoliko proti notranjosti, morda le najdeš tu in tam nekaj posejanih polj. Drugače pa morajo biti haramije in prebivalci krajine tako po vaseh ko na meji neprestano v hitri pripravljenosti, da lahko brž ustavijo turške vpade, ko nastane nepričakovana vzbuna — to se skoraj vsak dan dogaja — in da Turke s krepkim odporom preženo.

Večina Hrvatov kakor tudi ljudje, prebivajoči v Morski krajini, ki so skoraj sami Vlahi in ki so nekaj katoliške, nekaj pa starogrške vere, ne plačujejo ne davkov ne kontribucij. Pač pa se dajo vsak čas z veseljem uporabiti zoper Turke. Nekateri stanujejo prav nalašč in prostovoljno na skrajnih mejah, da bi čim češče in laže vdirali na Turško in hodili po bogat plen, čeprav v največji nevarnosti za život in življenje. Plen je namreč edino plačilo za njihovo hrabrost, dà, ves njihov živež je, s čimer sebe in svojce bedno preživljajo, zakaj pričakovati nimajo ne mezde ne drugačnega plačila.

Med temi Vlahi najdeš veliko takih, ki tekó dosti hitreje ko nemški konj. Hrvatski konji so sicer suhi, majhni in na videz slabotni, kljub temu pa močni in vztrajni, tako da nosi najmanjši in najneznatnejši prav lahko in pogumno najmočnejšega moža. Divjajo nadvse hitro in kamnitna, skalnata pot prek hriba in doline, po blatu in vodi jim je prav toliko ko ravno polje. Zato uporabljajo tod izključno samo te in turške, ki so skoraj iste vrste, zakaj nemški konji so pretežki, da bi tu izvršili to, kar oni opravijo.

V krajini je nekaj krajev, kjer po cerkvah nimajo zvonov, temveč uporabljajo namesto njih bobne; ponekod pa tolčejo z veliko gorjačo po deski. Tako si pomagajo namesto zvonov.

Na Hrvatskem in v drugih obmejnih krajih nekoč ni bilo nikomur dovoljeno nositi buzdovan ali šestoper ko samo plemičem in visokim častnikom. (Tega pa se zdaj ne drže vedno tako natančno.) Prav tako bo samo caton ali huzar in morda še kak vojak ali plemič nosil ostroge in čizme na nogah; nihče ne bo nataknil na glavo suknene čepke, ki ji splošno pravijo kapa, temveč samo iz črne klobučevine narejeno in klobuk imenovano. Prav tako ni smel nositi peresa na kapi, prej je moral Turka ubiti in glavo domov prinesti. Čeprav je ta navada skoraj izginila, se vendar dostikrat zgodi, da mora veliko zasramovalnih zabavljic preslišati, kdor bi neupravičeno rabil take svoboščine ...

Ponekod, zlasti pa v Morski krajini, je veliko coprnic ali hudob, ki se pri njih imenujejo sibile ali nimfe. Za trdno namreč verujejo, da se vse, kar coprnice store, prav naravno godi. In nekateri staroverski Vlahi se močno ponašajo in postavljajo, da imajo takšne razumne sibile za zakonske žene ...

KONEC DVANAJSTE KNJIGE