VII. O RAZNIH RASTLINAH NA KRANJSKEM,

IN SICER NAJPREJ O ŽITU

OVSOD NA KRANJSKEM rada raste pšenica. Zrno, ki ga vseješ, dá navadno pet zrn … Iz pšenice se peče najlepši, najbolj bel in najboljši kruh. Prav tako se iz nje dela škrob, in sicer takole: Pšenico, ki so jo kar najbolj očistili, denejo v kad in nalijejo toliko vodé, da je posoda polna; naslednji dan odlijejo in spet nalijejo vode. Tako delajo vsak dan, dokler se pšenica ne zmehča, kar se zgodi navadno v štirinajstih dneh. Tedaj odlijejo vodo, zmasté pšenico z umitimi nogami, odstranijo otrobe skozi sito in jih vržejo stran, zrna pa pretlačijo skozi platneno krpo in puste nekaj časa, da se bela snov usede. Nato je treba odliti vodo in nanesti gosto belo gmoto za dva prsta na desko, pokrito s čistim belim lanenim prtom. Tako leži, dokler se popolnoma ne posuši, in se spravi kot škrob. Pri nas na Kranjskem varijo iz pšenice tudi pivo, iz same pšenice pa le v Ljubljani in nikjer drugje. V Kranju in Tržiču varijo pivo iz pšenice in ovsa ali pa iz ječmena in ovsa. Sicer se na Kranjskem nikjer drugje ne prideluje pivo …

III. Ajda na Kranjskem posebno dobro in pogosto uspeva. Iz enega zrna jih nastane po navadi osem. Iz ajde se peče navaden kruh, ki je čisto črn kakor prst.

Tak kruh jedó kmetje po vsej deželi. Čeprav je črn, pa vendar nimajo plemenita in meščanska usta vzroka, da bi ga zaničevala, ker je zelo okusen in dober; le če preveč ovsa dodajo, postane prekrhek. Sicer pa navadno pomešajo ajdo z ječmenom in prosom; to dá dober kruh.

Iz ajde pripravljajo tudi kašo, in sicer takole: V kotlu pusté ajdo vreti toliko časa, da se zrna odpró; nato odlijejo vodo in stresejo kuhano ajdo na platnen prt, da se na zraku posuši; medtem jo večkrat premešajo, da se nekoliko posuši, to je da se zrno strdi. Ko pa je tako daleč, da zrno ne poči, če ga z zobmi skušaš zgristi, ampak je še nekoliko žilavo, stolčejo ajdo kakor pri vsaki kaši. Ajdova kaša je prav dobra jed in se često pošilja na tuje.

IX. Sirk (latinski sorgum) se na Gorenjskem, Dolenjskem in Srednjem Kranjskem, čeprav poplača vsajeno zrno z desetimi, malo seje in daje večinoma prašičem; često pa pekó tudi kruh iz njega. Toda na Notranjskem, namreč na Krasu in Pivki, ga pogosto sejejo in pekó iz njega izključno le kruh, ki je rdečkastočrn, krhek ali pust in mnogo slabši od holandskega kruha ali vestfalskega rženjaka. Le-ta od daleč ni tako rod, pa ga povrh vedno še z maslom mažejo, da bi tem voljneje šel skozi grlo, le-oni pa, čeprav je mnogo bolj pust, mora nenamazan in suh iti skozi žrelo, pa bi kmet še srečen bil, ko bi ga le vedno dovolj imel.

VIII. RAZLIČNE STROČNICE

NA KRANJSKEM

IŽOLA RAZLIKUJEJO BOtaniki ali rastlinoslovci dve vrsti, namreč pravi fižol, ki mu pravijo tudi laški fižol, po latinsko phaselos ali phaseolos, po kranjsko fežek, in visoki fižol; tudi tej vrsti pravijo Kranjci fežek, Latinec pa smilax hortensis. Obe vrsti na Kranjskem pogosto sadijo in radi jedó, saj sta namenjeni zgolj za hrano in so polja prav hvaležna, ker dado za eno samo fižolovo seme, ki se jim podari, celih štirideset in torej porabljeni trud precej obilno nagradijo …

VI. Čičerko precej sejejo. Eno zrno dá šest drugih. Kuhano prav radi jedo.

VII. Cizara daje iz enega zrna osem. Imajo jo za najbolj zdravo in tečno stročnico. Sta dve vrsti, rdeča in bela, in obe jedó.

IX. SADEŽI DREVES IN STEBLIK

A KRANJSKEM NAJDEŠ nad sto vrst jabolk, ki se jedó ali presne in surove ali kuhane. Neke vrste se držé celo leto. Mnogo jih tudi sušijo, za kar imajo posebne sušilnice. V njih sušé ne le jabolka, temveč tudi hruške, češnje, češplje in podobno sadje. Iz jabolk stiskajo tudi mošt za pijačo. V leseni posodi jih na drobno razkosajo in jih nato denejo v stiskalnico, da priteče sok iz njih. Sok dadó spet v sode. V nekaj dneh vrže nesnago iz sebe in zavre kakor vinski mošt. Vedno pa je treba dolivati novega soka, dokler ne neha vreti. Tedaj je za pijačo dober in ljubek, tudi jeziku prijeten …

VI. … Mnogo breskev posušé. Olupijo jih in odstranijo koščico, meso pa denejo na čiste deske in te v zakurjeno peč, ki so iz nje vzeli kruh, ali pa v sušilnico, vendar tako, da ne pride dim do njih. Posušé jih in spravijo nato v lesene škatle. Tako lupijo in sušé tudi mnogo češpelj, jabolk in hrušk, ki jih jedó kuhane ali tudi suhe …

IX. Kutine pogostoma rastejo tu po deželi in pridejo na mizo ali sveže kuhane ali kot sir v škatlah. Takega pripravljajo tri vrste. Prvič na ta način, da kutine lepo olupijo (marsikdo jih pusti tudi neolupljene, da bi kutinov sir ohranil močnejši duh) in izrežejo pečke; nato jih pusté precej časa vreti, da se zmehčajo. Pretlačijo jih skozi sito, osladé pretlačeni sok s sladkorjem in ga dadó spet na ogenj, da se počasi kuha in zgosti. Zatem zlijejo sok v lesene nizke škatle, počakajo, da se strdi, a še prej vtisnejo vanj razne oblike. Drugi način: v pretlačeni sok dadó mnogo medu in nekaj janeža; nato ga zlijejo na čedno desko, kjer se mora posušiti in strditi; zrežejo, denejo v škatlo in potresejo vse z janežem. Tretji način je enak prvemu, le da ne dodajo ne medu ne sladkorja, torej prav ničesar. Ta sir je dobra jed …

XI. Oreha raste tu veliko vsake vrste: velikega, debelega, laškega in drugačnega, mehkega in trdega, podolgovatega in okroglega. Preprosti človek ga suši za jed, a ga veliko porabi tudi za neki kruh v božičnih dneh; in temu kruhu, ki bo o njem več povedano pri navadah in običajih prebivalcev, pravijo potica. — Olja malo stiskajo iz orehov, ker ni tu posebno v rabi …

XIII. Oljke rasto samo na Krasu, ob morju in še v petem delu Kranjske, v Istri. Kakor drugod, stiskajo tudi tu iz njih olje. Vlagajo jih pa tudi presne in pošiljajo v tuje dežele …

XII. RAZNA ZELIŠČA NA KRANJSKEM

AKOR DRUGOD, nahajamo tudi na Kranjskem marsikatero dobro in koristno zel in razne užitne korenine, kakor zobnjak, punčice, pelin, dresen, vsake vrste razhodnikov in druge podobne zeli.

Veliki koren nahajamo tod v nemajhnih količinah, prenekatera preprosta ženščina pa ga močno zlorablja. Če hočejo namreč lahkomiselne ženske pritegniti od daleč moškega, izkopljejo ta koren v določenem času z določenimi obredi in ga s posebnimi besedami vržejo v peč. Koren skače v peči čudno sem ter tja — brez dvoma ga hudič premetava. In tako mora tisti, ki je nanj merilo ženšče, še tisto noč k njej, čeprav bi bil mnogo milj daleč …

Ponekod nahajamo razne vrste pravega satiriona. Kranjci mu pravijo ceptèc. K temu korenu se zatekajo dekline, pri katerih je bolj ukoreninjena hotljivost kakor sramežljivost in čistost. Uporabljajo ga, da bi fantje za njimi tekli in jim pogasili nečisti plamen. V ta namen zagovoré koren ob določenem času s hudičevimi besedami. Taka pohlepna kobila in psica nosi nato koren pri sebi in hipnotizira moško mladino tako, da jo fantje povsod sledé kakor vižel ali tankosledni pes divjačino, ker jih je zagovor omamil in preslepil. Če pa ne vzamejo prave vrste satiriona, tekó konji za njimi … In o tem smo se prepričali še pred petimi ali šestimi leti. V Ljubljani tik pred Vicedomskimi vrati sta dva v kočijo vprežena konja s tako silo drla na neko dekle, da jih kočijaž nikakor ni mogel zadržati in ustaviti. Pohodila sta mlado punco, da so jo komaj rešili. Prav trdno so sklepali, da je imela pri sebi tak zagovorjeni koren in da si je hotela lepó navsezgodaj preskrbeti strežnika ali ljubčka.

Na visokih gorah raste še gladiolus verus, deveta srajčica. Tudi ta kočasti koren uporabljajo lahkomiselni ljudje, zlasti na Gorenjskem, za ljubezenski napoj.

Povsod na Kranjskem raste tudi petoprstnik (pentaphyllon), prav tako pasje zelje, potočnik, kolmež, zélena in volčji koren (aconitum).

Vsa imenovana zelišča in še nekaj drugih stvari uporabljajo coprnice poleg določenega pakta ali zveze s hudičem za pripravo svoje čarodejne maže, ki se z njo mažejo in k prekletemu čarovniškemu plesu leté ali se od svojega črnega mojstra nesti dadó. Če pa ni prave zveze in pogodbe s satanom niti expresse niti implicite, tedaj oseba, ki uporablja tako mažo, ne pride — kakor nekateri menijo — zares na ples,¹ temveč si samo umišlja in za trdno véruje, da je tam bila. Zapade namreč v globok naraven sen, pa se ji sanja o samem plesu, žrtju, popivanju, muziki in podobnem. Tako jih mojster često ukani s prazno domišljijo in sanjami, kakor da bi bile žrle in popivale, pa je bila le prikazen v sanjah ali sanjski privid ter so plačale le z mislimi namesto z deli in doživele le sence namesto bitij.

¹Maža je seveda iz opisanih zelišč, uspava in povzroča v snu različne prikazni. Ženska torej, ki tako mažo uporablja in se je od kake druge naučila, meni, da je letela! Bilo pa je le naravno spanje in le močna domišljija. Tiste pa, ki imajo pakt, uporabljajo sicer tudi tako mažo, vendar še kaj več dodajo in nato jih zlodej zares odpelje na ples.

Tudi s praprotjo, ki se latinski imenuje filix in je tod tudi razširjena, uganjajo mnogi svoje coprnije. Sam* sem tu poznal človeka, ki je često na šentjanževo šel s čarodejnimi obredi iskat praprotnega semena ter ga uporabljal za marsikatero nedovoljeno početje. Pred nekaj leti pa je klavrno končal, kakor je prav mnogim znano. Njegovo ime pa na tem mestu, iz določenih vzrokov zamolčimo.

Drugače so tudi pri nas raznovrste in užitne zeli, ki prav pridejo v kuhinji …

Razen doslej naštetih nahajamo v naši deželi še več različnih, dobrih, izbranih in znamenitih zelišč, zlasti na visokih gorah, kakor na Krmi, Stolu, v Bistriških planinah in na Učki. Le-ta si je pridobila pri mnogih pisateljih zaradi lepote in redkih zeli posebno slavo. Zato obiskujejo te gore vsako leto botaniki in nabiralci korenov iz raznih dežel, ker najdejo tam gori marsikako imenitno koreniko in zelišče.

XVI. RUDNINE IN RUDNIKI

NA KRANJSKEM

ARADI DOBRIH KOVIN, zlasti železa in jekla, je Kranjska od pradavnih časov znamenita. Že pri Homerju je močno pohvaljen chalybs noricus ali noriško jeklo, kajti že 1180. leta so ga v trojanski vojni radi uporabljali mimo drugega in ga rajši imeli od katerega koli drugega. K Noriku pa so v starih časih prištevali tu in tam tako Koroško kakor tudi Kranjsko, zato ne more nihče upravičeno odtegniti naši deželi deleža pri tej jekleni slavi, saj skoraj nikjer ne gladé jekla in železa umetelneje in lepše kot pri nas. Menda je k temu spodbujalo prebivalce v nemajhni meri dejstvo, da sta v tej deželi in soseščini od nekdaj bila meč in oklep vedno v rabi in v krvavem delu in da je tod bilo ne le mnogo vojnih pohodov, temveč tudi sovražnih vpadov in vdorov. Ker je torej bilo z železom in jeklom veliko opravila, so se tem bolj potrudili, da so jima dali oster sijaj … (Slika)

Železnih rudnikov, ki dandanes delajo in ki jih upravljajo v korist deželnoknežje dvorne komore, štejemo trinajst: Sava, Plavž, Javornik, Gornji in Spodnji Železniki, Bohinj, Stara Fužina, drugi Bohinj, Bohinjska Bistrica, Zgornja Kropa, Spodnja Kropa, Kamna gorica in Krka. Ta poslednji rudnik leži na Dolenjskem, drugi vsi na Gorenjskem. Poleg tega je na Dolenjskem še svinčeni rudnik, ki ga šele gradé, namreč Malnek.

Nekoč je bilo v deželi še več rudnikov, kakor ob Lipnici nedaleč od mesta Radovljice in prav blizu Kamne gorice, ki ga je nazadnje vzdrževala gospa Katarina baronica Lamberg, a ga naposled opustila; dalje rudnik v Farjevem potoku blizu Železnikov, ki so ga vzdrževali nekoč baroni Coroniniji; prav tako Hotavlje in Hobovšče blizu Poljan v gospostvu Loki, ki ga je vodil neki Carnion, dokler se niso zaradi naraslih dolgov spravili nadenj upniki.

Hudo so ga pritiskali in dosegli zoper njega naredbo, s katero se jim je prisodil rudnik, da bi se z njim poplačali. Izročili pa so ga neizkušenim ljudem, ki so pridelali le polom, ker se niso prav spoznali in niso delali po rudarskem načinu. Tako je rudnik že pred 60 in več leti v veliko škodo dežele zaostal, obstal in končno docela propadel. Rudniki so bili nekoč pod oblastjo tistih gospostev, v katerih teritoriju ali območju so bili. Pa so se podjetja često zelo pritoževala nad oskrbniki in upravitelji teh gospostev, češ da ne upoštevajo ali prav ne razumejo velikega prizadevanja, nevarnosti, skrbi, ogromnih stroškov in drugih težav, s katerimi se morajo podjetja boriti. Ker teh nevšečnosti niso mogli dalje prenašati in ker so zvedeli, da je rimsko cesarsko veličanstvo Ferdinand I. dne 3. januarja 1550. leta izdal za rudnike Kropo, Kamno gorico in Kolnico, ležeče tedaj v njegovem deželnoknežjem gospostvu Radovljici, rudarski zakon, so imeli za potrebno, da zaprosijo pri nadvojvodi Karlu Avstrijskem kot deželnem knezu Kranjske, da bi izdal in objavil splošni rudarski zakon. Uspeh je bil, da se je tak zakon, posnet po zakonu pokojnega cesarskega veličanstva Ferdinanda I. od 1. maja 1553, ki se je tikal vseh notranjeavstrijskih dežel, sestavil v 36 členih z datumom 23. februarja 1575 v Gradcu, a le za železne rudnike, ter se tudi pri vseh sodiščih objavil in vpeljal. Še dandanes je v moči in veljavi.

Železnim rudnikom je njeno veličanstvo postavilo posebnega višjega rudarskega sodnika, ki ga plačujejo in vzdržujejo deželno vicedomski urad na Kranjskem in podjetja sama, je pa zavezan cesarskemu veličanstvu s prisežno dolžnostjo. Le-ta ima tudi svojo redno pravno moč nad vsemi rudniki in fužinami, najdišči, jamami, gozdovi, vodnimi obrambnimi gradbami in napravami, lesnimi napravami, fužinarji in rudniškimi družbeniki, fužinskimi mojstri, merilci, drvarji, kurjači, rudarji, kovači in nad vsem tistim, kar je na kakršen koli način v zvezi z rudnikom; sem sodijo tudi vsa rudniška posestva, hiše, mlini, kovačnice in kar je v njih. Razsojati mora tudi vse zadeve in civilibus, criminalibus & politicis (v civilnih in kazenskih pravdah kakor tudi v policijskih zadevah), razen v zločinskih stvareh. Če pa bi bil kdo obtožen hudodelstva, se vendar najprej njemu naznani, a on izroči zadevo obenem z razsodbo najbližjemu deželnemu sodišču v navadnem kraju. Po njegovi razsodbi gre apelacija pred gospoda vicedoma na Kranjskem in od tod conjunctim (ali obenem) na notranjeavstrijsko vlado in dvorno komoro, on sam pa je glede svoje osebe in službe podložen pravkar omenjeni notranjeavstrijski vladi in dvorni komori: tu ima torej svojega višjega sodnika in pristojno podsodnost ali competens forum. Po omenjeni rudarski postavi je bil prvi višji rudarski sodnik gospod Gregor Comor …

XVII. RUDNIK V ŽELEZNIKIH

ME ŽELEZNIKI SE je rodilo iz kovinskega sadu, namreč iz železa, ki nosijo po njem ime ne le v nemškem, ampak tudi v kranjskem jeziku. Delijo pa se v dva dela, v Gornje in Spodnje Železnike, ki so četrt ure vsaksebi. So last deželnega kneza in imajo mnogo velikih in lepih zidanih hiš. Tu pridelujejo mnogo železa, iz njega pa vsake vrste orodje, zlasti obilo žebljev. Mnogo tega železja izvažajo v Italijo, ker tod močno trgujejo z Italijani.

Iz železne rude se prideluje tudi tako imenovani volk. Iz rude stopijo ogromno kepo, ki tehta mnogo stotov in se imenuje volk. Če je ruda dobra in pride dobremu mojstru v roke, zadobi volk težo 18 do 25 stotov. Užitek je gledati — a marsikdo, ki še ni videl, se mora čuditi — kako vzamejo težko, čisto žarečo gmoto iz ognja, jo dadó pod kladivo in obdelujejo … Iz te okorne in težke rudne gmote kujejo železo; tako deluje obrat, kakor se tu pravi, z volkovi …

Kakor kaže knjiga dohodkov loškega gospostva, je bil tale rudnik že leta 1379 v cvetu …

XVIII. RUDNIK KROPA

A GORENJSKEM LEŽI tudi rudnik Kropa, in sicer v jarku med visokimi gorami nedaleč od mesta Radovljice. Je deželnoknežji. Deli se v dva dela, v Zgornjo in Spodnjo Kropo … Tudi tu deluje obrat z volkovi, iz katerih kujejo vsakovrstne žeblje, železo za rešetke in podobne stvari. Pred nekaj časa so tukajšnji žeblji prišli ob svoj dobri glas, ker niso delavci čisto pošteno ravnali z njimi, temveč so jim manjšali število in težo; to pa so zdaj odpravili in vpeljali spet pravilne dobave. — Tu prebivajo sámi fužinski mojstri, med katerimi so zdaj najimenitnejši pokojnega Štefana Macola dediči, Sebastijan Šegan, Jakob in Gregor Gašperin.(Slika)

XX. RUDNIK JAVORNIK

VE MILJI NAD Radovljico pod visokimi gorenjskimi snežniki je Javornik. Ime mu je priraslo: kranjska beseda Javornik izvira iz javor, kar pomeni platanum, ker je tam okrog mnogo javorov … Je last gospoda Janeza Ferdinanda Javorniškega, barona, vodi ga pa sedaj gospod Janez Meyerhofenski kot najemnik.

Na tem mestu kaže Vulkan svoje mojstrske jeklene izdelke, zakaj najboljše jeklo, ki se dá kje dobiti, se izdeluje tukaj. Zato ga zahtevajo ne samo Italija, ampak tudi druge, še bolj oddaljene dežele; prav mnogo ga gre na Laško in odondod še naprej. Železa pa ne izdelujejo, razen če bi komu posebej hoteli ustreči. Če ga pa včasih le kujejo, potem je brez dvoma najboljše. Tu kujejo tudi hrvaško jeklo, ki tako rado turško kri pije in se sovražnikom strašno pred očmi svetli; predorni ostri rez ima od perfektnih jeklarskih mojstrov v Javorniku. Nedaleč od Javornika, namreč med tem krajem, Podgorjem in Gorjem na Koroškem, stoji visoka gora, Kočna imenovana, ki deli Kranjsko od Koroške; na vrhu te gore gre skozi kamnitno steno, ki meri trideset korakov, grozovit praecipitium ali prepad. In kakor je strašno strm, se vendar vzpenjajo in lezejo tod tihotapci s svojo robo, da bi ušli carini, in sicer z največjo življenjsko nevarnostjo, zlasti pozimi, kadar sneg kopni in se taja. In ti trgovci, ki nočejo zacariniti svojega blaga, morajo odriniti mnogo dražjo carino, kajti vsako leto plačajo nekateri teh nevarnih plazilcev utihotapljeno carino z življenjem. Če tihotapce s soljo, z medom, brinjem, vinom in žganjem iznenada zalotijo koroški pazniki, kakor se neredko zgodi, nastane hud spopad, ki stane oba dela mnogo krvi, zakaj tako divje se bijejo s kroglami, sabljami in gorjačami, da jih veliko obleži …

XXI. RUDNIK MALNEK

UDNIK MALNEK LEŽI na Dolenjskem, štiri milje pod Ljubljano in četrt ure od Save, v jarku med gorami. Jama daje mnogo svinca in je prastar rudnik, ki so ga nekoč zgradili gospodje z Doba; po smrti gospoda Mihaela Dobskega pa so ga opustili. Mnogo let kasneje je spet začel gospod Wolf Vicenci, grof Dobski, iskati in tu pa tam kopati, a je kmalu odnehal ter drugim prepustil nadaljnje vzdrževanje. Ko je rudnik nekaj časa počival, se ga je lotil gospod Andrej Canillo, grof Locarnski, s pristankom višjega rudarskega sodnika; začel ga je v splošno korist na novo izkoriščati ter ga je tudi spravil v tek.

Rudnik v Malneku se izplača ne le zaradi pridobivanja svinca, iz katerega dobivajo topovi, muškete, puške, karabinke, pištole, možnarji in podobno grmeče strelsko orožje svoje ostre naboje, zdravila svojo zdravilnost, sovražnik in divjačina rane in s katerim pritrjujejo lomljive šipe, a lomijo utrjene okope in obzidja (saj, kakor znano, le-ta saturnska kovina vsestransko rabi vsem tem in še drugim stvarem) — izplača se tudi zaradi dobre bakrene rude, ki jo tukaj sledé.

XXII. RUDNIK PLAVŽ

LAVŽ POMENI PO kranjsko toliko kakor peč za topljenje železa. Leži prav tako v naročju visokega gorenjskega snežnika, slabe pol milje nad Javornikom in malo nad trgom Jesenicami; je last gospoda Ivana Krstnika Locatellija. Tu se izdeluje samo jeklo; izdelki se pošiljajo v Italijo …

V zimskem času spuščajo drva z najvišjih planin po tako imenovanih rižah. Iz dolgih jelk in smrek napravijo z najvišjih gorá neke vrste mostiče in steze preko skalovja in globokih jarkov, a tudi na vsako stran položé drevesa. Take mostove ali hodnike imenujejo riže. Pozimi jih polijejo z vodo, da jo mraz spremeni v led ter imenitno zgladi ledeni tlak. Spodaj pa, kjer se riža konča, postavijo močan in debel železen križ, ki ima rezilo ali ostrino. Nato spravijo prerezana debla, dolga kake tri ali štiri čevlje, do strmine, da bi zdrčala navzdol. Od tod drevé po riži (ne brez užitka gledalcev) do križa. Ko nanj udarijo, se vsak kos razleti na štiri dele, da jih ni več treba sekati …

XXIII. RUDNIK SAVA

D KOD JE rudnik Sava, h kateremu se zdaj napotimo, dobil ime, kmalu opazimo, če le vemo, da leži ob Savi (ki se je nekoč imenovala Savus, danes po kranjsko pa Sava), kajti po tej reki ima svoje ime; leži pa med trgom Jesenicami in Javornikom. Lastnika sta gospod grof Oktavij Bucellini, stolni prošt v Ljubljani, in njegov gospod brat, gospod grof Janez Andrej Bucellini. Je imeniten, prijeten kraj, kakor kaže zraven natisnjeni bakrorez. Tu se prideluje samo imenitno jeklo, in sicer v silno velikih količinah; zato ga morejo dajati drugim bližnjim in daljnim deželam; gre pogosto ne le v Italijo, temveč odondod tudi naprej.

V Savi, kakor se imenuje tukajšnja voda, lové v tem kraju dobre postrvi in lipane. Omenjeni gospod grof ima tu veliko vodno kolo, ki na njem visé korci in ki ga žene tok; kolo dviga zajeto vodo kvišku in jo nataka v žleb; po tem kanalu se speljuje voda v vrt …

V tem kraju prebiva imeniten puškarski mojster, ki se s pravim imenom imenuje Peter Botri, s šaljivim pa splošno Dagèl. Zaradi spretnega dela zasluži, da se ga na tem mestu spomnimo, zakaj v izdelavi čednega in lepega orožja mu ni nihče kos, nihče ga ne prekaša; tekmuje z najboljšimi mojstri tako v Bresciji v Italiji kakor tudi na Francoskem in Nizozemskem. Delo opravi ne le čedno, ampak tudi dobro, trpežno in trajno. Njegova umetnost in spretnost kljub njegovi veliki starosti še ni zastarela, temveč mu je kakor telesna moč še vedno čila. Tudi njegov sin in zet sta v svojem delu preko vsakdanjega in navadnega: napravila sta iz jekla že mnogo umetno izrezanih gumbov, ki se nosijo na obleki in ki jih Italija in Francoska prav radi kupujeta. Umetnost starega se kaže tudi na vsakovrstnem orožju, ki ga njune roke izdelujejo in se za drag denar izvaža v tuje dežele in kraljestva …

Našli so tu železno in jekleno rudo, ki je bela kakor najbolj bel alabaster in zasluži občudovanje; iz nje delajo najboljše jeklo.

Pred nekaj leti so prav tu kovali železna sidra, od katerih so največja tehtala 30 stotov. Ko so Benečani zvedeli, da morejo na Kranjskem delati tako težka sidra, jih niso več pustili v Italijo, ker so se bali, da bi jim njihova utegnila zaostati. Še sedaj ležijo nekatera v Ljubljani za vodo; so last gospodov Waltericha in Franca Zergollernskih.

Nekoč je bil rudnik, ki je zalagal četrt ali polovico peči, na planini nad Savo in Plavžem pri Jesenicah. Še danes se lahko izkaže s svoboščinsko listino ali privilegijem gospoda Friderika, nekdanjega grofa Ortenburškega, ki je datiran s svetega Jerneja dnem anno 1381. Ko pa sta gospoda Bucellinija prevzela rudnik Savo, uredila rudnik na Javorniku in ko se je zgradil še tretji v Plavžu, je delo na planini prenehalo, razen v starem plavžu na Rožčici, ki ga omenjena gospoda grofa Bucellinija s Save še zdaj močno uporabljata …

XXIV. RUDNIK KAMNA GORICA

UDNIK KAMNA GORICA leži na Gorenjskem ob vodi Lipnici, nedaleč od mesta Radovljice v jarku ob kamnitnem griču, obdanem z visokimi gorami; je deželnoknežji. Tukaj so same fužine, od katerih so najimenitnejše last gospoda Ivana Kapusa, gospoda Krištofa in gospoda Wolfa Gašperina in gospoda Andreja Šegana.

Tudi tu deluje obrat z volkovi, iz katerih kujejo vsakovrstne žeblje, železo za rešetke in podobnih reči več. Ta kraj si je pridobil hvalo, da izdelujejo tu najboljše žeblje. Ime Kamna gorica pa ima od svoje lege, ki smo jo v začetku prikazali, namreč od bližnjega kamnitnega hribčka ali grička …

XXV. RUDNIK BOHINJ

SE, KAR LEŽI v Bohinju, se imenuje Bohinj. V tem predelu so na štirih krajih plavži in fužine. Najprej Stara Fužina … Tu topijo tudi železo in delajo z volkovi, ki iz njih pridelujejo vsake vrste izdelke in železnino, kakor žeblje in podobno …

Nekoliko niže je druga fužina, kjer kujejo in obdelujejo različno železnino. Zlasti je zaposlenih tu mnogo žičarjev, ki delajo prav debelo, pa tudi najtanjšo žico in takšno, ki je prikladna za inštrumente, citre in harfe. Za izdelavo srednje vrste žice imajo tu lep in čuden način. Na viseč stol mora sesti človek, ki ga trdno zvežejo in pritrdijo; nato spusté zunaj vodo na kolo. Voda požene moža hitro in bliskovito daleč naprej in spet daleč nazaj. V rokah drži železne klešče in vsakokrat, kadar ga vrže naprej, mora zagrabiti, kadar ga sune nazaj, pa potegniti žico in tako vedno nadaljevati. Če pa bi zgrešil ali zamudil in ne bi zagrabil žice s kleščami, bi mu gibanje dalo tak sunek, da bi mu pljuča, jetra in srce zdrobilo ali zmečkalo. Je prav čuden pogled, zlasti za tujca. Ta obrat je last gospoda Locatellija …

Pol ure niže najdeš rudnik in fužine, ki se splošno imenujejo Bohinj ali Bohinj ob Bistrici …

Še niže je plavž, ki je tudi last gospoda Locatellija. Tu ulivajo železne retorte za žganje živega srebra in druge stvari, ki jih navadno ulivajo iz železa.

XXVI. IDRIJSKI RUDNIK IN

NJEGOVO ODKRITJE

ELIKO IN ZASLUŽENO slavo uživa idrijski rudnik ter je prava zakladnica ali rodovitna mati živega srebra. Leži, kakor skoraj vsi prejšnji rudniki, med visokimi gorami v jarku, tri dobre milje od Vrhnike tik ob kranjski meji; je pa popolnoma in neposredno pod notranjeavstrijsko dvorno komoro v Gradcu. Dandanes je torej last deželnega kneza samega, namreč rimskega cesarja, ki ga tudi vzdržuje in ima tu svojega oskrbnika. To mesto ima v sedanjem času gospod Volk Žiga Rinbachski, registrator in sekretar pri notranjeavstrijski dvorni komori ter svetnik rimskocesarskega veličanstva. Pred njim je opravljal to službo gospod baron Gašper Lichtenthumski.

Tu je lep grad poleg mnogih dobro zidanih stanovanjskih hiš. Zidave so začeli po odkritju rudnika in jih polagoma izvedli iz dohodkov. Prej ni bilo tu nobene stavbe, marveč le divja dolina. Rudnik je odkril leta 1497. kmet, ko je postavil nekaj škafov pod potoček. Ker sprva ni razumel, kaj bi bilo, kar je našel, je del nekaj v škaf in nesel k zlatarju, da bi izvedel, kakšna snov bi to neki bilà. Ni pa hotel izdati kraja, dokler mu ni vojak z imenom Kacijan Anderlein obljubil dobre nagrade ter izvabil dragocene skrivnosti.

Le-ta Anderlein je tako kmalu postal imovit mož, ker je zatem pritegnil mnogo premožnih ljudi, ki so se z njim združili ter izgradili rudnik. Tako je v kratkem času prišel do velikega premoženja, pa tudi njegovi družabniki so svoje dokaj povečali … (Slika)

XXVII. PRAVI USTROJ MERKURJEVEGA

RUDNIKA V IDRIJI

AŠ RUDNIK JE globok in redko se bo tujec spustil do dna, ker je treba po lestvi kakih sto sežnjev čisto navpično navzdol v štirioglati luknji, ki je približno štiri čevlje široka. Na zid je pritrjena lesena lestev, po kateri moraš v globino. Ko pride človek spet na dan, je tako upehan, da je komaj verjetno. Tudi jaz* ne bi verjel, ko ne bi bil sam izkusil.

Ponekod vidiš pravi samorodni merkur ali tako imenovano samorodno živo srebro (namreč čisto), ki se tako rekoč iz zemlje znoji.

Včasih trčijo rudarji skupaj, a to se ne zgodi vsako leto, temveč le redkokdaj. Ponekod priteka živo srebro kakor studenčnica, a tistemu, ki ga najde, navadno škoduje in slabo prija zdravju, zakaj strupeni merkurjevi hlapi vdirajo v človeka in ga tako prepoje, da se mu, ko spet pride na zrak, tresejo glava, roke, noge in vse telo; potemtakem je za katero koli delo brez moči in nesposoben do počivališča svoje tegobe, namreč do smrti. Odslej mora beračiti in se hraniti z miloščino …

Kolikor vem, so se mnogi pisci spomnili tega rudnika, pa nihče prav obširno. Najbolj mi je všeč poročilo doktorja Gualterja Popeja v poslanici iz Benetk doktorju Ivanu Wilkinsu, diakonu v Riponu, ki so jo pridružili Actis philosophicis kraljevske angleške družbe … Vsebina pisanja je v glavnem naslednja: Ko je ta peregrinant v spremstvu tovariša popotoval proti rudniku, je nekaj ur šel skozi zelo lep gozd, kakršnega da še ni videl ne prej ne pozneje; gozd da je ves poln jelk, hrastov in brez nenavadne debeline, višine in ravnoče; kakor druga planinska mesta da je Idrija zgrajena vsa iz lesa, razen cerkve in hiše, ki v njej stanuje nadzornik … Jama ali rov, po katerem je šel noter, je posvečena sveti Barbari, kakor imajo druge jame za zavetnike druge svetnike. Globino je ocenil na stopetindvajset korakov. (Iz tega pa se da sklepati, da prave globine še od daleč ni dosegel.) Poroča, da se gre navzdol po dveh poteh, od katerih je najkrajša tista, ki je najbolj ravna in po kateri vlečejo rudo v velikih čebreh na dan; po tej poti venomer stopa nekaj rudarjev gor in dol. Druga pot pa, ki po njej bolj hodijo, da spočetka ne dela hoji težave, ker ni posebno strma; največja težava je v tem, da ponekod ne moreš stati pokonci To pa ne traja dolgo in le toliko časa, dokler ne prideš do pravega sestopa, ki gre po navpičnih lestvah. Na koncu vsake lestve so položili nekaj desák, da si na njih malo odpočiješ.

Novega da ni na dnu nič takega videl, razen mesta, kjer izvira ruda (ali živosrebrni gorski sok). Vsa pot sestopa da je podložena, prevlečena in podzidana z velikimi jelovimi hlodi, ki so jih kar najbolj tesno, natančno in trdno spahnili.

Rudo da lomijo s prálicami in jo slede vedno naprej. Ruda je navadno trda kakor kamen, vendar težja in rumenkastordeče barve kakor crocus metallorum. Najde pa se tudi mehkejša zemlja, ki se v njej lepo razločujejo majhni kosi najčistejšega živega srebra.

Živo srebro pa pridobivajo po njegovem poročilu takole: Izkopano zemljo zajemajo v čebriče, jo usipajo na rešeto, katerega mreža je spletena iz kovinaste žice, tako da so niti za prst narazen; nato nesó zemljo k tekoči vodi in jo toliko časa perejo, dokler ne gre nobena snov več skozi rešeto; zemljo, ki je preostala in ni šla skozi, denejo na poseben kup, tisto pa, ki je šla skozi rešeto in leži v dolbini pod njim, vzame pomočnik ven. Na ta način nadaljujejo delo in presejejo rudninsko zemljo skozi kakih deset do dvanajst sit, ki so vedno sorazmerno gostejša. Vendar se često zgodi, da leži že na dnu prve dolbine ali vmesnega prostora, od koder je pomočnik vzel zemljo, živo srebro, dalje proti koncu pa, ko so niti tesneje druga ob drugi, se najde v največjih množinah.

Odločeno zemljo nato zdrobé in ponové isti postopek. Preostalo drobno zemljo, iz katere ne morejo izprati nič živega srebra, vržejo v železne retorte in jo dobro zapró, da ne bi padla v priključene recipiente. Sila ognja požene nato živo srebro v recipiente. Paznik je nekatere odprl, da bi njemu in njegovim tovarišem pokazal postopek. Tedaj so šele opazili izločeni čisti in tekoči merkur. Za njim je prišel vlažen črn prah, ki se je, ko so ga z vodo močili, pokazal in odkril kot prav takšen merkur, kakršen je bil prejšnji. Tako imenovani caput mortuum ali mrtvaško glavo so potem spet zdrobili ter postopek tako dolgo in toliko kratov ponavljali, dokler niso mogli izvleči nič več živega srebra.

To, piše, je navaden način za pridobivanje živega srebra; daleč pa ga po količini prekaša način z izpiranjem, zakaj vse živo srebro, pridobljeno brez posredovanja ognja z izpiranjem ali najdeno kot čisto živo srebro v jamah (nekateri delci se namreč v jarku stekajo, da zajameš ponekod dve ali tri žlice čistega živega srebra), se imenuje samorodno živo srebro in je mnogo bolj cenjeno kakor drugo. Vprašal je nadzornika, v čem je samorodno živo srebro krepkejše od onega drugega. Na to mu je oni odgovoril: Če bi zlato in samorodno živo srebro zmešali, napravili kepo ter deli v ogenj, bi merkur takoj vse zlato vase vzel, a tega ne zmore nobeno navadno živo srebro.

Omenja tudi orodje in naprave, ki jih uporabljajo v tem rudniku; da so prav čudne in da svoj živi dan še ni videl večjih koles; vsakdo lahko spozna, kolikšne naprave so potrebne za toliko pridelka; vse žene moč vode, ki so jo speljali po vodu, ne predragem, iz hriba, tri milje oddaljenega. Iz jamskega dna črpa vodo dvainpetdeset črpalk (ali vlačilnih čebrov), na vsaki strani šestindvajset; urejeno je tako, da žene ta voda tudi druga kolesa.

Rudarji delajo po njegovem poročilu v juliju ves dan za italijanski novec, ki ima približno vrednost šestih ali sedmih angleških grošev. Vendar ne zdržé dolgo; čeprav nihče ne ostane na dan dalj ko šest ur v jami, postanejo v kratkem (nekateri prej, nekateri kasneje) vsi skupaj protinasti in pomro za jetiko. Pravi, da je videl moža, ki je le pol leta delal v rudniku, pa je toliko živega srebra vsrkal, da je košček kovine (medi ali bakra), če ga je v usta vzel ali samo s prsti drgnil, napravil ko srebro belega, kakor bi bil z živim srebrom prevlečen; bil je tudi tako protinast, da z obema rokama še pol kozarca vina ni mogel prinesti do ust, ne da bi ga bil polil, pa je vino preveč ljubil in cenil, da bi ga bil nalašč tratil. Dalje je Anglež tudi slišal, da rada kap zadene ljudi v Benetkah, ki prevlačujejo hrbet ali obratno stran zrcala.

Ni opazil, da bi rudarji imeli črne zobe; meni, da se živemu srebru morda krivica dela, če ga dolžé, da zobe kvari, kadar se predpisuje zoper francoze (ali napolitansko bolezen). Ker se v tistem kraju vidijo redko črni zobje, meni, da bi bil opazil, če bi bili zobje rudarjev črni.

Velike množine lesa porabijo za zgradbo in obnovo naprav ali ogredja, dalje za peči, ki jih je šestnajst in ki ima vsaka štiriindvajset retort; zlasti pa gre mnogo lesa v jamah in hodnikih, ki jih je treba venomer popravljati in reparirati, kajti jelke pod zemljo ne trajajo dolgo …

Naposled pride do stroškov in dohodkov tega rudnika in poroča, da je nekdaj stal rimskega cesarja sedemdeset do osemdeset tisoč goldinarjev na leto, pa je manj živega srebra dajal kakor zdaj, ko stane vzdrževanje le osemindvajset tisoč goldinarjev.

V treh letih (1661, 1662 in 1663) je idrijski rudnik dobavljal njenemu rimskemu veličanstvu, kakor sledi:

funtov

leta 1661. navadnega živega srebra198481

samorodnega živega srebra6194

skupaj204675

leta 1662. navadnega živega srebra225066

samorodnega živega srebra9612

skupaj234678

leta 1663. navadnega živega srebra244119

samorodnega živega srebra11862

skupaj255981

Delalo je tedaj 280 ljudi, a protipisar idrijskega rudnika je bil Ahac Kappenjäger.

To potrjuje in razširja z nekaterimi okolnostmi in dodatki drugo poročilo, namreč tisto, ki ga je sestavil Edvard Brown v Palmanovi na Furlanskem dne 15. junija 1669. leta …

XXVIII. DOZDEVNO IZDELOVANJE SREBRA

V IDRIJI IN NAPAČNO MNENJE O ŠKRATIH

REDEN ZAPUSTIMO idrijski rudnik, se mi zdi potrebno, da z resnico pobijem to ali ono govorico in napačno mnenje o njem, ki se drži nekaterih ljudi. Prvo je tole: mnogi menijo, da delajo v Idriji iz živega tudi pravo srebro. Te prazne domneve niso mogle zajeziti naše kranjske niti sosednje meje ter so jo presadili deloma tudi v daljne dežele; pri nekaterih je tako globoko ukoreninjena, da so celo nekateri bistroumni Francozi to bajko radi in željno sprejeli. Sam sem na Francoskem našel prenekatere kemike, čisto vdane temu mnenju; po vsej sili so hoteli bolje vedeti ko jaz*, kaj da pri nas iz merkurja delajo. Mordà je zmota nastala kakor slab zrak iz živosrebrnega rudnika najprej tu pri nas, ker so kmetje za trdno prepričani, da delajo Benečani iz živega srebra pravo srebro, saj je cesar nekoč vsa leta prodajal merkur Benečanom, nato pa Holandcem.

Dobro vem sicer, kako se dadó mnogi veliki gospodje preslepiti od navideznih zlatotvorcev, da pričakujejo dobrega srebra iz merkurja; dà, celo učeni in preimenitni možje se ukvarjajo z brezupnim in praznim trudom, kako bi iz merkurja naredili ne le srebro, ampak celo lapidem philosophorum ali kamen modrijanov. Narava pa o tem kamnu nič ne ve in je osnovan le na varljivi predstavi; potemtakem ga pravilno neki učeni mož šteje med najplemenitejše, jaz pa po svojem prepričanju še pravilneje med najdražje norosti.

Vem, da bo ta beseda, da namreč narava nič ne ve o kamnu modrijanov, marsikaterega lažnega kemika v nos dregnila; imel me bo za nevedneža, ki v merkurjevem dimu (ali izpuhtevajočem srebru) ni daleč prišel, ali se bo celo potegnil, brezimno seveda, za kamen modrijanov (ki ga ni) z apologijo ali zagovorom in me bo iz maščevanja za odklonjeni namišljeni kamen kamnal s sramotilnimi besedami in psovkami. Zagotavljam pa mu svoje posebno pomilovanje namesto zamere, zakaj psovanje in zmerjanje takih ljudi, ki se nalašč spró z resnico in s pametjo ali pa sleparsko laž z navidezno resničnimi barvami prevlečejo, kakor ponarejevalci slab denar, bo naletelo v meni na skalo, ki kljubuje vsaki podobni peni maščevanja ali jeze s pravo stoično (ali bolje krščansko) neobčutljivostjo ter se ne da niti za prst premakniti od svojega, v resnici trdno zasidranega mnenja. Zatorej tako v mraku prhutajočo pirpogačico, takega zagovornika, pravim, z drugačnim odgovorom odpraviti ne morem, kakor da rečem, da je pravi idiot, velikih gospodov slepar in neizkušen zapečkar, ki je svoj živi dan bore malo videl, še manj izkusil. Če pa je morda le kje bil, je gotovo romal od gradu do gradu ter visoko gospodo in druge ljudi sleparil s svojim zlatotvorstvom. Če je odkritosrčen, nikar potuhnjen, naj pove svoje ime, pa bom znal braniti svoje trditve in bom vedel, kdo od naju najbolj zmagovito uporablja orožje razuma. Boriti se je treba z ostrimi in ne bahavimi dokazi. Besedičiti in pisariti ni posebna umetnost, pristopiti mora tudi dokazovanje; kdor tu najbolj uspe, zasluži od vseh častilcev resnice venec, nasprotnik pa rdečico.

Marsikateri ljubitelj plemenite in prave kemije se utegne čuditi tem mojim vrstam, s katerimi si upam javno pisati, da lapisa philosophorum nikoli v naravi bilo ni; prosim pa, da me pravilno razume.

Ne pravim, da ne obstoji zlata tinktura, ki vsakršno kovino tingira v najboljše zlato, to celo za trdno verujem. Da, celo sam* sem z lastnimi očmi nekoč videl, kako je v letu 1670. v Lyonu na Francoskem na velikem trgu Bellecourt v hiši, imenovani Smrekov storž (la maison du pin), neki Anglež poldrugi funt bakra z enim granom tingiral v najboljše zlato brez kakršne koli sleparije. Prav tako sem 1666. leta na Dunaju blizu rdečega stolpa v Arnoldovi hiši (kjer sem takrat pri gospodu Meintzerju bil na hrani) s svojimi rokami tingiral funt svinca z enim granom tinkture v najžlahtnejše zlato. In to tinkturo je napravil gospod Ivan de Monte Sniders, ki je izdal v tisku dve kemični razpravi. S tem pa še daleč ni dokazan lapis philosophorum ali slavni kamen modrijanov, zakaj take tinkture ter transmutationes ali spremembe niso nič drugega kakor koncentriran ekstrakt zlata; ne pripravljajo se z dobičkom, ampak z veliko škodo, tako da gre trud in delo v nič pa še zlato povrhu. Ni namreč mogoče, da bi se prav toliko tingiralo, kolikor je bilo poprej zlata, ker gre tinktura nekaj tu, nekaj tam v zgubo, se raztrese in zafrčka; nekaj je obvisi in se prime tu, nekaj tam in tako izgine korist …

Priznam brez ničemrnega slavohlepja in brez precenjevanja samega sebe, da me je kot ljubitelja vseh svobodnih in naravnih umetnosti moj živi dan radovednost ali vedoželjnost izpodbadala k raziskovanju naravnih redkosti ali skrivnosti. Kjerkoli sem mogel izvedeti za vedoželjnega moža, tja sem se napotil in nobena pot mi ni bila predolga, nobena nevarnost prevelika, noben trud prenaporen; upanje, da se utegnem česa nenavadnega naučiti in kaj takega zvedeti, mi je olajšalo vse bridkosti. Gola vedečnost me je vodila ne le po Evropi, ampak nekaj let celo po Afriki daleč naokoli, da sem se gnal za prirodnimi znanostmi. Tako sem marsikatero stvarco z lastnimi očmi in rokami spoznal. Pri tem iskanju in preiskovanju sem med mnogim zrnjem našel tudi veliko plev, med mnogimi vedoželjnimi in prirodopisci tudi mnogo sleparjev, ki bi o njih lahko cele bukve napisal, ko bi hotel vse njih sleparije in varljive nakane osvetliti, osramotiti in ne varčevati z resnico …

Drugo zmotno mnenje, ki se je o tem rudniku razširilo, je tisto, ki ga omenja tudi pater Kircherus v svojem Mundo subterraneo, čeprav le po poročilu patra Eisserta, z naslednjimi vrsticami: »V Idriji, ki je osem milj oddaljena od Ljubljane, je rudnik, ki daje silno veliko živega srebra in je pod jurisdikcijo nadvojvode. O njem se pripoveduje ta znamenitost, da se ondi prav često prikažejo škrati ali podzemeljski strahovi. Rudarji ali delavci se imajo za srečne, če jih zaslišijo, ker splošno menijo, da so tam, kjer prebivajo taki duhovi, prav bogate žile. Slišijo tudi, kako delajo in tolčejo, toda na neviden način. Ne trpé preklinjanja Boga, kletev, priseganja, žvižganja niti drugih pobalinstev. Zato jim praznoverni rudarji postavijo vsak dan na poseben kraj lonček s hrano; tudi kupijo vsako leto v določenem času rdečo suknjico, ki bi bila fantku prav, in jim jo dadó za darilo. Ko bi tega ne storili, bi bili možički prav nemilostni in hudi nanje. Če jim pa ustrežejo, občutijo njih naklonjenost in dobroto: grebejo, lomijo in izkopljejo toliko kovine, kolikor je rudarji z največjim naporom in delom v mnogo dneh komaj utegnejo izkopati. Tako torej vodi satan, sovražnik človeškega rodu, praznoverne za nos.«

V tem pogledu se idrijskim rudarjem godi krivica; dobremu patru Eissertu so preveč poročali, češ da škratom (ali pritlikavim strahovom) hrano dajejo in vsako leto suknjico darujejo. Deloma so rudarji sami vzrok, da jim to pripisujejo in o njih razširjajo, ker tujcem radi take stvari klepečejo, da bi rudniku tem več občudovanja pridobili. V resnici pa se še nikoli ni zgodilo, da bi bili kdaj dali strahovom kako tako obleko ali suknjico ali celo jedače. Sam* sem s posebno vnemo izpraševal ljudi tega rudnika ter zvedel, da je navada, nalagati ne le tujce, temveč tudi domačine.

Nasprotno pa greši zgoraj navedeno Brownovo poročilo v tem, da graja kot izmišljotino, kar sicer pišejo o prikazni škratov v rudnikih, zakaj čisto res je in nikar pravljica, da strahovi kakor v tujih rudnikih tako tudi v tem trdo trkajo. To rudarje veseli ter še srčneje delajo, ker upajo, da bodo tam našli dobro rudo; in to se navadno tudi zgodi. Napačno pa je, kar vsebuje prej navedeno poročilo patra Eisserta, da bi podzemeljski duhovi zares kaj storili za rudarje; čeprav namreč trkajo in tolčejo, je vse le prazen šum in brez najmanjšega učinka …

Z neštetimi drugimi rudniki ima idrijska jama torej to skupnost, da se v njej pojavljajo škrati (čeprav nikomur niso škodljivi, razen malopridnežem), saj je malo znamenitih rudnikov na svetu, ki bi se mogli ponašati, da so čisto brez jamskih duhov. Zato se je treba tem bolj čuditi, da je tako razgledani doktor Brown govorico o škratih, ki se je že zdavnaj po svetu razglasila, sprejel za bajko …

XXX. DRAGO KAMENJE IN MARMOR

NA KRANJSKEM IN NJEGOVA

KAKOVOST V PRIMERI S TUJIM

EDAJ, KO SEM* v ljubljanski livarni pred Karlovškimi vrati dal poglobiti jamo, da bi vanjo del model kipa Matere božje, ki sem ga bil dal uliti iz kovine, so prišli do debele žile čistega kristala, sestavljene iz samih majhnih kristalastih rogljev. Prav med to kristalno žilo sem* našel. novembra 1681 drugo, ki je imela drobcene, rumene in prave hiacintove kopuče. Eden teh hiacintov je tehtal 4 grane, ostali so bili vsi manjši …

Leta 1676. sem* pri gradu Zavrhu našel nekaj majhnih koščkov ahata. To me je napotilo, da sem še naprej iskal, pa sem nato našel velik kos 9 funtov. Ta ahat je lepo rumeno progast, ni pa trd, temveč precej mehak in se dá lepo rezati in gladiti.

Nekaj let prej sem pod tako imenovano Limbarsko goro v Moravški dolini našel vrsto lepega ahata, toda mehkega. Cele kopuče so ga bile na kupu, ali čisto majhne. Velikih takih kosov sem našel tudi 1686. leta v Soteski. Dalje nisem iskal, a prav nič ne dvomim, da bi se tam dal najti prav čeden, čist in lepo progast ahat, če se človek ne bi naveličal iskanja. Pol milje od Ljubljane, pri gradu Bokalcih, sem* pogosto našel jaspisove kamne, a ne težje od sedmih lotov. Največjega, kar sem jih kdaj našel, sem dobil leta 1681. Je prav trd in okrašen z lepimi jaspisovimi barvami.

Klopotnih kamnov ima Kranjska veliko. V gorah pri gradu Kolovratu jih je na nekem polju prav mnogo. V gozdu Dolgo brdo pod cerkvijo svete Marije Magdalene sem jih v jarku dosti našel, med njimi tako velikega, da bi se iz njega dala napraviti precej velika čaša. Vsi ti klopotci imajo iste lastnosti in učinke kakor tisti, ki jih prinašajo iz Neaplja; v velikih množinah jih pošiljajo v tuje kraje. Sam* sem jih na stotine razposlal v druge dežele.

Med Ljubljano in Grmačami na hribu blizu tabora sem* našel hematit ali krvavec, ki pa je zelo mehak, še mnogo mehkejši od španskega. Ta kamen, ki nastane v svoji matici in je zelo mehak, bi moral namesto angleškega rdečila imenitno rabiti slikarjem, če bi jim bil znan; njegova barva je tudi mnogo lepša in izrazitejša od one …

Mnoge dežele se ponašajo z marmorom, in sicer po vsej pravici, zakaj odlikuje se mimo navadnih kamnov tako z ličnostjo kakor s trdoto …

Na Kranjskem je najmanj trinajst vrst marmora. Najprej imamo marmor črn kakor oglje, tu in tam prevlečen z majhnimi belimi žilicami, ki so zdaj izredno nežne in tanke kakor las, zdaj pa debelejše. Temu kranjskemu marmoru bi se dalo reči črna lepota, ker je najlepši, kar ga je kdaj videlo oko. Najbolj črnega zamorca ne krasi slonokoščeno zobovje tako, kakor krasijo tega kamnitnega zamorca, namreč ta marmor, njegove bele žilce, ki je z njimi kakor s srebrom pretkan. Je prav ljubek in nežen, a nič manj trd in zelo prikladen za lepo poliranje. Tega marmora dobiš lahko tako velike kose, kakršne želiš, pa tudi tako debele ali tanke, kakršne pač hočeš, namreč tri, štiri, pet ali šest sežnjev debele in še debelejše, pa tudi le tri ali štiri prste ozke. Cel hrib ga je, ker je naložen v skladih. En sklad je tenak, drugi na njem debel in tako gre naprej, zdaj debeleje, zdaj tanje. Tako se lomijo lahko cele plošče, ki so čisto ravne. Pred jezuitsko cerkvijo v Ljubljani, pri kipu Matere božje, vidiš ta marmor v podstavku. Nahajamo ga v gospostvu Soteski med starim gradom Sotesko in Rožekom, prècej nasproti novemu gradu nad Krko. Med črnim marmorom v deželi prednjači, kolikor vem*, po ličnosti in lepoti.

Za drugi kranjski marmor štejemo navadno tistega, ki ga neverjetno velike kose lomijo pri Dobravljah v gospostvu Devinu na Krasu. Četudi je črn, četudi ima bele žile in je čeden, pa le zaostaja za prejšnjim. Prodaja se in izvaža zaradi nemale svoje lepote v Benetke in druge kraje in dežele. Oni iz Soteske pa je daleč od morja, zato ni tako znan.

Tretja vrsta lepega črnega marmora se pridobiva nedaleč od Ljubljane pri Sveti Ani. Je tudi črn kakor oglje, ima velike in majhne bele žile, ni pa tako nežen ko prvi. Ljubljanski kamnoseki ga uporabljajo za različna dela, delajo iz njega mize, plošče, vrata, okna, okrajke, oltarje in podobno. — Nedaleč od tod je še druga vrsta črnega marmora, ki pa ima namesto žil bele pike. — Spet drugačen črni marmor, peti med črnimi, nima ne žil ne pik, temveč lepe, dolge in kratke, debele, razcepljene in čedno zakrivljene črte. Toliko o črnem marmora na Kranjskem.

Nedaleč od Ljubljane, kjer nahajamo zgornji marmor, so še tri vrste sivega … — Razen tega nahajamo pri omenjeni Ljubljani sivi in črni marmor … — Osmič dajejo kranjska tla črni in rumeni marmor. Doma na Bogenšperku, prècej pod gradom, sem* našel v gozdu Koprivniku v grapi črni marmor treh vrst. Eden je črn in ima izrazito rumene pege, drugi rumene črte, tretji rumene žile. — Prav blizu je še sivi marmor treh vrst …

Desete vrste marmor na Kranjskem je izredno lep in nežen; takšnega ne najdeš zlepa v drugih deželah. Barva je pepelnato siva, je pa okrašen z nežnimi rdečimi žilami, ki se tu in tam kodrajo. Sicer je ves izpreminjast, kakor bi bil z barvo oprhnjen, da je videti zdaj temnejši, zdaj svetlejši; ni pa pegast, temveč se barve prelivajo, da se precej niti ne opazi. Iz tega marmora je v Ljubljani kropilnica v kapucinski cerkvi. Njegova lepota se z glajenjem imenitno poveča. Med gradovi Belnekom, Tuštajnom in Češnjicami ga je veliko; tu se dobé tolikšni kosi, kolikršne kdo želi.

Kar se tiče belega marmora, nisem* našel nikjer na Kranjskem prav čistega in snežnobelega, razen v turjaški grofiji na gori blizu gradu Turjaka. Najdejo pa se le majhni kosi, okrogli kakor peščeni kamni, vendar so prav naraven nežen in snežnobel marmor, ki se da tudi lepo zgladiti in bi se mogel kosati z najboljšim parskim marmorom, če bi se le mogli najti večji kosi. Toda nobeni deželi ni prisodila narava popolnosti v vseh rečeh. Zato uporabljajo pri nas kiparji in kamnoseki za stebrna oglavja in napustke namesto belega marmora na pol žgani apnenec. Apnenec je navadno siv, če pa je nekoliko žgan, postane snežnobel kakor beli marmor iz Genove; ne dá se prav gladiti, vendar pa čedno obdelovati.

Rdečega marmora so na Kranjskem razne vrste. Pod starim gradom Boštanjem sem* našel v grapi lep marmor, ki je ves rdeče pisan in ima razne pege živordečih, svetlordečih, temnordečih in podobnih barv, ki se vse prelivajo.— V Trebeljevem med Ljubljano in Šmartnim na gorovju se tudi kaže lepo rdeč marmor, ki je prav tako svetlordeče, živordeče in temnordeče prižast …

XXXI. O ŽIVALIH NA KRANJSKEM,

ZLASTI O TAKO IMENOVANEM POLHU

RANJSKA IMA NAJBOLJ znane živali kakor druge evropske dežele, tako konje, govedo, ovce, koze, prašiče, osle, mačke, pse in tako dalje.

Po vsej Evropi najbolj hvalijo kraške konje, ki jih rede na Kranjskem, zaradi njih vztrajnosti, ker dolgo živé in stanovitno prenašajo delo in ježo. Privadijo jih temu že v mladosti tako, da jih pasejo po samem kamnu in skali.

Med psi niso kranjski najslabši, zlasti na Krasu in Pivki, kjer so tako veliki in močni, da volku krepko kožuh stresejo; zato jih imajo pastirji vedno pri sebi.

Je pa na Kranjskem čudna živalca, ki je ne vidiš izlepa po drugih evropskih deželah, a je je tu prav veliko; po kranjsko ji pravijo polh. Polh je nekoliko večji od podgane, ki ji po sivi barvi tudi sicer ni nepodoben. Jé razno sadje kakor veverice, ki jim je enak po velikosti. Zadovoljen je tudi z bukovim žirom. Te živalce prebivajo vso zimo pod zemljó, v poletnem času pa pridejo na dan, v velikih bukovih gozdovih samo iz ene luknje po več tisoč. (Slika)

Pravijo za trdno, da jih goni vrag na pašo. Pred leti sem šel sam* z drugimi ponoči v gozd, kjer navadno lové te živali. Tu smo slišali močno pokanje in tleskanje, kakor pokajo vozniki z bičem. Ko so prišli in pritekli nato polhi v neverjetnih množinah, so kmetje okrog mene slekli suknje in sezuli škornje ter vse skupaj pometali od sebe. Zlezlo je toliko polhov noter, da so jih bili suknjiči in škornji čisto polni. Ko je bila polšja armada (ali vojska in čreda) mimo, so v oblačila skrite polhe pobili in pobrali. To mi morejo potrditi moja lastna ušesa in oči. Vendar se to ne dogaja vsako noč, ampak le ob sobotah zvečer in o drugih svetih časih.

Ljudje pravijo, da vrag nima moči, pregnati to živalco iz človekove obleke, če se skrije vanjo. Kadar je slišati tisto pokanje in se oglasi še žvižg — to se često zgodi — je treba brž zbežati. Pravega vzroka pa mi ni vedel nihče povedati, razen da vrag vsakogar podere, kdor se mu ne umakne, ko zažvižga. Drugi zopet pripovedujejo, da se prikaže potem hudobni duh v strašni prikazni. To sem slišal od dveh kmetov, ki sta trdila, da sta ga videla na svoje oči. Ko pa sem enega vprašal, kakšen je vrag, je dejal: »Hudo divji, kakor pol kozla.« Čez dolgo časa sem ga dal po drugem vprašati, kakšno postavo je imel. Temu je odgovoril: »Kar grozno: ko pol človeka.« Tako ne morem za trdno reči, ali je res kaj videl ali se mu je sanjalo.¹ To je pa vendarle gotovo, da vraga večkrat slišijo, ko goni polhe in pri tem tleska, ploska in močno žvižga. Veliko gosposkih oseb v deželi ni hotelo verjeti, dokler jim skušnja ni vzela dvomov. Povečini pravijo, da so od staršev slišali, da se je treba vragu, ki polhe goni, izogniti, če tretjič močno zapiska.

¹Za trdno domnevam, da je kmet obakrat resnico govoril: gospodu glavnemu avtorju je popisal prikazen v spodnjem delu telesa, ki je kozlu enak, drugemu udeležencu pa zgornje telo, ki se je zdelo človeku podobno. Če se namreč sestavita zgornji človek, in zadnji del kozla, nastane gozdna prikazen: satir ali pan. V taki obliki so se nekoč prikazovale poganom kozonoge žene, pani, silvani, pa tudi dandanes jih v velikih gozdovih ugleda marsikdo, ki sam potuje. V taki obliki, kot kozlovski človek, se pojavlja brez dvoma tudi vražji polšji pastir v kranjskem gozdu.

Čudno pa je, da ima vsak star polh na enem ušesu zarezo. Pravijo, da jih tako zaznamuje njih neblagoslovljeni pastir. Gotovo pa je, da se še ni našel zaznamenovan mladič, ki še ni prišel z drevesa, čeprav bi že velik bil. Moglo bi se misliti, da se med sabo grizejo in tako sami z zobmi zaznamenujejo; v tem primeru pa bi morali imeti nekateri čisto razcefrana ušesa in nekateri več ko en sam ugriz na obeh ušesih ali pa bi morale biti pri njih dogovorjene borilne in pretepalne točke, da bi smel drug drugega samo v eno uho, pa le enkrat ugrizniti, in sicer ne prej, preden ni prišel z drevesa, kakor so nekoč langobardski borilci imeli borilne zakone, ki so meču prepovedovali določene dele telesa. Ostane torej sum, ki še ni ugasnil, da dobé stari polhi ušesno zarezo ne od ugriza, temveč na nadnaraven način. Vrag baje le tiste zaznamenuje, ki jih je kdaj na pašo gnal, če je kaj dati na pripovedovanje kmetov. So li vraga ali polhe same vprašali, ne morem vedeti.

Mladiče imajo te živalce v duplih votlih dreves, kakor se tudi stari držé podnevi v takih žlamborih in v njih počivajo. Ponoči pa hodijo nad sadje in žir. Če v votlo drevo močno pihneš, začnó polhi notri mrmrati: drn, drn, drn in tako dalje. Potem vtakneš dolgo šibo v duplo, požokaš z njo sem in tja, pa ti pride polh ven. Tedaj ga ujameš, primeš za vrat in ubiješ. Vendar moraš s previdnostjo prijeti, če ne, hudo ugrizne. Lové jih pa tudi v pasti, katerih premore marsikak kmet po sto in več. Razpostavi jih po drevesih. Te pasti so čisto preprosto napravljene: podobne so strelnemu loku in sestojé iz lesa, v loku ukrivljenega, in vrvce. Nanje denejo suhe hruške (ki jim na Kranjskem pravijo krhlji) ali pa tudi presne. Če ima kdo sto takih lokov, so potrebni pri lovu vsaj trije, kajti en človek ima dovolj dela, da jih opravlja dvajset ali trideset. Ko jih je nastavil, mora vso noč hoditi od enega do drugega, da pride k vsakemu po štiri ali petkrat in pobere ujete polhe. Tako se jih ujame včasih v sto pasti po tri, štiri, tudi do pet sto.

Sem ter tja se pa zgodi, da se sliši, kako se pasti vso noč prožijo, pa se še en polh ne ujame. Dolžé vraga, da on trapi kmete in jih ima za norce. Zares se zelo pogosto zgodi, da vso noč nastavljajo loke, pa nobenega polha ne dobé.

Najbolj jih, love v pozni jeseni, ko se spravljajo skozi svoje luknje v zemljo. Z jesenskim lovom je takole: Napravijo veliko skrinjo in v sredi odprtino. Vanjo vtaknejo pésto starega kolesa. V cev nabijejo veliko ostrih žebljev, tako da mole zdolaj konice ven. Polh gre lahko noter, nazaj pa ne more, ker mu žeblji nastavljajo osti. Skrinje zakopljejo nad polšjo luknjo, tako da gleda le cev na dan, vse naokrog pa zadelajo. Polhi se gnetó v skrinjo, dokler ni nabito polna. Zjutraj ujetnike pobero, skrinjo pa puste tam in tako delajo zmerom naprej.

Ne sme pa vsak kmet polhov loviti, prej mora nekaj odriniti gosposki, lastnici gozda. Navadno dajejo za dobro luknjo po krono, to je 2 goldinarja, tudi več ali manj, kakršna je pač luknja, dobra ali slaba. Znano je, kakšne so luknje. V njih ostanejo polhi brez hrane vso zimo. Nikoli nisem mogel zvedeti, da bi jih našli v zemlji; zato sodim, da se prav globoko zarijejo …

O naših polhih je treba povedati še, da so lepo rejeni in imajo veliko več masti ko mesa; zato jih je najbolje peči. Mnogi plemenitaši in meščanje se branijo te jedi, posebno ženske. Eni pravijo, da se jim graja, ker te živali vrag vardeva in pase, drugi, ker so tako podobne podganam.

Kmečkemu človeku pa se tako malo upirajo, da jih nasoli polne lonce, sode ali kadi in jih uživa vso zimo. Ponekod jih marsikdo nasoli po več tisoč.

Ta živalca pa ni samo za jed, ampak tudi za okras obleki. Njihove mešiče prevažajo v oddaljene dežele in kraljestva, na primer v rimsko cesarstvo, na Holandsko, na špansko Nizozemsko, v Anglijo, Francijo, Italijo in tako dalje. Krznarji potrosijo kožice z apnom, od česar dobiva krzno ali podlaka črnikaste lise kakor tiger.

Toliko o polhih, o katerih sem hotel povedati vse okoliščine zato, ker mi še ni prišel pred oči pisatelj, ki bi bil te živalce prav popisal.

XXXIV. DROBNA PERJAD IN TUJE PTICE

NA KRANJSKEM

ROBNE LETAVINE IMA Kranjska veliko, med njo prenekaterega ljubkega pevca, na primer škrjanca, liščka, ščinkavca, drozga, kosa, čižka, slavca, penico, vseh vrst sinice in druge take. Poleg tega skačejo tod okrog razne druge ptičice, namreč vrabec, grilček, kalin, dlesk, strnad, kraljič, stržek, taščica in še mnogi drugi. V naši deželi gnezdijo še druge znane ptice, kakor lastovice, ki odlete na zimo iz dežele, škorci, male brinovke, pastirice, grlice, petelinci, kukavice in še druge.

Prileté še različne tuje ptice v deželo, ki pa ne ostanejo dolgo, marveč kot popotniki le kratek čas. Sem spada bukač ali bobnarica, ki je črna kakor vrana; pa tudi po velikosti ji je enaka … Često pridejo k nam tuje ptice, ki jim po kranjsko pravijo pegami, kar pomeni češke ptice. Prav tako se javlja tod vrsta majhnih tujih ptic, ki jim pravijo mrtvaške ptice. Dalje vidiš pernate tujke ali tuje ptičice, ki vedno z glavo tresejo in ki se na Kranjskem imenujejo čudežne ptice.

Pojavljajo se tudi razne ptice, ki samo leté skozi našo deželo. Jeseni leté na Laško, na pomlad z Laškega, na primer divje gosi, ki prenočujejo in počivajo med Ljubljano in Vrhniko. Prav takó žerjavi, ki kakor divje gosi prenočujejo vedno blizu Ljubljane; eden sedi ves čas na drevesu in straži, drugi pa čepé vsi skupaj po močvirju. Vsako leto jih leti po mnogo tisoč skozi deželo, včasih po štiri ali pet jat na dan; in to traja dvanajst ali štirinajst dni. V enem krdelu jih je po več sto. Leté tako visoko, da jih z ostrim pogledom komaj opaziš. Pri letu vedno vpijejo in imajo tale red: eden leti spredaj, drugi za njim, tvorec obrnjeno stožčasto obliko, podobno velikemu latinskemu V, ki na njegovi spodnji konici leti voditelj. Če opazijo kmečki fantje in pastirji vlak žerjavov v takem letalskem redu, govoré ali vpijejo: »Čiče golobar, pou naprej, pou nazej, varej, da te vouk ne ujej! Le okule, le okule, le okule!« Čiče je pokvarjena beseda, njen pomen mi je neznan. Golobar pomeni goloba … S takim govorjenjem in vpitjem se pastirji in fantje obrnejo trikrat naokoli in z začudenjem opaziš, da se žerjavi takoj pomešajo in da iz zmešnjave ne morejo tako kmalu priti v red.¹ Dasi pa prenočujejo, kakor je bilo prejle omenjeno, med Ljubljano in Vrhniko, jih je vendar prav težko ujeti, ker so tako čudovito budni …

¹Sodim, da jih že samo vpitje zmede prav tako kakor se včasih golobi ali vrane od hrupa vojske ne le zmedejo, temveč marsikrat celo na tla popadajo. Žerjav ima namreč tenak sluh.

XXXVI. RIBE NA KRANJSKEM

AJVEČ VODA NA Kranjskem je bogatih z ribami; vsebujejo razne vrste: ščuke, karpe, linjáke, jegulje, klene, mrene, menke, ribe za pečenje, tudi velike some, podlestve in glavatice, zlasti pa velike, sulce, lepe lipane, imenitne postrvi in kapeljne …

Najboljši raki te dežele ljubijo Krko in Kolpo. Kakor jih drugod večinoma s sakom in na razne druge načine lové, tako imajo ob Kolpi poseben in celo smešen način lova. Na palico privežejo črva, jo vtaknejo v vodo, približujejo luknjam, ki so povečini v trdih skalah, in žvižgajo na usta določen napev in čudno melodijo. Tako pridejo raki iz svojih skrivališč, pa jih z drugo palico, ki je na enem koncu razcepljena, zagrabijo in potegnejo na suho, vselej pa le po enega. In ko so enega izvlekli, primejo z razcepom spet drugega in tako vedno naprej. Voda pa mora biti tedaj popolnoma čista, bistra in ne motna. Ko sem slišal, da jim žvižgajo, se mi je zdelo smešno in kakor bajka. Odgovorili pa so mi, da bi raki redko prišli iz lukenj, če jim ne bi žvižgali … Marsikdo se bo prej smejal, kakor verjel, zdelo se mu bo neumno; lahko pa povem resnico, da ob Kolpi pri Vinici, Pobrežju in tam okrog res tako lové. Če pa niže ob Kolpi tudi tako rake love, mi ni znano … Kranjski pregovor pravi: šeu je rakam žvižgat ali pujde rakam žvižgat. To pomeni toliko kakor: umrl je …

XXXVII. VSAKOVRSTNA GOLAZEN

IN GOMAZEN

DEŽELI VIDIŠ RAZLIČNE muhe in mušice. Med njimi imajo prednost čebele … Silno veliko jih je; obogaté marsikaterega poštenega gospodarja, če ga hoče Bog blagosloviti z njimi. In ker bi morda marsikdo prav rad bral, kako gojé na Kranjskem te pridelovalke voska in medu, kako jih vzdržujejo in kako jih rabijo, hočem o tem nekoliko poročati.

Tu, v tej deželi, imajo posebne hišice za čebele, kamor spomladi, navadno na cvetno nedeljo, postavijo panje in jim odmašé luknje. Ko nato poleti čebele rojé, vzamejo železno ali bakreno ponev, bijejo po njej s paličko in žvižgajo; čebele se na drevesu ali grmu združijo v okroglo kepo. Tedaj vzamejo štirioglato iz desák zbito skrinjo ali pa štor, ki ga je gnitje lesa izvotlilo. Skrinjo malce z medom namažejo, zabijejo pokrov in tudi tega zgoraj pri luknjici nekoliko z medom prevlečejo. Nato privežejo skrinjo ali panj na drevo, tako da pride luknjica prav k čebelam in se jih skoraj dotika. Čebele zlezejo potem same od sebe skozi luknjico v panj, ki ga nato postavijo v čebelnjak k drugim panjem.

Često roji panj dvakrat, trikrat, da, celo štirikrat, zakaj čebele imajo v enem poletju trikrat ali štirikrat mlade, a prvi kakor drugi novi panj dá spet mladiče, tako da dobijo iz enega panja šest ali celo sedem novih, tu in tam pa komaj enega ali nobenega. Jeseni po svetem Mihelu vzamejo med. Dveletne ali triletne panje pa odpró in zmečkajo med in čebele.

Prav tako ravnajo z novimi panji, vendar pustijo mlade povečini cele, če so lahki; če pa so težki, prežagajo zgoraj pokrov v dva dela in napravijo pri luknjici in pri pokrovu dim iz starih cunj ali platnenih krp, da se vse čebele stisnejo v zadnji del panja. Nato dvignejo pol pokrova, izrežejo čisti med, pusté pa v zadnjem delu toliko, da imajo čebele hrano za čez zimo. Nato pokrov zapró in denejo panj na prostor, ki ni prehladen. Najbolje jih obvarujejo mraza, če jih spravijo — kakor se po navadi zgodi — na podstrešje. Na pómlad jih spet denejo ven v čebelnjak. Če pa so tedaj, spomladi, nekateri panji težki, jih navadno odpró, kakor je zgoraj popisano, vzamejo med in pusté le prav malo notri.

Medu se veliko pošilja v tuje dežele: v Solnograd ga gre vsako leto mnogo tisoč stotov. Kako bogato se na Kranjskem cedi in pretaka med, lahko sklepaš iz njegove nizke cene, zakaj tu stane funt medu 2 krajcarja ali pa še manj. Vendar pa porabi Kranjska sama veliko medu za kuhanje medice; pozimi imajo medico skoraj v vseh velikih vaseh in jo pijejo zaradi njene dobrote in sladkosti zelo radi.

Kuhajo jo pa tukaj na drug način kakor slaščičarji na Nemškem. Kmetje jo tu delajo takole: Najprej nalijejo v lesen sod ali kad tople vode in denejo vanjo med; oboje gnetejo in mešajo tako dolgo, da se med stopi. Nato precedé medeno vodo skozi sito. Iz ostankov na situ narede vosek tako, da jih dadó v kotel in polijejo z vodo; to zavró, dobro premešajo in denejo nato v vrečo in brž v stiskalnico. Pri stiskanju izteče tako vosek kakor voda. Ko se vreča shladi, vlijejo vanjo vrele vode in jo spet denejo v stiskalnico. To ponavljajo, dokler vsega voska ne iztisnejo. V posodi, v katero so ujeli vodo in vosek, se čez nekaj časa začne vosek vrh vodé strjevati. Z rokami ga oblikujejo v velike krogle in jih spravijo. Takega voska gre veliko v Italijo, zlasti v Benetke.

Iz zgoraj opisane medene vode pa pripravljajo medico takole: Najprej jo je treba s čisto mladim, istega dne znesenim jajcem zmeriti in preizkusiti, če ni preveč ali premalo medu v njej. To gre tako: Jajce spusté v ono tekočino; če plava in če moli malo nad površino, pomeni, da je preveč medu; zato dolijejo vode. če pa se jajce potopi na dno, je potrebno še medu in ga je treba dodati, če je prava mešanica, tedaj plava jajce kaka dva prsta ali dva palca pod vodo in s tem naznanja, da ima voda pravo mero; iz tega se dobi dobra medica, če pa plava jajce štiri prste pod vodo, bo medica zelo šibka in prav nič sladka. Ako se drži jajce na površini, tako da moli nad njo v velikosti groša, se pričakuje najboljši požirek medice. Jajce pa mora biti čisto mlado, sicer bo preizkušnja varljiva in popolnoma napačna.

Tako preizkušena medena voda se prelije v bakrene kotle in dobro prekuha; ves čas mora vreti, toda treba je kakor pri varjenju piva dolivati, da ne prekipi. Pod kotlom kurijo le s češnjevim lesom, ki ga kmet močno upošteva, misleč, da medica ne bi bila dobra, če bi uporabljal drugačen les. Ko se je v kotlu vse prekuhalo in ostalo le za štiri prste vsebine, se prelije, dá nekoliko ohladiti in precedi skozi platnen prt, da postane lepo svetlo, čisto in prozorno; nato spravijo medico v sode. Nekateri odložé precejanje dotlej, da medica zavre in vzkipi, večina pa opravi to prej. Sode dadó v toplo sobo k peči. V nekaj dneh začne vsebina sama od sebe delovati, vreti in čistiti se. Medtem je treba vedno dolivati, da je sod vedno poln in da lahko izločuje nesnago. Ko nehajo izločevati, se spravijo sodi v klet. Tedaj lahko uživaš dobro, ljubko sladko pijačo, ki je na jeziku prijetno rezna, čeprav ni drugega kot voda in med brez kvasa in brez hmelja. Medica ima lepo in čisto zlato barvo in se drži vse leto, če je dobro kuhana. V moči ji nobeno vino ni enako, zato tudi brž odpravi pivce ter jih dobro okajene pošlje domov …

Najdejo pa se včasih slabi, dobička željni kmetje, ki dodajo, kadar kuhajo medico, neki plevel (Kranjci mu pravijo ljuljka); od tega postanejo pivci tako divji in besni, kakor da so pili najmočnejšo medico, čeprav je najslabša in najšibkejša …

Kmečka medica je mnogo prijetnejša pijača kakor slaščičarjeva, ki ima okus po dišavah ter je bolj podobna zdravilu kakor namizni pijači. Tudi v Ljubljani izdelujejo slaščičarji medico z dišavami, vendar je malo iztočijo, ker pijejo ljudje rajši kmečko ali kranjsko medico kakor tako imenovano nemško …

V zemlji lezejo tod različni črvi, ki pa nočemo za njimi lesti s peresom in zadrževati bralca. Omembe pa je vredno, da se plazi po grmovju veliko črvov, ki so za pol prsta dolgi in debeli kakor peresni tulec, da, celo debelejši. Ponoči so čisto svetli. Kakor imajo kresnice le majhen svetel košček na sebi, tako se svetlikajo ti črvi po vsem telesu, kakor da bi bili sestavljeni iz same luči ali bili ena sama živa lučka. Nahajamo jih ponoči vse leto, najčešče pa jeseni. — Nekoč sem poizkusil napraviti iz njih fosfor in mi je nekoliko tudi uspelo, vendar se ni držal …

XXXVIII. ŠKORPIJONI IN KAČE

KORIST JE DEŽELI — na svoj način jo to tudi hrani — da nima le zdravih, temveč tudi nekaj strupenih živali in živalic. Kakšen gnus in stud vzbujajo v marsikaterih očeh pajki! Kako se jih boji ta ali ona nežna osebica! Po pravici, saj niso le po zunanjosti tako mrzki in strahotni (kakor bi narava sama hotela s tako ostudno tvorbo svariti človeka pred to golaznijo), tudi v notranjosti imajo slab sok — smrtonosni strup. Vendar čistijo pajki zrak, vsrkavajo strup iz njega in, če jih ne bi bilo, bi mi marsikako hudo sapico dobili vase, stokali bi in včasih morda celo z življenjem plačali.

Še bolj mora biti Kranjska hvaležna naravi, da daje toliko škorpijonov, ki ne le da vsrkavajo vase strup kakor druge živali, temveč z njim tudi strup pobijajo in mnogim ljudem hrano preskrbujejo.

Ker je na Kranjskem silno veliko škorpijonov, zlasti na Gorenjskem v planinah okrog Tržiča, kjer jih mnogo čepi pod vsakim kamnom, jih tamkajšnji kmetje nosijo ne le v rimsko cesarstvo, temveč tudi na Nizozemsko, Holandsko, Angleško, Francosko in v druge dežele.

Ker je škorpijon tako hudoben in maščevalen, bi se človek čudil, da ne škoduje ljudem, ki ga lové. Vendar je treba vedeti, da se ne bi vedel tako pridno in potrpežljivo ter se brez maščevanja dal prijemati, če se ljudje ne bi zavarovali z nekim sredstvom. Radovednemu bralcu hočem povedati, kako se na Kranjskem zavarujejo zoper škorpijonov pik. Zgodaj zjutraj pred sončnim vzhodom pojedó na binkoštno nedeljo tri liste persicariae, ki se po kranjsko imenuje dresen; nato škorpijon človeku nikoli nič ne stori. Učinek je treba pripisati edino dresnu, ki ima naravno sovraštvo ali mržnjo (antipatijo) do škorpijona, kakor je takih simpatij in antipatij zelo mnogo v naravi …

Kač in gadov je veliko dal vsemogočni Stvarnik naši deželi … Kranjska jih ima v izobilju, velikih in majhnih, kar dokazujejo številne poškodbe, ki jih prizadevajo. Ta hudobna golazen piči često ljudi in živino tako nevarno, da morajo pri priči umreti.

Naklonjenemu bralcu pa hočem odkriti zoper take poškodbe dobro zavarovalno sredstvo ali preservativ kot skrivnost, ki ga bo krepko branila pred kačami in gadi. Zgodaj zjutraj na tešče vzemi živi kači srce ter ga živo pogoltni ali pojej, nato popij žlico čiste vode, pa te tvoj živi dan nobena kača ne bo mogla pičiti ne poškodovati; mogel pa jo boš ujeti in nositi v rokah brez nevarnosti, da bi te ranila. To sem sam* preizkusil in marsikomu dal kačje srce, ki je še vsakomur pomagalo, da je bil zavarovan zoper kačji pik. Zoper gade se oborožimo prav tako z njihovim lastnim srcem, če z njim ravnamo, kakor je zgoraj opisano. Kakor so hudi in togotni, lahko na ta način vsakega brez škode primeš. Vse to ne sloni na nikaki prazni veri, temveč v naravi in, kdor je glede simpatij in antipatij svojo načitanost združil z izkušnjo, ne bo o tem niti najmanj podvomil.

V naravi nahajamo pač še druge simpatije, ki bi nanje morda še laže padel in na njih obtičal grd sum, ki pa so vendar v naravnih mejah. Kakšne skrivnosti so skrite v človeški krvi, ki bi jih utegnili imeti za hudičeve, če jim ne bi poznali pravega vzroka! Kdo bi si mislil, da se dá napraviti iz človeške krvi svetilka, ki tako dolgo, dokler človek živi, svetlo ali temno sveti, kakor se pač človek počuti, dobro ali slabo, zdravega ali bolnega. In vendar je res tako. Saj se tudi sicer na različne načine dado simpatetično napraviti daljne korespondence in veliko drugih reči, katerih sem sam* nekatere poizkusil.

Znano je pač, kaj se tu na Kranjskem včasih godi pri velikih žegnanjih in pri drugih priložnostih, da namreč tatovi otroke kradejo ter otroško srce in desno roko po prekletem načinu coprnic jedo. To grozno morilsko coprnijo gojijo povečini Morlaki in martolozi; prikradejo se na velike shode in proščenja na Kranjskem, v silni gneči s sleparsko zvijačo otroke zgrabijo in ukradejo ter porabijo potem njih srce za svoje čarovnije. In še pred nekaj leti se je zgodilo takšno grozno hudodelstvo.

Prav tako ni prikrito ljubiteljem globokih skrivnosti narave, da se po nedolžnem, reči hočem, po čistem in neomadeževanem dečku ali deklici opravijo na naraven način različne stvari, ki se po drugem ne bi mogle narediti. Torej je v nedolžnem otroku mnogo večja simpatija kakor v drugem človeku. Pa še mnogo večja in meni dobro znana simpatija živi v otroku, ki so ga po materini smrti izrezali iz njenega telesa. Ta simpatija se lahko ima za eno najbolj čudnih naravnih čudes, je pa vendarle tako naravna, kakor se na naraven način luč prižge. Čeprav pa bi jo povedal, a ne očitno pokazal, ne bi med tisoči niti eden verjel. Za zdaj ostane zapečatena kot velika tajnost, ki je poprej nihče ni poznal, pa je tudi še zdaj znana samo nam trem, razen če se ni morda razglasila po mojih dveh sovedcih. Dober naturalist me bo že razumel in opazil, kam merim.

Vljudni bralec pa naj ne misli krivično in naj ne sumniči, da prikrivam kaj nesmiselnega in praznovernega. Kdor upošteva, da uporabljajo v vseh lekarnah mumiam, cranium humanum, človeško mast in drugega več za marsikatera zdravila, ta me bo lahko oprostil suma, češ da moje pero soglaša z nenaravnim početjem in da govori o delih temè.

Sicer pa prav dobro vem, da se magija večkrat lepotiči z imenom simpatije in da po navadi satanovi zavezniki z njo svoje početje lepšajo. Tako se najdeta pri nas na Kranjskem kakor pač tudi v drugih krajih sveta umetniki, ki se ponašajo, da morejo pozdraviti gadji pik s simpatijo — to tudi zares naredé — a ta umetnost ima za mojstra samega vraga. Njih zdravljenje pa gre takole: Kogar je kača ali gad pičil, pošlje po hudičevega naturalista ali nenaravnega umetnika, da bi mu pomagal. Tistemu, ki je prišel po pomoč, brž ukaže umetnik, naj mirno stoji in naj ne premakne nog; medtem mu simpatetični zdravilni mojster in zdravnik začrta z nožem krog okoli desne noge, narise nato vanj nekaj besed in z nožem postrga malce prahu tam, kjer so zapisane besede, pa naj že stoji odposlanec na kamnu, lesu, na zemlji ali kjerkoli. Postrgani prah dá odposlancu v žlici vode, da brž popije. Le-ta začne potem strašno bruhati. Kar ima v želodcu, mora ven. Pri tem mu pride iz ust mnogo rumene in zelene snovi. Skratka, tako močno bruha, kakor bi bil popil najmočnejšo bljuvalno pijačo in bi hotel izpljuniti želodec, pljuča in jetra. Medtem postane oni drugi doma, ki ga je bil gad pičil in ki je bil le-tega poslal, čvrst in zdrav. Besede, ki so zapisane v krogu, namenoma izpustim, ker bi sicer mnogi, ki nočejo verjeti, da gre za hudičevo zvezo, brez dvoma poizkusili, če bi jim le bile znane. Menijo namreč, da ni greh, kar se stori v dober namen, pa naj se uporabljajo kakršna koli sredstva. Vendar pa je ta simpatija močno hudičeva in učinek izhaja od mojstra, ki kot peklenska kača smrtno rani dušo tistega, ki ga ozdravi od pika telesnega gada; obenem pa še odposlanca smrtno rani na duši. Táko neblagoslovljeno simpatijo in vse druge stvari, ki so istega kova, pa preklinjam.

KONEC TRETJE KNJIGE