|
VII. ČUDOVITA TRDNJAVA IN ŠPILJA PRI JAMI
|
|
Doslej se je še noben pisec ni spomnil razen doktorja Schönlebna … Njegovo delo v Carniolia antiqua & nova kakor tudi v Apparatu kaže neutrudljivo marljivost in zasluži veliko hvalo. Vendar so ga včasih preradodarno ali preskopo obvestili o nekaterih stvareh in marsičesa ni videl sam, zato se je na njegovo učeno latinsko pero obesila tu pa tam kaka pomotica. Ne gre zameriti tega osebam, ki niso imele prilike ali časa, da bi si same bile ogledale vse kraje, ki o njih pišejo, in so se morale zanesti na druge. Tako je tudi dobri mož prišel pri raziskavi te jame zaradi napačnih podatkov tistih, ki jih je izpraševal, do nepopolnega in zmotnega poročila glede nekaterih reči in tako se je njegovo učeno pero dalo zapeljati k zmotnemu pripovedovanju … Vse to sem moral naklonjenemu in radovednemu bralcu zato naznaniti, da ga ne bi zavedlo in spravilo v dvom, ali naj bolj zaupa doktorju Schönlebnu (ki je pisal pet let prej, preden sem jaz* zastavil pero) ali meni, ko vidi, da sva oba rojaka, pa vendar o redkostih svoje domovine tako neenako in nasprotujoče si poročava. Kakor sem že prej dejal, ne vodi me niti najmanjša strast ne modrijanstvo ali grájavost, saj mi je bil dober prijatelj, ki sem ga vedno zelo cenil in zaradi njegove erudicije, ki o njej njegove natisnjene knjige dovolj pričajo, močno čislal. Ni bil le veleučen teolog, temveč tudi izvrsten zgodovinar in genealog. Kar pa se tiče drugih redkosti, zlasti naravnih, se jih ni lotil; tudi ni sam zaradi njih prepotoval dežele, da bi si jih bil mogel povsod z lastnimi očmi ogledati, ker ni tega posebno upošteval, temveč se je bavil le z zgodovino ter se sicer zanašal na izjave ljudi. Zato mu je treba oprostiti in krivdo za napake pripisati tistim, ki mu niso podali pravilnega opisa … Tu pa moramo vriniti znamenito zgodbo, ki se je primerila z nekdanjim gospodarjem tega gradu ali gorske trdnjave Jame, z gospodom Erazmom Predjamskim. Erazem Predjamski je bil dober vojak in četniški vodja ter je često z marsikom imel prepire. Ko je na cesarskem dvoru naposled še ubil maršala Pappenheimskega (kar naj bi se bilo zgodilo, kakor omenja opat Baučerus v svojih Analih, v letu 1483.), jo je brž odkuril in se zatekel v svoj grad. O tem gradu pa takrat še nihče ni nič vedel ali prav redkokdo, zakaj vse naokoli so bile največje divjine kakor povečini še dandanes; le na eni strani jih ni več, temveč so tam hiše in vasi. Doma je sosedom prizadeval velike nevšečnosti, saj rodi hudodelstvo brez kesa veliko novih pregreh, podobno kakor rodijo rovke in drug mrčes številne mladiče. Navajen je bil krasiti se s perjem, ki ga je drugim pulil, rajši je živel od tuje lasti kakor od svoje. Kdor mu ni prostovoljno dal, kar je zahteval, moral je to storiti neprostovoljno, zakaj Erazem je jemal s silo. Pravico je imel v pesti in v nožnicah, ni bil spreten le v ubijanju, temveč, da povemo brez olepšave, tudi v ropanju. Gospoda barona Rossettija oče blagega spomina je večkrat pravil, da je govoril s starim kmetom, ki mu je dostikrat omenil, da je njegov (kmetov) oče, ko je bil še fantek, videl, kako je gospod Predjamski njegovemu očetu, namreč dedu mladega kmečkega fanta, pri oranju dal izpreči in odpeljati par volov. Ko so leta 1483. vdrli Ogri na Kranjsko, se poleg drugih polastili tudi gradu Klevevža in izropali mnogo krajev, jim je Predjamski dal navodila, da so prišli na Kras. Tu so ropali, morili in se naposled v decembru odpravili proti Trstu, da bi ga zavzeli. Spet jih je vodil gospod Erazem Predjamski. Meščani so jih pogumno odbili. Božje maščevanje pa mu je bilo prihranjeno za poznejši čas. Glas o hudodelstvih Predjamskega je kmalu prišel do cesarskega dvora; kaj malo so bila prikladna, da bi mu milost pridobila, saj je bil že tako zaradi smrti Pappenheimskega očrnjen pri cesarju in čisto v nemilosti, ker se dotlej ni hotel sam javiti. Ko je svojo krivdo zaradi prelite krvi povečal z razžalitvijo sosedov in izdajalsko pomočjo sovražnikom, je izšlo povelje za gospoda Gašperja Ravbarja, poglavarja v Trstu, naj omenjenega Predjamskega ali ujame ali pa mu brez milosti vzame življenje in naj ne miruje, dokler ga ne dobi živega ali mrtvega; uporabi naj toliko cesarskih vojakov, kolikor hoče. Ravbar je nato najel nekaj vojščakov in Predjamskega povsod zasledoval, ni ga pa mogel nikoli najti. Ko pa je nekoč gospod Ravbar bil z vojaki doma Pod gradom, pride Predjamski pred hišo, najde Ravbarjevega služabnika in mu reče: »Pojdi k svojemu gospodu in mu povej, da se priporočam; ker sem slišal, da me je že nekaj dni iskal in ni mogel najti, mu hočem pokazati pot v svoj grad. Obljubim, da ga bom bolj pošteno pogostil, kakor bi on mene utegnil tu v svojem gradu.« Rekši, je obrnil konja, enkrat, dvakrat predrzno ustrelil in oddirjal. Gospod Ravbar se z drugimi brž odpravi, zajaše konja in zdirja v skok za njim. O Predjamskem pa ni bilo ne duha ne sluha, ušel je in izginil kakor prikazen. Glavar še ni vedel za njegovo roparsko gnezdo, za Jamo, je pa naročil ljudi, ki naj bi povsod iskali sledove kopit, dokler jih ne bi našli. Ko se je to zgodilo in je napósled prišel do jame, se je močno začudil, ko je videl in spoznal, da je ni možnosti polastiti se je. Pobral pa je konje in živino, ki je bila zunaj v koči, in sporočil cesarju, kaj se je zgodilo in kako je z bivališčem Predjamskega: da ima zatočišče v strašno visoki skali, ki ga zadostno brani ter ni niti mački, nikar pa človeku pristopna, razen na eni strani, kjer je vklesanih nekaj ozkih stopinj v skalo, tako da bi človek z največjo nevarnostjo mogel tja gor k poti; če bi pa zgoraj stala le ena sama oseba in branila prehod, bi bil sleherni trud zaman. Cesar Friderik pošlje nato gospodu Ravbarju resno povelje, naj oblega špiljo, da ne bi Predjamski ušel; tako ga bosta lakota in žeja prisilili, da se bo vdal ali umrl. Po tem resnem cesarjevem ukazu pošljejo celo četo vojakov, ki so morali stražiti kraj, da ne bi mogel uiti. Tako, vidite, se brezbožnež sam spravi v nesrečo in izziva maščevanje. Ko bi bil nesramni Predjamski opustil ježo pred grad gospoda Ravbarja in tista dva strela, ko ne bi bil tega gospoda (ki mu je vendar cesar ukazal, naj ga ujame) tako predrzno povabil na grad, češ da mu bo sam pot pokazal, tedaj glavar najbrž ne bi bil iskal poti niti se trudil, da bi se bil oglasil pri njem, ki je sam klical kazen in izzival nesrečo. Ker pa navadno hodi prevzetnost pred padcem, je Bog tako obrnil, da je mož pri tem prešernem izzivanju pokazal onemu s sledovi podkve, kako in kje ga utegne najti. Na ta način je preko svojega pričakovanja lepo izpolnil obljubo, da hoče glavarju pot pokazati. Kljub temu ni imel namena, da bi se vdal, ampak je še vedno kljuboval, ker ni pričakoval, da bi tiču, ki si je postavil gnezdo na tako visoki skali, mogli priti do živega. Dostikrat se je pokazal in oglasil iz luknje. In da bi opustili upanje, izvabiti ga z lahkoto, je v postu leta 1484. zaklical vojakom, da jih vabi na pustni večer. »Sam bi prišel k vam,« je zavpil, »vidim pa, da imate malo priboljška. K meni tudi nočete priti. Vam bom pa jaz poslal kos mesa.« Nato jim je dal vreči celega, na štiri dele razsekanega vola s kožo. Močno so se začudili, mislili pa so, da je še pred obleganjem, ki je tedaj šele tri tedne trajalo, spravil v luknjo na štiri dele razsekanega vola; ostal da je svež, ker je v jami hladno; zato da to še ni zanesljivo znamenje, da bi imel zgoraj še zadosti živil. Ker se je podnevi in ponoči slišalo v jami govorjenje in je dim jasno kazal, da zgoraj noč in dan kurijo, je gospod Ravbar za trdno upal, da bo kmalu držal Predjamskega; menil je, da je oni s tem sredstvom poskusil odpraviti vojake od gradu in da je razen vola vse pojedel; z darilom pa da jih je hotel premotiti, kakor da bi imel še dovolj jedil in niti najmanjšega pomanjkanja. Zgodilo pa se je čisto drugače. Ko so ves post zaman upali in čakali, da bo lakota skalo premagala, se je pokazalo, da so se s praznim upanjem hranili, kajti za veliko noč jih je spet povabil k sebi na velikonočno jagnje kakor prej na pustni večer ter jim vrgel nekaj živih koštrunov ali ovnov. Šele tedaj je gospod Ravbar spoznal, da bo z obleganjem težko kaj opravil … Pa je prišla pomlad in z njo je nesreča, ki si jo je Predjamski sam vsejal, pognala cvet, katerega bridki sad je imel kmalu dozoreti. Medtem ko je večkrat omenjeni tržaški glavar izgubil vse upanje, da bi mogel zadeti previsoko čepečega ptiča, je ta sam dal povod, da mu je upanje zraslo; ponudil je tako rekoč lastni kljun za puščico, ki naj bi ga z njo zadeli. Kako neki? Obleganec je gospoda Ravbarja često prosil v šali in zares, naj pride gor k njemu in naj ne pričakuje drugega ko dobre pogostitve; popolnoma naj se zanese, da se mu ne bo nič hudega zgodilo. Dobro pa je vedel, da ne bo prišel k njemu; zato je še rekel, da mu hoče zgoraj v jami šele prav pokazati in dokazati, da ga čisto zaman oblegajo in da je ves trud zastonj, ker je najbolje preskrbljen z živino, s sadjem, z vrtom, ribnjakom in vsakovrstnimi življenjskimi potrebščinami; nima pa tako dolgih vrvi, da bi mu mogel kaj poslati. Če pa bi mu gospod Ravbar (o zaslepljenost!) na čast in poštenje obljubil, da se njegovim ljudem ne bo nič zgodilo, ampak da jih bo pustil mirno nazaj, tedaj mu bo vedno pošiljal katero svojih redkosti. Prebrisani francoski kardinal Richelieu je nekoč dejal, da daje Bog sodnikom drugačne oči kakor drugim ljudem, tako da dostikrat čisto drugače sodijo, kakor bi se splošno pričakovalo, in da mnogo bistreje vidijo kakor drugi ljudje. To se je imenitno uresničilo pri glavarju Ravbarju, ki sicer ni bil sodnik, vendar pa imel v rokah pravo polnomoč in povelje najvišje državne oblasti zoper Predjamskega. Imenitno je pokazal, da vidijo oči oblastnih visokih poveljnikov in uradnikov navadno ostreje kakor oči hudodelcev. Naj se je zdela ponudba Predjamskega še tako plemenita ali velikodušna in blagosrčna, bila je le kratkovidna, dà, celo z debelo mreno prevlečena, medtem ko so od Boga zbistrene oči gospoda Ravbarja kaj hitro zaslutile v bahavih ponudbah oblegančevih táko vrv, ki bi, kakor je upal, bila dovolj dolga, da bi zadrgnila tistega, ki se je bahal, da je ni tako dolge vrvi, po kateri bi mogel oblegovalcem spustiti nekaj svojih redkosti. Gospodu Ravbarju ni bilo nič ljubšega od te voljne ponudbe, ker je menil, da mu utegne biti prikladno sredstvo, ki bi z njim kaj več ali kaj zanesljivega izvedel. Zato je dal besedo, da ne bodo njegovih ljudi niti najmanj ovirali in da se bodo le-ti gotovo in varno vrnili domov. Predjamski je spustil zaupnega slugo, ki mu je bil komorni strežaj in pisar, po lestvi do velike jame ali špilje in brž spet potegnil lestev. Nato je strežaj šel kakor koza po skali navzdol preko izklesane ozke steze in prinesel košarico sadja: jagode, češnje in podobno. Za tiste, ki so bili doli, je bil čudovit pogled, zakaj to sadje je tam okrog komaj odcvetelo, pri oblegancu v špilji pa naj bi že zrelo bilo! Tako so pač verjeli, da ima tam notri pravi paradiž, ker so menili, da je sadje tam gori zraslo. On pa je vse dal prinesti iz Vipavske doline po skrivnem dolgem izhodu. V vipavskem okraju dozorijo namreč vsi sadovi nekaj tednov prej kakor drugje v tej deželi. Sluga pa je govoril, kakor ga je gospodar naučil in mu ukazal, češ da je vse zgoraj zraslo in da tam še več drugih sadov pridelajo. Neki petek je obdaroval glavarja z najlepšimi ribami in skoraj vsak dan, če je gospod Ravbar le prišel spodaj na spregled, s presnim sadjem. Ko bi bil ta gospod Predjamski po smrti še mogel govoriti, bi bil lahko porabil besede onega burkeža: Reperi mihi in benignitate negotium, zakaj z darili je razdal svojo varnost in dosegel čisto drugačen uspeh, kakor mu ga je kazala domišljija. Mislil je, da bo glavar prej opustil obleganje, če ga bo zapeljal v mnenje, da je zgoraj tolikšna rodovitnost; z vljudnimi darili da se bo laže dal premamiti, da bo zatisnil oko in odslej brez posebne resnobe ravnal z njim. Toda motil se je. Glavar si ni dal odkupiti zvestobe in dolžnosti do cesarja in pravice z vrtnim sadjem, ni se dal odpraviti z jagodami in češnjami kakor s kroglami iz muškete in pištole, ni se dal ujeti z lepimi ribami. Komornega strežaja Predjamskega je s prijaznim vedenjem pripravil do velike zaupljivosti; često in iskreno ga je prosil, naj napravi njegovemu veličanstvu cesarju uslugo, ki mu jo je že tako dolžan, in naj najde priložnost, kako bi se gospodu Predjamskemu najlaže prišlo do živega. Naposled mu je dal v ta namen velika darila in mu še večja obljubil. Makedonski kralj Filip je menil, da se da vsaka trdnjava osvojiti, če le more z denarjem obložen osel vanjo. Tu pa smemo reči, da ga ni tako visokega, trdnega in nepremagljivega gradu, da ne bi iz njega mogel priti sluga, ki sprejme denar. Ta komornik se je namreč dal s srebrnimi pobudami tako zelo raztajati, da je obljubil izdati svojega gospoda. Predlagal je tole sredstvo: Kanone (katerih je glavar imel tri ali štiri in s katerimi je bil spočetka nekoliko kratov brez uspeha ustrelil, nato pa jih pustil v miru) naj naravnajo na določeno luknjo, kjer bo sluga, potem ko se bo vrnil spet gor, izobesil ruto; v tej legi naj pusté kanone do noči. Ko bo pri drugi luknji pokazal luč, naj jim bo to znamenje in naj takoj ustrelé iz vseh topov hkrati. Tam da je namreč kraj, kjer ima njegov gospodar vsako noč neko potrebno opravilo, ki ga celo turški cesar ne more opraviti po kakem odposlancu ali velikem vezirju, temveč sam v lastni osebi … Rečeno, storjeno! Ko je izdajalec dal znamenje, so iz topov ustrelili na izdani cilj, krogla je odbila kos skale in odkrhnjeni kamen je Predjamskemu zdrobil golenico, drugi ga je zadel v glavo, nakar je umrl. Krogla se ga ni dotaknila, zdrobilo ga je kamenje. Nato je komornik predal jamo ali grad in pokazal dolgi prehod in izhod, ki se mu glavar ni mogel dovolj načuditi … Še dandanes se dobro pozna — tudi sam* sem videl — kraj, kjer je krogla odkrhnila kos skale. Po tistem času je grad zmeraj ostal deželnoknežji … X. NEKAJ NAJVEČJIH TABOROV
Nekoliko utrjen prostor pa se dá uporabiti ne le za brambo, ampak tudi za varstvo bežečih ljudi in njih imetja; tako pomeni tabor na Kranjskem toliko ko utrjen prostor, kamor spravlja v vojnem času soseščina pohištvo in kamor se v sili tudi ljudje zatekajo. Na Kranjskem je takih taborov zelo veliko, kar kaže, da je Kranjska močno trpela zaradi vojnih nemirov, vpadov in prehodov; tedaj so ljudje morali spravljati lastnino v kakem taboru. Večji del pa so jih danes opustili, odkar so postavili obmejne utrdbe, kjer dan in noč z največjo skrbnostjo varujejo meje. Tako, hvala Bogu, imamo zdaj mir pred Turkom, če ni prave vojske; če pa je, se je treba krepko v bran postaviti in preprečiti, da ne vdre čez hrvaško mejo. V ravnini so bili tabori pri cerkvi, in sicer tako, da je bila cerkev obdana z močnim zidom, vrati in jarkom. Takih je še mnogo ohranjenih. Med tabori je pravi cvet tisti, ki je pri Črnem kalu (ki se splošno izgovarja Crni kal) v gospostvu Sacerbu in je last gospoda grofa Petazija; tu raste slavni in imenitni črnikalec in marzamin. Ta trdni in čudni tabor stoji na visoki skalnati in kamnitni gori nad morjem; prav na vrhu je velikanska skala kakor hrib in v njej velika luknja. V tej luknji je zgrajen tabor, ki nima strehe, pa je le izvrstno krit, ker mu je trda skala dala tako pokrivalo in kamnitno oglavnico, da strehe prav nič ne potrebuje. Človek se mora čuditi, da so tabor gori tako čudno sezidali … XI. HUDOURNE JAME NA KRANJSKEM
Če postanejo te luknje uporne in viharne, se dviga iz njih para, dimu ali megli podobna; iz nje nastanejo črni oblaki, ki se iz njih usuje močna toča ter uniči vsa polja. Luknje so okrogle in najširše merijo približno dva, ožje le en seženj v šir, nekatere pa so še ožje. Blagoslavljajo jih pa takole: Ob določenem dnevu se odpravita k njim duhovnik (namreč župnik sam, njegov vikar ali kaplan) in cerkovnik z blagoslovljeno vodo in kadilom; zraven gre nekaj fantov, ki vsak nosi majhno bandero, za njimi pa mnogo ljudi iz soseščine, mladih in starih, moških in žensk. Kadar pride sprevod ali procesija do luknje, jo duhovnik poškropi z blagoslovljeno vodo in pokadi s kadilom, zmoli nekaj molitvic in prebere iz rimskega obrednika nekaj eksorcizmov ali zagovorov zoper hudiča. Take eksorcizme uporabljajo tudi zoper nevihto. Nato spet pokadi in poškropi jamo, a ljudstvo, ki stoji naokoli, zmoli nekaj očenašev. Potem vsade ob luknji visok mlaj, ki ima zgoraj križ. Ljudstvo navadno zmeče tedaj v jamo kamenje, drva in vse, kar jim pride pod roko, in sicer tako na gosto, da bi človek res mislil, da bo luknja do vrha polna, zlasti ker spuščajo vanjo cela drevesa in kar sicer dobé. Čeprav tako vsako leto mečejo, se vendar niti najmanj ne pozna, da bi bili kdaj kaj noter vrgli, tako da sodijo te luknje med tiste stvari, ki po svetem pismu pravijo: Ni dovolj! Moje mnenje je, da teče spodaj v globini voda, ki odplavlja nametana drva. Prva luknja, ki ji pravijo Ceška jama, je v dobrepoljski župniji na visoki gori blizu starega in zapuščenega gradu Čušperka … Blagoslavljajo jo, poškropé in eksorcizirajo vsako leto na binkoštni ponedeljek … Druga jama se imenuje Sedeška jama in je na Ilovi gori, tudi v dobrepoljski župniji … Tretji pravijo jama na Podpeči; je tudi v omenjeni župniji, na Kamnem vrhu … Na gori Slivnici, prècej nad Cerkniškim jezerom v cerkniški fari, najdeš četrto jamo. Blizu nje, zgoraj na vrhu hriba, imajo coprnice sobotni ali čarovniški ples … Tudi peta jama je v cerkniški fari, na Vinjem vrhu, pa jo zato blagoslavlja duhovnik iz Cerknice v soboto po vnebohodu … XXVIII. ČUDNA HOJA PO ZASNEŽENIH GORAH
Če pa je sneg zamrzel in trd, si privežejo železne dereze, ki jim pravijo krampeži; ti imajo po šest ostrih konic. Uporabljajo jih tudi poleti, kadar morajo na strme skalnate planine, zakaj brez njih marsikje ni mogoče dalje. Poleg tega poznajo kmetje ponekod na Kranjskem, zlasti pri Turjaku in tam okoli, neki redek izum, kakršnega nisem videl še nikoli v nobeni deželi, namreč, da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pet čevljev dolgi. Spredaj sta deščici ukrivljeni in navzgor zavihnjeni. Na sredi je usnjat jermen, da se vtikajo noge vanj; na vsako nogo se pritrjuje po ena taka deščica. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah; to si nastavi pod pazduho pa se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo, in tako se driča, lahko bi zapisal tudi smuka ali leti po najbolj strmem pobočju. Zakaj vtem ko stoji na deščicah in se prav trdno, da, z vso močjo naslanja na gorjačo, jo reže tako urno navzdol, da presega skoraj vsako domišljijo in v hitrosti nič ne zaostaja za tistimi, ki se na Holandskem z drsalkami vozijo po ledu. Vsak trenutek se utegne izogniti vsemu, kar mu je na poti, bodi že drevo ali skala, bodi kaj drugega takega. Noben hrib mu ni prestrm, nobeden z drevjem tako gosto porasel, da se ne bi mogel na ta način drkati po njem. Zakaj kjerkoli mu stoji kaka ovira na poti, povsod je kos svoj smuk po kačje kljukati in vijugati. Če pa je pot povsem prosta, nezarasla in brez opotike, se drevi lepo naravnost, in sicer venomer tako stoje in navzad oprt ob gorjačo: te se drži možak s tolikšno silo in močjo, tako čvrsto in trdo, ko da bi ne imel nobenega uda in nobenega sklepa. XXXI. VODA, KI SAMO OB DOLOČENEM ČASU TEČE, SICER PA LE, ČE SE JE DOTAKNEŠ
Zvedel sem zanjo leta 1684., ko sem 24. junija tistega leta jahal proti domu iz Lokve, kjer sem bil — kakor omenjeno — pri orehu, in prenočeval nedaleč od Logatca. Tu sem poizvedoval, pri kmetih za to ali ono redkost ter zvedel, da je v tem kraju taka voda. Dejali so, da so jim stari ljudje pripovedovali to kot resnico. Ker pa mi ni zadoščalo, da sem o tem le slišal, sem se dal 25. junija od omenjenih kmetov peljati tja skozi divjine. Rekli so, da približno vedó, kje je tisti jarek, in da bomo med potjo prišli do dveh kmetij, kjer bomo lahko pritegnili še moža, ki bo bolje vedel, kje je tista voda. Povedali pa so tudi, da ni mogoče priti tja s konjem in jahati prav do vode. Kljub temu sem jahal z njimi, zanašajoč se na varno stopanje svojega konja, ki je doslej prav varno šel po vseh stezah. Druge svoje konje in sluge sem poslal naprej na Vrhniko, dva kmeta pa sta me vodila skozi velike divjine med visokimi hribi in skalami, dokler nismo prišli do omenjene kmetije. Od tod je šla z nami ženska, ki nas je spremila do druge hiše. Gospodar, kmet pod oblastjo kneza Eggenberškega, je bil doma in nas je peljal k vodi, kamor smo želeli priti. Voda se imenuje Bela. Ker je v globoki dolini, sem imel precej opravka in truda, da sem brez škode spravil konja dol. Voda ne teče vedno, temveč le enkrat ponoči, okoli dvanajste, in enkrat podnevi, okoli devete predpoldne. Ko smo prišli v dolino, so bila tla še mokra in vlažna, tako da se je videlo in poznalo: voda je morala teči malo pred našim prihodom. Bilo pa je, ko smo prispeli dol, okoli desete predpoldne. Čez pol ure, ko sem bil še tam, se je vse posušilo. Vsakokrat teče voda ne dalj ko četrt ure in potem spet preneha. Hotel sem vodo še tisti dan preizkusiti, nisem pa mogel do nje, ker je bila luknja zadelana s kamenjem, ki se je utrgalo, ko so tam blizu kopali lehnjak in ga vozili na Vrhniko, da bi zgradili obok v cerkvi. Brez železnega orodja in težkega dela ne bi bili tako lahko prišli zraven. Bila je nedelja, zato nisem hotel siliti ljudi k delu, temveč sem to preložil rajši na poznejši čas. Vendar sem z dolgim drogom poizkusil drezati med skale, vode pa ni hotelo biti. To je v meni vzbudilo velik dvom o resničnosti tegà, kar so mi povedali. Ko sem nato jahal proti Vrhniki, sem izpraševal precej različnih ljudi. Vsi so mi potrdili, kar sem prej povedal, in še dodali, da je luknja šele dve leti zamašena, zato da ni mogoče priti do vode, dotakniti se je in jo pripraviti, da bi tekla. Sami da so, kadar so pasli živino in je sonce poleti močno pripekalo, razburili in razdražili vodo na ta način, da so s palico ali z drogom drezali v luknjo, tulili ali vpili; takoj da se je voda prikazala in pritekla, toda čisto bela. Z njo so napajali živino. Povedali so tudi, da je voda prav zdrava za pitje in da garjava ali srabljiva živina ozdravi, če se v njej opere. Vprašal sem še, zakaj ne bi šli in odmašili luknje, kar bi pet ali šest oseb lahko opravilo v treh ali štirih urah, zlasti ker je voda tako zdrava za razne bolezni in ker zaradi zadelave trpi živina, ki poleti popoldne ne more dobiti vode. (Pomniti pa je treba, da je vendarle, čeprav je bila zasuta, tekla kakor sicer vsak dan in vsako noč, saj je bila zasuta z velikimi kamni in skalami in ne z zemljo.) Odgovorili so, da si nihče ne upa, ker so prepričani, da so v tisti gori zmaji. Prej da niso vedeli, zakaj voda od drezanja priteka, in sicer bela ko milnica. Gotovo je notri zmaj — so dejali preprosti ljudje — ki ni mogel na dan, ker je bila luknja premajhna; če pa so z drogom suvali in bezali, se je zmaj razkačil in bruhnil pene. Ko sem dalje vprašal, ali bi mi vedeli navesti vzrok, zakaj voda vsako noč in vsak dan le četrt ure teče, je neki kmet svojo kmečko modrost izrazil s temle odgovorom: »Vidim, da še niste dovolj učeni, če tega ne veste, ko vam je vendar že znano, da je zmaj notri. Vzrok je tale: Tam, kjer leži zmaj, je studenec; ko se voda nabere in postane tako velika, da je ima zmaj preveč, jo odlije. Tako gre venomer naprej.« Zadržal sem smeh; vendar sem se moral čuditi, da ima takle robat kmet, ki ne zna ne brati ne pisati in redko med ljudi pride, toliko soli, da mi navede sicer popolnoma napačen in prazen, vendar za takšno klado in zarobljenca dovolj bister in pameten vzrok. Zato sem se še naprej razgovarjal s tem častitim vaškim fizikom in paradoksistom, da bi se naučil od njega še več subtilnosti; vprašal sem ga, kako neki more vedeti, da prebiva tam notri zmaj. Dejal je: »Zmaj kar naprej živi, dokler je pod zemljo, in ne pogine, pa čeprav bi živel tisoč let. Ko pa pride iz zemlje na zrak, tedaj se za njim vse podre in utrže, dokler ga ne ubije.« Dodal je, da je v življenju videl že tri zmaje: še pred dvema letoma da je iz tiste luknje prišel mlad zmaj in tedaj da se je luknja zasula, ker se je za njim vse utrgalo in s hriba usulo, dokler ni obležal; to da so razen njega videli tisoči in tisoči. Ko se ob tem zmajskem razgovoru novega kartezijanca ali paracelsa in pravljičarja nisem mogel dlje vzdržati smeha, se je skliceval na priče ter potrdil stari pregovor: nullum mendacium (mi bomo tu rekli figmentum) tam est impudens, ut teste careat — nobena pravljica ni tako nesramna, da bi bila brez priče. Rekel mi je, če ne verjamem, naj le vprašam poštarja z Vrhnike, gospoda Hoffmanna; le-ta da je zmajiča mrtvega odnesel domov. Čeprav sem vse to imel za bajko in norčijo — saj drugega tudi ni — in bi se bil laže dal prepričati, da se je vgnezdil temu plužnemu filozofu črv v možganih ko zmaj v omenjeni luknji, sem vendarle poslal po poštarja, brž ko sem prišel na Vrhniko. Prècej je prišel k meni v gostilno. Povedal sem mu, kaj so mi natvezli o vodi Beli (ki ji sicer pravijo Pri starem malinu v jarku) in da pravkar odondod prihajam. Vprašal sem ga, ali je tudi on kaj o tem slišal. Pritrdil mi je in mi prav tako povedal vse, kakor stoji zgoraj. Razširil pa je svojo pritrditev s sporočilom, da je pred dvema letoma često bil tam, ko so lomili lehnjak za zidavo cerkve; tedaj je z začudenjem videl, kako je voda okoli devete ure zjutraj nenadoma s tako silo planila na dan, da so se morali kamnolomci umakniti ali stopiti na stran. Naposled je dodal, da je pred dvema letoma ujel zmaja, ga nesel domov in tu obesil. Visel je tri tedne. S tem se je izkazalo, kakor sem si bil že sam predstavljal: dozdevni zmaj je bil komaj ped dolg in po obliki podoben kuščarju. Skratka, bil je črv in gomazen, kakršne je ponekod pač več. In iz tega so preprosti ljudje hoteli po sili napraviti zmaja! … Čeprav nisem* po toliko pričah, ki so me iz svoje skušnje prepričale, nič več dvomil o naravnem čudežu te vode (da namreč priteče, če jo le pobezaš), sem vendar hotel porabiti obe priči na svojem čelu ter se še v istem 1684. letu dne 2. septembra spet napotil tja. Vzel sem štiri kmete s seboj, ki so mi skale in veliko kamenje pospravili, da smo mogli do prave, dotlej zasute luknje. Luknja je približno čevelj široka in gre v živo skalo. Tedaj sem sam prijel dva sežnja dolg drog, sunil z njim v luknjo, bezal po nji in rinil sem in tja, ven in noter. Tedaj je voda tako nenadoma pridrla, da sem se začudil. Bila je bela kakor milnica in se je zdela sama pena. Ko sem pa napolnil steklenko, se je kmalu učistila … čez pol ure sem znova poizkusil z drogom drezati, bezati in tresti, hkrati sem tudi renčal in vpil, pa je spet pritekla in prišumela s tako silovitostjo, da bi se človek kar zgrozil. Luknja ne gre naravnost v skalo ali skalnati hrib, temveč je nekoliko nagnjena, približno 22 stopinj. Prècej spočetka sem pazil, ali sem z drogom morda dosegel vodo; zato sem ga brž potegnil ven, pa je bil čisto suh. Ker se voda nikakor ne dá zaslediti, mi je prišlo na misel, da mora biti vzrok razredčenje ali rarefakcija zraka, ki ga napravi motus ali impetus, namreč suvajoče, močno in silovito gibanje, tako da izmami vodo tudi renčanje in vpitje; voda pa priteče po sifonu ali nategi na isti način, kakor bom niže pri Cerkniškem jezeru podrobneje razložil … XLVI. DVE JEZERI Z NEVERJETNIMI LASTNOSTMI. CERKNIŠKO JEZERO IN OBILICA PISCEV, KI GA OBČUDUJEJO
Pred nekaj leti, namreč 1684, je popotoval k jezeru iz Romanije, iz mesta Ravenne, mestni župnik Francesco Negri prav s tem namenom ter celo ostal nekaj mesecev tam. V naslednjem 1685. letu je spet prišel z istim namenom in ostal nekaj tednov. Bil je vedečen in razgledan, čeprav že precej prileten mož. To ali ono je še precej dobro opazil, pa še od daleč ni vsega dojel, ker ni razumel kranjskega jezika. Povrh so ljudje vpletali v svoje odgovore marsikak napačen pouk, tako da je dostikrat črno za belo zabeležil. Svaril sem ga, naj nikar ne veruje vsaki izjavi, naj bolje posluša in še več drugih ljudi popraša … Rad bi mu bil šel na roko. Sicer mi je tudi obljubil, da bo prišel k meni, kakor sem pa kasneje zvedel, sta ga slabo vreme in strah pred prenapornim popotovanjem domov pripravila, da se je spet vrnil po morju v Ravenno. Tako je odšel z nepopolno izkušnjo. Tudi Schönleben ni tu posebno uspel, kakor se dobro dá spoznati iz skopega in skoraj površnega opisa, ki ga najdeš v njegovem Apparatu in ki smo ga v kratki topografiji navedli. Čeprav je bil po rojstvu Kranjec, torej domačin, vendar ni mogel več zvedeti in si je o nekaterih stvareh dal najbrž preobilno poročati. Povedali so mu, da zamaše luknje v jezeru s praznimi sodi. To pa ne ustreza resnici in tudi ni mogoče, zakaj luknje ali kotli so nekaj sežnjev globoki in zgoraj za streljaj široki ali tudi ožji, povrh pa vsi polni vode in na sredi jezera. Zato bi rad videl in vedel, kako naj bi se spravili prazni sodi nekaj sežnjev pod vodo, do dna kotla in do luknje, kadar voda že v zemljo odteka; saj dere z neverjetno silo in naglico. Še rib ne morejo več loviti, če je voda nekoliko odtekla, ker le premočno dere. Nemogoče je priti zraven, dasi stoji voda le za seženj ali kaj više nad luknjami, in je treba torej nehati loviti. Iz tega se lahko spozna, da se luknje ne dadó zamašiti … Iz take temačnosti in premajhnega poznanja ali bolje: iz pomanjkanja sposobnih poročevalcev je pri nekaterih avtorjih nastalo zmotno mnenje, da je jezero v podzemeljski zvezi z morjem in da se udeležuje njegove plime in oseke. To pa ne more biti vzrok njegovega odtoka in pritoka, saj nikoli ne narašča ali upada, kadar se morje razgiba in na njem nevihta besni ali kadar raste in pojema; tegà jezero prav nič ne občuti. Zato je treba iskati drugačen vzrok. Svoje mnenje, kako more to nastati brez gibanja in pobude morja s podzemeljskimi kanali, bom podal bralcu spodaj na koncu opisa tega jezera. XLVII. PRAVI USTROJ CERKNIŠKEGA JEZERA, NJEGOVA LEGA, DOLŽINA, ŠIRINA, GLOBINA, NAJVAŽNEJŠE LUKNJE IN NJIH IZPRAZNITEV
Jezero je šest milj oddaljeno od Ljubljane in obdano z ostrimi, divjimi in skalnatimi gorami, med katerimi je najvišja tista, ki se dviga na jugu in ki je tudi videti bolj divja; to je tako imenovani Javornik. Na njem je mnogo strmih gričev in skal poraslih z različnimi drevesi, najbolj s smrekami, jelkami in tisami. To dá grozno divjino, ki sega mnogo milj daleč. Na drugi strani ni tako divje in temačno, ker so tu precèj posekali gozd in je ta kraj obljuden; blizu jezera, na severni strani, je tudi dosti lepih vasi, hiš in cerkvá, kakor kaže veliki bakrorez. Sam* sem napravil risbo in po naravi postavil radovednemu bralcu pred oči jezero z vsem, kar se dá videti v njem ali okoli njega, potem ko sem kolikor mogoče vse pregledal, najmarljiveje zabeležil in zaznamenoval. Tako sem se v obeh preteklih letih 1684. in 1685. dostikrat napotil tja, ko je jezero usihalo in ko je spet prihajalo na dan, ko je bilo čisto polno in ko je bilo popolnoma usahlo ali suho. In to se je zgodilo ne le v omenjenih letih, temveč večkrat tudi nekaj let poprej. Zdi se mi, da je jezero vredno, da sem se zaradi njega toliko potrudil, ker ga imam za eno največjih naravnih čudes. Mislim, da ni najti ne v Evropi ne v ostalih treh delih sveta tako čudovitega jezera, ki bi vsebovalo toliko redkih lastnosti kakor to … Cerkniško jezero meri od vzhoda do zahoda dobro nemško miljo, od severa do juga dobre pol milje. Da bi bilo osemnajst vatlov globoko, kakor piše Wernerus, ni res, zakaj njegova globina je različna in znaša en seženj, dva, tri, ponekod štiri; ob bregu je en seženj globoko, na sredi tu in tam dva, ponekod tudi tri; kjer pa je najgloblje, prideš s štirimi sežnji do dna. Kjer so luknje ali jame, je še globlje, ker so nekatere jame že same po sebi nekaj sežnjev globoke. Nekatere gredó dva, tri, štiri ali celo pet sežnjev v zemljo kakor kotel, a nad njim stoji voda še dva ali tri sežnje visoko. Seženj računam za šest čevljev. Jezero leži skoraj na ravnih tleh in je, kakor rečeno, zaprto proti jugu. Ima tri lepe otoke: Prvi se imenuje Vornek in na njem je vas Otok s cerkvico svetega Primoža in Felicijana, ki se dviga na griču; ljubki otok je blagoslovljen z lepimi polji, travniki in drevesi. Drugi otok, imenovan Velika gorica, je majhen, z drevjem porasel hribček. Tako tudi tretji, ki mu pravijo Mala gorica. Ima pa to jezero tudi polotok (ali nepopoln otok), ki nosi ime Drvošec ali Drvašek. Večidel ga objema jezero, razen majhnega konca, kjer se drži gore. Med tem polotokom in otokom Vornekom je videti nekakšen vhod kakor v pristanišče, ker je zadnji kot jezera čisto podoben morski luki. V jezeru je mnogo jam ali lukenj, tudi mnogo tokov ali dolgih jarkov, kanalom podobnih, in prav tako mnogo gričev, ker dno ni posebno ravno. Na dnu med letom lahko ribarijo, zajce gonijo, divjačino, medvede, divje svinje in podobno streljajo, prepelice in druge ptice s sokoli lové, travo kosé, proso sejejo in žanjejo, se z vozom ali ladjo vozijo, lahko tovor po ledu vlečejo in vsakovrstno vodno perjad streljajo. Otoki nastajajo in izginjajo, kakor se pač jezero prikaže ali usahne, kajti če jè, napravi iz takih koncev otoke, če se pa posuši, izgubé ti konci obliko otoka in so enaki ostali pokrajini. Vse to lahko opravljajo v teku leta na dnu jezera v veliko začudenje tujcev. Na omenjeni visoki, gosto z gozdom porasli divji gori Javorniku sta dve golobji luknji, ki bosta posebej opisani. Na drugi strani jezera se dviga gora Slivnica, na kateri je luknja, ki dela nevihto, kakor je popisano na svojem mestu. Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne lučce. Sploh je pokrajina tam okrog s coprnicami dovolj založena. Zato jim tam često precèj zakurijo in jih mnogo sežgó, tako da pride včasih tod na grmado v enem letu več coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih. Na severni strani jezera je ravnina z mnogimi njivami in travniki, vasmi in cerkvami, kakor je upodobljeno na bakrotisku. Blizu jezera je trg Cerknica, niti četrt ure oddaljen. Nedaleč so tudi trije gradovi. Prvi se imenuje Stari Šteberk, ki je čisto zapuščen in neobljuden, drugi Novi Šteberk. Oba sta last kneza Eggenberškega, tretji z imenom Loško pripada kartuzijanekemu samostanu v Bistri. Naokoli leži devet vasi: Laze, Vrh jezera, Lipsenj, Grahovo, Žirovnica, Martinji potok, Na jezeru, Dolenja vas in Otok sredi jezera na otoku Vorneku. Okrog jezera je tudi dvajset cerkvá … V jezero teče vedno osem majhnih in velikih potokov: 1. Beli breg je le močan studenec. 2. Tresenec je tudi le močan studenec. 3. Obrh je precejšen potok. 4. Šteberščica je prav tako potok. 5. Lipsenjščica je potoček. 6. Potoček Žirovnišcica. 7. Martinščica ali Martinski potok. 8. Cerkniški potok; ta je velik. Ker je jezero, kakor smo slišali, okrog in okrog visoko zadelano z gorami, nima drugega odtoka ali pravega izhoda kakor skozi nekatere luknje. Pravi izhod sta dve veliki jami, ki je od njih ena nekoliko manjša. Manjša se imenuje Mala Karlovica, večja pa Velika Karlovica. Obe vodita v goro, in sicer v najtršo skalo v višini jezera. Ko je voda stekla v obe jami, se spet prikaže na drugi strani hriba in gre pri Škocijanu skozi hrib in v jamo (kakor je razvidno pri opisu Škocijanske jame); to traja toliko časa, da začne jezero upadati. To čudovito jezero pa ima še različne in mnoge jame ali luknje, ki bodo v naslednjem naštete. Če začne upadati, v petindvajsetih dneh popolnoma odteče; v tem času se prazni na ta način, da se pet lukenj ali jam ne izteče hkrati, temveč vsakih pet dni ena po temle redu: Pet dni potem, ko se je začelo jezero umikati, se izprazni luknja, imenovana Kamenje. Pet dni nato jama Vodonos; spet čez pet dni Kotel; pet dni kasneje Levišča. Tako se vse dno izsuši v petindvajsetih dneh, zakaj medtem se ne izpraznijo le pravkar naštete jame, temveč tudi ostale luknje. Našteli jih bomo imenoma po redu in času njihove izsušitve: 1. Mali Obrh se izprazni v treh dneh, računano od začetka odtoka; 2. Veliki Obrh dva dni nato; 3. Kamenje štiri ure kasneje; 4. Svinjska jama eno uro potem; 5. Vodonos pet dni za Kamenjem; 6. Lovarečka čez poldrugi dan; 7. Kraljev dvor pol dneva nato; 8. Rešeto tri dni nato; 9. Ribiška jama se izprazni obenem z Rešetom; 10. Retje dve uri nato; 11. Sitarica eno uro nato; 12. Lipovica čez pet ali šest ur; 13. Gebno tri dni po Rešetu; 14. Kotel čez dva dni; 15. Ajnce čez štiri ali pet ur; 16. Češljenica čez tri ure; 17. Ponikev dva dni za Kotlom; 18. Levišča po treh dneh. Na ta način se vse jame zapovrstjo izpraznijo, nazadnje imenovana Levišča v petindvajsetih dneh, računajoč od dneva, ko se je jezero začelo umikati in uhajati. Poleg naštetih osemnajstih jam so še druge, ki se odtekajo hkrati z njimi; nekaj jih bom kasneje posebej naštel, za zdaj jih ne imenujem, ker ni v njih pravega ribolova. XLVIII. RAZNOVRSTNI RIBJI LOV, KAKOR SE PO VRSTI OPRAVLJA V CERKNIŠKEM JEZERU
Ko začne voda upadati in tako naznani, da jezero odteka, mora cerkovnik te vasi paziti, kdaj po treh dneh nastopi čas ribolova v Malem Obrhu; tedaj mora pozvoniti v cerkvi svetega Kocijana. Ko zadoni zvonjenje in ga ljudje zaslišijo, popusté delo na polju, se naglo zbero s saki, vržejo obleko in sramežljivost raz sebe in hité k jezeru čisto nagí in goli, kakor so iz materinega telesa na svet prišli. Vse se meša neovirano in čisto brez sramu, popolnoma nago: stari in mladi, moški in ženske, poročeni in neporočeni. Nihče se ne briga za figova peresa, zakaj nihče ne gleda ljudi, temveč ribe, ki jih s saki marljivo zasledujejo. Sak imenujejo na Kranjskem tiste oblokaste mreže, ki vise na lesenem, polmesecu podobnem obroču, pritrjenem na drogu ali močni palici. Na lok obesijo mrežo, spleteno z majhnimi luknjami, podobno vreči, ki se spodaj zožuje … Kraj, kjer segajo s saki v vodo, namreč prednji del jezera, je sicer ves z zelišči in s travo zarasel in nima jam ali lukenj, ima pa zato mnogo lepih rib. Ko jih polové, jih razdelé v dva dela: en del vzame knez Eggenberški kot deželnosodni gospod, drugi del si razdelé kmetje iz Gorenjega jezera kot plačilo za straženje. Tudi za lov v Velikem Obrhu dadó znamenje z zvonom; lové isti kmetje kakor v Malem Obrhu in razdelé lov kakor zgoraj. Tudi tu še ni jam, vendar so odlične ribe. Ta kraj se nikoli prav ne posuši, temveč na sredi vedno ohrani vodo. Kmetje smejo tod loviti do starega mostu, ki je naznačen na bakrorezu. Dandanes ni tu nobenega mostu več, le nekaj ostankov in kolov kaže, da je nekoč držal preko jezera. Dalj ko do znamenj podrtega mostu ne smejo iztegovati sakov … V jami Kamenje lové samo tako imenovani sakarji; to so tisti, ki plačajo 1 goldinar deželnosodnemu gospodu v Planinskem gradu, namreč knezu Eggenberškemu. Kdor dá goldinar, sme s sakom zase loviti; zato imenujejo take svobodne ribiče sakarje. Iz te jame dobé tudi lepe in velike, toda prav puste rake v silnih množinah. Sakarji lové sami tudi v Svinjski jami, ki ima prav tako dosti velikih, toda čisto pustih in neokusnih rakov. V jami Vodonosu vrže mrežo prvič knez Eggenberški s Planinskega gradu, drugič grof Turjaški s Turjaka, tretjič spet knez Eggenberški s Planinskega gradu, četrtič spet grof Turjaški s Turjaka, petič spet knez Eggenberški s Planinskega gradu, šestič grof Turjaški s Turjaka. Dalj ne morejo loviti ne vreči mreže. Zgodi se večkrat, da le dvakrat vržejo in da morajo potem nehati, če voda preveč usahne. Zato nastane dostikrat med ribiči obeh graščin prerekanje in prepir, če začnó prepozno loviti. Čas in uro lova je treba prav natanko upoštevati, da ne gre lov prepočasi, kakor se je zgodilo v moji* navzočnosti dne 24. avgusta 1685. leta, ko je vsakdo samo enkrat vrgel mrežo in potem nič več loviti ni mogel. Ribiči so se takrat za celo uro zakasnili. Sicer pa je pri tej jami skala, imenovana Ribiški kamen. Brž ko ga zagledajo, mora knez Eggenberški vreči prvič, za njim grof Turjaški in tako naprej. Pri tem pa ne smeta drug drugega prehitevati, ker bi takoj nastala sodnijska tožba in pravdanje, kakršnih je često že dovolj bilo. Mreža, ki jo vržejo, se imenuje vlak; to je dolga ribiška mreža, ki ji ponekod na Nemškem pravijo »Segen«. Dolga je dvajset sežnjev. Ladja jo vzame s seboj, vendar tako, da ostane konec na suhem, kjer ga nekdo z rokami drži. Tisti, ki ima ostali del v ladji, se zapelje okoli jame, njegov pomočnik v ladji, pa meče polagoma mrežo v vodo, dokler ne napravi kroga in spet pride na suho. Tedaj jo na obeh koncih zvlečejo na suho in potegnejo ribe iz nje. Če pa je mreža zaobjela preveč rib in so jo le-te preobtežile, da se ne dá vleči, tedaj jih polagoma s saki polové. Način lova z mrežo, ki je v navadi tudi drugod v mnogih deželah, se uporablja pri vseh jamah. Jame ali luknje, ki v njih lové, imajo po navadi tole obliko: zgoraj so široke, spodaj ozke kakor kotel, toda nekatere so širše, druge ožje, nekatere mnogo sežnjev globoke, nekatere še globlje ali plitkejše. Vodonos na primer je zgoraj za streljaj širok, globok pa pet ali šest sežnjev. Ko se je jezero okoli jam že toliko odteklo, da se vidi zemlja in se dá po njej hoditi, ostane vendar na enem koncu nekakšen prekop z deročo vodo, ki priteka ali bolje: bruha iz ostalega jezera s tolikšno naglico, da ji najlažji konj skakóma slediti ne bi mogel. Tako se vse ribe tega dela zberó v tem kotlu ali jami. Treba jih je brž poloviti, da jih voda ne bi odplavila v zemljo in ta z vodo vred požrla; zakaj na dnu so v skali velike luknje, ki gredó v zemljo … Ko je voda upadla že na dva ali tri sežnje, je lov pri kraju; pričakovati ni nič več, ker je tedaj globoka jama skoraj vse ribe pogoltnila. Vendar jih druge jame, ki niso tako globoke, ne požró tako hitro. Dno v jami Vodonosu ima tri udore ali požiralnike, v katere voda z ribami, ki jih s seboj nese, s tako silo pada, da je čudo. Buči, brni, šumi in poka, da se vse trese in tlo maje. Ko je dno s trojnim zevajočim žrelom (ali s tremi luknjami) pogoltnilo vodo Vodonosa, obtiči ladja nekje v jami na suhem, dokler se jezero spet ne napolni. Tedaj se spet dvigne in plava. Te ladje ali čolniči so le iz enega debla izvotljeni. V Lovrečki jami potegne prvič knez Eggenberški kot deželnosodni gospod, in sicer zaradi Planinskega gradu. Drugič potegne isti knez, toda zaradi graščine Šteberk, tretjič grof Turjaški zaradi Turjaka, četrtič gre pravica knezu Turjaškemu zaradi graščine Loža, petič stiškemu samostanu. V tem jezeru sme šest graščin loviti: Planinski grad, Šteberk, Turjak, Lož, Snežnik in stiški samostan, vendar ne vse graščine v vseh jamah, temveč vsaka tako, kakor se tu pripoveduje. Zato se tudi ne posreči vedno vsakomur, da bi uporabil in užil svojo pravico. Lož, Snežnik in Stična često v nekaterih jamah ne morejo vreči mreže, zato najmanj dobé. V jami Kraljevem dvoru ima pravico do lova samo knez Eggenberški zaradi Planinskega gradu kot deželnosodni gospod, sicer pa nihče drug. V Rešetu sme prvič potegniti pravkar omenjeni knez zaradi graščine Planinskega gradu; drugič ima pravico grof Turjaški zaradi Turjaka, tretjič spet knez Eggenberški zaradi Planinskega gradu, četrtič grof Turjaški zaradi Turjaka, petič spet knez Eggenberški zaradi Planinskega gradu, šestič spet grof Turjaški zaradi Turjaka. S tem je lov v tej jami končan, ker se večkrat ne da ponoviti. Pravijo, da je v tej jami železna rešetka; jaz* sem si vse dobro ogledal, vendar pa nisem nič takšnega našel. Prècej poleg Rešeta je Ribiška jama, ki ima na dnu v skali veliko luknjo, da človek lahko vanjo zleze. Pripada samo knezu Eggenberškemu kot deželnosodnemu gospodu na Planinskem gradu, ki ima pravico do ribolova v njej. Prepustil pa jo je še vedno ribičem kot nagrado za njihov trud, a ti so včasih v njej sami lovili, včasih pa so jo prodali drugim za štiri, pet, tudi šest kron (krona ima veljavo dveh goldinarjev). Približno pred tremi leti je stražmešter, ki je stanoval v Cerknici, kupil to jamo (ali lov v njej) za šest kron in zlat dukat, ne brez lepega dobička, saj je potegnil iz nje osem tovorov (ali voz), napolnjenih s krasnimi in velikimi ribami. Odkar pa je samostan v Bistri dobil ta ribolov od kneza Eggenberškega, polovi ribe iz te jame lepo zase. Ribolov pa se opravlja tu na drug način. Ko je voda v jami čisto usahnila oziroma odtekla, zlezejo s prižganimi baklami iz kotla v zemljo skozi luknjo v dnu, ki sega skozi trdo skalo dva, tri ali celo štiri sežnje globoko pod zemljo. Tu spodaj pridejo do dna, skozi katero sicer voda lahko prehaja, ne pa ribe, ker ima samo majhne luknje, a teh dosti. Tako zadrži dno ribe in opravlja delo mreže, ker jih tu pod zemljo na suhih tleh ponuja ljudem, da jih naberejo. Zmečejo jih v platnene vreče in te zvrhane povlečejo iz jame … V Retju ima pravico do lova samo knez Eggenberški kot deželnosodni gospod zaradi Planinskega gradu. Ta jama pa je najslabša izmed vseh in daje najmanj rib. Odkar je ribolov v njej dobil kartuzijanski samostan v Bistri, jo je prepustil šomoštru v Cerknici, da bi včasih oko po jezeru vrgel in popazil, da ga ne obiščejo ribji tatje … Če kaže, da se bodo jame ponoči izpraznile, lovijo ponoči ob prižganih baklah, dračju ali trstju. Ko so tako polovili v zadnji jami, dá cerkovnik pri cerkvi svetega Janeza Krstnika blizu Cerknice znamenje z zvonom. Tedaj pritečejo ljudje iz omenjenega trga Cerknice in vseh okolnih vasi, moški in ženske, stari in mladi vsake vrste, povečini vsi lepo nagi, odeti le z lastno kožo in brezsramnostjo, s saki, koški, vrečami in drugo posodo, da bi pobrali ostanke. Ko tekó mimo cerkve, pa mora vsakdo plačati cerkovniku, ki je z zvonom znamenje dal, beneški sold (ki velja dva beliča). Nato gredó nekateri v trstje, stikajo za ribami ter jih pobirajo. Drugi gredó preiskovat s saki jame, v katerih je še nekaj vode ostalo. Nekateri rijejo po travi in zelišču. Spuščajo se celo pod zemljo v različne skalnate luknje in najdejo tod še veliko rib. Vsakdo išče, kjer hoče, in, kar najde, je njegovo. Dobé pa ne le silno dosti majhnih, temveč tudi lepih, velikih rib. Zabavno je gledati, kako se sto in sto ljudi podi in si marljivo prizadeva, mladi in stari, moški in ženske, čeprav se ustopajo v razne čudne položaje, da se morajo pohujšati najsramežljivejše oči. Ta nesramna navada je tako zelo udomačena, da jo je nemogoče iztrebiti. Celo kartuzijanci niso mogli nič opraviti zoper preveč ukoreninjeni običaj, čeprav so, ko so dobili ribolov, poskušali odpraviti, da bi ljudje nagi in brez sramu tekali okrog. Razen v Velikem Obrhu, v Pijavicah in Artah smejo ljudje loviti vsepovsod. Ne gre pa tako kmalu kdo prazen domov, če le ni prelen, da bi pobral, kar sta mu Bog in sreča naklonila. Čeprav je namreč skoraj vse jezero suho, leži tu in tam še vse polno rib. Ko začne jezero upadati in so v prvi jami polovili, sprejme knez Eggenberški kot deželnosodni gospod in kot gospodar Planinskega gradu toliko sakarjev, kolikor hoče. Vsak mu mora dati pol krone (ali goldinar) od saka. To je tako razumeti: plačati mora knezu goldinar za dovoljenje, da sme s sakom zase loviti in obdržati vse, kar je ulovil. Sakarji pa ne smejo lovili ne v jamah ne v zgoraj naštetih luknjah, temveč samo v slabih jamah in po jezeru, toda ne drugače ko s sakom. Ta knez, kot deželnosodni gospod in zaradi Planinskega gradu, sme loviti, brž ko začne jezero pojemati, z eno samo mrežo — metvo ali metalnico (ki se po nemško imenuje Rachnetz in je 15 sežnjev dolga); prav tako grof Turjaški zaradi Turjaka, knez Turjaški zaradi Loža in stiski samostan. Pri tem je pa pomniti, da, če knez Eggenberški kot deželnosodni gospod z metalnico noče loviti, tudi izmed drugih nihče s tako mrežo loviti ne sme in da gre torej začetek le knezu Eggenberškemu. To pa redko odpade. Z metalnico pa lové takole: Zapeljejo se po jezeru preko toka ali kamor pač hočejo ter zbezajo (kakor pravijo), to je zženejo ribe z dolgimi palicami v mrežo, potegnejo mrežo in poberó ribe. Nato spet vržejo mrežo na drugem kraju. Tako delajo vse dni tu in tam po jezeru, dokler popolnoma ne odteče; le nad jamami ali luknjami ne sme nihče loviti s temi mrežami. Po jezeru lovijo tudi z vršami; vsaka vrša je 12 sežnjev dolga. Brž ko kaže, da bo jezero odteklo, postavi knez Eggenberški kot deželnosodni gospod in gospodar Planinskega gradu navadno 10 ali 12 vrš (prej 7). Nekoč sicer ni imel pravice postavljati jih dalj ko do jame Ponikve; ko pa je prišel do posesti per abusum, kakor se reče, jih postavlja, kamor se mu zljubi. Jama Ponikev namreč loči sodstvo Planinskega gradu in loško sodstvo nad jezerom: kar leži od Ponikve proti Obrhu, spada pod loško deželno sodišče, kar pa je od Ponikve do Karlovice, je pod deželnim sodiščem Planinskega gradu. Postavljajo pa vrše po strženu, saj teko tu in tam pod jezerom različni tokovi ali strženi … Ko so tako prècej, ko se je jezero začelo odtekati, postavili vrše, jih puste tako dolgo, dokler se voda popolnoma ne odteče in pokaže dno. Tedaj vzamejo ribe iz njih. Včasih jim nakloni sreča neverjetno veliko število. XLIX. NEKATERE POSEBNE JAME V NAŠEM JEZERU IN BOBNANJE, KI SE TOD RAZLEGA
Te dve jami, Mala in Velika bobnarica, pa nimata brez vzroka tako čudnega imena, zakaj, če na nebu grmi, se sliši v obeh tako bobnanje, kakor bi bobnar bobnal po velikem starem bobnu. To sem sam* slišal 18. oktobra 1685. leta v Veliki bobnarici; trikrat je zagrmelo, ko sem bil tam. Dva moža, ki sta bila z menoj, sta dejala, da se sliši, če prav močno grmi, v tej jami še mnogo glasnejše in neverjetno močno bobnanje, manj glasno pa v Mali bobnarici. Star ribič iz Dolenje vasi z imenom Jernej Roženta, mož nad 80 let, ki je tudi bil z menoj, mi je za resnico povedal, da se da z dna te jame iti nekaj sežnjev pod zemljo. Ko se je voda odtekla, da je z majhnim sakom sam šel dol in dobil spodaj veliko lepih rib. Ko pa se je leta 1655. spustil nekaj sežnjev v globino, da bi pod zomljó kaj s sakom ujel, je zaslišal čudno vpitje in vreščanje, ki se je strašno močno in grdo glasilo, a nekaj — tako se mu je zdelo — mu je hotelo vzeti sak. Od samega strahu je pustil sak in pobegnil iz luknje. Zunaj je spoznal, da je na nebu kar naprej grmelo. Drugi ljudje pa, ki so stali okoli luknje, so prav razločno slišali, kako je notri donelo in bobnelo. In tako se sliši zmeraj, kadar koli se bliska in grmi in kadar jezero nima vse vode. Omenjeni Roženta je naslednjega dne, kakor mi je dalje pripovedoval, spet šel v jamo po sak. Našel ga je sicer, toda bil je ves raztrgan in les na njem polomljen. Domneval je, da mu ga je kak strah raztrgal in polomil. Jaz* pa menim, da ga je sam zlomil, ko je prestrašen bežal iz jame; zakaj, ko bi mu bil strah ponagajal, bi pač češče o njem kaj slišali, vendar nisem mogel ničesar izvedeti, četudi sem prav pridno izpraševal. Da pa je slišal tako ostudne glasove, ko je ravno zunaj na nebu grmelo, utegne biti naravno, ker ima morda ta luknja izhod v veliko, pusto in grozotno divjavo Javornika. Kadar grom ropota in poka, utegne zvok in pok zaiti vanjo in dati grozoten glas. Iz istega vzroka nastane tudi dozdevno bobnanje, ki ga ljudje zunaj slišijo in ki ga lahko izpriča moje lastno uho in uho vsakogar, ki je tedaj pri jami navzočen. L. JAMI NARTE IN PIJAVICE IN ČUDEN ZBOR PIJAVK
Poleg rib pa živi tu neverjetna množina pijavk. Če kdo sem stopi, se mu takoj obesijo na noge. Čudno je, da pridejo v gručah k človeku, če jim zakliče določene besede. O tem mi je prvič poročal star ribič, Jernej Roženta, vendar mu nisem verjel, dokler se na lastne oči nisem popolnoma prepričal. Dejal je, da se pijavke naberejo okoli človeka, če jim zakliče tele besede: »Pij mene, pijavka! Pij mene, pijavka!« In da bi mi to očitno pokazal, je šel sam tja in na pravkar povedani način zaklical oziroma zapel besede: »Pij mene, pijavka!« Z začudenjem sem videl, kako so se pijavke zgnetle k njemu. Če pa ni pel, se jih je prav malo približalo. In to se je vpričo mene zgodilo 1. oktobra 1685.; Tale dogodek se mi dozdeva kakor tisto čudno petje, s katerim privabljajo po pričevanju pokojnega Gašperja Schotta ribiči v Sredozemskem morju posebno vrsto rib. Kadar love ljudje blizu te jame ali kje drugje v jezeru pa se jim pijavka vsesa v kožo, jo morajo brž odstraniti z roko, če ne, se tako trdno prime in prisesa, dá pripečati na človeka, da je ne more odtrgati ne odstraniti, razen če se dá od koga poškropiti z žganjem, ki ga človeško telo samo destilira in ki ga spravljamo v posteljno posodo, in sicer z lepo toplim, kakor teče iz svojega živega destilacijskega klobuka; v tem primeru vse takoj odpadejo. To sem sam videl 24. avgusta 1685. leta. Pijavka se je nedaleč od jame Vodonosa obesila golonagi ženski med noge pa je ni bilo mogoče odstraniti, dokler je ni mož, ki je bil tudi nag, (ne bodi grdó povedano) poscal … LI. PET POSEBNIH LUKENJ CERKNIŠKEGA JEZERA
Med tema dvema jamama je še druga velika luknja, vendar ne v jezeru, temveč nekaj sežnjev nad njim, v gori. Videti je kakor silen skalnat obok in se imenuje Skednjenica. Vanjo se hodijo poleti hladit konji, kobile in žrebeta, nikoli pa ne pride noter ne bolha ne mušica. Razen tega nahajamo pri jezeru še dve čudni in veliki luknji, namreč Vranjo jamo, kakor se imenuje prva, in Suhadoljico, kakor pravijo drugi. Te dve čudni jami ležita sicer daleč vsaksebi, imata pa enako in nadvse čudovito lastnost. Če se zasliši grom, bruhneta obe vodo s tako močjo in silovitostjo, da se moraš čuditi, zlasti ker pride obenem mnogo črnih in slepih rac na dan. To sem sam* videl 18. oktobra 1685. leta, čeprav ne brez znatne nevarnosti. Nebo je bilo ta dan prav čisto in jasno. Bil sem ob eni popoldne na otoku Vorneku in jezersko dno je bilo suho. Pa se prikaže na gori Slivnici iz preduha dim ali meglica in takoj nato se pojavi majhen oblak. Ko je stari ribič zagledal meglo in oblaček, mi je rekel, da morava brž domov, ker bi utegnila priti voda. Kljub temu sva mimogrede stopila še k Veliki bobnarici. Ko je medtem v oblaku trikrat zagrmelo, sva prav jasno slišala, da je v jami zadonelo močno bobneče ropotanje, kakor bi kdo bobnal po velikem bobnu. To sva sprejela kot znamenje, da je treba naprej; zato sva šla. Ko pa sva prišla do otoka Velike gorice, je bila voda v strženu več ko seženj globoka, pred dvema urama pa je bilo dno še popolnoma suho. Stopila sva zato v ladjo, ki naju je že čakala, in sva tudi konja spravila vanjo. Ker pa ni bila za konje, temveč le za ljudi, se je prekucnila, da je konj vznak v vodo padel, toda vendar na breg splaval. Midva pa sva z ladjo le po trdem trudu prišla na suho. Tedaj sem zapazil, da brizga voda iz Suhadoljice z neverjetno silo več ko tri ali štiri sežnje daleč kakor iz brizgalnice in da meče mnogo črnih, skoraj čisto golih, živih, toda slepih rac; te so nato plavale tam okoli; v štirinajstih dneh dobé perje, da lahko zleté, in tudi spregledajo. Najbrž je tedaj tudi iz Vranje jame brizgala voda, toda videl je nisem. Vendar je čudno, da postane ob nevihti voda tako nemirna in tako močno brizgne na dan. Obe luknji sta nekoliko nad jezerom in več ko seženj visoki in široki. Vanju greš lahko daleč in skoraj naravnost … LII. IZBRUH IN ZOPETNI PRIHOD VODE V CERKNIŠKEM JEZERU. RIBE, PERUTNINA, RASTLINJE
Zdaj pa moramo povedati še to in ono o odtoku jezera. Vedeti je treba, da se ne odteče prav vsako leto. Včasih se zgodi, vendar zelo poredkoma, da izgine v treh, štirih ali celo v petih letih samo enkrat. Toda često se tudi primeri, da odteče v enem letu dvakrat ali celo trikrat, nikoli pa ne ostane vse leto suho. Leta 1685. je odteklo v januarju in še v avgustu; 15. avgusta je začelo odtekati, 8. septembra je bilo čisto prazno in suho. Sicer pa odteče navadno le enkrat v letu, namreč okrog svetega Ivana ali Jakoba. Kadar jezero zgodaj izgine, zraste v dvajsetih dneh trava, ki dá izvrstno seno. Ko ga pokosé, preorjejo zemljo in sejejo proso; če se pa jezero ne odteče zgodaj, ni mogoče sejati. Včasih se tudi zgodi, da voda preplavi proso, ker se jezero prekmalu napolni. Navadno pa le uspe, ker se jezero pozno nabere. Povrne pa proso trud setve več ko z enkratnim dobičkom. Ko so namreč polovili ribe, pokosili seno in posejali proso, lahko v njem še prepelice lové. Ko pospravijo proso, lahko zajce gonijo, veliko divjačino lové in streljajo, zakaj, če je dno suho, je tam mnogo vsakovrstnih živali: jelenov, divjih prašičev, medvedov, volkov, lisic, zajcev in drugih več. Če je jezero pod vodo, nadomešča vsakovrstna perjad pomanjkanje divjačine, ker se tedaj zbere tu nešteta množica vodnih ptic vsake vrste: različne divje gosi, razne divje race, med drugimi te vrste, ki jim po kranjsko pravijo rjavke, liske, pasavice, krepljice, črne, ponirki, pivlji in še mnogo takih. Dalje je mnogo čapelj, dosti sivih in belih labudov in še veliko drugih vodnih ptic, ki se jih zbere na tisoče. Ob takem zboru perjadi pa znajo najti svojo korist tudi sokoli, orli in podobne roparice ter krepko planiti na vodne ptice. Po jezeru plava silno veliko majhnih črnih rac, ki jih voda meče iz Suhadoljice, Vranje jame in Obrha. Spočetka, ko pridejo iz jam, ne vidijo in ne morejo leteti; kmalu pa jim preide slepota in z vidom dobé tudi sposobnost letanja. So imenitno tolste, toda v svojo nesrečo, kajti ko padejo iz jam, ljudje pridno prežijo nanje in jih dokaj s palicami do smrti pobijejo. Tako jih je v letu 1683. mož z imenom Anže Verbar nad tristo pobil in nacvrl tri lonce masti. Iz Suhadoljice, Vranje jame, Tresenca, Rešeta, Vodonosa, Obrha in drugih jam prihajajo ribe v velikih množinah. Dalje dobé kmetje iz jezera mnogo haloge, ki z njo nasteljejo živini in jo tudi na polju z uspehom uporabljajo kot gnojilo. Če je zima prav ostra in huda, napravi mraz močan, debel in trden most, tako da vozijo lahko iz gozda z lesom naložene vozove po njem. Navadno priteče jezero v oktobru ali novembru in napolni svoj navadni prostor. Da je nekoč držal most čez jezero, je bilo že prej omenjeno; še ohranjena sled je razvidna iz bakroreza. Pomniti je še, da dobijo neverjetno veliko rib, če jezero nekaj let ne spremeni svoje lege in ne odteče. Ko je leta 1655., potem ko je pet let ostalo v svojih bregovih, naposled spet odšlo, je dala jama Rešeto knezu Eggenberškemu dvajset voz rib, ko so prvič mrežo vrgli, a grofu Turjaškemu sedemnajst voz, ko so drugič vrgli. Tretji vlak je darovala in dovolila kneginja Eggenberška stiškemu samostanu, ki je dobil še devet voz. Koliko so potlej še dobili, mi ni znano … Ne nahajamo pa v tem jezeru mnogo vrst rib, temveč le tri, in sicer največ ščuk po deset, dvajset, trideset, včasih celo štirideset funtov. Včasih najdejo v želodcu velikih ščuk cele race. Druga vrsta so linji po tri, štiri, pet, včasih šest ali sedem funtov, tretja menki, ki imajo en, dva ali tudi tri funte. Vse tri vrste so zelo dobre, okusne in čvrste ter niti najmanj nimajo okusa po ilovici … LIII. VZROKI NEKATERIH ČUDNIH POJAVOV CERKNIŠKEGA JEZERA
1. Najprej se vprašamo: Zakaj bruhne iz dveh jam, iz Suhadoljice in Vranje jame, ki sta prej bili prazni, voda s tako silo na dan, če nastane grmljava, in zakaj pride včasih iz njih mnogo rac in nekaj rib? Dalje, zakaj pride prav iz teh dveh jam kakor ob grmljavi mnogo vode, rac in rib, če močno dežuje? 2. Zakaj se sliši v jamah Veliki in Mali bobnarici bobnanje, kadar se v zraku začuje grmenje? Zakaj teče iz teh dveh jam voda, kadar dežuje, drugače pa ne? … Vse te operacije ali akcije in lastnosti (pač čudno, vse to v enem samem jezeru!) sem vsako posebej najmarljiveje raziskal in opazoval, ne glede na velik trud in nevšečnosti, ki je bilo z njimi združeno moje opazovanje, saj stanujem precèj daleč od tod, namreč poldrugi dan hoda, a pot gre po samem pustem, divjem in visokem gorovju. Toda želja in hrepenenje, da bi ustregel bralcu, sta kot najimenitnejša moja vodnika premagala vse težave ter mi jih odstranila iz oči oziroma iz glave. Ne vara me, upam, domneva, da bo moje prizadevanje zadovoljilo vedoželjnega bralca, in to mi bo v posebno veselje. Naj bo pa sodba o mojem trudu ugodna ali neugodna, smem vendar brez prazne samohvale za trdno reči, da bi pravi ustroj in narava tega jezera najbrž ne prišla na svetlo, temveč ostala v temi, ko bi se bil bal nadlog, ki navadno spremljajo učenost in raziskovanje na hrapavem in nenežnem potu vztrajnosti. Potemtakem se mi po mojem mnenju lahko zaupa, da bom vseh trinajst naštetih operacij jezera utegnil razložiti. Razgrinjam torej svoje preštudirano delo v priloženem bakrorezu, iz katerega je razvidno, kako nastanejo prav vse akcije ali operacije tega jezera na naraven način. Če bi ta ali oni neverni Tomaž težko verjel, so te cevi in sifoni (ali natege), kakršne kaže bakrotisk, zares v hribu, in menil, da so le prazen dozdevek in izum moje domišljije, tedaj tudi ne more verjeti, da zgornje operacije v resnici tako potekajo; pa je le vse v resnici tako. Da pa takemu nejevernemu dvomljivcu zgledno dokažem, da zares nahajamo vodne poti in natege pod zemljo, ga moram napotiti najprej v Postojnsko jamo, kjer bo našel take jame, cevi in podobno, da ga utegne prijeti strah in skrb, ali mu morda sam pekel ni odprl prednjega žrela … Ob upoštevanju tega pravim, da morata nujno biti v skalnatem hribu skriti, dve veliki jezeri, dve manjši in eno čisto majhno, torej vsega pet jezer s cevmi in sifoni ali nategami, kakor kaže bakrorez. Na njem je z AA označeno Cerkniško jezero, a s CC velika jezerska mlaka v zemlji pod Cerkniškim jezerom; z BB drago veliko jezero notri v hribu ob strani, to je poleg Cerkniškega jezera, toda visoko v hribu, namreč dvainštirideset čevljev nad jezerom; z D in E sta zaznamenovani dve majhni jezeri, ki sta tudi visoko v hribu, vendar ne tako visoko ko jezero BB, temveč med obema velikima jezeroma. Peto in manjše jezero, črka F, ima svoj kotel ali naročje tudi v hribu, toda leži najviše nad velikim jezerom BB. Da bi ta jezera bila med seboj v zvezi, morajo prav tako biti notri kanali ali cevi in natege (sifoni), kakor kaže podoba. Če pa bi me kdo očitajoče vprašal, iz kakšnega vzroka sem* v hribu skritemu velikemu jezeru BB prisodil določeno višino, če sem morda sam notri bil in jezero videl, bi mu lahko odgovoril, da sicer nisem notri bil, pa vendar z neovrgljivim znanjem sodim, da mora tisto jezero za gotovo biti osem sežnjev ali dvainštirideset čevljev visoko. Dokazujem to takole: Med Snežnikom in Ložem pridejo često, kadar je velik naliv, pri studencu Storžku črne in slepe race prav tako na dan kakor pri tem jezeru. Iz tega sklepam, da se zaplode v jezeru in da morajo potemtakem tudi iz jezera priti. Ta umski sklep me je pripravil, da sem s svojim velikim dobrim nizozemskim astrolabijem ali zvezdomerom kakor tudi z matematičnim instrumentom, imenovanim metropas geometricum, ki sem ga sam izumil in sestavil, pravilno, natanko in pridno posnel mere od Vranje jame do Storžka pri Snežniku. Dognal sem, da leži Storžek 42 čevljev više od Vranje jame in da znaša razdalja 4860 geometričnih korakov ali 24300 čevljev, v ravni geometrični črti namreč. Sinus ima torej 24300 čevljev, a tangens 6 minut, secans (ali presekajoča linija) potemtakem 8 geometričnih korakov in 2 čevlja ali 42 čevljev. Zato mora skrito jezero biti vsaj 42 čevljev visoko in imeti isto, če že ne večjo višino kakor Storžek, zato namreč, da bi voda imela nekoliko padca. Studenec Storžek pride potemtakem iz jezera BB skozi kanal a. Vanj gre pri št. 20 in se pri št. 21 izteka v veliki kanal L, ki gre od jezera prav do Storžka. Če torej pride močno deževno vreme, da zalije jezero z vodo, ki dere skozi kanale TT in druge podobne vodne cevi k jezeru ter ga tako dolgo polni, da doseže rastoča voda višino št. 23, tedaj vdere voda pri št. 23 v veliki kanal L z vso silo ter odnese s seboj tam plavajoče race (te v tem jezeru v trumah valijo mladiče) ter jih pri Storžku vrže na svetlo. (Na leto jih namreč veliko pride na dan na štirih krajih, tako pri Storžku in na treh krajih v jezeru, kakor bo pozneje popisano). Po vsem tem hočem zdaj dokazati vzroke zgoraj naštetih akcij jezera zavrstjo takole: 1. Da samo dve luknji, Vranja jama in Suhadoljica (ki sta drugače in ne brez vzroka suhi, ker sta nekoliko više v hribu kakor polno jezero) bruhneta, kadar se v zraku napravi nevihta, toliko vode s toliko racami, a z malo ribami, druge luknje pa tega ne store — se zgodi zato, ker nastane ob nevihti tudi veter. Ta zanese zvok v luknjo pri 6 ter gre skozi kanal I k malemu jezeru F. To jezerce je le do polovice polno. Zvok tedaj razgiba vodo v njem. (Pri tem je treba pomniti, da priteka v to jezerce voda po določeni žili ali kanalu, ki ga kaže črka Y. Da se pa jezerce ne bi napolnilo, brani drug kanal, ki gre iz tega jezerca v spodnje jezero BB. Pri št. 9 gre voda v kanal in pri št. 8 v jezero BB.) Tako začne teči prej omenjena voda skozi sifon ali natego d. Ker je namreč ta sifon v isti višini kakor voda, mora ta ob najmanjšem gibu priti v tek. Imenovana natega d gre v drug sifon e pri črki f. Sifon e, ki tiči prav visoko nad vodno ravnijo, gre iz velikega jezera BB v spodnje jezero E. Kadar torej teče voda skozi kanal d v kanal e, tedaj dvigne sifon vodo pri št. 6 ter jo izliva pri št. 5 v spodnje jezerce. Jezero E se brž napolni in zato teče voda pri Q in R v široke kanale ter hkrati pritegne mnogo rac in nekaj malega rib. Pri P in Q, namreč pri Vranji jami in pri Suhadoljici, pride s tako silo na dan, ker notri v hribu z visokega pade, zakaj obe luknji sta nekoliko više v hribu kakor jezero, četudi je že polno. Da pa pride skozi te dve luknji veliko več rac kakor pri Obrhu, izvira od tod, ker je luknja X mnogo večja kakor W (race morajo namreč priti v obe mali jezeri skozi luknji X in W). Zato zaide hkrati z vodo veliko več rac skozi to (širšo) luknjo ter padejo v spodnje manjše jezero. Ker je torej v njem veliko in več rac, jih lahko tudi več iz njega pride. Vzrok, zakaj pa tako malo rib skozi omenjeno luknjo gre, je tale: V to manjše jezero gre iz zgornjega večjega malo rib, ker nimajo drugega dohoda kakor skozi luknjo X. Ker pa ribe redko plavajo vrh vode, tudi redko zaide kaka riba skozi to luknjo, razen kadar postane to notranje veliko jezero višje ali večje (te višine pa ne obdrži dolgo), in sicer tako, da stoji voda mnogo više kakor luknja X. Samo ob takem času pridejo ribe v jezero E. Pri drugem jezeru D pa je poseben kanal C, ki je pri dnu jezera; skozenj gredo, ribe iz zgornjega velikega jezera BB v manjše spodnje D. Vzrok, da dasta obe luknji P in Q ob močnem deževju mnogo vode, je v tem, ker se voda nabira pri V ter teče skozi kanal I v F. Tedaj namreč dvigne natega d vodo iz manjšega jezera F, a hkrati jo dvigne tudi natega e iz jezera B, pa priteče nato pri p in q na dan. 2. Da se v obeh jamah, v Mali in Veliki bobnarici (črki SS), sliši kakor bobnanje, če na nebu grmi, dalje, da voda tu na dan brizga, če močno dežuje, drugače pa ne, izvira iz naslednjega: če grom poka, se zvok ujame pri G in leti po kanalu H dol do SS, kjer se pri S in S spremeni v nekakšno ropotanje in zveni človeškemu ušesu nič drugače kakor udarjanje po bobnu …
KONEC ČETRTE KNJIGE |
 Na Vrh |
KO ŽELI RADOVIDNI in radovedni bralec videti špiljo, ki zasluži, da si jo ogleda ves svet, naj obrne oči k špilji pri Jami. Ta je po mojem mnenju bolj ogleda vredna kakor egiptovske piramide, ki so jih zgradili faraoni z neverjetnimi stroški iz bahavosti v večen spomin svoje nespameti, saj nudi narava našemu občudovanju tu na Notranjskem brez človeških stroškov zgrajeni spomenik svoje umne umetnosti …
I PA POVSOD skal in gričev ali naravnih zaščitnih jam, ki bi rabile za zavetje; zato so po zgledu narave zgradili s človeško delavnostjo kakor v sosednih deželah tudi na Kranjskem tu in tam na prikladnih mestih obrambne stavbe in se z utrdbo zavarovali pred ropom, plenitvijo in drugimi sovražnostmi. In take zgradbe, ki so neke posebne vrste zatočišča, so imenovali 
UDIH JAM JE na Kranjskem v glavnem pet. Ker nastajajo iz njih velike nevihte, jih vsako leto blagoslové, da bi jih s tem pomirili in jim silo zlomili. Če se to ne bi zgodilo, so ljudje prepričani, da bi povzročile hudo nevihto. Trdijo, da je dobrepoljski župnik neko leto opustil blagoslov, ker ni hotel verjeti, da bi kaj pomenilo. Prepričal pa se je, toda prepozno, da veliko pomeni in da je le res. Tisto leto je iz teh hudobnih lukenj prihajala nevihta za nevihto in pobila vse poljske sadove. Nato se je oprijel stare navade in spet blagoslavljal luknje.
ADAR ZAPADE V ZIMSKIH časih v visokem planinskem svetu debel sneg in pota tako zamete, da ne moreš nikamor, ker se vse udira pa človek globoko ugreza: tedaj vzamejo ljudje majhne procke, pletene iz tankega šibja, nekatere pač tudi iz motvoza, ter si jih privežejo na noge. Tako hodijo varno po snegu in se jim ni bati, da bi popustil; bodi sneg še tako mehak in mlad, té široke procke te drže, da ne ugrezneš. To je znamenita iznajdba.
ED LOGATCEM IN Vrhniko, ob strani, v gorah in divjinah, na levo, če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe in neverjeten ustroj. Če se je dotakneš, teče, sicer pa ne.
A NAJČUDOVITEJŠE IN najnenavadnejše vseh naravnih čudes v deželi Kranjski imam tri jezera, ker so zdaj vidna, zdaj nevidna, vendar vsako na svoj način. Dve se včasih prikažeta tistim, ki ju ne iščejo niti žele videti, skrivata pa se tistim, ki ju namenoma iščejo. Tretje se vsako leto pojavi ob določenem času in nato spet izgine … Prvo jezero se pojavi nekje na gori Mokrici v Mokriškem, drugo v Velikoribniškem gozdu. O obeh pravijo, da se včasih iznenada pokažeta tistim, ki v gozdu sekajo, da pa človeka zelo prestrašita, ker tiči v njih obrnjen javor. Če ju pa kasneje kdo želi videti, se, ne dasta najti. Morda gre za strah, slepilo ali coprnijo in niti ne spadata med naravna čudežna jezera … Tretje pa, ki se ob določenem času pojavi in spet izgine, je naravno, namreč Cerkniško jezero. Le-to smemo z vso pravico imenovati redkost med jezeri in pravo čudo narave. Zato je teklo mnogim starejšim in novejšim piscem skozi pero, ki so ga uvrstili med najimenitnejše vodne redkosti . . . Nekateri so ga imenovali Lugeam paludem, nekateri pa, kakor na primer Strabo, Lugeum lacum. Pri novejših piscih nosi ime Lacus Zirknicensis ali Cerkniško jezero po trgu, ki je tam blizu. Čeprav je to čudovito jezero mnoge privlačevalo, ga vendar doslej — res čudno — še nihče ni prav podrobno opisal niti se potrudil, da bi si ga natanko ogledal in po preiskavi spravil na papir. Prenekaterega tujca sicer je radovednost gnala in napotila tja, kakor Jurija Wernerja (čigar poročilo je vpleteno v kratko topografijo) in Edvarda Browna, pred kratkim gospoda Vanderduza in gospoda Scutemayerja z Angleškega in še mnoge druge, vendar je bilo jezero, ko so prišli do njega, ali čisto polno ali popolnoma prazno in suho, zato niso utegnili bogve kaj videti. Tujci tudi pri okoličanih malo temeljitega in gotovega zvedó, ker jim ti ne vedó veliko povedati, razen da se jezero nenadoma napolni, v določenem času spet odteče, da vsebuje mnogo rib in da se dá v enem letu na njegovem dnu ribariti, loviti in žeti; saj več ne vedó. Ta ali oni nekaj ve, nihče pa ne vsega, kar bi sicer dognal temeljit raziskovalec. Če torej pride popotnik brez znanja kranjskega jezika, malo izve, zakaj eden ali trije ga ne bodo zadovoljili. Moral bi mnogo ljudi zaslišali in popraševati po najrazličnejših okornostih, da bi kaj pravega in popolnega izvabil iz njih. Ljudje se brigajo bolj za delo in hrano kakor za ustroj jezera, tako da se nihče zanj posebno ne zanima in torej le to ve, kar mu je mimogrede prišlo na uho ali kar mu vsako leto pokažejo oči.
O JEZERO SE po kranjsko imenuje Cerkniško jezero in je dobilo ime od trga Cerknice. Zdi se, da je nekoč v pustinji bila tu cerkvica, ki pri njej še ni bilo hiš, kakor še dandanes nahajamo po Kranjskem posamezne cerkve v čisto samotnih krajih. Imenovali so jo cerkvica, ker pravijo še danes v našem deželnem jeziku majhnemu cerkvenemu poslopju ali božji hiši cerkvica. Nato pa se je sčasoma s slabim izgovorom v spremenil v n in namesto Cerkvica je prevladalo Cerknica …
DAJ BOM OPISAL, kako lovijo v Cerkniškem jezeru, kdo ima pravico loviti in kako v naštetih jamah zapovrstjo vržejo mreže. Brž ko opazijo na kaki skali ali kamnu, da voda v jezeru pojema, povedó to kmetje iz Gorenjega jezera ribičem, ki prebivajo okrog jezera, da bi naznanili prizadetim graščinam, ki so upravičene v jezeru ribariti. Kmetom iz Gorenjega jezera je že od nekdaj naložila to dolžnost deželnosodna gosposka: paziti morajo na jezero, da nihče v njem ne lovi, kadar je polno. Postavljeni so torej za nekakšne čuvaje.
AZEN PREJ OPISANIH nahajamo še tri jame ali luknje, ki med prejšnjimi niso naštete. Ker niso važne in ne dajo toliko rib kakor zgornje, lovijo v njih le sakarji. Prva je Skednjenica; v njej lové le sakarji s saki. Druga se imenuje Mala bobnarica in ima ime po bobnu; tudi v njej lové le sakarji s saki. Tretji pravijo Velika bobnarica in tudi tu lové le sakarji.
ERKNIŠKO JEZERO IMA še dve jami, Narte in Pijavice, ki pa nikoli ne usahneta niti se posušita, temveč ostaneta močvirnati kakor ilovnata luža. V njih se redijo ribe in imajo tu, kakor pravijo, svoj zarod, oziroma se drsté; zato ne sme nihče tu loviti, čeprav je vse polno rib.
REDVSEM MORAMO NEKAJ povedati o napolnitvi jezera. Napolni se na tale način: Če malo dežuje, pride voda iz Kotla in Češljenice in brizga dva ali tri sežnje visoko. Tudi iz jame, ki iz nje teče studenec Tresenec, bruhne močno in silovito. Če pa močno dežuje in tako silovito grmi, da se zemlja trese, tedaj bruhne voda na vseh straneh iz doslej opisanih jam (razen iz Velike in Male Karlovice, ki se je vanju jezero prej odteklo) s tako deročo silovitostjo, da bi človek ne verjel, ko bi se ne prepričal z lastnimi očmi. Z najhitrejšim konjem ne bi nihče ušel deroči vodi. Takšen nagli dotok napolni jezero, ki ga pred štiriindvajsetimi urami tako rekoč niti kapljice ni bilo, v enem dnevu in noči čisto do brega. Včasih se celo v osemnajstih urah napolni …
PREJŠNJIH IZVAJANJIH o ustroju in mnogoterih lastnostih našega jezera so različne čudne stvari, ki se zdijo tistemu, ki ne premišlja o njih vzrokih, prav nenavadne in neverjetne. Zato sem* se odločil razložiti, kako nastanejo in kaj jih povzroča. Obravnavati jih hočemo trinajst in dokazati njih naravni nastanek. Najprej pa jih moramo na kratko ponoviti, da se tem bolje spozna, po čem izprašujemo in na kaj odgovarjamo.