I. KRANJSKI IN SLOVANSKI JEZIK

KO SE NOVI prebivalci pridružijo starim, se poleg starega jezika radi pojavijo in pridejo v navado novi. Zato se tudi na Kranjskem ne govori povsod enoten jezik, ker so tod različni narodi ne le prehajali, temveč se tudi naseljevali in ker so dandanes naseljeni tu, ljudje različnih narodnosti. Vendar vladata prav povsod dva jezika, namreč slovanski in nemški. Le-ta pa je v rabi večinoma le pri plemičih in izobražencih; tudi vse pravne zadeve se vodijo v nemščini, vsi spisi in pisma se pišejo v tem jeziku. Slovanščino pa uporabljajo kmetje in drugi preprosti ljudje. Da je slovanščina eden poglavitnih jezikov, je znano in dovolj izpričano z mnogih piscev potrdilom. Med njimi potrjuje zlasti Matjaž Quaden v svojem Enchiridio Cosmographico, da se v Evropi noben jezik ne razteza dalj od slovanskega, zakaj le-ta se začenja pri Beneškem in sega do Severnega morja, vstran pa približno do Ponta Euxina, to je do Črnega morja; govori se torej v Istri, na Hrvaškem, v Bosni, na Moravskem, Češkem, v Lužici, Šleziji, na Poljskem, Litovskem, Pruskem, Ruskem v Moskvi in dalje do Švedskega, potem na Bolgarskem in tam okrog, dà, celo do Carigrada, kjer da je na sultanovem dvoru zelo v rabi. Tega, da se namreč na turškem dvoru slovanski govori, o čemer so tudi drugi že poprej pisali, pa da ni tako razumeti, kakor da bi to bil pravi dvorni jezik Turkov, temveč da se slovanščina govori poleg drugih jezikov, kakor je na drugih velikih dvorih v rabi ne le deželni ali narodni jezik, temveč tudi nekateri tuji, ki so slavni. Novejši popotniki pa izpričujejo, da dodajajo dvorjani na turškem dvoru zaradi ličnosti turškemu jeziku mnogo arabskega in perzijskega.

Slovanski jezik nahajamo tudi v Novaji zemlji in drugod, a Novaja zemlja pomeni v slovanščini ali kranjščini toliko ko nova zemlja. Ta jezik je močno v navadi na Ogrskem in po vsej Turčiji, zlasti v tisti, ki meji na Hrvaško, in v Dalmaciji.

Kakšne črke ali znake pa so nekoč uporabljali za ta jezik, o tem ni pravega sporočila. Le Hermannus Fabronius piše, da je učen Slovan z imenom Metod izumil hrvaške in slovanske črke in prevel sveto pismo v materin jezik. Vendar se pripisuje ta iznajdba deloma tudi pomoči drugega slovanskega škofa Cirila.

Sta pa dve pisavi ali dvoje črk, s katerimi se piše slovanski jezik. Prva pisava se imenuje cirilska, a to je tista, ki sta jo izumila Ciril in Metod in ki je zelo podobna ruski ali moskovski. Drugi pravijo glagolska in je zelo v rabi na Hrvaškem in v Dalmaciji; izumil jo je baje sveti Hieronim, ki je tam nekje, v soseščini Stridona, rojen. Prvo, cirilsko pismo, se rabi še dandanes v Carigradu na turškem carskem dvoru (kakor je zgoraj omenjeno); uporabljajo ga prenekateri janičarji, pa tudi v Bosni, na Ruskem in na Moskovskem je v rabi. Tako imam* sam nekaj knjig, ki so v tej pisavi natisnjene. Cirilsko abecedo z veliko, malo in tekočo pisavo kaže radovednemu bralcu priloženi baker obenem z imeni črk ali besedami, s katerimi se vsaka črka izgovarja. Abeceda vsebuje devetintrideset črk, ki pa si ne slede kakor latinske, temveč tako, kakor kaže navedena podoba. Zraven je glagolska abeceda, ki jo je po cirilski izumil sveti Hieronim. Ima samo dvaintrideset znamenj, ki so jih uporabljali pri pisavi s peresom in pri tisku. Prav s temi glagolskimi črkami je tiskan misale ali mašna knjiga, ki iz nje duhovni beró mašo. Te misale tiskajo zdaj v Rimu, a uporabljajo jih še dandanes v mnogih krajih na Kranjskem, kjer beró kranjsko ali slovansko mašo (hočem reči: mašo v kranjsko-slovanskem jeziku) ...

V teh krajih so prej rabili le glagolsko pismo, dokler ni učeni luteranski pridigar Primož Trubar prvi izumil pisanje kranjščine ali slovanščine z latinskimi črkami. Prvič je napravil tak poskus z biblijo in spisal novi testament z latinskimi črkami. Nato je Jurij Dalmatin, tudi evangeljski (ali luteranski) pridigar, sestavil stari testament prav tako v latinski pisavi in ga dal v tisk. Zdaj pišejo tudi Hrvatje in Dalmatinci večinoma z latinskimi črkami.

Ima pa kranjski ali slovanski jezik, kakor se danes z latinskimi črkami piše, petindvajset navadnih črk in štiri sestavljene, potemtakem vsega devetindvajset črk, kakor sledi iz naslednjega navodila, ki ga v latinskem jeziku tu dodajemo.

NomenFigura sive literaPotestas

AsA. aAdam

BogaB. bBarbara

...

...

...

De nota Accentus gravis.

Primo. Quia Linguae Slavicae ea est natura, ut vocales quidem scribere, sed eas interdum, non nisi obscure & vix sensibiliter efferre oporteat, quare, ut ubi illud fieri debeat, aliquod extet indicium, notula gravis accentus commodissime signabitur, sic pèr id est apud, pèrui id est primus, pèrt id est velum, uèrt id est hortus, smèrt id est mors ...

Smatram za nepotrebno, da bi vsa ta pravila in navodila z nemškimi besedami razlagal, zlasti ker se v kranjskem jeziku piše le z zgoraj navedenimi latinskimi črkami. Ponemčiti hočemo le nekaj malo opomb in navodil.

Črka H (ali h) se mora v kranjskem jeziku izgovarjati prav kakor ch ali grški z. To je treba tu zato posebej navesti, da bi se dala lastna imena (nomina propria) tistih krajev, ki se v tem delu navajajo, prav brati in izgovarjati ... L ali l mora človek včasih debelo izgovoriti, nekako dvojno, zlasti na koncu, na primer v besedi debel ... Sh se bere kakor Sch torej Shala kakor Schala (Schertz), Shula kakor Schula (die Schule) in tako dalje. Sh je namreč posebna črka kranjskega jezika, a se vedno izgovarja kakor Sch; tako se tele besede: Shaba (ein Frosch), Shena (ein Weib), Shèlzh (die Galle), Shivina (das Vieh) izgovarjajo, kakor bi pisali Schaba, Schena, Schelzch, Schivina. Če pa stoji namesto s pred h črka z, tedaj se prednji zlog izgovori nekoliko ostreje in trje; kadar izgovori Kranjec Zhapla (ein Reiger), Zhelu (die Stirn), Zhudu (ein Miracul), tedaj se glasi kakor Tschapla, Tschelu, Tschudu.

Zloge, ki naj se izgovarjajo dolgo in s povzdignjenim glasom, naglasimo ali označimo z akutom ali ostrivcem kakor v naslednjih besedah: délam (ich arbeite), peilám (ich führe) in tako dalje. Na ta način se dá najlaže zapomniti različen pomen nekaterih, sicer enako se glasečih besed; tako na primer: če je predzadnji zlog besede poléti naglašen, pomeni toliko kakor v poletju; sicer pa, če tega zloga ne naglasimo ostro in visoko, pomeni toliko kakor: poletel bo.

Treba je tudi opomniti, da se v kranjskem jeziku označujejo nekateri predlogi (praepositiones) s tem, da se posamezne črke postavijo pred besedo, tako H, K, S in V, kadar stoji ne kot samoglasnik, temveč kot soglasnik. Da se laže spoznajo, se piše spredaj apostrof ali spiritus lenis, na primer h'zerkui, k'ozhetu, s'materio, v'zerkou.

Drugih observationes ali opomb, kakršnih je za ta slovanski jezik še več potrebnih, ne bom* tu dodajal, zakaj moj namen ni, da bi napisal gramatiko ali popoln nauk o pisanju in jeziku.

Nekaj let sèm pa se le-ta jezik govori zelo pokvarjeno in vsak dan slabše, ponekod bolj, drugod manj, zlasti pa v Ljubljani, tam okrog in na Gorenjskem. To pride od tod, ker se zelo meša z nemščino, kakor na primer:

NemškiPokvarjenoPravilno kranjski

TausendTausèntJeser

LeiterLuitraStop

TischtuchTishtahPart

Massen oderMassatObdersat

sich mässigen

Ein StorgStorklaZhapla

Spatziren gehnSpanziratSprehajat

FrühstückenFrustukatSaitèrkuat

Še brez števila drugih podobnih besedi kroži zdaj v kranjskem jeziku, kakor je tudi v nemški jezik polagoma vdrla marsikatera francoska in latinska beseda ter si v njem s časom pridobila domovinsko pravico.

Ker je ta dežela obljudena z različnimi narodnostmi, ne more biti drugače, ko da je kranjski jezik čedalje bolj poškropljen s tujimi besedami in tako rekoč postekljen ali kakor kak pološčen predmet z barvami okrašen; saj je na Kranjskem več ko en jezik v navadi, ker govoré tu dalmatinski, hrvatski, vlaški, kočevski, istranski, italijanski, nemški, kranjski in še v kakem drugem jeziku. Vse to pa se ne govori v vseh kranjskih pokrajinah hkrati: ponekod prevladuje ta, drugod oni jezik, kakor pač leži pokrajina; tudi dialekt ali narečje in izgovor je v vsaki petini te dežele različen. Zato bom* v naslednjih poglavjih poleg nravi in običajev vsake petine navajal tudi njene jezike.

II. JEZIK, NOŠA, ŠEGE IN NAVADE

NA GORENJSKEM

ČIMER SMO PREJŠNJE poglavje končali, s tem naj se zdaj drugo začne, namreč z jezikom, vendar tu posebej z jezikom na Gorenjskem. Čeprav smo v drugi knjigi tega dela na splošno že popisali Gorenjsko z njegovimi prebivalci, moramo vendar tistim na ljubo, ki morda ne bi utegnili tako daleč nazaj listati, na kratko ponoviti sporočilo, da imenujejo Gorenjce vse tiste, ki prebivajo v prvem delu vojvodine Kranjske, to je na Gorenjskem.

Med njimi slišiš tri jezike, pravo kranjščino, pravo nemščino in mešanico kranjščine in nemščine. Vendar se ta mešanica govori le v vasi Bitnju, ki prednjači po dolžini vsem mestom v državi; dolga je namreč veliko nemško miljo in leži med Kranjem in Škofjo Loko. Kdor hoče razumeti ljudi v tej vasi, mora znati tako kranjsko ko nemško, ker mešajo prebivalci te dolge vasi pri govorjenju oboje med sabo. Toda pri trgu Beli peči in tam blizu govoré čisto nemščino brez vsakršne kranjske besede. Drugače govore po vsem Gorenjskem lepo po kranjsko razen v tistih krajih, ki mejijo na Koroško, zakaj tam izgovarjajo prav surovo in vlečejo besede po slovanskem načinu prav na dolgo.

Gorenjci imajo imenitne hiše: v mnogih krajih lepo zidane, ponekod tudi z deskami krite, navadno pa iz lesa zgrajene in s slamo krite, ki pa so drugače snažne.

Marsikje so velike vasi; ponekod, zlasti v hribih, stojé le posamezne hiše, vendar je tudi v gorah mnogo vasi.

Obleka jim je večinoma povsod ista. Povsod nosijo črne, zgoraj nekoliko zožujoče se klobuke, samci pa, zlasti pri Radovljici in v okolici, imajo navzgor privihane okrajce. Suknjiči so jim različni, zakaj ponekod hodijo v kratkih jopičih ali kazakih in v hlačah iz sivega in grobega suknà, navadno pa nosijo dolge jopiče iz črnega blaga, ki se imenuje loden. To je zelo navadno, grobo in debelo sukno, ki se povsod na Kranjskem izdeluje na kmetih. Vendar uporabljajo včasih za hlače in suknjiče tudi zelo fino sukno in si natikajo čedne nogavice in čevlje. Tovorniki hodijo v črnih škornjih s črnim usnjenim, za ped širokim pasom, ki si z njim opasujejo telo ne nad suknjo, ampak pod njo, torej le preko srajce. Drugim pa rabi za pas širok rob ali konec kakega blaga. V rokah imajo po navadi palico, na popotovanju pa velike in debele gorjače, zlasti nosači, ki na rami prenašajo blago v tuje dežele.

Gorjače pripravljajo na tale način: Zanje vzamejo prav trd les, kakor žižulek (ki se v herbarijih imenuje jujuba in zizypha, po nemško pa Brustbeeren-Holz), večinoma pa glog, ko še raste; z rezilom sekire ga povsod nasekajo in vdrgnejo vanj trd pesek. Ko so to na pomlad storili, pusté, da tako raste. Drugo ali tretje leto, včasih že prvo, ga odrežejo, dadó dobro sušiti in nato olupijo in posnamejo skorjo. Zatem ga namažejo s slanino, držé nad ognjem in malo osmodé, da počrní. Nekateri pa pusté palico belo. Palice so zgoraj tako debele, kolikor sploh more palica debela biti, spodaj pa dva, celo tri cole; zato prav lahko z enim udarcem ubijejo človeka in to se neredkokdaj tudi zgodi.

Poleti nosijo ali bele ali črne platnene hlače in hodijo večinoma brez kamižole v srajci, ki ima okrogel ovratnik. Ponekod uporabljajo v poletnem času cokle namesto usnjenih čevljev. Pozimi hodijo s čisto razgaljenimi in golimi prsmi, kakor je po vsej deželi navada med kmeti.

Ženske nosijo na glavi tako imenovane peče. To so lahne tančice, narejene iz drobnó tkane niti in tankega platna. Skozi platno potegnejo ponekod z iglo niti, da bi peče ostale čisto nabrane; dolge so približno poldrugi vatel. Platno ali pečo na glavi tako spretno zložé, da je na sredi videti, kakor bi zgoraj bilo čisto drugo platno; vzorec kaže priloženi bakrorez. Nekatere pa, ki so siromašne, si ovesijo glavo s pečo ali tančico iz navadnega grobega platna, vendar jo na glavi tako zložé kakor prve. Nato oblečejo životnik in nanj prišito krilo, čeznje pa moder, štiri prste širok pas. Ti pasovi so nalašč v ta namen tkani, so zelo debeli in trdi. Nato denejo čez to še drug pas iz železa (sklepánec) ali pa iz medi tako, da sega krilo prav visoko nad želodec, kjer je nanje prišit životnik. Životniki so iz raznega navadnega blaga, prav tako krila, le da so le-ta drugačne barve ali pa iz črnega platna. Navadno si zavežejo okoli vratu bel platnen robček, tudi poleti; tedaj nosijo namesto krila haljo iz belega ali črnega platna. Nogavice so jim večinoma rdeče ali bele, a hodijo v čevljih in ponekod v belih škornjih. Pozimi tičijo v kratkih kožuhih.

Večina moških si pusté rasti dolge lase, nekateri pa si jih dadó s škarjami docela vzeti. Povečini nosijo kmetje tudi dolge brade, kajti le malokdo se čisti s škarjami. Na Dolenjskem kakor tudi na Gorenjskem pusti večina bradi neskrajšano rast, tako da se kozli pred njimi ne morejo ponašati z nobeno prednostjo.

O opravilu in delu Gorenjcev nam je izčrpno poročala v prvem delu druga knjiga; zato nimamo na tem mestu nič več povedati, samo opozoriti moramo naklonjenega bralca na bakrorez, da bo spoznal, kako prevažajo tovorniki žito, vino in vsakovrstno trgovsko blago na svojih tovornih konjih.

*

Z ženitovanjskimi obredi pa je takole: Ponekod gre ženin sam z drugom vabit goste, drugod pa gresta ne le ženin in drug, temveč tudi nevesta z družico k obojim najbližjim sorodnikom in sosedom pa jih ustno povabijo, naj pridejo na ženitovanjsko slavje, in obljubijo, da jim bodo sami v podobnih primerih radi ustregli. V nekaterih krajih gredó peš z godci, drugod pa se ženske peljejo na vozu, ponekod pa jahajo; in to je najbolj pogosto, namreč da se peljejo ali jahajo, kajti peš gredó le redko. Če se ženske peljejo, tedaj moški jahajo, ponekod pa tudi ženske na moški način jahajo.

Ženin pelje na konju za seboj nevesto, starešina teto (to je žena kakor nekakšna mati), drug družico. Če je še kak samec, ki ima ljubico ali hoče katero dekle počastiti, jo tudi posadi záse. Drugi pa, ženske in moški, jahajo sami brez prisednic, na poti ukajo in veselo vpijejo ter so tako sami sebi za glasnike.

Hočeš li opis prihoda in sprevoda? Moški imajo vsi ob strani sabljo, kakor da bi ne bili namenjeni na svatbo, ampak na vojsko, da posekajo četo Turkov. Človek bi menil, da gre za res, če ne bi svileni trakovi, na klobukih plapolajoči, in veliki štirioglati, iz preluknjane zlate pene narejeni in s kosmato svilo prevlečeni šopki naznanjali, da le-ti strogi vitezi ne mislijo na kri, temveč na veselje. Nosijo tudi šopke iz pušpana in jih znajo na svoj način s čudno iznajdbo okrasiti z biseri, ki niso prišli iz školjk Perzijsko-arabskega morja, temveč iz njihovega potu in pridnosti, hočem reči, iz njihovega poljskega dela. Pest ajde stresejo na vroče ognjišče in jo puste tam, dokler zrnom ne poči kožica ali luščina, da postanejo bela: taka bela posušena ajdova zrnca rabijo za bisere, ki jih prilepijo na pušpanove liste. Z njimi se pri svatovskem sprevodu močno postavljajo in si pač domišljajo, da nosijo na klobukih zelen, z biseri ali demanti obložen žamet in prihajajo iz Orienta. Tako išče uboštvo zvijačo in njegova preproščina ravna pametneje kakor razum tistih, ki porabijo veliko denarja za dragulje. Pri tem so oni bolj upravičeni smejati se naši tako dragi krasoti kakor mi njihovemu kratkotrajnemu in cenenemu pomočku, zakaj oni se ne krasé s tistim, zaradi česar toliko ljudi življenje ali vsaj zdravje zgubi ter mora poginiti na dnu morja ali gorá, temveč se krasé s svojih rok in svojega truda sadovi, ki jim morajo i glavó krasiti i želodec nasititi. Navadno pride sprevod jezdecev šele popoldne, ko peljejo nevesto v ženinovo hišo. Pri zajtrku so na nevestini domačiji, večerjajo pa pri ženinu. In navada je po vsej kranjski deželi, da mora na večer ženitovanjskega dne priti ženin z nevesto na svoj dom, pa naj bo pot še tako dolga in vreme še tako slabo, neprijazno in neugodno, sicer bi mu bilo v sramoto in bi ga opravljali, da je na poročni dan prenočil na ženini domačiji.

Kadar peljejo na Gorenjskem nevesto v ženinovo hišo, jahata dva tovariša ali trije na iskrih konjih kolikor mogoče hitro proti ženinovi domačiji po pogačo ali štruco, kakor pravijo nekemu kruhu. Kdor pride prvi, dobi od ženinovih ljudi štruco kruha, ki ji pravijo, kakor omenjeno, pogača. (Tudi na Bolgarskem se tako imenuje in je neke vrste kolač.) Nato spet odjezdi nazaj, mora pa dobro paziti, da mu med potjo ne vzamejo štruce, zakaj drugi fantje ali mladeniči povsod prežijo nanj in mu jo skušajo iztrgati. Pri tem se često krepko suvajo in pehajo. Kdor nato izroči pogačo ali štruco nevesti, dobi od nje faconetelj (robec); tega fanta imajo potem za nekaj posebnega in mu izkazujejo čast. Zategadelj se mu zdi vredno, potruditi se in braniti dobljeno štruco pred napadalci. Kadar peljejo nevesto domov, nosi teta v ženinovo hišo presnec ali veliko pogačo. Take velike pogače pa naredé takole: Iz lepe bele pšenične moke spekó velik hleb, kakih dvajset funtov težak, ki je lahko precej večji ali manjši, kakor se pač ljudje hočejo postaviti. Nekateri denejo vanj masti in jajc. Zgoraj naredé iz testa vsakovrstne okraske in čirečare. Ko je vse pečeno, vtaknejo v hleb nekaj pušpanovih ali pa iz kruha oziroma testa oblikovanih šopkov, ki so okrašeni z zlato peno in kosmato svilo. Tak kruh se imenuje velika pogača.

Presnec pripravijo takole: Iz testa zvaljajo okrogle plošče, ki imajo debelino noževega hrbta in so v premeru približno poldrugi čevelj široke, ter jih spečejo. Nato zvaljajo testo prav na tanko in položé nanje v sredo táko pečeno ploščo. V zdrobljen, star, močan sir ali v skuto ubijejo mnogo jajc, natrosijo tudi precej zdrobljenega popra, dodajo malo mleka ali smetane in dobro premešajo. S tem se namaže ali obloži testena plošča približno za prst debelo, čez to pride spet plošča in nato spet druga, dokler niso skladi približno čevelj visoki. Tedaj jih prevlečejo z ostalim testom, naredé zgoraj nekaj lepotičja in okraskov kakor pri pogačah in vsadé. Ta kolač se imenuje presnec. Jedo ga v ženinovi hiši. Pri prvi pojedini imajo zelo veliko pogač in presnecev, zakaj tudi povabljenci jih prinesó s seboj.

Kadar pride ženin po nevesto, da bi šel z njo v cerkev k poroki, zapró vrata hiše, v kateri je nevesta. In ko ženinov starešina zahteva nevesto, mu pošljejo staro žensko; le-te pa ne mara in tako mora zgrbančena mamica oditi. Spet mu pošljejo drugo starko, ki je prav tako »lepa« in »mlada« ko prejšnja in še grša; pokaže se kakor prva v čisto strgani in zamazani obleki. Se več takih sivih in razcapanih stark mu zapóred pošljejo iz hiše, a on jih odklanja. S temi ceremonijami in smešnimi norčijami porabijo dostikrat več ko celo uro; pri tem padajo razne zabavne, tudi nečedne, burkaste in nagajive besede, dokler mu naposled ne izročé prave neveste. Po pojedini se začne ples. Ženitovanje traja do tretjega dne; tedaj pospremijo drugovi teto in družico domov.

Pri krstu je ponekod (pri Beli peči, Jesenicah in tam okrog) na kmetih navada, da naprosijo štiri, pet ali celo sedem botrov. Vsak boter mora prinesti v cerkev kos platna, ki je tri ali štiri pedi dolg, in ga izročiti ali prezentirati otroku. To se imenuje križemnik. Dati mora otroku po svoji moči tudi nekaj denarja v robcu. Osem ali štirinajst dni kasneje imajo botrinje. Vsak boter prinese velik kos kruha, ki mu pravijo pogača in ki smo ga zgoraj že opisali, nekaj jajc ali masla in vina ter podari porodnici.

V Kranju in okolici so imeli kmetje nekoč navado, da so se tretji dan po krstu zbrali botri ter okopali in umili krščenega otroka. Vodo, v kateri so skopali otroka in ki so jo imenovali križma, so zlili pod višnjo ali češnjo, če je bila punčka, ali pod oreh, če je bil fantek; nato so odlomili od drevesa vejo ter jo vtaknili v sobi z otroško posteljo v strop, govoreč: »Ko bo otrok tako velik, da bo mogel doseči to vejo, naj gre oče spet k materi spat.« Duhovni pa so zoper to razvado pred kakimi dvajsetimi leti javno na prižnici tako pogosto in toliko pridigali, da so jo odpravili.

*

Zdaj pa moramo poročati tudi kaj o njihovem veselju do plesa.Gorenjci imajo v letu toliko plesov, da jim noge prav malo mirujejo. Ponekod se zbira neporočena mladina obojega spola, fantje in dekleta, na skednju ter pleše; tako na Novega leta dan in potem vsako nedeljo popoldne do posta, včasih celo še na pepelnično sredo, in od svetega Mihela do adventa. Včasih je v kakem kraju pod tako nabit, da se plesalci komaj gibljejo, ker plešejo vsi hkrati, par za parom, tako da vodi vsakdo svojo za roko. Godci sedé v kotu, da ne bi bili napoti v že tako tesnem prostoru, včasih celo zgoraj na skednju. Kdor hoče plesati, mora vsako nedeljo, kadar pride na ples, plačati 1 sold, katerih 5 dá groš. S tem denarjem plačajo godce in lastnika skednja. Kar ostane, namenijo pivski pobožnosti ter zapijejo.

Tako so vdani plesu, da jim niti zima, pa naj bo. še tako ostra in huda, ne more vzeti veselja in s svojim preostrim mrazom pogasiti plesne gorečnosti. In mraza je dovolj, saj so podi, kjer mlatijo žito, na vse strani odprti.

Ponekod pa, kakor pri Katzensteinu in tam okrog, plešejo kmečki fantje, to je neporočeni vaški mladeniči, vsak praznik po svetem Rešnjem telesu po pet ali šest ur pod drevesom ali na podu v krogu, ki ni širši ko šest korakov. Tako majhen prostor, pa bo vendar plesalo kakih petdeset parov, in sicer vsi hkrati! Tudi prenehali bodo vsi obenem, nato malce počivali, a ne dolgo. Komaj so namreč mirovali za kak očenaš ali dva, spet zaplešejo. Ob takem menjavanja gre stvar naprej.

Pri takih plesih nastanejo često pretepi ali celo uboji. Tako se je zgodilo leta 1682., da so ubili v Begunjah ključavničarja gospostva Katzensteinskega z imenom Fertunati (ali Fortunati), mojstra, ki mu v kranjski deželi ni bilo para; in tačas bi se bil moral imenovati ne Fortunatus, temveč pravilneje Infortunatus. Ista nesreča je zadela leta 1683. Martina Kodermana v Hlebcah, Jerneja Dolenca v Zgošah in Jakoba Krelja v Paličju, ki so vsi v omenjenem 1683. letu bili ubiti na plesu. In tako često pokvari ples morilski hudič kakor hudoben piskač ali svirač, ki utegne iz nasladnosti in ostudne sle prav lahko priklicati krvavo, neugodje. Potemtakem bi pač najbolje bilo, da bi poslušali stari pregovor:

Če hočeš kožo celo obdržati,

ne smeš se v kmetov ples mešati.

Ker nastane iz teh plesov toliko gorja, se je ne le duhovna, temveč tudi posvetna oblast često trudila, da bi jih zatrla. Toda zaman. Kmetje nikakor ne pusté, da bi se odpravili njihovi stari običaji, ki jim pravijo »stara pravica«; prej bi se utegnili spuntati.

Niso pa to še vsi plesi, temveč imajo tudi pri vseh žegnanjih (ali cerkvenih godovih) svoj raj, vendar različno in ne povsod na isti način. Če je na primer v gospostvu Beli peči in tam okoli ali sploh kje na vasi žegnanje, najamejo mladi, še samski fantje tiste vasi goslače in drage godce in gredó z njimi po kosilu javno na plesišče po stari šegi, namreč na prikladen prostor, od nekdaj navaden, pod milim nebom. Izberejo dva plesna voditelja, ki imata v rokah škatlo, in tedaj nekoliko kratov zarajajo z dekleti brez vmešavanja fantov iz drugih vasi.

Ko so nekaj kratov zaplesali, mora godec na bas vstati in na vse grlo, kar se dá glasno, poklicati neoženjene fante najbližje vasi na ples: v prvo, drugo in tretje. Nato pridejo vsi fantje tiste vasi s svojimi tovarišicami in plačajo plesnemu mojstru tri plese. Ko so trikrat zarajali, odstopijo in kakor prej pokličejo spet druge; v tem redu gre kar naprej, do koderkoli se razteza jurisdikcija ali sodstvo tistega gospostva. Čeprav bi ostale vasi ležale tri ali štiri milje daleč, jih prav tako javno povabijo in pokličejo na ples kakor prejšnje. Neoženjeni fantje ene vasi se ne smejo mešati med druge niti se vtikati v njih ples, temveč morajo počakati čas in vrsto, izvzemši plesne vodje. Zaradi tega nastajajo včasih hudi pretepi, zakaj jezo, ki so jo vse leto kuhali, in vse, kar se jim je v tem času nabralo v golši, zdaj drug proti drugemu izpusté in nasprotniku s korajžnimi sunki plačajo, kar so tako dolgo skrivali.

Po plesu vzamejo plesni voditelji vsak svojo plesalko, jih z godci spremijo v gostilno ali kam drugam, kjer so naročili večerjo, in počasté svoje plesalke in godce z dobro pojedino, da bi prihodnjič tem raje in marljiveje spet prišli.

Kadar je žegnanje pri Škofji Loki, Kranju, Tržiču in v tistih krajih, najameta dva iz vasi godce in gresta z njimi in s svojimi tovariši iz vasi k deželskosodnemu gospodu ali k njegovemu oskrbniku ali upravitelju ter kupita od njega ples za zlat dukat. Nato dá deželskosodni gospod javno razglasiti, da so ti in ti kupili ples in da se tisti, ki bi se hoteli zabavati, imajo pogoditi s. tema dvema, ki jima pripada ples, a da ne smejo začeti pretepov in ubojev. Nato plačata zakupnika godce in določita ceno za ples, zakaj, kdor hočé plesati, se mora najprej z njima pogoditi za ceno. Tujci morajo navadno dati dva reparja. Domačini pa, to je sovaščani, ki so šli z onima dvema, ki sta kupila ples, dadó samo en repar. Včasih pa je cena plesom nekoliko večja ali manjša. Prvi, ki je plačal ples, trikrat zapleše, potegne nato sabljo iz nožnic, jo vrže kvišku in jo spet ujame z roko; napravi potem z njo križ na zemljo in gre. Naslednji prav tako trikrat zaraja, prekriža kakor njegov prednik tla z golo sabljo in odstopi. Nato plačajo domačini ples in zapovrstjo zaplešejo, za njimi tujci, vendar samo neoženjeni in nikar poročeni, pa naj si bodo moški ali ženske. Vsi morajo plačati za ples, kakor je določeno. — Tisti, ki je na plesu zadnja, dadó vzdevek »na repo«, kar toliko pomeni kakor na repu; le-to ji nikakor ni v čast. Še za sramotnejše in nečastnejše velja, če katera pri plesu postaja in je noben fant ne pelje plesat, zakaj to je zanjo velika sramota. O takšni pravijo, da nosi rep domov, ker ni prav nič plesala.

Ko je ples končan, prime vsakdo svojo plesalko za roke in jo pelje v gostilno. Tista dva, ki sta kupila ples, gresta s svojimi plesnimi tovariši. Če pa želi kateri od tujih z njimi, mora zapitek dvojno plačati in si šteje v čast, da z njimi pije. Dekletom, ki so plesala, plačajo zapitek njihovi fantje.

V okolici Bleda je navada, da držé plesalci svoje gorjače (ali krepelce) v zrak in da plešeta s pripasano sabljo le prednja dva.

Ponekod kupijo od deželskosodnega gospoda trije fantje prve tri plese, vendarle zase. Ko so le-ti trikrat zaplesali, sme plesati, komur se zljubi; le godce mora plačati.

Pri Katzensteinu in še drugod plača soseščina tam, kjer je žegnanje, deželskosodnemu gospodu pristojbino za glavni ples in nato plešejo vsi člani te soseske venomer v istem krogu. Tik zraven se vrsti druga najbližja soseska v krogu in pleše v svojem posebnem kolobarju; zraven nje spet druga, tako da pleše včasih šest ali sedem sosesk v prav toliko posebnih krogih. Pri tem pa ne sme nihče pritegniti dekleta iz drugega kroga v svojega ne plesati z njo, če noče takoj imeti ali narediti prepir. In redko se konča brez pretepa in krvi, pri čemer često eden ali dva pozabita vstati ter postaneta žrtev smrti. Imajo namreč velike gorjače, ki se z njimi prav tako ščegečejo kakor mesar vola, ko ga s sekiro udari po glavi. Včasih sežejo tudi po kamenju in se z njim prav krvavo zaznamenujejo, tako da skoraj vedno dežujejo udarci in ne samo surove pesti, temveč tudi gorjače in kamenje; zato bi človek njihovo, rajanje ne brez pravice mogel imenovati ples Laphitarum in Centaurorum. Zategadelj govoré, da je bilo lepo žegnanje, če je eden ali več mrtvih obležalo; nasprotno pa, če ni nihče umrl, pravijo, da je bilo slabo žegnanje.

Pri Smledniku in v okolici plača le prvi deželskosodnemu gospodu prvi ples, gre z godci k svoji plesalki in zapleše z golo sabljo ... Ko je plačnik in plesalec prvega plesa opravil svoj skok in zaplesal, naredi s sabljo križ na zemljo in izroči plesalko drugemu, sam pa si poišče drugo. Le-ta pa nima od tega posebne časti, temveč mora iz zasmehljivih ust slišati, da je prišla na rep. Če mu torej odkloni ples in nobena več z njim plesati noče, mora spet prva na vrsto, čeprav zdaj tudi tej ni v čast, zakaj biti mora le za silo. Nato plešejo skupno vsi, ki se jim ljubi.

*

V Mengšu in tam okoli se zberejo mladi fantje z godci, da bi meli proso. Na Kranjskem prosa (milium) ne mlatijo kakor drugo žito, na primer rž in pšenico, temveč ga manejo, to je ga z nogami teptajo in tarejo. In to delo opravljajo navadno ponoči pri luči. Če je proso zmleto in delo v kraju, zaplešejo fantje z dekleti. Iz tega pa nastane često drug ples, ki se z njim zapleše sramežljivost in poštenje, zakaj tu skujejo mnogo novcev glavačev, ki — kakor pravi poet Martialis — furta produnt capitibus, s svojimi glavami izdajajo skrivno sladkanje in oznanjajo, v kakšni kovnici so skovani. Tedaj namreč naredé premnogo otrok in pri tem dejansko obnavljajo tele nove rime:

Če se ponoči prelahko vrti,

devica kaj rada venec zgubi.

Ali pa naslednje:

Z vesel'ga plesa gre domov prenekatera,

zaman za lilijo in vencem se ozira;

kot blodna vešča v noči skače sem ter tja

in često sij zgubi, preden je noč odšla.

Povsod na Gorenjskem je tudi navada, da se zberejo pozimi ob delavnikih zvečer, po večerji, dekleta iz cele vasi v kaki hiši in prêdejo v véliki sobi. Mize pospravijo iz sobe in ostanejo skupaj do preko polnoči. Tista, ki sedi v kotu, je bolj čislana ko druge. In kakor prècej izvohajo čebele in prilete tja, kjer je dosti cvetlic, tako začnó prihajati tudi mladi Coridones in Meliboei, neoženjeni vaški gizdalini, po prazniku svetih treh kraljev k predicam ali, kakor se po kranjsko pravi, gredó na prejo. Pripeljejo tudi godce s seboj in vsakdo se usede k svoji, ki mu tiči v očeh in srcu. Medtem pa, ko se ti gorenjski Alexes in Tityri svojim Amarilam sladkajo, jim dvorijo, jih ljubkujejo in jim po svoje delajo poklone, tedaj eden vstane, prime svojo sosedo za roko in z njo zapleše. Nato ona spet sede k preji. Medtem gre drugi s svojim dekletom plesat in tako delajo venomer naprej. To se zgodi enkrat, včasih tudi dvakrat ali večkrat na teden. Če sem prej dejal, da se dogaja vsak delavnik, je tako mišljeno, da se le dekleta zbirajo vsak dan zvečer razen nedelj, njih spremljevalci pa se zglasé pri njih le nekaj dni ali večerov ter jim krajšajo čas. — Po polnoči pa pospremi vsakdo svojo domov in ji nese preslico do doma. Marsikatera se mu za to tako hvaležno izkaže, da se odloči njemu na ljubo prevzeti in nositi drugo preslico, ki sta jo dva hkrati opredla in ki iz nje nastane podoba njih dveh. Zakaj nekateri teh udvorljivih présličarjev ostanejo kar pri njih ali narobe, oné pri fantih, in spé z njimi tako sramežljivo in v tako skrivni, globoki zaupljivosti, da se šele prihodnje leto izve, kako spodobno so skupaj ležali. — Naposled zložé denar, dekleta in fantje, le-one za polovico manj kakor mladeniči, da kupijo sodček laškega vina, včasih celo cel tovor, to je toliko, kolikor nalože na tovornega konja. Ob njem se v ponedeljek zvečer v pustu veselé, jedó in krepkó plešejo. In temu pravijo, da prejo razderó. Tako se konča preja, pri nekateri na žalost tudi deviški cvet.

Poštenju, sramežljivosti res slabšega

varuha ni

ko požrešnost, močno vino, grešen poljub,

ples in noči.

Po taki mokri razhodnji se ne shajajo več na preji, temveč vsaka prede poslej doma. Tu se čez nekaj časa pokaže, da si je ta ali ona pripredla kaj živega, ko ji je bilo predivo zastonj dano.

*

Ženske na Gorenjskem niso nevljudne, kadar se snidejo. V nekaterih krajih, med drugimi pri Gamberku, Kolovratu in Mediji, se sprejemajo in pozdravljajo tako, da seže druga drugi z desnico po desnih prsih. Ponekod pa si sežejo v róke, kakor je povsod v navadi in rabi.

Kadar pride kmet na Gorenjskem, pa tudi v ostali deželi, h gospodu, napravi pred njim takle poklon: upogne obe koleni hkrati, se nagne nekoliko tudi s celim telesom in pri takem upogibanju, klanjanju in nagibanju udari enkrat z desno roko po prsih.

Pri mrtvaških sprevodih in pogrebih nimajo Gorenjci posebnih navad, razen ponekod, kakor na primer nedaleč od Ljubljane med hribi proti Polhovemu Gradcu in v soseščini. Posebno se tu držijo navade, da imajo mož ali žena ali najbližji sorodniki, če je pokojni umrl v postu, zanj mašo po veliki noči. K pokojnikovemu grobu prinesejo tudi kruha in mesa, navadno pa gnjati in razdelé meso in kruh povabljencem, namreč sorodnikom, ki so prišli za pokojnika molit. Nato pokleknejo okoli groba in opravijo molitev za pokojnikovo dušo. To navado imenujejo »iz posta vzeti«, a zgodi se le, če je kdo umrl v postu.

III. ŠEGE IN NAVADE NA DOLENJSKEM

GLEDATI SI HOČEMO tu šege in navade ljudi na Dolenjskem. Dolenji Kranjci, navadno Dolenjci imenovani, prebivajo v drugem delu dežele in govore kranjski, vendar skoraj v vsakem kraju drugače.

Na njihovih stavbah ni ne krasote ne zanikrne in površne nemarnosti, zakaj hiše niso iz kamna, temveč iz lesa in s slamo krite, toda čedne. Ponekod nahajamo zidane kleti in tudi nekaj, čeprav le malo, hiš iz kamna.

Njihova obleka (ki jo kaže bakrotisk) ni v vseh krajih enaka. Ponekod nosijo klobuke, ki so precej visoki in zgoraj ožji kakor spodaj, v sredi pa prav malo ožji. Drugod si pokrivajo glavo z velikimi kosmatimi kapami, zlasti pozimi.

Nosijo kratke suknje ali kazake, redko čevlje, povečini škornje. V nekaterih krajih imajo suknje na ramah koničast ovratnik, drugod štirioglatega, spet drugod okroglega ... Ponekod prišijejo na srajce velike, visoke in debele ovratnike, ki jim obdajajo vrat. Okoli života nosijo vsi za ped širok pas iz črnega usnja.

V lasni modi so nekateri podobni Gorenjcem, nekateri pa si strižejo lase do ušes tako, da predstavlja ostanek okroglo polovico prerezane melone ali kapico in poloblo. Ponekod si puščajo spredaj nad čelom velik šop las, do štiri prste dolg, vse ostalo pa dado gladko ostriči. Med njihovimi in gorenjskimi bradami ni razločka. — V rokah nosijo majhne in tanke palice.

Ženska obleka ustreza gorenjski, le da ne nosijo predpasnikov in da si večinoma natikajo črne škornje; ponekod hodijo v čisto zgubančenih škornjih.

Ponekod imajo ženske navado, kadar se pozdravljajo, da se križem objemajo, tako da se oprimejo preko ram in ledij, kakor bi se hotele metati. O ostalih navadah in opravilih smo že poročali v kratki topografiji. Kako Dolenjci od svetega Miklavža do svečnice v sprevodu pojó in voščenico naredé, to hočem prihraniti obenem z bakrorezom do opisa verstva.

*

Za poroko gre ženin s tovarišem (ali drugom) vabit goste. Isto stori tudi nevesta. Če je še devica ali vsaj vel quasi in po videzu, jo spremlja družica; če pa je vdova, si vzame za spremljevalko in priprošnjico ženšče, ki ji pravijo teta. Včasih pa gre tako vdova kakor dekle v družbi moža, ki mu po kranjsko pravijo druže in ki zanjo vabi k poroki.

Kadar pride ženin po nevesto, imajo kakor na Gorenjskem z njim zabavo, ki je po okornostih različna od one. Vrata hiše, ki je v njej nevesta, zapró. In ko nato starešina, ki je prišel z ženinom, kot njegov pooblaščenec zahteva, naj mu izroče nevesto, mu odgovori druže iz hiše, da neveste ni. Po dolgem pregovarjanju, pošlje druže staro žensko v raztrgani obleki k starešini, rekoč, da nima v hiši nobene druge. Oni odgovori, da ni prava, da mora dobiti pravo. Nato mu izroči druže teto. Le-to starešina sprejme, rekoč: »Ta je zame. Zahtevam pa še drugo za ženina.« Tedaj mu pošljejo družico, ki jo starešina sprejme in preda tovarišu. Šele po dolgem govorjenju sem in tja mu druže izroči pravo nevesto. Nato gredo skupaj v spremstvu godcev v cerkev, in sicer navadno peš.

Ko so se pozneje usedli za mizo k pojedini, prinese druže pogačo ali presnec, jo pokaže gostom in dela, kakor bi jo hotel spet odnesti. Starešina pa ga prosi, da bi jo pustil na mizi. Tako se oba dolgo prerekata, dokler se druže le dá pregovoriti, da jo izroči starešini. Ta jo nato razreže na kose. Z isto ceremonijo in z istimi kretnjami prinese druže kmalu drugo in nato še vse ostale pogače in presnece, kolikor so jih gostje prinesli s seboj, seveda ne vsi, temveč le najimenitnejši in tisti, ki se hočejo postaviti.

Nazadnje se preobleče eden izmed godcev, namreč goslač, v razcapano in raztrgano obleko in ponuja gostom vola v nakup. Vendar njegovo ponudbo zasmehljivo odklanjajo. Rekó mu, da je vola ukradel, in mu za šalo namesto denarja delijo udarce. S to šalo in burko porabijo kar celo uro: on se trudi, da bi prodal svojega vola in zanj dobil denar, ima pa to smolo, da je deležen vedno le sunkov in takih novcev, ki je na njih vkovanih pet prstov. Več ko dvajset kratov pride v sobo in ponuja vola; tako dolgo se pogajajo z njim, da nastane iz pogajanja prepir in da se z namišljenim trgovcem z voli spró. Naposled mora zbežati iz sobe ali pa, če ga dobé, pripraviti se, da ga znova nabijejo, seveda le za šalo; vendar jih včasih zares dobi, zakaj udarci tu in tam le bolé, čeprav se človek zraven smeje. Poleg komedije z volom je še več norčij in ob takih burkah mine pojedina. V nekaterih krajih, kakor pri Turjaku in v okolici, je navada, da prinese kuharica, ko pride zadnja jed, namreč kaša, na mizo, v slamo zavito žlico in v njej nekaj kaše; izroči jo starešini, češ da je žlica kruljava in šantava ter da ne more stran, zato naj ji dadó popotnico. Tedaj dene vsakdo vanjo, kar se mu zdi, in to pripada kuharici.

Nato gre nevesta z ženinom ali k večerji ali pa spat v njegovo hišo oziroma tja, kjer stanuje; gresta pa lepo skupaj in navadno peš.

Če ju Bog z otroki blagoslovi, naprosita za sinčka dva botra in eno botro, za hčerko pa dve botri in enega botra.

Dolenjci nimajo takih plesov kakor Gorenjci, čeprav je pri njih za praznike, za božič in veliko noč, prav tako kakor na Gorenjskem. O tem pa bomo poročali niže pri verskih navadah.

*

Kadar pa manejo proso ali tarejo lan (ki mu na Kranjskem pravijo predivo), pridejo fantje z rogovi in zatrobijo. Ustopita se po dva in dva in se dobro ujemata. Tako zagodejo delavcem in delavkam ter včasih tudi zaplešejo. Nato gredó navadno skupaj spat, pri čemer rada zaspi tudi čistost, spodobnost in sramežljivost ter prepusti stražo nečistovanju. Pri taki priliki se marsikdo s svojo sladká dve leti ali tri pred poroko, da često dobi tako preizkušena nevesta iz same prijaznosti dva ali tri otroke prej ko moža; in ko jo je tolikokrat preizkusil; vzame naposled kokljo s piščeti in se poroči z njo. In zgodi se dostikrat, da se sami poroče, preden so bili poročeni.

Omenjene rogove naredé takole: Vzamejo kos lesa, ki je en ali poldrugi seženj dolg in na eno stran ukrivljen, včasih pa raven. Obsekajo ga, da je zgoraj ozek, spodaj širok, razcepijo in s krivim nožičem izdolbejo; nato ga spet sestavijo in s smolo zalepijo. Ovijejo ga s češnjevim lubjem in imenitni umetelni rog je narejen. Take rogove delajo tudi na Gorenjskem in trobijo nanje razne viže tako dobro in čisto, kakor zmore pravi trobentač na pravo trobento.

*

Čudna se zdi tudi naslednja navada, ki je doma tako na Dolenjskem kakor na Gorenjskem. Če pride kdo v gostilno in zahteva požirek vina, tedaj krčmar najprej gostu nazdravi in vedno prvi pokusi vino, ki ga je dal prinesti gost; če ni krčmarja, stori to kdo drug, ki ga nadomešča in ki je gostu prinesel pijačo. Nato napije gost krčmarici, krčmarju ali komu drugemu v hiši in ta spet kakemu drugemu domačinu in tako vedno drug drugemu nazdravljajo. Zato dobi gost od merice vina včasih le en sam požirek. Sicer je v mestih tudi navada, da stori prvi požirek krčmar, naredi pa to vljudno in popije le malo, kakor bi hotel podvoriti. Vendar se najdejo tudi nekateri, ki kakor vaški krčmarji globoko pogledajo v vrč ali kozarec in prav tako pogumno potegnejo.

Pri pogrebu je ponekod, kakor pri Turjaku in v tistih krajih, navada, da dadó prècej po pokopu samo nosačem jesti. Nato prihajajo osem dni zapovrstjo v hišo tisti, ki so šli za pogrebom, in tudi tisti, ki so nosili truplo, ter položé v sobi na mestu, kjer je ležal mrtvec, dve voščeni sveči križem drugo na drugo, ju prižgo na vseh štirih koncih ali krajih, pokleknejo in molijo, dokler sveči čisto ne pogorita; to se zgodi približno v pol ure. Nato gre vsakdo po svoji poti domov. In tako delajo osem dni. Zadnji, to je osmi dan, pa jim je treba dati kaj jesti. Tedaj je pokojni prav pokopan.

IV. ŠEGE IN NAVADE, PREBIVALIŠČE

IN JEZIK USKOKOV ALI VLAHOV

NA SREDNJEM KRANJSKEM

LAHI ALI USKOKI so dobili besede skok, kar pomeni po kranjsko poskok, kajti pred kakimi 146 leti so uskočili (ali zbežali) z ženami in otroki iz Turčije in prišli na Kranjsko. Zato jim po kranjsko pravijo Uskoki, kar izgovarjajo Nemci Usgoken, tudi Uskoken ali Viskoken. Ker je uskok isto ko preskok, pomeni Uskok toliko ko prebežnika. Sami se v svojem jeziku imenujejo Vlahe ali Lahe, prav tako kakor so se pod grškimi cesarji imenovali Blachi, kakor se bere pri Laoniku.

Ti Uskoki ali Vlahi prebivajo na Srednjem Kranjskem, to je v tretji petini, in imajo zlasti pri Pobrežju, Vinici in tamkaj velike vasi, v hribih pri Žumberku pa večinoma posamezne hiše in pri vsaki vinograd, veliko sadnega drevja in polja. V vsaki hiši stanuje skupno najmanj tri, štiri ali celo pet družin in torej cel kup otrok, vendar pa en sam gospodar in ena gospodinja. Gospodar je najstarejši mož, če je za to sposoben, gospodinja pa je žena najmlajšega poročenega brata ali strica. Tema dvema morajo biti vsi drugi poslušni in opravljati hišna dela. Je tudi precej takih hiš, v katerih je po osem ali dvanajst mož, ki so vsi sposobni nositi orožje in hoditi na mejo. Dà, skoraj vsi so dobri vojaki. Ni jim treba plačevati davkov in kontribucij, morajo pa zato služiti vojake in, kadarkoli je potreba in jim glavar ukaže, morajo v boj zoper dednega sovražnika ali stražiti dan in noč na lastne stroške. Od tega dvojega najrajši prvo storé, namreč da se odpravijo zoper dednega sovražnika, ker jim upanje na dober plen izmika nevarnost izpred oči.

Sicer se hranijo povečini z živinorejo, z govedom, s kozami in kozli, zlasti pa imajo veliko korist in hrano od ovac, ki jih ima marsikdo po dvesto, torej celo čredo. Mnogi tudi trgujejo na žegnanjih s konji, volmi in drugo živino, ki jo ali zamenjavajo ali prodajajo; tudi sicer na ta ali oni način kupčujejo in skušajo kaj pridobiti.

Zlasti so izvrstni mojstri v umetnosti, nekaj najti, preden človek zgubi, in voljno vzeti, preden človek dá. Vendar se to ne more vsem pripisati, kajti tudi med njimi so pošteni in vrli ljudje, ki si ne pomagajo s krajo, temveč s pošteno obrtjo in delom.

Prav nekaj navadnega pa je, da vtikajo nos prav globoko v vrčke in kozarce in da radi spreminjajo želodec v vinsko klet in jedilno shrambo. Navadno pojedó in popijejo jeseni vse, kar so pridelali vina in žita. Vse je treba takoj pognati! Hodijo od hiše do hiše, goltajo, požirajo in žro, dokler je še kaj. Od tega imajo vsaj to korist, da jim nič ne splesni, ne strohni ali Turkom v roke pade. Ko so vse pojedli in ima golt delopust, gredó na plen. Če ga ne dobé pri dednem sovražniku, iščejo križem po deželi, kje bi ga našli. (Ne trdim pa tega o vseh.) Zato nastanejo zaradi njih v deželi često velike nevšečnosti. Držé skupaj kakor veriga in se za kak naklep tako zvežejo, da nihče drugega ne zapusti. Povrh so dobri tekači in mnogi tako dirkajo, da jih noben nemški konj ne dohiti; zato jih često zaman zasledujejo. Če koga zasačijo, ga vržejo v ječo, naj si bo posvetni ali duhovni, pop ali kaludjer. Pa saj je prav: če kdo pri pregrešku ne upošteva svoje osebe, da je tudi pri kazni ne upoštevajo.

*

Kar sem prej dejal, da radi vzamejo, česar jim človek ne da, se nanaša tudi na snubitev. Kajti če je Uskok ali Vlah nekolikanj premožen pa se hoče oženiti in če vedo njegovi sorodniki za neporočeno žensko, za čedno dekle (po vdovah namreč ne poprašujejo), tedaj dostikrat ne delajo dolgih ceremonij pri snubitvi; če starši na prvo vprašanje ne obljubijo hčere in ne dadó privoljenja, pride snubec s petimi ali desetimi konji — v večjem ali manjšem številu, kakor je pač potreba — in si s silo vzame tisto, ki mu je srce ujela, tako da se o takem ugrabniku še najpravilneje dá reči, da je ženo vzel. V ta namen predvsem marljivo izvohajo čas in priliko, ko so dekletov oče, bratje ali strici na meji ali kako drugače zdoma, da ne bi med njimi prišlo do boja ali prelivanja krvi. Zategadelj pridejo ponoči in, če tisti, ki so še ostali doma, ne dadó dekletu zlepa oditi, naskočijo vrata, vdró v hišo, dekle s silo ugrabijo in odvedejo proti volji staršev ...

Z živim ljubezenskim plenom bežé in peljejo ugrabljenko dve do tri milje daleč k popu ali kaludjeru (to je k vlaškemu duhovniku ali menihu), ki ju mora takoj poročiti in ki malo sprašuje, ali se bo zgodilo z dovoljenjem ali brez dovoljenja staršev. Če pa zve glavar v Žumberku, morajo vsi, ki so bili udeleženi, plačati veliko kazen. To jih plaši, da se rop ne godi vsak dan. Vendar ne morejo tega docela opustiti, temveč se le večkrat predrznejo.¹

¹Če bi pa morali, kakor je drugod v navadi, namesto denarja, dati glavo, bi se ta slaba navada kmalu izgubila.

Kadar pa se poroka v redu opravlja in gredó po nevesto, jo pelje dever, to je drug, pred seboj na svojem konju čisto zakrinkano. Ona sedi spredaj v sedlu, za njo pa drug, ki ji ovije vso glavo z rutami, da ne vidi, kam jezdi.

Ponekod je navada, da spi prvo noč pri nevesti kdo njenih ali njegovih najbližjih sorodnikov, vendar čisto pošteno (seveda po uskoško), kajti drugi ljudje bi bili za tako prijateljsko uslugo in izkazovanje časti takim predhodnikom kaj malo hvaležni ter bi takega strežnika napravili za vlaha, kakor se izražajo Nemci, kadar dadó žrebca skopiti. Vendar sme ženin, če naleti na pokvečeno uro, ki ji stoji osrčno kolo spredaj na čelu, hočem reči, če spozna, da nevesta ni devica, odpustiti jo in se z drugo poročiti. To pa mu je dovoljeno samo enkrat, a tisti, ki se je od prve ločil zaradi prejšnje oskrumbe, ne more dobiti nobene duhovne službe.

Nevesto peljejo iz hiše staršev v cerkev vedno z zastrtim obličjem v opomin, da se iz lastnega nagiba ne sme vrniti v očetovo hišo.. V cerkvi pa si med poroko razkrije obraz. Duhovnik, ki ju poroča, položi nevesti in ženinu na glavo venec iz rožnega debla kot znamenje in pouk, da se ne smeta ločiti ne v sreči ne v nesreči.

Uskoki krstijo otroke, ko so precej stari in odrasli. Tudi ne gredó k spovedi pred tridesetim letom.

Če kdo tako zboli, da ni več upati na okrevanje, se mora bolnik sam umiti. Vzrok, zakaj tako, je prav smešen in sloni na domnevi, da mora priti k Bogu Očetu, Sinu in svetem Duhu čeden in snažen. Pri tem tudi nespametno besedičijo, češ da ga bodo obkrožili angeli in da mu bo vsak od njih med potjo na óni svet razkladal njegova viteška dela; en angel da bo nosil pred njim sabljo in puško (ne glede na to, da ostaneta obešeni doma na klinu), ki se je z njima proti dednemu sovražniku Turku tako viteško držal; drugi da mu bodo peli, kaj je z golo roko zasačil in odnesel, spet drugi da bodo opevali koštrune in ovce, tretji kozle in koze, četrti konje in kobile, ki jih je iz tujih krajev prignal, peti oblačila. Tako lepo razdelé častne službe, da ne bi morda med angeli nastala zavist in ljubosumnost. Naposled pridejo z mnogimi slavospevi na dan, kako se je v življenju krepko in pogumno držal, tako da zapušča slavno in nesmrtno ime. In na ta način umira ob čenčah teh žalostnih tolažnikov.

Za pokop mrličev nimajo pokopališča, ves svet jim je pokopališče. Truplo pokopljejo, kjer je najbližje in kamor nanese, bodisi pod drevo ali kam drugam. K mrliču denejo košček kruha in majhen novec, sold ali groš, nekateri včasih tudi samo novčič. Nato nasujejo nanj malo zemlje in položé nad glavo precej težak kamen in prav tako enega nad noge (morda zato, da se ne bi vračal in hodil po hiši). Potem je treba dati popu ali kaludjeru za zadušnico pet kranjskih goldinarjev in pogreba je konec.

Če pa pokopljejo otroka, nese njegova mati na glavi zibelko in, ko ga zagrebejo, začne obtoževati Smrt in jo zmerjati ter tega gluhega Kosca tako zdela, da bi ga sluh in vid minil, ko bi slišal in videl; zato namreč, ker ji je otroka vzel, ki bi iz njega utegnil postati dober junak; pa še druge stvari mu dá pod nos. Konča pa svoj napad, ukor in tožbo s temle obrazcem, s katerim hoče tako rekoč zabeliti in popoprati prejšnja izvajanja: »Huda, grda, zanikrna, ostudna, strašna, nenasitna Smrt! Vzela si mi in požrla otroka, pa imej še zibelko! Požri jo, da se zadaviš! Natlači si gobec z njo, da bi se ti vsi zobje polomili!« Po tem poklonu in čednem zaključku vrže zibelko na grob, jo pohodi z nogami in skače, dokler je ne razbije na drobne kosce.

*

Tu moram le poročati o njihovi obleki. Nošo kaže priloženi bakrotisk. Ženske nosijo dolge vrhnje suknje brez rokavov, ker imajo spodaj druge rokave. Prsi si krasijo s pisanimi ali rožastimi rutami; tako se tudi spodnjice pestrijo v modrih, rdečih in drugih barvah. Na nogah nosijo opanke, to je široke podplate, ki imajo na robu majhne luknje; skoznje se potegne vrvica in čevelj je narejen. Take čevlje imenujejo opanke. Nekateri kmetje in siromaki vzamejo en sam kos surove kože, postrgajo dlako z nožem in si tako naredé opanke. Glavo si ovijajo, kakor kaže podoba, prav čedno z dolgo in ozko ruto iz pisanega platna.

Možje se oblačijo prav tako kakor Hrvatje, le da nosijo nekateri prav majhne, le ped široke kape. Nekateri pa si jih privežejo z nitjo pod brado pri goltancu, da jim ne odletijo. Tudi možje nosijo vsi opanke, hlače in suknjiče kakor Hrvatje, povečini iz barvastega sukna.

Prav tako so hlače in nogavice po hrvaško iz celega. Nekateri se postavljajo z velikimi in dolgimi bradami, drugi pa si jih strižejo s škarjami in pusté rasti le zgornjo brado ali brke. Tudi po glavi se strižejo in pusté le spredaj dolgo kito ali šop las, a nekaterim raste taka kita zadaj kakor Turkom. Nekateri nosijo na glavi velike kape kakor Hrvatje; primer je videti na bakrotisku pri tistem, ki se kaludjeru (ali uskoškemu duhovnemu) globoko priklanja. Tisti s klobukom predstavlja kaludjera, oni drugi s kapo pa popa, to je svečenika. Taki ljudje se pri Moskvičanih prav tako imenujejo popi, kar je po vsej priliki iz besede papa, ki so z njo nekoč nagovarjali učitelja latinske cerkve, kakor so mu v grški cerkvi dejali páppos. Od tod tudi dolenjenemško in nizozemsko ime de Pap in visokonemško der Pfaff. Popi nosijo včasih kape kakor tisti na podobi, sicer pa povečini klobuke kakor kaludjeri, to je kakor menihi.

To ljudstvo govori vlaški. Jezik se od hrvaškega razlikuje le nekoliko, od kranjskega pa nekaj bolj ...

V. JEZIK IN ŠEGE KOČEVCEV

OČEVCI, KI PRAV tako prebivajo v tretjem delu, govoré vsi nemški, vendar precej trdo kakor kmetje na Frankovskem; ni jih lahko razumeti, oni pa vsakega Nemca razumejo. Njih stanovanja so povečini v lesenih zgradbah. Imajo pa velike vasi

V noši se od drugih Kranjcev docela razlikujejo. Nekateri nosijo klobuke, a drugi črne kape ali čepice iz klobučevine. Enim so všeč kratki, drugim pa dolgi suknjiči z dolgim, štirioglatim ovratnikom zadaj na plečih. Namesto hlač oblačijo nekateri samo dolge, platnene bregeše in nosijo čevlje brez nogavic, ker jim segajo hlače prav do čevljev.

Nekaterim raste brada na dolgo in v šir, nekateri pa ji dolžino s škarjami krajšajo. Po glavi se strižejo in le zgoraj na čelu puste, da ima prostor in zavetišče šop, ki pa ni dolg, temveč pristrižen.

Namesto orožja nosijo po navadi baltico, ki je na eni strani videti ko ozka sekira, na drugi pa ko kladivo.

Ženske nosijo kratka krila in dolge kazake ali vrhnje suknje brez rokavov; tako nastopajo v priloženem bakrorezu.

Največ hrane si pridobivajo z ročnim delom. Izdelujejo vsakovrstno leseno posodo, kakor je že bilo povedano v kratki topografiji.

Kočevci ne dajejo dobrih vojakov, ker so nekoliko boječi in je med njimi več krotkih ovčic ko deročih volkov. Pač pa postanejo tisti, ki študirajo, razumni in kaj učeni, tako da dadó marsikatero izvrstno osebnost in zelo učenega moža. Čeprav nimajo takega nagnjenja do orožja ko do knjig, pa vendar ne gre zaničevati dobrih Kočevcev ali jih manj ceniti mimo drugih prebivalcev v deželi, ker so, četudi brez posebnega veselja do pravih vojská, vendar prikladni za boj zoper sovražnike duha, namreč zoper nevednost, divjost in malopridnost; tak boj pa in zmaga nad samim seboj je glede na zmagoslavje več ko vse vnanje bitke ...

Če nastane na Kočevskem nevihta, gredó možje in žene iz hiš, pokleknejo, iztegnejo roke proti nebu, vpijejo in prosijo, da bi jim milostivi in usmiljeni Bog prizanesel in namesto kazni poslal milost. Pri tej pobožni prošnji kažejo veliko ponižnost in zaupanje, zakaj, čeprav jim dež na glavo pada in jih toča bije, nič ne marajo, temveč kar naprej k Bogu vsemogočnemu z moledujočim vpitjem pobožno in glasno molijo. Imajo pa tedaj tudi neko prazno vero. Ker mislijo kakor drugi Kranjci, da dela nevihto, zlasti hudo, coprniška zalega, pritečejo nekateri s starimi metlami, gnojnimi vilami in s podobnim vaškim in domačim orodjem ter drezajo z njim v zrak proti temnim oblakom zoper hudiča in njegov privesek, češ da ga bodo z njegovimi coprnicami vred pregnali. Naj bo to kljubovanje še tako trapasto, vendar ni tako nesmiselno in zločinsko ko pri starih Iračanih, ki so pri grmenju streljali s puščicami v zrak in grozili nebesom, naj nehajo z divjanjem.

*

Če imajo poroko in je že tako daleč, da peljejo nevesto v ženinovo hišo pa že na konju sedi, ji dadó bokal vina. Z njim nazdravi ženinu in, ko je napravila požirek, vrže vrč in vino vnic ter odjaše. Tudi če gre peš na ženinov dom, stori tako. Ko pride tja, ji ženinova mati da požirek iz vrča in vrže cekin vanj.

Ko gresta zvečer počivat, sezuje ženin nevesti čevlje in nogavice in vsak razplete po eno kito njenih las. Če ženin prej razveže ko ona, pravijo, da bosta dobila najprej sina; če pa je ona prej razplela, da bo prvikrat dobila hčer. Nato se ženin sam razpravi in vrže čevlje čez glavo. Če jih nato zjutraj najdejo k steni obrnjene, pravijo, da bo mož prvi umrl; če pa so k postelji obrnjeni, da bo ženo preživel. To storé nekateri za kratek čas in šalo, drugi pa le imajo ob tem nekaj praznoverne domišljije.

Dan po poroki peljejo nevesto zgodaj zjutraj z godci in s piskači k vodi. Tu ji dadó vrč vina in tri kose kruha. Ona pokusi pijačo in odgrizne, od vsakega kosa, a ostalo vrže v vodo. — Če pokopljejo mrliča, nosijo vsi možje v sprevodu gorečo svečo.

VI. JEZIK IN NAVADE HRVATOV

NA KRANJSKEM

UDI HRVATJE PREBIVAJO v tretjem delu ali na Srednjem Kranjskem ob Kolpi med mesti Metliko, Vinico, Pobrežjem, Črnomljem in na tistem koncu. Njih noša je sicer skoraj povsod znana, vendar pa tudi razvidna iz priloženega bakroreza.

Orožje jim je dobra sablja in puška, prav tako senjska sekira in čekan. Imenitniki nosijo tudi šestoper ali buzdovan.

Njih jezik je prava hrvaščina in se od kranjščine nekoliko razlikuje.Povečini imajo sicer velike vasi, toda slabe in lesene hiše; vendar so ponekod nekoliko boljše in čednejše.

Lase si dajejo striči, spredaj pa pusté majhen, toda dolg šop. Brado si navadno povsod počedijo, razen pod nosom, kjer imajo samo brki pravico in čast, da zrastejo v dolžino in visé v obliki majhnega loka navzdol. To prostost tako izrabijo, da se zdi, kakor bi pri nekaterih hoteli nadomestiti odsotnost svoje tovarišice, brade, in pokriti goloto ust na obeh straneh, saj pri mnogih tako globoko segajo, da ni mogoče videti ust. V obliki brkov so Hrvati skoraj enaki Perzijcem in turškim janičarjem, ki večinoma tudi strižejo spodnjo brado, a zgornji tako dolgo rast privoščijo, da objema s svojima luninima rogljema obe strani podbradka, ki jo tako rekoč za roge drži.

S tem si prizadevajo za moški, iskri videz, in res boš v bitkah in vojnih pohodih našel pri njih moško srce. Marsikdo ima sicer dolgo, ogromno brado, a majhen, kratek in onemogel pogum; to pa ne gre misliti o naših kranjskih Hrvatih; le-ti imajo tem več korajže, čim bolj je Kočevcem primanjkuje. V boju in tudi sicer dokazujejo v dovoljni meri s sabljo in nezgrešljivo puško, da imajo v prsih ogenj, ki ga ne bodo pogasili drugače ko s sovražnikovo krvjo, če se je treba boriti. Dajejo namreč izvrstne vojake kakor njihovi sosedje in rojaki, prebivalci Hrvatske, katerih bojevitost in hitra ježa je znana povsod po Evropi, zlasti pa na Turškem, kjer se bojé njihove sablje ko gotove smrti. Le-tem sledé v pogumu in neustrašenosti tudi naši kranjski Hrvatje.

*

Glede ženitovanja je pri Hrvatih navada, da zaprosi vedno v petek, če hoče kdo katero za ženo, in nato pride v soboto ali pristanek ali odklonilni odgovor. če je bila dana obljuba in »da«, ne odlašajo dolgo, temveč naredé kar na hitro; kakor pridirjajo brž na konju, tako tudi pridejo brž do neveste in poroke. Prècej tretji dan namreč, v nedeljo, pridejo z zastavo pred nevestina vrata, da bi jo v svečanem in veličastnem sprevodu peljali v cerkev. Če pa kdo ne zmore zastave, si pomaga z veliko ruto, ki jo priveže na drog. Na vrhu droga tiči jabolko, v njem pa nekaj pavovih ali petelinjih peres. Tako jahajo ali gredó (včasih namreč na konju, včasih peš) v cerkev k poroki. In ko je duhovnikov blagoslov pri kraju, peljejo nevesto z isto zastavo domov. Pred vrati hiše, ki je v njej svatba, zataknejo zastavo v zemljo. Tisti, ki nosi zastavo, se imenuje zastavnik (zastavonoša); imenovati pa bi se mogel prav tako po pravici varuh zastave, zakaj pridno mora nanjo paziti in jo varovati ali sam ali z drugimi naročenimi ljudmi, ker bi svatom bilo v veliko sramoto in bi se jim štelo v nečast, če bi jo kdo odnesel.

Ko jih večer kliče k počitku, imajo v nečem tudi navado Kočevcev, da se namreč ženin in nevesta lotita vsak ene kite, da bi jo razplela (ženske nosijo namreč lase v dve dolgi kiti spletene). Če je on pri razpletanju hitrejši, razlagajo, da bo žena rodila najprej sinčka; če pa ona v tej hitrostni tekmi zmaga in ga prehiti, domnevajo, da bo rodila najprej hčerko. Brez dvoma bo marsikatera nevesta pri takem razpletanju rada zadnja, ker si ženske navadno rajši želé sina ko hčer in so sploh bolj naklonjene moškim ko ženskam. Vendar pa se prerokovanje s kito često za napačno izkaže. — Nato ji sezuje čevlje, in nogavice, potegne sabljo in ji s konico sname venec in trak tako, da porine sabljo skoznju; potem sune sabljo v strop, kjer obtiči z vencem in trakom. Nato leže k nevesti. Tedaj jima prinese dever (ali drug) veliko jajčno jed ali jajca v maslu, ki jih morata ženin in nevesta do kraja pojesti. Ko sta si jih stlačila v želodec, se vrže dever na ženina in nevesto ter se po njima krepko valja in premetava sem ter tja. Čim silneje in teže ju pritiska in mikasti, tem več slave si s tem pridobi in v posebno čast mu je, če se zjutraj pritožujeta, da ju je trdo in nečloveško pritiskal. Če pa bi nevesto desetkrat vprašali, ali ji je sicer še kdo bil nadležen, se ne bo zoper nikogar drugega pritoževala razen zoper težko pritiskanje deverjevo. Take in deloma še druge norčije bi ti dobri ljudje pri vstopu v sveti zakonski stan pač lahko opustili, toda preprosti človek si rajši dá izdreti zobe ko staro navado. Tako, je pač treba tistim, ki imajo mnogo opravka s teleti, pustiti nekaj telebanščin. — Nato obljubi ženin nagrado, da bi zanjo s konji dirkali, čigar konj najhitreje teče, tisti zmaga. To pa je v navadi samo pri bogatih in pri plemičih.

*

Kako je na gostiji in na plesu, to in druge podobne stvari izpustim, ker se pri tem ne dogodi nič nenavadnega ne posebnega. Nimam namreč namena, da bi našteval navade in šege, ki so tudi v drugih deželah udomačene, temveč samo njihove lepe stare, šegave in drugod nenavadne. To ne velja samo za ta hrvatska, temveč tudi za vsa druga ženitovanja na Kranjskem.

Kar se tiče plesa, se moram dotakniti le nečesa, da namreč moški z golimi sabljami plešejo in se tako imenitno in čudno vsevprek sukajo, da se je treba čuditi.

*

Pri njihovem pogrebu se zdi zapisa vredno, da za denar najamejo staro žensko, ki mora objokovati mrliča. Le-ta nekako poje, toda čisto žalostno, in našteva vse, kar je pokojni v življenju napravil dobrega in slovitega pa tudi kar bi bil v prihodnje še lepega utegnil storiti. Tudi izprašuje mrtveca približno takole:

»Zakaj si umrl? Kaj si mislil? Čemu vendar? Saj si imel dobro, lepo, prijazno, zvesto in tako dalje ženo! Dragi, povej torej že, zakaj si umrl? Ah, napak si storil, da si umrl!« In še več takih norih vprašanj daje ležečemu mutcu, vse nekako pojoč z žalostnim napevom. Čim bolje zna taka žena tarnati in tožiti, tem večkrat jo pokličejo. Zlasti je razširjena ta navada pri Vinici, onstran Kolpe in tam okrog, a skupna jim je z mnogimi krščanskimi narodi v Turčiji, posebno pa z Grki in Rusi, čeprav so nekatere okoliščine pri tem drugačne in se z deželo menjajo.

VII. ŠEGE, NOŠA IN JEZIK VIPAVCEV

IPAVCI PREBIVAJO V ČEtrtem delu ali v tako imenovani Notranjski, ob goriški in furlanski meji in v nekaterih vaseh okoli Vipave. Kranjci jim navadno pravijo Vipavci. Jezikovno se z njimi ne ujemajo popolnoma, kar se izgovora tiče; sicer pa je razlika majhna. Tudi njih noša je nekoliko drugačna od kranjske, kakor kaže bakrorez.

Če hoče kdo vzeti ženo ne iz svoje, temveč iz sosednje vasi pa gre zavoljo tega k njej, da bi vasoval, se mora najprej poravnati s fanti in skleniti z njimi sporazum, ki obstoji navadno v tem, da jim plača dobro gostijo. Če bi to opustil, se spravijo skupaj pa ga počakajo, ko se vrača od ljubezenskega sestanka, in ga dodobra nabunkajo. Če pa je snubec vdovec, je pred njimi varen ter mu ni treba, da bi si s plačevanjem pijače kupil od njih prost dohod in odhod.

Ženitovanjsko pogodbo, zlasti glede dote, si prihranijo ti čudni ljudje do zadnjega trenutka, ko je že treba peljati nevesto v cerkev. Tedaj šele spregovoré o tem, kaj ji bodo starši dali, tako da se šele v zadnji uri dogovoré. Kar pa je žena možu prinesla, nikoli več ne zapade nazaj, čeprav bi umrla brez potomcev; tako njeni sorodniki nič ne dedujejo, temveč ostane vse možu.

Ko hoče ženin peljati, nevesto k poroki, jo mora najprej odkupiti od vaških fantov; tudi mora v vseh vaseh, ki jo skoznje pelje, dati napitnino, sicer ga ne pusté naprej. K temu prisilijo pa le neporočene, zakaj vdovci imajo povsod prost prehod.

Z nevesto gre vedno k poroki priletna in častita žena, ki ji v svojem jeziku pravijo kloča, čeprav se navadno izgovarja koklja. Pomeni toliko ko kokoš, ki ima piščeta. Le-tá je nekaka nevestina varuhinja ali bolje učiteljica. Ko vzame duhovni pred oltarjem prstane v roke, mu mora dati nevesta faconetelj. Če pa iz sramu pravi, da ga nima, mu ga mora dati kloča in ta mu ostane. Kloča opominja in uči nevesto pri pojedini, da se pri tem in onem sramežljivo in spodobno vede, zlasti če preveč jé in pije ali pa če preveč otožno sedi; igra torej vlogo nekakšne nravstvene učiteljice. Ko pa se konča pojedina, je tudi njena služba pri kraju.

Iz cerkve gredó najprej k nevestinim staršem, tja, kjer je dotlej stanovala nevesta, ter ostanejo ondi pri kosilu in večerji. Po večerji gredó v ženinovo hišo in jedó toliko, kolikor še vanje gre. Pri večerji v nevestini hiši prinesó nazadnje velik presnec ali veliko pogačo, ki ima na vrhu namesto okrasov, navadnih na Gorenjskem in Dolenjskem, toliko zarez ali razcepov, kolikor je mož za mizo. In to pogačo ali presnec napravi ena najbližjih nevestinih sorodnic. V vsako zarezo dene vsakdo toliko denarja, kolikor hoče. Včasih se zgodi, da dene kdo med solde in groše kak cekin; tako drug drugega slepari, kakor le more. Včasih se primeri, da zložé na tako pogačo nad 60 goldinarjev, včasih pa niti pet ne, kakor pač nanese. Ko so tako vsi oddali denar, ga vpričo vseh prešteje drug in, kdor je največ dal, dobi ves denar in pogačo. Tisti, ki je dobil, pokliče nevesto in ji reče, naj dvigne predpasnik; vanj strese ves denar s pogače in ji ga podari. Če je kdo od njene žlahte, ji pokloni tudi pogačo, če pa je od ženinovih ljudi, natakne pogačo na kol (ali močno palico) in jo nese na rami kakor kolo, ko pospremijo ženina k njegovi domačiji, vodeč tja nevesto. Za tistega, ki je na tu opisani način dobil pogačo in denar, je velika čast, čeprav pripade njegov dobiček nevesti.

Naslednji dan napravijo pri ženinu prav tako. Nazadnje dadó zvečer pri gostiji na mizo konfekt (kakor mu pravijo), namreč napolnjeno mrkvico. To je podolgovat koren kakor redkev; koren izvotlijo, ga z drugo snovjo napolnijo in nato skuhajo. To prinesó v nekaterih krajih, zlasti pri Štijaku in tam v soseščini, kot konfekt na mizo. Nevesta mora pojesti dve mrkvici ali napolnjena korena, ženin pa tri. Ponekod, tako v Radečah in v tistem kraju, prinesó namesto korenja bob na svatovsko mizo; nevesta ga mora pojesti dve polni žlici, ženin pa tri.

Kadar peljejo nevesto domov skozi sosednji kraj, kjer so morda ozke poti, pritečejo ljudje iz bližnjih vasi ter zasedejo in ji zapró prehod. Tedaj mora ženin potegniti iz mošnje ključ in spet plačati bibale ali denar za zapitek, da pusté nevesti prosto pot.

Ko so prišli do domačije, potegneta druga sablji in ju držita križem prek vrat, tako da morajo vsi svatje pod sabljama v sobo. Ko pa hoče nevesta vstopiti, brž potisneta sablji navzdol, ji zapreta prehod in je ne pustita noter, dokler jima kaj ne podari, robček, trak ali kaj podobnega. Če se pa katera neprijazno, godrnjaje in lokavo ustavlja ter noče nič dati, se mora ženin z njima pogoditi, navadno za krono, to je za dva goldinarja, da jo pustita noter. Če pa zna urno smukniti in neopaženo in tajno se zmuzniti, ji ni treba drugoma nič dati, a le-tema se zelo smejejo, da nista svoje ograde bolje branila, in to jima je v veliko sramoto.

Ko vstopi nevesta v sobo, ji nekdo ponudi stol, ki se nanj usede, drugi pa ji prinese fantka, ki ji mora sedeti na kolenih. Takega otroka, ki mu pravijo kolenček, prinesó, če ga ni v hiši, iz druge hiše. Ona mu dá jabolko, ki v njem tičijo novci, sold imenovani, ali kak drug drobiž; le v sredi tiči groš ali večji novec.

Nevesta ne sname šaplja, to je venca, ki ga nosi, temveč gre z njim spat in ga obdrži tri dni in tri noči vedno na glavi.

Ko se ženin prvo noč razpravi, ji dene hlače pod glavo, tako da bi človek o mladi Vipavki po pravici dejal, da hlače nosi, kar pomeni v Nemčiji žensko gospodarstvo v hiši. Morda je prvi izumitelj takega nevestinega zglavja menil, da je z ženinovimi hlačami tako kakor s praznimi vrečami ščetice in žafrana, ki baje pripravijo tistemu, ki si jih dene pod glavo, lahek sen, ker je v njih še prijeten vonj. Kdor pa bi hotel raziskovati vse domisleke ljudi in jim iskati vzroke, ta bi se z neskončnim delom trudil in morda od utrujenosti zaspal ali pa občutil neznosno težo, zakaj želja po novem in novotarstvo postajata od leta do leta plodovitejša ter se vedno zabavata ob svojih novih rojstvih in imata svoje otroke kaj rada tako na deželi in v vaseh kakor v mestih in gradovih. — Zgodaj zjutraj prideta druga k mladima zakoncema pred posteljo in jima prineseta jajčno jed. To morata oba v postelji pojesti.

Vse to bi še šlo, čeprav je nekaj majhnih neumnosti ali norosti vmes, naslednje pa je preveč oddaljeno od spodobnosti in dostojnosti in ne pristoji krščanskim ljudem, to namreč, da pridejo, če se vdovec poroči, iz soseščine vsi moški z vsakovrstnimi neubranimi instrumenti, kakor s starimi ponvami, kotli, keblicami ter bijejo po njih; zraven pa v vsakovrstne rogove trobijo. Karkoli si utegnejo umisliti in najti, da daje mrkel zvok, grd zven in žalosten ali burkast glas, s tem mu napravijo zasmehljivo godbo, ki se mu razlaga kot sramota in zasmeh. To se dogaja vsako noč, dokler se z njimi ne poravna. Poravnava ga stane en ali dva čebra vina. Včasih pa se z njimi poravna poprej, da mu prizanesó z ljubko godbo. Če pa je nevesta vdova, ji ženske priredé prav tako ljubeznivo godbo. Tedaj se nevesta poravna z ženskami navadno za pol čebra vina, da ji s tako neumno in zlozvočno zasmehljivo muziko prizanesó ...

Če so neporočeni fantje za gotovo zvedeli, da gre kako dekle v trideseto leto in še ni oddana, se mora z njimi poravnati in jim kaj podariti, sicer pa ploh vleči. Vzamejo hišna ali sobna vrata in ji jih privežejo. Vleči jih mora na pepelnično sredo. (Za tako pobožnost in skrunitev dneva, določenega za pokoro, bi bilo treba takim razposajenim dečkom dati luga iz nežganega pepela.) In to ji je v veliko sramoto. Pred kakimi 35 leti je morala pri Svetem Križu, ki je sicer na goriških tleh, vendar pa tik ob kranjski meji, vleči ploh neka Kalinka. Bolj po pravici bi bili morali mladi butci in telebani sami vleči ploh, zato ker se zanjo tako dolgo nihče izmed njih ni zavzel s pošteno snubitvijo, morda ker ni bila bogata. Saj dekletu samemu gotovo ni bilo všeč, da je obsedela in da so snubci šli mimo njenih vrat.

Kadar žena rodi, gre oče gologlav prosit botrov. Tudi če bi moral iti celo miljo daleč in še dalj, da najde botra, pa naj še tako močno dežuje, se ne sme pokriti s klobukom, dokler ga ni izprosil. Ko mu pa kdo obljubi, da bo šel za botra, brž natakne klobuk in se vesel vrne domov. Nato pošlje kakega sorodnika, da mu poišče še drugega botra, zakaj vedno imajo po dva botra in dve botri.

Porodnici dado četrt ure po porodu najmočnejšega vipavca (tako pravijo slastnemu vinu tistega kraja), ki ga ona krepko in pogumno potegne. Tudi pozneje je njena redna pijača najboljši vipavec. Tretji ali četrti dan že opravlja po hiši vsakovrstna dela. In tako je pri kmečkih ženah povsod v vsej deželi, da prècej po porodu primejo za delo, ker so kaj trdne in močne nature. Saj daje že narava sama kmečkim ljudem, ki so rojeni za grobo in težko opravilo, po navadi večjo telesno moč kakor drugim, zato da bi vzdržali in zmagali delo. Dvanajsti ali štirinajsti dan se dado peljati v cerkev in blagosloviti. —

Za žegnanje proda duhovni neporočenemu mladeniču (ali mlademu kmečkemu fantu) prvi ples; le-ta spet proda dva plesa dvema drugima. Tako pleše on prvi, za njim drugi in potem tretji. Po teh treh plesih znova trikrat zaplešejo, pri čemer postane prvi zadnji in drugi prvi. Ko spet trikrat zaplešejo, postane prvi tisti, ki je prvotno bil zadnji. Ko je prvo rajanje minilo, tedaj gredo zapovrstjo plesat vsi drugi in se pri plesu vedno menjavajo, da postane prvi zadnji, tako dolgo, dokler ne pride na vsakega vrsta, da postane prvi. Medtem pa ne sme nihče menjati svoje plesalke. Zato plešejo tikoma drug za drugim v nepretrganih vrstah in tudi dekleta, ki so z njimi plesali, morajo stati ob strani v vrsti. Nato se posvetujejo in pogovore prvi trije fantje, ali bi menjali plesalko in si drugo izbrali. Kar ti trije sklenejo, to morajo tudi drugi storiti, tako da obdrži vsak svojo prvo plesalko ali pa si vzame drugo, kakor se pač glasi sklep. Če so častiti gospodje triumviri ali trije plesni mojstri sklenili zadnje, si vsakdo izbere od deklet tisto, ki mu je všeč. Nato se po prejšnjem redu spet začne ples. Ko je spet na vsakega in na vsako prišel prvi ples, se gredó prejšnji trije plesni voditelji znova posvetovat kakor poprej; in kar sklene plesni posvet, po tem se pri plesu ravnajo. To traja, dokler sonce ne zaide, znamenje, da morajo vsi nehati plesati.

Pri pogrebih se ravnajo tako, kakor je drugod po deželi v navadi.