III. RAZNE NADLOGE, KAKOR KOBILICE
IN POTRESI, VOJSKA VOJVODE ALBERTA
IN LEOPOLDA Z BENEČANI
ISEM SE NAMENIL in obvezal napraviti iz teh letopisov ne splošnega ne posebnega ali specialnega zgodovinskega dela, ki naj bi v njem bile popisane od začetka do konca vse vojske in druga dejanja na Kranjskem ali v njega soseščini — to bi zahtevalo posebno, zelo obsežno delo in zgodovinske foliante — marveč hočem pripovedovati le tiste zgodbe s Kranjskega in z mejá, naj so že iz vojne dobe ali ne, ki so najznamenitejše in so se največ dogodile na Kranjskem ali pa s kranjsko pomočjo, seveda le toliko, kolikor so se dale izvedeti iz pisanih in tiskanih virov. Zato upam, da se razumni bralec ne bo čudil in mi štel v zlo, če sem včasih veliko let izpustil, bodisi ker ni o njih nič posebnega zabeleženega, bodisi ker je tisto, kar sem našel zapisano, že vneseno v prejšnje knjige tega dela, zlasti v enajsto knjigo ...
Tako nimam v 1335. letu nič posebnega, omeniti razen pogibelnega pohoda čudnih kobilic, ki so spočetka letele skozi Poljsko, Češko in Avstrijo in nato nadaljevale svoj polet v rimsko cesarstvo. Iz tega se da domnevati, da niso pustile Kranjske in sosednjih dežel v miru. Letele so na gosto kakor oblak ter zatemnile sončni sijaj. Vsakokrat je prišla nekakšna prednja četa, kakor da bi onim za seboj morala pripraviti kvartir. Bonfinius poroča, da so požrle vse rastline, listje in travo, drevesa in zelišča, setev in cvet in ničemur prizanesle razen vinogradom, teh da so se vzdržale. Razvrstile so se v gruče in skupine kakor v regimente, dvigale so se s sončnim vzhodom in ob deveti uri padle na zémljo. Na Moravskem je dal mejni grof Karel izmeriti takšno taborišče; našli so, da je merila širina 35.000 korakov, to je nad tri nemške milje, dolžine pa v enem celem dnevu niso mogli prejezditi.
Vsaka teh kobilic je imela po Aventinovem opisu šest peruti in zobe, ki so se svetili kakor dragulji. Prišle so štiri poletja zavrstjo; pozimi so se sicer skrile, toda s pridržkom, da se spet vrnejo. Na Bavarskem so zoper te škodljivke peljali v boj celo armado kokoši, vendar se jim niso umaknile; čim več so jih kokoši popikale in pospravile, tem več jih je prišlo na njih mesto. V četrtem letu, namreč leta 1338., so se spravile nadnje štorklje, jastrebi, vrane in srake ter jih večino požrle. Kar jih je ostalo, pa je zadušil velik sneg. Ker so leta 1338. obiskali prav takšni gostje Kranjsko, domnevam, da je preostanek priletel semkaj iz cesarstva; nekaj pa jih je prišlo že prej, namreč leta 1335. Ker Turki ne pijejo vina in ker so kobilice prizanašale, vinogradom, so nekateri po pravici menili, da so bile kobilice predhodniki, prednje straže in podoba Turkov, saj so le-ti le nekaj let kasneje prišli v Evropo ...
Ko je leta 1339. Kranjska zaradi prihoda kobilic spet izgubila vse poljske pridelke, je v naslednjem letu na dan Pavlovega spreobrnjenja velik potres potresel Notranjsko, kakor o tem priča tale stari, čeprav slabo sestavljeni distihon, zapisan v prastari knjigi v Ribnici:
Sub M. C. triplo quadraginta tibi
dico,
Tunc terrae motus fuit Conversio
Pauli ...
Leta 1357. je naš hudi sosed, Turek, prišel na evropska tla; podoba njegovega prihoda je bila, kakor smo pravkar povedali, vojska kobilic. Premagal je mesto Galipolis in tamkajšnji utrjeni grad. Sovražnika zaničevati je toliko ko krepiti ga, a izgubo obmejnega kraja podcenjevati toliko ko razširiti pot za nadaljnje osvajanje. S takšno zanikrnostjo in nespametnim podcenjevanjem turškega vpada je tudi grški cesar Johannes Cantacucenus dal dednemu sovražniku možnost razmaha, ko se je ob novici, da je omenjeno mesto zavzeto, izrazil, kakor da je šel v zgubo svinjak ali vedro vina. Da pa so tako rekoč divje svinje vdrle v vinograd krščanstva ter ga začele grozovito pustošiti, je krščanstvo, a najprej grško, dodobra občutilo; zatem je prišla vrsta na naše sosede ...
Ko so se leta 1360. začeli nemiri z Benečani, ker so le-ti pri Trbižu vpadli, je štirinajsti deželni glavar kranjski, Leuthold von Stadeck, šel koroškemu deželnemu glavarju s svojimi četami na pomoč, pa so Benečani z velikimi izgubami morali bežati iz Kanala ...
IV. RAZLIČNI ZMAGOVITI BOJI S TURKI
PO VDORU NA ŠTAJERSKO IN KRANJSKO
ETO 1387. JE BILO z dobrinami narave, posebno rastoče, imenitno kronano. Zlasti je bilo naklonjeno deželi Kranjski, a najbolj preprostemu ljudstvu, ki ni imelo preveč težke denarnice. Ker so vse rastline in sadeži izredno uspeli, so se vse kašče napolnile. Tako je nastala znamenita in nenavadna nizka cena in povzročila pri vseh, ki so bili žita potrebni, smeh, nasprotno pa pri nevoščljivih žitnih skopuhih in volkovih bridko bolečino. Star pšenice se je v Ljubljani prodajal za dve libri (to je za osem cesarskih grošev), star rži za petnajst krajcarjev, star ajde za eno libro, štirinajst jajc za sold in kokoš za dva solda.
Leta 1388. je Hrvat z imenom Milo Kabilović žrtvoval življenje za vse krščanstvo in posebej za blaginjo svojega gospoda in despota, ko je turškega trinoga Amurata s kopjem zabodel, človek bi skoraj mislil, da je Scaevolova duša šinila v hrabrega Hrvata, ko bi ne bil zadel svojega cilja, besnjakovega srca, mnogo točneje kakor prej Scaevola Porseno in ko bi ne bil dobil za plačilo junaške smrti, zakaj Turki so ga nato na kose razsekali ...
Od leta 1429. dalje so začeli Turki čedalje bolj iztezati svoje roparske in morilske kremplje ter jih zasajati v naše in naših sosedov meje. Tako poroča Nota Provincialis ali Deželni zapisnik, da so se odslej trudili ogrožati zdaj naše, zdaj njihove meje s požiganjem in moritvijo. Zlasti so se leta 1431. resno odločili, napasti in uničiti te dežele. Tako je tedaj vpadlo na Hrvaško več ko osem tisoč nadvse drzovitih roparskih in morilskih ptičev pa so prekoračili Kolpo, mejno reko med Hrvaško in Kranjsko, s tako hitrostjo, da so dosegli kranjske meje, preden je gospod Ulrik Šenk z Ostrovice, tedanji kranjski deželni glavar, dobil kako sporočilo. Njih prvo jezo je moralo pretrpeti mesto Metlika: napadli so jo z veliko silo ter jo kmalu zavzeli, saj je bila iz lesa zgrajena. Tukaj so nečloveško razsajali, morili staro in mlado, moške in ženske, podrli vse cerkve in pobrali denar in blago.
Omenjeni deželni glavar kranjski je bil tedaj ravno v Ljubljani v družbi koroškega glavarja grofa Štefana Montfortskega; v njegovem spremstvu so bili še nekateri drugi, tako Dietmar Weltzer, Pankrac Dietrichsteinski, Friderik Paradeiser, Daniel Staudachski in Erazem Fleugenfuss; sestali so se bili zaradi nekih nujnih poslov. S temi gospodi je prècej, ko je prišlo sporočilo o sovražnem vpadu, določil dan, da bi se posvetovali o skupni obrambi, posebno ker je prihajala novica za novico, da nevarnost vedno bolj narašča, da se Turki vsak dan bolj krepijo in da so prišli že do Novega mesta. To mesto je prosilo deželnega glavarja za nujno pomoč, da ne bi v nesreči in pogubi postalo naslednik posekane Metlike. Tako so na deželnem zboru sklenili splošen pohod proti Turkom in da se nemudoma izvede. Deželni glavar Ulrik Šenk se je prècej odpravil s kranjskimi vitezi in plemiči v spremstvu koroškega plemstva pod poveljstvom gospoda grofa Štefana Montfortskega, koroškega deželnega glavarja, dalje v spremstvu Tomaža Turnskega, Mohorjevih sinov in drugih kranjskih gospodov. Ti so brž prišli, vsi pogumni in bojaželjni; sicer niso bili niti od daleč tako močni ko Turki, vendar dobro opravljeni, bojeviti in neustrašni.
Odpravili so se torej s štiri tisoč možmi (več ljudi ne bi bili mogli zbrati v tako kratkem času) iz Ljubljane ter iskali sovražnika. Ko so ga tretji dan, odkar so se napotili, zagledali, je — če velja Megiserjevo poročilo — kranjski deželni glavar gospod Šenk grofu Montfortskemu, deželnemu glavarju koroškemu, »ponudil čast (tako se glasijo njegove besede) in ga pripravil, da je prevzel prvo nalogo; kmalu nato je kot razumen in pogumen poglavar pošteno opomnil vse vojno krdelce k vztrajni možatosti ter jih opozoril, da se zanje, vrle, neustrašne in viteške junake, spodobi, pogumno zavzeti se za blaginjo skupne domovine ter se tudi tokrat dejansko izkazati zoper Turke, škodljive morilce in roparje; poleg tega naj tudi dobro upoštevajo, kako srditega sovraga da imajo pred seboj, pa naj ne bodo preveč brezskrbni in površni, temveč naj dobro pazijo nase in povsod gledajo na pravo korist; zaradi množine sovražnikov pa naj ne obupujejo ali postajajo malodušni, temveč naj se docela zaupajo Jezusu Kristusu, edinorojenemu sinu božjemu, kot svojemu edinemu vrhovnemu poveljniku in voditelju, k njemu naj v pravi čisti veri iz dna srca kličejo; potem naj bodo trdno prepričani, da jih bo ljubi, dobri Bog, vsemogočni gospod vseh stvari in bitij, očetovsko podprl in ne zapustil, temveč da bo gotovo uničil sovražnike.«
Megiserjevih besed »da je (grof Montfortski) prevzel prvo nalogo« pa ni treba tako razlagati, češ da je kranjski deželni glavar izročil grofu vrhovno poveljstvo nad vsemi četami, temveč samo tako, da je tega gospoda, slovitega zaradi vojaških sposobnosti, naprosil, da bi čete opogumil z nagovorom. Sicer pa je kranjski deželni glavar sam poveljeval kranjskim četam, ki so tvorile večino krdela (tako se bere na 19. listu devete knjige), kakor je grof Montfortski poveljeval koroškim. Ker je bil sovražnik v deželi in je bil gospod Ulrik Šenk deželni glavar, ni verjetno, da bi bil izročil generalat, ki je njemu pritikal, voditelju pomožnih čet, temveč je svojo, deželnega glavarja službo in dolžnost, namreč voditi vojščake in z njimi stopiti sovražniku nasproti, opravil sam, čeprav s pogumno pomočjo in sodelovanjem svojega dobrega prijatelja, koroškega deželnega glavarja.
Ko je končal svoj govor, se je začel boj. Na obeh straneh so se bíli s tako vnemo, da precèj časa ni bilo opaziti uspeha na nobeni strani, ker se nihče niti za ped ni hotel umakniti, čeprav pa je sovražnik naše z moštvom preobsul, so ga naši prekašali s pogumom in s strelnim orožjem; to je veliko Turkov pobilo in v marsikateri četi precejšnje vrzeli odprlo. Tako so naposled le bili prisiljeni bežati, ko jih je meč Kranjcev in Korošcev polovico pobil. Zapustiti so morali tudi ves nabrani rop. Nato so za krasno zmago častili ljubega Boga s slavo in hvalo, a deželnega glavarja, gospoda Ulrika Šenka, in prav tako koroškega, namreč grofa Montfortskega, povsod z veliko slavo ... (Slika)
Leto 1432. je bilo tako rodovitno, da je veljal v Ljubljani star pšenice šestindvajset soldov, star rži štiri reparje, star ajde dva reparja, tovor vipavca, to je najboljšega vina toliko, kolikor more nesti konj, osem liber (ki dajo trideset grošev ali en tolar), četrtinka dolenjskega vina devet krajcarjev in dvanajst jajc en sold.
S to nizko ceno, ki se je z njo tole poglavje začelo, ga hočemo zdajle tudi končati.
VIII. TURNIRJI GOSPODA GAŠPERJA LAMBERGA
TISTEM ČASU JE ŽIVEL gospod Gašper Lamberg s Kranjskega. Od mladega so ga vzgajali na dvoru cesarja Friderika s cesarjevičem Maksimilijanom. Zelo znamenit je bil zaradi svoje spretnosti v viteških tekmah.
Obstoji rokopisna knjiga s podobami, kjer so vsi turnirji ali tekme naslikane po življenju. V tej knjigi so zabeležena tudi imena tekmovalcev, konj, lege tekmovališč in druge pritikline. Manjkajo le letnice; čeprav namreč stoji takoj na prvem listu leto 1463., vendar niso vsi turnirji, ki se jih je udeležil gospod Lamberg, bili v istem letu, zakaj med drugimi njegovimi nasprotniki se imenuje tudi rimski kralj Maksimilijan, ki pa v tem letu še ni imel rimske krone ... Vsega skupaj je tekmoval petinsedemdesetkrat, a ko je na koncu svojega življenjskega tekmovališča zadel prstan večnosti, so ga pokopali v ljubljanski stolnici pri oltarju svetega Andreja.
Prej omenjena rokopisna knjiga, ki je v njej vse to popisano in z barvastimi podobami okrašeno, še obstoji na Kranjskem in jo dobro hrani gospod grof Lamberg na gradu Kamnu.
IX. RAZNI TURŠKI VPADI
URKI, KI BOMO tukaj o njih spet imeli nekaj povedati, so podobni tigru. Če je ta pomočil svoje srdite zobe v kri, ga pozneje vedno žeja po njej. Ko so leta 1469. odnesli s Kranjskega velik rop, jim je žeja narasla, tako da so nato češče spet vpadali in čedalje več ropa požrli. Zakaj roparski pohlep je podedoval značaj po svojem očetu, po peklu, in ta pravi: »Ni zadosti.«
Prvikrat pa (ta dogodek stavi Baučer v 1471., Megiser in Ehrenspiegel v 1473., mi pa z večjo upravičenostjo v 1469. leto) so jim pot na Kranjsko in Koroško kazali in utirali kristjani sami, namreč grofje iz Krupe. Ti in grofje Frankopani so bili mogočni in silni gospodje na Hrvaškem, toda razdvojili so se in si zavidali, da je drug drugemu s silo skušal iztrgati oblast. Tako je bila Hrvaška razdeljena v dva dela in zelo oslabljena. Ker pa se grofje iz Krupe niso mogli dovolj upirati nasprotnikom, so iskali pomoči pri Turkih. Tem je bilo to zelo všeč, ker so dobili priložnost za pohod na Hrvaško, Štajersko, Koroško in Kranjsko. Sultan je poslal nezvestim Hrvatom močno vojsko in ta se je od njih naučila, kako se skozi Hrvaško pride na Kranjsko. Nesložni grofje pa jih niso prvič vodili na Kranjsko šele 1473. leta, kakor trdi Megiser, temveč se je moralo to zgoditi, kakor omenjeno, leta 1469., zakaj tedaj so prvič vpadli na Kranjsko.
Naj bo kakor že koli, gotovo je, da je Turek leta 1471. prišel na Kranjskem do Iga in Freserja, upepelil Stično, potem povsod po Krasu prižgal morilne luči za osvetlitev svoje togote in s sabljo prelil veliko krvi. Zategadelj so tega leta v naši deželi začeli zidati tabore, da bi mogli v prihodnje ob nenadnem napadu dednega sovražnika spraviti vanje sebe in svoje najboljše.
Leta 1472. smo spet morali gledati te hude obiskovalce. Prišli so do Ljubljane in pred mestom postavili tri tabore. Pri Svetem Krištofu še danes ta dan vidiš očiten in velik spomenik v obliki široke jame ali luknje, ki so jo napravili, da bi se vanjo zakopali, in le danes se imenuje Jama, kar pomeni po kranjsko luknjo; druga četa si je napravila tabor v Šiški in mu je prav tako ostalo ime Jama, tretja pa pod gradom, prècej pred mestom v predmestju, Poljane imenovanem, kjer so požgali cerkev svetega Petra. Z gradu pa so s topovi prav močno streljali nanje in se jim neustrašno postavili v bran. Nato so odšli.
V naslednjem 1473. letu so prišli skozi sotesko Kokro in preko Kranjskega gorovja iznenada na Koroško, zavzeli prehod na Celovec in se nato v tri gruče razdelili, da bi pustošili deželo ...
Leta 1474. so Turki ujeli na Kranjskem dva plemiča Kozjaka. V istem letu je prišla velika vojska majhnih skakajočih travnih in žitnih Turčinov, namreč kobilic, ki niso posabljale ljudi, temveč ljubo žito.
Leta 1475. so spet prišli nečloveški Turki ter napravili tretji veliki obisk cesarskim dednim deželam Štajerski, Koroški in Kranjski v mesecu avgustu. Da bi ustavile vdor, so naše tri dežele zbrale vojake najemnike, a pridružilo se jim je tudi veliko deželjanov in plemičev. Brž so se odpravili proti sovražniku, da bi ga tako dolgo zadržali, dokler se ne bi zbrala vojska treh deželá in prišla za njimi. Naleteli so na sovražnika v Slovenski marki nedaleč od mesta Brežic; gospod Jurij Šenk, stotnik koroški, se je lotil precejšnjega krdela, ki se je klatilo po deželi, ga takoj napadel, razbil ter posekal kakih dvesto oboroženih Turkov. Toda mala sreča je priklicala veliko nesrečo, zakaj brž ko je Ahmed paša to zvedel, se je zelo razjezil ter z 12.000 možmi udaril na krščansko četico. Čeprav je naših bilo petkrat manj, so se vendar odločili, ostati združeni v življenju in smrti ter se viteško bojevati. Ta sklep se je kmalu pokazal v učinku, zakaj bojevali so se zoper sovražnika tako goreče, da je le-ta izgubil 2000 mož. Toda visoki plamen njihove hrabrosti ni mogel dolgo plapolati, temveč je moral kmalu ugasniti: mnogo močnejši Turki so jih naposled premagali, jih prisilili k umiku, zasledovali in jih veliko podavili, tako da je naših okoli 400 šlo v krtovo deželo. Druge so povečini ujeli in odvedli v suženjstvo; med njimi je bil tudi sam poveljnik, gospod Jurij Šenk. Čeprav se je dolgo in viteško branil, so ga nazadnje le premagali in z drugimi plemiči ujeli in odgnali. Za te ujetnike so zahtevali dokaj visoke odkupnine (v primeri s takratnimi slabimi denarnimi zalogami namreč, zakaj Amerika še ni bila odprla svojih srebrnih zakladnic), tako da so morali plačati, kakor sledi: Jurij Šenk 4000 goldinarjev, Ludovik Kozjak 2000, Jurij Himmelberg 2000, Viljem Gall 1000, Martin Dietrichsteinski 500, N. Neppelsperger 500 ...
XIII. KMEČKI PUNT
MALU PO NASTOPU 1515. leta je dalo nebo čeprav naravno, vendar pomenljivo znamenje nenavadnih dogodkov: dne 10. februarja so se nad kranjskim obzorjem pokazala tri sonca v treh mavricah, zraven pa nekaj ognjenih vojsk, bojujočih se med seboj.
Kmalu nato so se spet začeli upirati kmetje in napravili na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem zvezo, a začeli so tisti na Kranjskem. Ta upor so imenovali s1ovenski punt. Kranjska vstaja ima svoj vzrok v deželnem davku, a začeli so jo prvi Kočevci. Uporniki so najprej ubili svojega gospoda, gospoda Jurija Turna, in oskrbnika Gregorja Stržena. Ta umor je tudi druge kmete po vsej deželi spodbudil, da so se dvignili zoper svojo gospodo in mnogim zlomili vrat. Premagali, izropali in razdejali so veliko graščin in gradov, tako Turn, Rako, Boštanj, Rekštajn, Mokronog, Rožek, Polhov gradec, Čušperk, Mirno in druge.
Dne 17. maja (Megiser piše, da je bil ravno vnebohod) so z naskokom zavzeli grad Mehovo, vrgli oba gospoda brata Mindorfa, Marksa s Clisse in gospoda Gašperja Werneckerja raz zid ter pobili v gradu še petnajst drugih plemičev. Megiser tudi omenja, da so bratoma Mindorfoma najprej glavo odsekali in potem trupli čez zid vrgli, da so Mindorfovi ženi obleko sneli ter jo pahnili skozi vrata in da so ji hoteli zadaviti otročička, da pa ga je pestunja, stara ženica, še odnesla.
Deželni stanovi kranjski so po poslancu prosili pomoči pri koroških deželnih stanovih. Dobili so jo: Koroška je dala sto oboroženih konjikov in štiristo pešcev, ki naj bi v petek pred sveto Trojico ali osem dni nato odrinili proti Celju ali Slovenjem Gradcu pod poveljstvom stotnika Hieronima Zothna. V naslednjem 1516. letu je tudi cesar Maksimilijan poslal vojaštvo. Ta, zlasti pa koroška vojaška pomoč sta napravili veliko uslugo Kranjski, da se je dežela spet pomirila in upor zadušil. Ko se kmetje niso odzvali cesarskim komisarjem ter se tudi niso hoteli zlepa pomiriti, so jih s silo spravili k poslušnosti. Voditeljem so, kolikor so jih ujeli, sodili z mečem, vsem drugim pa so naložili denarno kazen, vsaki hiši goldinar. Ta se še zdaj mora plačevati v večen spomin.
V Konjicah na Štajerskem je 1515. leta tudi izbruhnil puntarski ogenj, čeprav kmetje tukaj niso tako morilno ravnali ko na Kranjskem. Isto so napravili kmetje na Koroškem; zbralo se jih je kakih tri tisoč ter so si postavili neke vrste častnike in poveljnike, namreč vojskovodje in stotnike, nato dva četrtnika, dva prokuratorja ali govornika in tri pomočnike. Odposlali so razna pisanja z izjavo, da so se zbrali zaradi božje pravičnosti in da zahtevajo odpravo novih dajatev in vseh naklad. Tudi koroško kmečko zvezo so kmalu razgnali ter sklenili, naj podložniki v večen spomin plačujejo puntarski davek, namreč 8 fenigov. Tudi zapisali so ga in imenovali »puntarski fenig«
[O tem kmečkem puntu piše gospod Fugger v Slavnem ogledalu nekoliko obširneje, a ne pri 1515. ali 1516., temveč pri 1517. letu; hkrati trdi, da leta 1515. še ni izbruhnila vstaja in da je tedaj čete, zbrane na cesarsko povelje na Koroškem, še niso udušile. Ker mi pa pomanjkanje časa ne dopušča, da bi pri njegovi milosti, gospodu glavnem avtorju, o tem iskal nadaljnjih vesti in odločitve, bom spodaj v naslednjem poglavju pri 1517. letu podal še poročilo gospoda Fuggerja. Erazem Francisci.]
XIV. KMEČKA VSTAJA NA KRANJSKEM
PREJŠNJEM POGLAVJU nam je gospod glavni avtor povedal, kakšen punt so začeli kmetje na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Tam je izpričal z deželnimi zapiski, z Lambergovim rokopisom in tudi z Megiserjem, da se je to zgodilo leta 1515. in 1516. Ker pa javljata gospod Fugger in gospod von Bircken v »Slavnem ogledalu vladajoče hiše avstrijske«, da je vstaja nastala in bila udušena leta 1517., hočem, kakor sem v prejšnjem poglavju obljubil, zdajle pri tem 1517. letu povedati še tisto, kar o tem pišeta, ne morda, ker mislim, da bi bila pomota v spisih, po katerih je gospod glavni avtor zgoraj to zgodbo štel v prejšnji dve leti, temveč zato, ker sem mnenja, da se je kmečki upor mogel raztegniti od leta 1515. do jeseni leta 1517., preden so ga utegnili docela zadušiti; ali pa so ga 1516. zadušili, pa se je morda 1517. ponekod spet obnovil ter šele potem bil s silo docela zatrt; morda se je tudi pisatelj »Slavnega ogledala« zmotil. Pa ne samo zaradi različnih letnic, temveč tudi zato, ker so v poročilu »Slavnega ogledala« še nekatere podrobnosti, ki prej še niso bile omenjene, hočem zdaj ponoviti opis punta po Fugger-Birckovem poročilu.
Cesar Maksimilijan (tako približno se glasé besede omenjenega »Slavnega ogledala«) in njegov vnuk kralj Karel sta imela v tem letu (1517) enako srečo. Kakor temu Frizi na Holandskem, tako so onemu kmetje na Slovenskem napravili nemir. Le-te je slovensko plemstvo in cesarsko uradništvo že več let z novimi in hudimi davki stiskalo; ker so zato mislili, da naklad ne morejo več prenašati, so se uprli. Zbrali so se pri mestecu Brežicah ob Slovenski marki, kjer se Krka v Savo izliva, ter se posvetovali, kako bi se mogli rešiti težav in spet priti do svojih starih pravic. Ker so, kakor so sklenili, zahtevali svojo staro pravico od cesarskih uradnikov, so to kmečko vojsko imenovali staro pravdo. Uradniki so mislili, da bodo zlo ob rojstvu ubili ter kmete zastrašili s tem, če jih nekaj polove in pobiti dado. Pa niso vodé, temveč olja na ogenj vlili in še bolj raztogotili kmete. Ti so zdaj spuntali vso deželo in zbralo se je osemdeset tisoč mož. Še enkrat so vprašali cesarske uradnike, če hočejo pustiti ubogim ljudem njih stare pravice. Ko so dobili odgovor, da je to njih prošnjo treba predložiti cesarju, so poslali cesarju poslance in pismo, v katerem so se pritožili nad uradniki, češ da zlorabljajo svojo oblast ter jih trdó in neusmiljeno z davki pritiskajo in tlačijo.
Cesar Maksimilijan, ki so ga odposlanci tedaj še našli v Augsburgu, je pokazal usmiljenje z njimi, jih prijazno nagovoril in jim naročil, naj se vrnejo domov in povedo svojim tole: če bodo njegove ukaze poslušali, opustili vojsko ter se vrnili domov, da bo svojim uradnikom (tako je spričo le-teh ostro povedal odposlancem) ob veliki kazni zapovedal, naj vsakomur pusté stare pravice in naj nikogar ne pritiskajo z novotarijami. Ko so se odposlanci s tem odgovorom vrnili domov, je nastalo veliko veselje.
Nemirno ljudstvo pa ni moglo pričakati cesarjeve milosti in pomoči, temveč so napadali plemiče po gradovih, jih veliko pobili, druge odvajali kot ujetnike in jih zasramovali, da so morali bežati iz svojih bivališč v utrjena mesta in gradove ter le-te močno oborožiti. Kmetje so naprej divjali in tri mesece pustošili vso deželo; niti samostanom niso prizanašali.
V Mehovem, eno miljo od Novega mesta, so neko plemkinjo, Mindorfovko, in njene hčere, slekli ter jih oblekli v kmečka oblačila, rekoč, da so dovolj dolgo imele lepo življenje, naj zdaj poskusijo, kaj se pravi kmečko delo, in spoznajo, ali kaže še naprej tlačiti uboge ljudi v nasprotju s staro pravdo. Prav tako so ravnali v drugih gradovih, ki so se jih polastili. V mestecu Brežicah je bil cesarski stotnik, imenovan Ris Marko; ta je samo s šestimi konjiki pobegnil v grad in upepelil mestece. Ko so kmetje predrli trojno obzidje gradu, se je s svojimi šestimi konjiki oborožil, odprl vrata in namerjal predreti skozi kmete ter tako uiti. Ker pa so ti odžagali podmostnike v grajskem jarku, se je most sesul in stotnik je s svojimi konjiki padel v jarek; tu so ga z grebeni do smrti pobili. Ta stotnik je cesarju dobro služil v Italiji in drugod, zato ga je njegova tako nesrečna smrt zelo bolela.
Da bi se pogubna vstaja pravočasno zatrla, je cesar, ker ni dobrota nič zalegla, ukazal najeti na Koroškem, v Beljaku, Brežah in Celovcu, vojake in napasti kmete. Tako so zbrali 850 konj in pet krdel pešcev; ti so pod vodstvom gospoda Žige Dietrichsteinskega, deželnega glavarja, z nekaj topovi šli pri Ptuju čez Dravo in napadli kmete, ki so se v velikem številu utaborili pri Brežicah. Ker pa so ti bili oboroženi le z loki, meči, grebeni in majhnimi sulicami, a brez oklepov, so jih z lahkoto razgnali in premagali. Nato so jih po dvanajst in dvanajst po drevesih pobesili, druge pa spodili. Ta boj je bil okoli svetega Mihela in tako so vstajo udušili.
Tako poroča sestavljalec »Slavnega ogledala«. Če se pa v letnici ne moti, ne morem zagotoviti. Čeprav je cesar Maksimilijan leta 1517. bil v Augsburgu, je vendar tudi leta 1515. precèj časa bil tamkaj. Glede letnice moram torej pustiti stvar neodločeno. Drugače mi tudi to ne gre kar tako, da se je baje uprlo blizu osemdeset tisoč kmetov, prej bi verjel, da jih je bilo osem tisoč, če niso morda mišljeni vsi kmetje vseh treh dežel, Kranjske, Štajerske in Koroške.
XIX. RAZLIČNE NADLOGE, POVODNA
POŠAST, KI JE LAHKOMISELNO DEKLE
ODVEDLA V VODO
LETU 1540. SO VPADLI Turki na Kranjsko okoli Kočevja in tod do Stare in Nove cerkve vse pograbili. Ti ropa željni barbari redko puste krščanske sosede pri miru.
Tudi v tem letu je bila na Kranjskem izredno velika vročina in sončna pripeka, da se je od suše ne le zemlja ko kamen strdila, temveč tudi dosti gozdov vnelo.
V 1543. in v prejšnjem letu nas je pravični Bog napadel z drugim orožjem svoje jeze. Leta 1542. je nad Kranjsko vihtel dvoje mečev, namreč meč kuge in meč lakote. Oni je močno divjal tu in tam po deželi in pobral veliko ljudi, le-tega pa je izročil veliki vojski kobilic, oziroma je njih zobe spremenil v meče za njive in travnike dežele Kranjske. Kobilice so bile nenavadne velikosti in oblike. Ti krilati pokončevalci so leteli iz kraja v kraj, iz doline v dolino, s polja na polje, sem ter tja po vsej deželi, a njih tabor se je razprostiral nad miljo daleč. In ko so se utaborile, so ležale v kupih in kepah za ped visoko druga na drugi kakor čebelni roj. Ti nesrečni poljski delavci so poželi žito na njivah in travo na travnikih in tratah do korenine, pokosili so polja tako čisto in golo, da ni ostalo sledu, ki bi bil kazal, da je tod kdaj kaj raslo. Ljudje so se zelo trudili, da bi jih z dimom, ognjem in podobnim pregnali, a ves trud je bil zaman, opravili niso nič. Deželi je to bolj škodovalo ko uničujoči turški vpad in tako jo je Bog z dvojno kaznijo udaril, namreč z zgoraj omenjeno kugo in z lakoto, ki jo je ta golazen povzročila. Tudi lakota je veliko ljudi pomorila. (Slika)
Še voda je morala izvršiti del božje kazni. Leta 1542. je tako narasla, da je skoraj vse mostove pobrala, in deželi je grozil vesoljni potop; tudi ljudem na kmetih je 25. julija prinesla veliko škodo. Tako se kopiči božje maščevanje, kakor mi, žal svoje grehe kopičimo ...
Na 685. listu XI. knjige sem zastavil besedo, da bom tu med zgodbami obširneje povedal pustolovščino, ki se je primerila 1547. leta pri nekem plesu v Ljubljani. Zdaj moram torej izpolniti obljubo.
Prvo nedeljo malega srpana omenjenega leta se je sešla v Ljubljani na Starem trgu po davni navadi vsa soseska pri vodnjaku, ki ga je krasila lepa lipa; Tu so ob prijetni godbi uživali jedila, ki so jih prinesli s seboj, in kramljali po nekdanjem običaju v prijateljski zaupljivosti, namesto katere se dandanes žal do malega povsod vriva francoska nezaupnost, slepilna udvorljivost, zakrinkana zvijačnost in hinavščina poleg prekletega machiavellizma. Razveseljevali so se po dobri stari kranjski šegi, to je v pošteni, odkritosrčni dobrodušnosti in iskreni prijaznosti, in se po obedu zabavali z navadnim plesom.
Ko so to veselost že nekaj časa uživali in je bilo že vse dobre volje — glej, tedaj je pristopil lepó opravljen mladenič zale postave in se delal, ko da ga je tudi volja, zaplesati ta ali oni raj. To ni bilo družbi niti najmanj nevšečno in se ji ni zdelo nič čudno, saj je bilo po običaju vsakomur dovoljeno udeležiti se splošne zabave. Najprej je zbrane prav vljudno pozdravil in vsakemu prijazno stisnil roko, a ob dotiku je spreletel vse nenavaden občutek, nekaka zona ali grozničen nemir, zakaj tujčeve roke so bile čisto mrzle in mehke. Takoj zatem se je priklonil eni izmed okrog sedečih, da bi zarajala z njim; izbral si je za plesalko sicer lepó nališpano in na zunaj prikupno, vendar po mišljenju in nraveh nelepo, prešerno dekle, ki je bilo kaj živega in razposajenega vedenja in ki je namesto deviško in vzdržno, živela razuzdano. Mlada lahkoživka in vesela ptičica — njeno pravo ime je bilo Urška Šeferjeva — se je znala njegovemu vedenju prilagoditi in vsem norčavim burkam priravnati, tako da je vse kazalo, češ enako bi se z enakim ne moglo nikdar bolje ujemati in združiti.
Ko sta odplesala najprej nekaj rajev po navadnem načinu, sta se spustila polagoma v obsežnejši ples in začela krožiti vedno dalje od prostora, ki je sicer omejeval raj. Tako sta privršela od imenovane lipe mimo stiškega dvorca proti Ljubljanici: le-tu sta, kakor se pravi, pomêla — Bog daj, da ne za večno! — zakaj vpričo brodnikov, ki čakajo le-ondi zmerom pripravljeni za prevoz, sta skočila v Ljubljanico in izginila gledalcem izpred oči. A tudi pozneje jih ni bilo več videti. Ob tej dogodbi se je družba tako zgrozila, da je bilo raju še tisto uro konec in da si nihče ni upal več začeti ne plesa ne zabave. Posihmal pa so ti sestanki in vesele zabave sploh povsem prenehale. Mlademu svetu pa je služil tale grozni primer kot strašilni nauk, naj se ogibljejo razuzdanosti in goje vzdržnost.
Omenjena lipa je stala do leta 1638., torej še skoraj 91 let. Tedaj jo je pokojni gospod Ludvik Schönleben, višji mestni blagajnik, dal posekati, ker je bila od starosti vsa črviva in polna mrčesa, mestna občina pa je tja postavila lep vodnjak, lično izklesan iz poliranega marmora.
XXII. VELIKA DRAGINJA NA KOROŠKEM
IN KRANJSKEM
ETO 1570. JE BILO za Kranjsko in Koroško hudo leto, zakaj ni se le Turek izkazal prav po turško, to je roparsko in krvoločno, ko je na Pivki moril in požigal, temveč je tudi nenavadna draginja tako na Kranjskem ko na Koroškem nabrusila meč lakote. Tedaj je stal na Kranjskem star pšenice, ki drži 4 mernike, 9 dukatov v zlatu, a star najslabšega žita 9 goldinarjev. Zato so to leto splošno imenovali črno. V začetku maja so miljo od Celovca na Koroškem našli na polju mrtvo žensko in pri njej dva otroka; mlajši je ležal na prsih mrtve matere in sesal, drugi pa je lezel okrog in grizel travo kakor živina. V deželi je bilo sicer veliko bogatinov, bili pa so revni z usmiljenjem in sočutjem ter trdega srca, kakor ni to tudi žalost, nič novega, saj je dovolj kamnitnih src, ki draginjo rajši delajo ko odpravljajo, rajši otežkočajo ko lajšajo ter si izpred oči daleč preganjajo podobo, kako bo nekoč neusmiljena sodba zadela njih neusmiljeno oderuštvo ...
Leta 1572. je Kranjsko napadla in morila kuga. Kakšni verski prepiri so bili v tem in v naslednjih letih in kako je nato sledila reformacija, sem v VII. knjigi o veri že izčrpno povedal.
Leta 1573. je v začetku februarja nastala nepričakovana vstaja kmetov v Slavonski in Štajerski krajini, zlasti pri Cesargradu, Sosedu, Stubici in v tistih krajih. S svojimi hujskači so prisilili tudi druge, v soseščini naseljene, da so stopili v njih zvezo. Tako je njih število naraslo na dvajset tisoč. Puntarski bojevniki s cepci in vaški marcialci so se razdelili v tri čete; imeli so nad trideset dvojnih pušk in nekaj topov na kolesih. Prva četa se je napotila proti Savi v Slavonsko krajino, druga na Spodnje Štajersko proti Brežicam, tretja pa na Kranjsko proti Krškemu. Ta kraj kakor tudi Brežice so si podvrgli. Ko pa so prodrli z 2000 možmi dalje v notranjščino dežele proti Kostanjevici, je 5. februarja naletel nanje gospod Jošt Jožef, baron Turnski, s 500 možmi, ki je med njimi bilo nekaj kranjskih plemičev in nekaj Uskokov; kakih 300 je pobil, druge pa pognal v beg. Zbežali so proti Krškemu in tu jih je veliko utonilo v Savi. Nekateri so se zatekli v gore, vendar so jih zasledovali in gorsko pribežališče je mnogim ubežalo, ker so jih le iztaknili in vse, ki so jih našli, z ostrim mečem pobili. Da bi taki smrti ušli, so se mnogi vrgli v žrelo druge smrti; ker je za njimi stal meč, so skočili raz skale. Pri zasledovanju puntarjev je slavni vitez gospod Danijel Laser z Belneka, stotnik v Bihaču, dobil s stolpa v Krškem puntarski strel v obraz, ki ga je spravil ob življenje. (Slika)
Potem je 6. februarja gospod Gašper Alapič s konjiki grofa Zrinjskega pri Kerestincu v Slavonski krajini pobil blizu 800 kmetov. Ker so tudi drugod na Kranjskem in v Slavonski krajini puntarji bili grdo tepeni, se je najimenitnejši puntar in poglavar puntarske kmečke zveze z imenom Ilija obrnil s 300 pristaši na Štajersko proti Pilštajnu, a gospod Jurij Schrottenbach ga je tu slabo sprejel. Napadel je z nekaj pešci puntarje in njih pajdaše pri Svetem Petru pod Kunšpergom, en del pobil in privedel 500 ujetnikov v Celje. Vendar je Ilija s tremi drugimi poglavarji pobegnil ter našel zavetje v gorah.
Nato so 14. februarja najimenitnejšega¹ teh puntarskih kmetov, ki se je bil proglasil za cesarja, spravili ujetega in zvezanega v Zagreb ter ga tu kronali z žarečo železno krono, kakršna takemu cesarju pristoji. Tudi druge upornike so tu in tam takoj smrtno kaznovali, z mečem, drugim v svarilo ...
¹Le-ta pač je bil njihov prvi poglavar, a Ilija le poveljnik določene skupine, če ni mišljen morda s tem prejšnji Ilija (Erazem Francisci)
XXVI. KRISTJANOV, ZLASTI KRANJCEV,
KRASNA ZMAGA NAD HASANOM IN
LE-TEGA OSEBNA POGUBA
ČEDNEM DELU IN LEPIH zaslugah zločinskega in krvoločnega psa Hasana smo slišali v prejšnjem poglavju, zdaj pa hočemo spoznati njegovo plačilo in nagrado ...
Ker so bila pota močno zasnežena, ni mogel nič posebnega začeti, le Turopoljcem je prizadeval škodo za škodo. Tembolj pa se je pripravljal na pomlad, da bi krščansko armado s čim večjo množico napadel, si podvrgel Sisek in druge kraje ter vso Hrvaško osvojil. Ta osvojitev naj bi po njegovem računu bil veriga ali vrv, ki bi nanjo potem privezal tudi Kranjsko in Štajersko ter ju pod svoj jarem potegnil. Zaradi tega ni le zapovedal vsem svojim četam, naj bodo do nadaljnjega povelja pripravljene, temveč je poslal tudi budimskemu paši sle in zahteval, naj ta iz vseh turških posadk na Ogrskem nekaj moštva izbere in mu ga na tihem pošlje, češ da mu je veliki vezir Sinan ukazal, naj ne miruje prej, dokler, ne bo Sisek pod njegovo oblastjo, pa naj se zgodi na kakršen že koli način; zdaj da je najlepša priložnost, ker je posadka pri Sisku prav šibka, nesposobna in ker ji ne poveljujejo vojaški strokovnjaki, temveč duhovne osebe ...
Razen tistih, ki so prišli iz ogrskih trdnjav in gradov, so se mu priključili tudi častniki njegove province Bosne s tolikšno množico konjikov in pešcev, kolikor so jih mogli zbrati. Tako cenijo nekateri, ki nizko računajo, njegovo moč na petindvajset tisoč Turkov, tisti, ki (po Isthuanfijévem poročilu) visoko računajo, na štirideset tisoč. Kranjske listine in deželni spisi pa navajajo, da je imel v taboru nad petdeset tisoč mož ... Skratka, bila je močna vojska, najbolje oborožena tako s strelnim orožjem, strelivom in pratežem ko z bojevitim moštvom.
Petsto konjikov in dvatisoč pešcev z nešteto množico delavcev in vozatajev je poslal naprej; ti so morali ceste popraviti in močvirnate kraje z mostovi obložiti, da se napredovanje ne bi ustavljalo. Tako je marširal onstran Save, dokler ni prišel 15. junija pred Sisek. Tu je na obali Kolpe prècej v naslednji noči postavil baterije, tudi veliko oklopnih košev in mednje topove. Pešce in brodarje, ki so proti plačilu služili vojake, je pod poveljstvom Mehmeta bega poslal čez most na drugo stran reke; ukazal mu je, naj postavi baterije in nasipe kolikor mogoče blizu gradu in vmes pešce, ki naj bi streljali iz topov. Dal jim je tudi top s kratko cevjo (neke vrste havbico, kakor to imenujejo), da bi streljali na vrata in grajska okna pa tudi na vojake, ki so stali z orožjem na obzidju. Drugi pešci so ostali v taborišču.
Grad so branili prav isti, ki so v preteklem letu prestali osemdnevno obleganje, namreč Jurak in Fintič. Hasanovo namero sta že prej opazila, zato sta malo poprej dobila sto nemških vojščakov od gospoda Ruperta Eggenberškega, ki se je 17 let uril v nizozemskih vojskah in pred kratkim prevzel vrhovno poveljstvo v Zagrebu; postavila sta vrh tega nekaj na novo najetih vojščakov in imela pri sebi tudi veliko mladih ljudi z dežele, ki so bili sposobni za orožje. Tako sta se pripravila, da pogumno prebijeta vse težave obleganja.
Ker je Hasan paša neprestano streljal, je odletel železen okov z grajskih vrat in zadel poveljnika Fintiča tako močno v glavo, da je bil na mestu mrtev. Zaradi istega strela je bilo ubitih od železnih drobcev še dvanajst drugih. Kar jih je še ostalo v gradu, so poslali k banu Erdödiju in Eggenberškemu po pomoč; to so jim tudi obljubili. Oni je pozval plemiče, naj se zberó v Zagrebu, ta pa je poslal h gospodu Turjaškemu, Grasbeinu in k drugim stotnikom, želeč, naj noč in dan hité, da bi se mu pridružili, ker je Sisek v največji nevarnosti, da ga v naskoku premagajo.
Medtem je Eggenberški napravil most čez Savo ter jo prekoračil s svojimi vojaki, ki so se pred 19. junijem zbrali v Zagrebu. Tudi gospod Turjaški s svojimi Karlovčani, kranjskimi in istrskimi četami je hitel, da bi se v turopoljskih poljanah nedaleč od mosta združil z onimi. Moč krščanske armade računajo zgodovinarji različno, zakaj nekateri, kakor na primer Isthuanfius, trdijo, da se je zbralo vsega osem tisoč mož, toda deželni spisi in izvirni rokopisi izpričujejo, da naša krščanska vojska ni imela več ko štiri tisoč mož. To se sklada tudi z Megiserjevim opisom. Vsi pa so bili dobro opravljeni in oboroženi ...
Ko je 22. junija naša armada v polnem bojnem redu korakala s pogumno in mirno odločnostjo sovražniku nasproti, je Hasan paša z najboljšim jedrom svoje vojske, z 18 do 20 tisoč možmi, povečini s konjiki, prekoračil most, ki ga je sam zgradil čez Kolpo, ter kljubovalno pričakoval prihoda naših. Ostanek svoje vojske je pustil onstran v taboru pod poveljstvom Kurtbega iz Vučitrna in Apardibega iz Hlivnja; oba sta neprestano obstreljevala trdnjavo s topovi in pripravljala vrzel za napad. Zaradi tega je prav ta dan navsezgodaj prinesel vojak iz Siska vrhovnemu poveljniku, gospodu Turjaškemu, obvestilo, da se bo moral Sisek vdati sovražniku, če še isti dan ne pride pomoč oblegancem, zakaj stolp proti Kolpi da je že na pol odstreljen, a proti večeru da hoče sovražnik napasti; zato da je prav blizu vrat napravil nasip, da bi mogel po ravnem vdreti v grad.
Hasan paša je razdelil svojo konjenico v dva dela in enega postavil v zasedo, tako da je bil skrit in ga naši niso mogli videti; menil je torej z zvijačo zvabiti kristjane v boj ter jih na širnem polju obkoliti. S to zasedo se je njegova bojna razvrstitev raztezala pol milje daleč, in tako je prešerno pričakoval naših prècej od ranega jutra pri Otoku tostran Kolpe in Odre.
Ko so naši prišli, se je ves besen in razkačen zagnal najprej na kranjske viteze in karlovške strelce na konjih kakor tudi na koroške konjike, toda trčil je zaradi hrabrega nastopa obeh junakov, gospoda Turjaškega in gospoda Ravbarja, na tako pogumen in oster odpor, da je dosti njegovih padlo, druge pa so razkropljene pognali v beg. Ko je Hasan videl, da je bitka zgubljena, je hotel kakor drugi bežati čez most, toda oba poveljnika arkebuzirjev, gospod Štefan grof Blagaj in gospod Jakob von Frank, sta most zaprla in zasedla. Zato je bil prisiljen, iti preko Kolpe, pa je z večino svojih čet doživel faraonsko kopel in v reki klavrno utonil. Česar, ni pogoltnila reka, je požrl meč, ki je zadaj sekal. Od osemnajst ali dvajset tisoč Turkov, ki so prekoračili reko, jih ni ušlo več ko dva tisoč in pol ... Med begom so Turki v naglici zažgali smodnik, strelivo in kar so še našli v svojem taboru, pustili pa so vse topove, šotore in ladje (tudi široke, prevozne). Vse to je našim padlo v roke. Ker pa so bežali v popolnem neredu in so jim naši bili tik za petami, se je večini tako godilo kakor prejšnjim, postali so namreč plen meča ali Odre ...
XXXIII. IZVRŠITEV MIROVNIH SKLEPOV
Z BENETKAMI. PRIHOD ŠPANSKE INFANTINJE
V LJUBLJANO IN TAKO DALJE
REJ SMO POVEDALI, kako je z mirovnimi pogajanji na španskem dvoru bila odpravljena pogubna vojska med preslavno vladarsko rodovino avstrijsko in med Benetkami, potem ko je od 1612. do 1617. leta pobrala nad 60.000 oseb z mečem ali drugim zlom, in kako je njegovo kraljevsko veličanstvo na Češkem kot naš takratni deželni knez milostno objavil slavnim deželnim stanovom kranjskim točke ali člene mirovnega sklepa. Temu sporočilu z dne 15. decembra 1617 je bila dodana tudi kraljeva želja, da bi kranjska dežela poleg tistega, kar je po priznanju in potrdilu njegovega kraljevega veličanstva samega zvesto in vdano prispevala k tej dolgotrajni vojski, dala zdaj za izplačilo vojakom še 30.000 goldinarjev za leto 1618. in prav toliko za leto 1619. in 1620. Odobrenih je bilo nato enkrat za vselej 50.000 goldinarjev.
Leta 1622. je videla Kranjska tri sonca na nebu. Marsikomu pa je v tem letu šla tako trda, da si ni več želel videti nobenega sonca, tistemu namreč, ki je imel majhno zalogo jedil, zakaj tedaj je nastopilo veliko pomanjkanje in nezaslišana draginja kruha, vina in drugega živeža po vsej kranjski deželi, zlasti pa v Ljubljani.
Nekaj let pozneje je sledila za veliko draginjo navadna njena naslednica kuga ter divjala v mnogih krajih.
Prav tako nemilosrčno je ravnala v naslednjem letu po Gorenjskem in Dolenjskem. Tudi veliki potresi so bili takrat na Kranjskem, a nato je po Dolenjskem zagospodovala huda kuga.
Leta 1627. je toliko in tako dolgo deževalo, da je ajda zaradi stalnega deževja še okoli svete Elizabete bila na polju. Nasprotno pa je zima v naslednjem 1628. letu tako milo vladala, da se je kar v pomlad spremenila, saj je bila lepa, prijetna in rasti prav nič nenaklonjena, tako da je našel neki Kočevec z imenom Mauser na dan pred svetimi tremi kralji triindvajset svežih mavrahov (ta vrsta gob raste samo na pomlad in jih zima ne trpi) ter jih prinesel v Luknjo gospodu Juriju Andreju Gallu, konjiškemu stotniku.
Leto 1629. sme Kranjska po pravici šteti med črna leta lakote, zakaj kranjska njiva je tako skopo dajala, da je star pšenice stal devet in pol, a star rži sedem in pol goldinarjev. Nato so prišle vročične bolezni, ki so mnogim, tudi prav močnim ljudem pretrgale življenjsko nit. Pa še ostudnejši grobokop se je leta 1631. pojavil na Krasu in v Ložu — strupena kuga; tu je marsikoga pomorila.
Za mesto Ljubljano pa je prvi del tega leta znamenit zaradi veliko prijetnejšega dogodka, saj je tedaj sredi zime vzšlo lepo sonce in tako rekoč prišla pomlad, cvetoča od samih knežjih vrlin, v visoki osebi španske infantinje. Le-ta kronska princesa, hkrati tudi nadvojvodinja avstrijska in tedaj nevesta kraljevega veličanstva Ferdinanda III., je prispela v Ljubljano z njegovo knežjo svetlostjo, nadvojvodom Leopoldom, na večer dne 5. februarja 1631. leta in je kakor luna nadomestila odsotno sonce s svojim sijajem. Ker pa je Ljubljanica zaradi dežja in velikega snega močno narasla, da se je zdelo nevarno pristajati v mestu, so izstopili iz ladij pred Nemškimi vrati v Trnovem. Tukaj se ji je priklonila najprej slavna deželna gosposka, nekateri prelati in veliko odličnih vitezov z dvema četama oboroženih konjikov, ki jih stalno plačujejo slavni deželni stanovi; nastopili so v brhki opravi s svojim poveljnikom, kranjskim vojnim komisarjem gospodom Reinprechtom Händlom, baronom, vitezom in komendatorjem v Ljubljani, in so tvorili glavo sprevoda. Mestna straža, ki ji je poveljeval mestni stotnik gospod Ivan Krstnik Verbec, se je razvrstila od Nemških vrat do škofijske palače.
Ko je kraljeva nevesta prišla v odprti nosilnici, njegova knežja svetlost nadvojvoda pa na konju do Nemških vrat, se je tam pojavil magistrat knežjega glavnega mesta Ljubljane z 12 gorečimi belimi baklami in z zelenim, iz zlatega vezenja nalašč za to narejenim baldahinom ali nebom, ter ponižno sprejel obe visoki osebi s kratkim pozdravnim govorom, ki ga je v imenu magistrata izgovoril Ivan Pučar, zapriseženi odvetnik na Kranjskem ... Njegova knežja svetlost nadvojvoda je bil po govoru prav prijazen. Nato so vzeli njegovo veličanstvo infantinjo in kraljevo nevesto pod nebo ter jo spremili z belimi baklami do stolnice svetega Nikolaja ...
Leto 1635. je bilo rodovitno in je osrečilo kranjsko deželo z nizkimi cenami. Vendar je prineslo tudi nemajhno zlo, namreč upor kranjskih kmetov. Združili so se v puntarsko zvezo ter uničili dosti župnišč in gradov. Uporniško zvezo pa so jim kmalu z mečem presekali. Premagali so jih in vodje razčetverili ali pobesili ...
Leta 1645. je spet prišel neljubi gost, ki svojemu gostitelju redkokdaj drugo uslugo stori, ko da ga pošlje v grob, namreč kuga. Ta je ponekod na Gorenjskem veliko ljudi pogubila in pripravila v jamo. Tako je v tem 1645. in naslednjem 1646. letu samo v vasi Dravljah in Zapužah, pol milje nad Ljubljano, umrlo osemdeset oseb. Kakor pravijo, so takrat prenesli to nalezljivo bolezen iz Štajerske preko Save v Svibno in Radeče; zajela je nekaj vasi, usmerila svoje puščice proti Krškemu in Leskovcu, Turnski graščini in Metliki ter tamkaj mnoge smrtno zadela v srce.
Dne 21. marca 1646. leta se je zvečer ob 9. uri pokazala velika repatica.Leta 1647. se je še vedno mudila kuga po Gorenjskem in Dolenjskem, da bi svoji sestri, smrti, tu in tam odprla vhod v hiše. Tudi v naslednjih treh letih, 1647., 1648. in 1649., je kužna bolezen veliko ljudi pobrala.
XXXIV. ZASEDBA NEKATERIH ŠTAJERSKIH
OBMEJNIH KRAJEV S KRANJSKIM VOJAŠTVOM
IN IZČRPANOST KRANJSKE
LETU 1683. JE ZARADI Batthyanyjevega in turškega rovarjenja na Ogrskem in v Avstriji bilo poslanih s Kranjskega štiristo strelcev na štajersko mejo pod mojim poveljstvom (ki sem od slavnih deželnih stanov postavljeni stotnik v spodnji četrti) z dvema zastavama, eno modro, drugo rumeno. Odšli smo iz Ljubljane v vsej naglici 7. avgusta popoldne ob dveh in hitro marširali do Lipnice in Wildona, potem pa smo nekaj dni počivali na graškem polju, dokler nisem od slavnih deželnih stanov štajerskih dobil povelja, naj gremo proti Fürstenfeldu, da bi osvobodili Radgono in druge gradove v okolici Fürstenfelda. Zato sem poslal svojega praporščaka, gospoda Volka Albrehta Švaba, s sto možmi, prav tako podpoveljnika (ki je zdaj stotnik v notranji četrti, to je na Krasu in Pivki), gospoda Ivana Krištofa Portnerja, s 75 možmi na Burgau, gospoda barona Ferdinanda Deleo z istim številom vojakov na Neudau, na Hohenbruck pa poročnika s 30, na Kapfenstein stražmojstra z 10 in na Heimfeld narednika z 10 možmi. Sam pa sem šel proti Fürstenfeldu s 100 možmi ter tako zasedel kraje ob ogrski meji z našimi kranjskimi ljudmi.
Prišel sem v Fürstenfeld s sto možmi dne 24. avgusta popoldne ob dveh, ko so se cesarske čete, ki so dotlej bile tukaj, ravno odpravljale, uporniki in Turki pa se bližali. Fürstenfeld pa je bil nekaj tednov poprej poškodovan, ker je strela udarila v smodnišnico, a ena stran branika je bila čisto razdejana, in prav zato, ker bi torej sovražnik lahko vdrl, so omenjene cesarske čete odhajale. Čeprav pa so trije ujetniki, ki so jih prignali dragonci gospoda grofa Sauraua in Metternichovi kirasirji, izpovedali, da koraka iz Kaniže 6000 Turkov s 13 topovi, da bi se združili z Batthyanyjevimi, pred Fürstenfeldom utaborjenimi 5000 možmi, sem vendar zaradi časti slavnih deželnih stanov kranjskih, ki so me z omenjenim moštvom poslali na štajersko-ogrsko mejo, imel za svojo dolžnost vztrajati, kolikor bi se dalo.
Precej, še preden sem prišel v stan, sem dal razdreti most pri vratih. Ko pa so se začeli bližati Batthyanyjevi uporniki, so vsi meščani zbežali, tako da je ostalo v mestu le 17 starčkov in pa štiri ali pet žensk. Uporniki so nam zažgali takoj pred mestom veliko in lepo vas Speltenbach in neki hlev v predmestju. Zatorej sem ukazal streljati nanje z največjim topom.
Nedaleč odondod je stal gospod Karel grof Saurau, polkovnik dragonskega polka, in podpolkovnik gospod grof Dietrichstein, ki je poveljeval Metternichovemu polku kirasirjev. Oba hrabra gospoda in junaška grofa, zlasti gospod grof Saurau, sta s svojimi dragonci in kirasirji s tako silo napadla trume upornikov, a njuni ljudje so se tako vrlo držali, da je okoli 300 sovražnikov obležalo pred Fürstenfeldom, druge pa so zasledovali do njih tabora.
Izredno velika vas Rudersdorf in prav tako vas Kaltenbrunn sta bili požgani, da je tisto noč več sto hiš pogorelo. Pri tej bitki je dobil gospod grof Schalenberg, poročnik, strel v usta, ki pa ni bil smrten, drugače je bilo malo ranjenih. Nato so naši vsak dan ropali in požigali po Batthyanyjevem svetu, ker so nam Batthyanyjeve čete s svojim zgledom bile posvetile in one prve začele požigati.
Dne 2. septembra so prišli gospod polkovnik baron Stadel, od slavnih deželnih stanov štajerskih, dalje namestni general Slavonske krajine, gospod grof Trautmannsdorf, in gospod, grof Turn, polkovnik v Ivaniču, z nekaj tisoč Hrvatov; ti so se vsi izredno hrabro držali in z njimi sem večkrat šel nad sovražnika.
Ko se je zdelo, da bodo uporniki iz Pinckenfelda navalili na mesto Hartberg, sem šel 15. septembra s svojimi 100 kakor tudi s tistimi 100 možmi, ki so bili v Radgoni, proti Hartbergu ter tu tako dolgo vztrajal, dokler se ni Batthyany (ali kakor navadno izgovarjajo to grofovsko ime, Buteani) nečesa boljšega domislil ter se svojemu pravemu gospodu in kralju, namreč rimskemu cesarskemu veličanstvu, vdal in se pozneje izkazal za dobrega cesarskega podložnika.
Ker je z grofovo spreobrnitvijo nevarnost za te kraje minila, smo vsi skupaj odšli, se vrnili v Ljubljano in prispeli semkaj 1. novembra. Ko smo se vračali skozi Gradec, so nam slavni deželni stanovi štajerski izkazali svojo hvaležnost za uslugo z znatnim spominkom. Mene so obdarovali z zeleno mošnjo, na kateri se je svetil z zlatom vezen grb slavnih štajerskih deželnih stanov in v kateri je bilo zlato drobje, namreč nekaj kosov zlatnikov desetakov, posebej za to priložnost na novo kovanih. Gospod stotnik Portner je dobil mošnjo, v kateri je bilo nekaj dvojnih, s posebno prizadevnostjo na novo kovanih tolarjev, a kak spomin tudi oba gospoda praporščaka in vsi podčastniki. Obdaroval pa nas je — in to je bilo nam v še večjo čast, slavnim deželnim stanovom pa v tem večjo slavo — osebno gospod grof Herbart Turjaški, takratni predsednik Štajerske ...
Kakor se po pravici vse krščanstvo radosti številnih in prevažnih zmag in je Bogu hvaležno, tako ima dežela Kranjska še posebej veliko vzrokov, da se veseli, ker ji bo — kakor je upati — v prihodnje prihranjeno presilno breme mnogih težav in stroškov. Koliko nevarnosti in škode je pretrpela od barbarskih roparjev, ki jim je bila doslej prav pri žrelu, in koliko strašnih stroškov je morala potrošiti za zavarovanje pred njimi, za vzdrževanje številnega vojaštva in za vojne prispevke, se komaj dá povedati.
Naša dežela pač ni, kakor je znano, največjih ena, tudi glede rodovitnosti se ne da šteti med najsrečnejše, saj je povečini gorata. Kmečko ljudstvo si s težavo pomaga, zlasti ker v takih razmerah denarja primanjkuje. Včasih morajo živeti dve, tri ali štiri, dà, celo še več družin na enem samem gruntu ali majhni kmetiji; marsikje ne morejo pridelati niti toliko kruha, da bi z njim mogli sebe, ženo in otroke prehraniti čez leto, temveč si morajo iskati drugih sredstev in se s tovorništvom, trgovanjem z medom in platnom in drugimi težavnimi obrtmi trdo in bedno pretolči. Ne glede na vse to mora kmet dajati še davek in kontribucijo (njena višina je zrasla doslej večinoma spričo turške prevzetnosti, namreč zaradi obrambe), naj jemlje, kjer koli hoče, povrh pa mora biti pripravljen v sili korakati na mejo zoper dednega sovraga, saj je turški svet le dve uri oddaljen od Kranjske. In če preti nevarnost, mora sam proti sovražniku, a domá vse imetje zapustiti.
Kranjska ni obdarovana ne z zlatimi ne s srebrnimi rudniki. Železni rudniki sicer nekaj nesó, gre pa skoraj vse za rudarje in druge rudarske delavce. Žito in vino se slabo spravlja v denar ali pa pri dobrih letinah ne prinaša dobička. Denar gre samo iz dežele in ne vanjo, zato ga docela primanjkuje.
Poleg tega nima dežela nobenega tako utrjenega obrambnega kraja, kamor bi mogel človek v stiski pred sovražnikom spraviti sebe in svoje na varno. Edino Ljubljana more vzdržati prvi napad, toda ne resnega obleganja. Prav zato so, kakor je bilo že povedano, slavni deželni stanovi leta 1635. prosili za prepustitev mesta Kranja.
Tudi plemstvo je na splošno brez sredstev. Marsikateri je celo brez imetka zaradi toliko, na lastne stroške izvršenih pohodov proti hudobnemu, ropa in krvi žejnemu dednemu sovragu, zaradi dolgoletnih kontribucij, zadevajočih njegovo lastno premoženje in premoženje njegovih podložnikov ali kmetov, dalje zaradi vsakršnih drugih težav, stanovanjskih bremen, oskrbe vojaštva v deželi in izven nje, vzdrževanja Hrvaške in Morske krajine in kar je še s tem v zvezi, pa bi bilo predolgo in predolgočasno, da bi tukaj našteval. Tako je plemstvo čisto brez moči in sredstev. In to ni nič čudnega če pomislimo, da je samo od 1594 do 1602, torej v 8 letih, plačala Kranjska po približni cenitvi 1,699.266 goldinarjev in 40 krajcarjev, odtlej pa, zlasti odkar je 1632. leta prišla izredna kontribucija v navado, prostovoljno nekaj milijonov.
Čeprav se iz vsega tega kaže, kakšna bremena je bližnje sosedstvo dednega sovražnika dosihdob naložilo deželi Kranjski in povzročilo njeno izčrpanost, vendar po vsej pravici prosi iz nebes nadaljnjega blagoslova za orožje svojega najvišjega poglavarja, cesarskega veličanstva, da bi se hudobni in nadvse škodljivi sovražnik čim dalj pregnal od naših meja in nazadnje celo s sveta. In to nadaljnje razprostrtje in še večji razmah cesarskih orlovskih peruti s popolnim triumfom nad Turki, Tartari in vsemi njegovemu veličanstvu krivičnimi sovražniki naj Najvišji milostno pospeši, mojo drago in ljubo domovino Kranjsko pa, ki sem v njeno slavo izdal tole (hvala Bogu s tem dokončano) delo, pa naj odslej ohrani v mirnejšem in bolj cvetočem stanju in naj njeni muki (kakor jaz zdaj muki njenega opisa) napravi srečen
KONEC
