VIII. JEZIK, NOŠA IN NAVADE

KRAŠEVCEV

A NOTRANJSKEM, to je v četrti petini dežele Kranjske, prebivajo Kraševci. Njihov jezik je precej trd; ponekod govoré tako nerazumljivo, da jih človek komaj razume, vendar pa s kranjskimi besedami. V izgovoru pa se jezik ponekod zelo razlikuje. Imajo velike vasi in večinoma zidane hiše; strehe na njih so pokrite s ploščatimi kamni. V malokateri hiši najdeš peč, ker imajo ognjišče.

Ponekod so ti ljudje silo hitri in spretni v streljanju s pračo, tako da kamen, ki ga z zanko zadegajo, redko zgreši. Če popotujejo, nosijo kot orožje v rokah dolge čekane.

Kar se tiče noše, hodijo v širokih hlamudravih hlačah iz debelega hodničnega sukná, ki spodaj niso zvezane. Zraven nosijo kratke kamižole, na glavi pa velike klobučevinaste kape ali pravzaprav majhne avbe, ženske pa bele peče ali rute, toda ne tako nabrane ali zložene ko drugod. (Slika)

Moški so prav grobi, divji in zoprni na pogled, čisto rjavi od sonca; ženske pa so ponekod lepo bele in kaj čedne; toda noša jih zelo kazi in zatemnjuje blesk njih naravne lepote. Je pa ponekod še druga ženska noša, zlasti na Bregu (sicer Brščica imenovanem) pod gospostvom Sacerbom, ki je mnogo čednejša od druge kraške. Tu namreč si ovijajo mlade kmetice glavo z dolgo platneno ruto tako spretno, da napravijo iz nje štiri konce, čeprav jih ima le dva, in sicer tako, da jo dvakrat preganejo ter jim na vsaki strani visi po en konec, na levi daljši ko na desni; spredaj nad čelom ga je le malo, zadaj pa, proti hrbtu, je četrti konec precej širok in dolg. Dalje nosijo čez život dolgo črno suknjo brez rokavov; spredaj visi na vsaki strani prsi dolg čop. Ta suknja se spredaj ne zapenja, temveč ostane odpeta in se le s tankim modrim in rdečim pasom priveže k telesu. Pod njo imajo drugo, še daljšo, iz belega suknà; iz tega so tudi rokavi. Ta suknja gre spodaj in tudi zgoraj pri vratu naokrog, potem do pasu, do koder je spredaj odprta, in nato od pasu navzdol, kjer pa ni odprta, temveč je nanjo prišit le trak iz kožuhovine; kožuhovinasti našiv je tudi spredaj na rokavih. Pod njo nosijo srajco, ki je še daljša; spodaj, spredaj pri rokavih in okoli vratu je moli toliko ven, da se dovolj vidi. Poleg tega nosijo rdeče nogavice in črne čevlje, ki so spredaj čisto okrogli in imajo belo zaplato. Moški pa se oblačijo kakor Kraševci in Čiči.

Sicer pa je skoraj čudno tole: čim bolj črni in surovi so v kakšnem kraju moški, tem bolj bele in lepé so tam ženske, kakor bi hotela narava primerjati oba spola s svetlobo in senco. Zlasti najdeš pri Črnem kalu in tam okrog oba spola tako neenake barve, da so moški v obraz tem grši in zoprnejši, čim milejše in prijetnejše so ženske, pa vendar delajo tako ženske kakor moški vedno na soncu.

Moški ne trpijo na glavi las, temveč si jih strižejo; tako tudi ne nosijo dolgih brad. O njihovem opravilu tu molčim, ker se je v sumarični topografiji o tem že dovolj govorilo.

Kakor pa nimajo na Krasu — to sem že prej povedal — povsod iste ženske noše, tako se tudi v drugih navadah povsod ne skladajo. Ob morju pri Devinu, Štivanu in tam blizu veljajo druge navade kakor pri Črnem kalu; druge spet pri Novem gradu; prav tako pri Pivčanih na Pivki. Zategadelj naj tu na kratko omenim le to in ono, najprej o ženitovanjih.

V večini krajev, zlasti na Pivki, je z ženitovanji takole: Dan pred poroko pošlje ženin k nevesti po balo, to je po pohištvo in nevestine premičnine. Odposlancu dá nevesta ali njeni ljudje faconetelj. Ko pride naslednjega dne ženin s starešino in drugimi ljudmi po nevesto, je skoraj prav tako kakor na Gorenjskem in Dolenjskem. Le v tem je nekaj razločka, da pošljejo iz hiše najprej grdo, pozneje pa lepšo žensko, v tretje pa sunejo ali spodé in tako rekoč poženejo pravo nevesto ven. Starešina ji vrže okoli vratu brisačo in jo tako povleče k sebi. — Ko gre nevesta domov, namreč v ženinovo bivališče, meče nad glavo majhne kolače (to je okroglo pecivo venčaste oblike), ki jih pobirajo dečki. Ko pride v ženinovo sobo in se usede, ji ženinova mati dá na kolena ali v naročje fantiča (kakor pri ženitovanjskih navadah Vipavcev), ki se mu dobrika in ga boža.

Ko hočeta v poročno posteljo spat, potegne on sabljo in ji prereže venec na glavi. Nato ležeta. Omembe je vredno in čudno pri tem, da se mora ženin uleči k nevesti v svojih debelih in velikih hlamudravih hlačah. Ali pa jih ponoči sleče, odnosno kako dolgo jih obdrži na sebi, mi ni prav znano; kdor je tako radoveden, da bi si želel natančnejšega poročila, temu bi po mojem mnenju utegnila nevesta kaj zanesljivejšega sporočiti, zakaj ona bo najbolje in najbolj gotovo vedela ...

Z ženitovanjsko gostijo in s pojedinami pa je takole: Prvi dan jedó zjutraj pri nevesti, zvečer pa pri ženinu, in sicer nič posebnega, le kašo. Drugi dan jedó pri ženinu. Tretji dan pogosti ženinov oče njegovo, nevestin oče pa njeno žlahto. V nedeljo prideta nevesta in ženin k nevestinemu, naslednjo nedeljo pa k ženinovemu očetu. S tem je ženitovanje pri kraju. — Drugi dan po poroki gresta poročenca v cerkev in dasta brati eno ali dve maši za pokojne starše ali stare starše in sorodnike.

V nekaterih krajih na Pivki, zlasti pri Knežaku in Trnovem, je pri ženitovanjskih običajih poleg zgornjega še nekaj posebnosti. Povsod sicer si lasti denar prvenstvo, skoraj pri vseh stvareh, le v ljubezenskih in poročnih zadevah dajejo včasih lepoti prednost pred bogastvom. Saj niso vsi enih misli s tistim filozofom, ki je odgovoril, ko so se čudili, da je vzel nelepo, grdo žensko, da zadošča le požirek vina, pa da dobi v njegovih očeh lepo podobo; mnogi marveč hočejo tudi oči zadovoljiti. In marsikatera, ki nosi lepe rože na licih, ima srečo, da ji lepota rabi za doto ali za mrežo, ki z njo bogatega ženina ujame ... Tu pa ne gledajo ne na lepoto ne na rod niti na čednost, temveč le na nevestino premoženje. Postava brez denarja velja tod toliko ko namalana krona in telo brez duše. Tista, ki nima denarja, tukaj v teh krajih obsedi in težko dobi moža. Ne marajo ljubice brez dote. Če pa zmore lepo doto in če lahko ženinu prinese več ko le kos mesa, namreč dobre denarce, pa naj si bo škilasta ali krivogleda, naj ima bistre ali krmežljave oči ali pa celo eno samo, naj hodi ravno ali naj šapa in švedra, naj si bo rumena ko vosek in grda ko smrt — vendar je v očeh mladega snubca najlepša, če le ima doto. Denar in premoženje je njen okras. Denar jo spremeni iz zamorke v angelčka, pri katerem človek upa, da bo v zakonu užival nebeško življenje. Za takšno, ki ima nabreklo mošnjo, se vsi pulijo; imela bo kar deset snubcev, čeprav jo utegne le eden dobiti.

Kadar pa pride zares do obljube ali zaroke, se opravi s takimile obredi: Ženin raztegne po tleh obleko ali odejo in se uleže nanjo, a nevesta zraven njega. Okoli stoječi sorodniki ju nato pokrijejo z robom obleke. Ko sta tako nekaj časa ležala na tleh, vstaneta. Ženin, ki ostane na obleki, prime nevesto z desno roko za levico in jo trikrat zasuče. Nato ji trikrat napije, a prav toliko kratov tudi ona njemu. Zatem si podasta desnici, ki ju polijejo z vinom. Naposled vržejo nevesti nekaj denarja v naročje. S tem je zaroka v redu končana. Razen omenjenega leganja se v drugem ravnajo po splošnih ženitovanjskih navadah.

Po poroki in svatbi spremijo novoporočenca v njuno stanovanje skozi tista vrata, skozi katera puščajo iz hleva živino. Ženinova mati ali kaka bližnja sorodnica čaka pri vratih z vrčem vina in trikrat napije nevesti, a ta ji odvrne s trikratno napitnico in spusti groš ali podoben novec v vino. Nato vrže mati obema poročencema ruto okoli vratu, jima želi srečo in zdravje ter ju potegne v kuhinjo. Tu potrosi nevesta (ali mlada) pri loncih ali piskrih nekaj denarja, se usede s hrbtom proti istejam, vzame v naročje fantka, počasi drobi pogačo ali gibanico ter daje koščke vnic čez rame tistim, ki stojé za njo. Le-ti prav hlastno segajo po njih, ker mislijo, da jim bo nato lan lepo uspeval.

Ženin in nevesta ne jesta pri mizi z žlico, ker se bojita, da bi pričakovani otrok dobil velike viseče ustne in usta do ušes. Ko prineso na mizo jed iz dobro zabeljenega pšena, zavpijejo svatje z velikim vriščem: »Nevesta v posteljo! Nevesta v posteljo!« Ko ona to zasliši, vstane, trikrat upogne sabljo, ki ji jo je nad mizo dal ženin, in gre nato v spalnico. Tu sezuje ženinu čevlje, on pa njej; med tem ga ona z roko narahlo tolče po rami. Nato se nevesta skloni in ženin ji s sabljo odreže venec.

Naslednje jutro použije nevesta brž nekaj hrane in se medtem nagiba nad posodo, ki iz nje jedó svinje, misleč, da se ji zaradi tega nobena hrana ne bo pristudila, če bi zanosila. Za jutrnjino ji podari ženin ali njegov brat vola, kravo ali ovco. Ona prime žival za roge in jo izroči komu od svojih sorodnikov, ki jo pelje trikrat v krogu in namesto neveste sprejme v last. Po vsem tem odvedejo nevesto k javnemu vaškemu vodnjaku, kjer napije navzočim s požirkom vode in vrže v posodo nekaj novcev.

Vsi ti obredi imajo svoj določeni pomen. Naklonjeni bralec pa bo, upam, potrpežljivo prebil brez teh skrivnosti ter nam ne bo zameril, če opustimo njih nepotrebno razlago ...

IX. JEZIK, ŠEGE IN NAVADE REČANOV

RI REKI, KLANI in Kastvu imajo Rečani ali Dalmatinci in Liburnijci, ki prebivajo tu v petem delu dežele, v svojih navadno velikih vaseh povečini zidane hiše. Imenujejo pa se ti ljudje v vsakem kraju drugače in nosijo tudi drugačna oblačila; prav tako v različnih krajih različno govore. Dalmatinski jezik je sicer najnavadnejši, toda v vsakem kraju malo spremenjen. Tisti, ki prebivajo ob morju pri Reškem zalivu, se imenujejo Primorci in nimajo iste noše kakor oni drugi. Hodijo v kratkih in širokih hlačah.

Kakšna je obleka pri Kastvu, Klani in tam okrog, je razvidno iz priloženega bakroreza.

Njihovo orožje je dobra strelna cev in palaš.

Lase nosijo prav dolge, nekateri pa le šop ali kito kakor Hrvati. Brado pustijo rasti le zgoraj, spodaj po obradku pa čisto nič.

O njihovi hrani in delu je poročala že kratka topografija in potemtakem pero tu nima vzroka, da bi se s tem zamujalo. Tisti, ki stanujejo ob morju, so dobri mornarji, saj jih k temu navaja njih prebivališče. Od nekdaj že jim gre hvala, da so zmeraj bili izkušeni pomorščaki in da so se vedno krepko držali, čeprav so nekoč svojo pomorsko izkustvo od časa do časa bolje uporabljali ter v časih starih Rimljanov morje kar preveč čistili. Zategadelj je bil cesar Avgust prisiljen, vzeti Liburnijcem ob Jadranskem morju njih ladje, ker niso pustili nobene druge, da bi mirno plula mimo. So tudi dobri ribiči in lové v morju vsakovrstne ribe. Ponekod so dobri strelci in lovci. Drugi izdelujejo iz lesa razne stvari, ki se izvažajo prek morja v tuje daljne dežele.

Če se hočejo priženiti v kako hišo, prosijo najprej nevestine starše za dovoljenje, da bi smeli priti k hčeri ter ji izraziti svoje nagnjenje. Ko dobi dovoljenje, gre snubec brezskrbno in brez strahu k njej, kadar hoče in kolikorkrat hoče, ter ji dvori, kakor se mu zljubi.

Na večer pred poroko se zbero sorodniki ali svatje, ki jih je povabil ženin, pri ženinu ter so prav veseli. Pri nevesti pa se prav tako razveseljujejo njeni ljudje. Nazadnje prineso na mizo pečenko. Nato nekateri izmed ženinovega sorodstva vstanejo in gredo, da bi zagodli nevesti s piščalkami (ki se pri njih imenujejo roženice), zakaj njih godba sestoji povečini iz le-teh.

Drugo jutro gre ženin v spremstvu drugov in drugih povabljenih sorodnikov prav tako s piskači v nevestino hišo. Vtem mu pridejo nasproti nevestini sorodniki z golimi sabljami, palaši in puškami, kakor bi prihajali s sovražnim namenom in bi mu hoteli dati okusiti svojo jezo. Pa imajo med seboj le vsakršne norčave pogovore kakor Gorenjci in Dolenjci. Ženina, ki želi nevesto, namreč zadržujejo nekaj časa z mnogoterimi šaljivimi prizori, burkami in norčijami. Nato pošljejo staro, grdo, čisto razcapano žensko, ki bi utegnila biti dobro zdravilno sredstvo in tako rekoč prava dovršena hladilna pijača za presilno vneto ljubezen, dà, popolno umrtvičenje gorečih željá in strasti, kot nevesto, ki so jo namenili njegovemu objemu. Toda on je ne želi sprejeti in noče pripoznati te grobne sence za svoj očesni vid ali te mrzle zime za svojo pomlad, temveč se zahvali za pošteno darilo in prosi za svojo pravo nevesto. Te mu pa ne izroče prej, preden ne obljubi, da bo bližnjim nevestinim sorodnikom kaj poklonil. Navadno jim podari palaš. Tedaj mu izroče nevesto.

Nevesto peljejo v cerkev dva druga, ena ali dve družici in bližnji sorodniki. Ena izmed družic trosi vso pot po ulicah, ki po njih gredo, vsakovrstne cvetlice, sadje, žito in podobno; to jim pomeni veliko rodovitnost in bogastvo.

Ko pridejo v cerkev, pristopijo, najbližji nevestini sorodniki in peljejo nevesto k oltarju k darovanju; tam poljubi križ, ki ga duhovnik drži v roki. Ko je zaročeni par zvezan, gre ženin s svojimi ljudmi v svojo hišo, nevesta s svojimi v svojo (če namreč oba prebivata v bližini) ter se na obeh straneh dobro imajo. Venomer pošiljajo eni drugim jedače za poskušnjo.

Sredi pojedine vstanejo ženinovi ljudje, da bi šli na dom po nevesto, ter jo veselo vriskaje odvedejo k ženinu. Medpotoma meče nevesta gledalcem tu in tam kruha, dokler ne pride do ženinove hiše. Tu zaluča precèj velik kolač, to je okrogel, vencu podoben hlebec, z vso silo preko ženinove strehe. In kadar tak kolač, ta kruh namreč, ne pade nazaj, temveč zleti na drugo stran, imajo to za dobro znamenje. Čim više in dalje prek strehe gre lučaj, čim boljše in učinkovitejše je (namišljeno) naznanilo, tem srečnejša bo metalka. Ne bomo se torej motili, da ne more lučaj, če je morda nevesta precej životna in debela, niti visoko iti niti ji sreče prerokovati. Vtem pa teče mnogo ljudi na drugo stran hiše v upanju, da dobe kolač, če nato kak fant hlebec čisto nepolomljen pobere, menijo, da je nevesta prav gotovo deviška, sramežljiva in dobra gospodinja.

Nato potegne ženinov najbližji sorodnik svoj palaš iz nožnic ter miga in žuga z njim nevesti. Ta pa mu ga spodobno in vljudno odrine. Po toliko ceremonijah vzame ženin nevesto k sebi. Tedaj sedejo za mizo in so dobre volje. Ko pride čas za ples, se umakne nevesta v kamro in dva druga z njo; eden ji je prinesel nove nogavice, drugi nove čevlje. Ona sede na posteljo, eden ji obuje nogavice, drugi čevlje. Ko je opravljena z novim obuvalom, se vrnejo v izbo, kjer dá nevesta vsakemu izmed svatov robec, a vsakdo ji zanj daruje toliko denarja, kolikor ga je volja. Nato gre nevesta plesat.

Drugi dan vzame prvi drug veliko posodo za vodo, drugi preslico s predivom in vretenom, pa peljeta nevesto k vodi. Tja pridejo tudi njeni sorodniki. Drug napolni posodo do vrha z vodo, a sorodniki vržejo nekaj denarja vanjo. Tedaj jih drug vse skupaj poškropi in vsi se razbežé, on pa pobere denar iz vode in ga izroči nevesti, ki je ostala pri njem. Medtem drugi drug dela, kakor bi pridno predel, drži pa preslico tako mirno, da ne dobi nevesta od njegovega dela nobene nitke. Ko so ji s tem dali opomin k pridnosti in gospodinjstvu, gredo spet domov. Vrnejo pa se v ženinovo hišo, kamor gredo tudi njeni bratje in sorodniki, ki prej, namreč prejšnji dan, niso smeli tja.

Njena dota sestoji navadno iz skrinje, ki je napolnjena po premoženju staršev. V teh krajih tudi deduje po materi samo hči.

Pri Reki in tam okrog je navada, da napravijo ženinu, če je vdovec, ali nevesti, če je vdova, mačjo godbo, kakor se godi pri Vipavcih, vendar ne ponoči, kakor tam delajo, temveč podnevi. To kratkočasje velja pri takih svatbah za vse stanove, zakaj, naj si bo ženin ali nevesta katerega koli stanu, jima ljudje njih stanu napravijo tako sramotilno godbo. Če je ženin »marinar« ali primorec, mu z njo postrežejo primorci; če je graščak, mu izkažejo čast (ali sramotilno kratkočasje) graščaki; če je gospod, se pošalijo z njim gospodje. Tako se to godi ne le na deželi, temveč tudi v mestu. Tudi ne nehajo in mu vsak dan napravijo podoknico, reči hočem, tako poulično godbo, dokler se z njimi ne poravna; to se navadno opravi s šestimi kronami.

Ko so pri Kastvu, Veprincu, Moščenicah in tam okrog otroka krstili, prinese botra čez osem dni kruha, vina, sira, masla ali masti, mesa in podobnih jedil. Tedaj se botri imenitno razveseljujejo ob dobri kapljici in se ne ločijo prej, dokler se niso vsi dodobra najedli in napili. Nekako štirideset dni kasneje se dá porodnica v nedeljo ali praznik povesti v cerkev in blagosloviti od istega duhovnika, ki je krstil otroka, ter mu pri ti priložnosti daruje kolač, ki je približno tri ali štiri solde vreden. Nekateri pa, ki želijo svojemu otroku veliko botrov, povabijo tedaj mnogo bogatašev. Vsakdo izmed povabljenih odreže otroku nekaj las in mu nato daruje, kolikor hoče. Vsakogar izmed le-teh imajo prav tako za botra, kakor da bi bil navzočen pri krstu. Ta navada je bila poprej tudi v Istri, zdaj pa se je tam izgubila.

Noseče ženske delajo ne le tu, temveč tudi po vsej deželi do zadnje ure, ko pridejo porodni popadki in morajo roditi. Zakaj narava jih ni ne pomehkužila ne raznežila, temveč obdarovala s čvrstimi telesnimi močmi in z vztrajnostjo; zato marsikatera v gozdu rodi in sama otroka domov prinese.

Starši vzgajajo po navadi otroke za tak poklic in delo, ki ga sami opravljajo. Mornarji in ribiči navajajo svoje k mornarstvu, ladjedelstvu ali ribištvu; drvarji dado svojim otrokom sekiro v roko; strugar ali mizar privaja sina na stružnico ali skobelj; strelec in lovec mu priporoča puško.

Ob proščenjih tudi tu plešejo. Začne se koj po kosilu. Pri tem se razlega samo godba na piščali. Prvi ples pripada glavarju v Kastvu. Ta ga dá, komur hoče. Drugi in tretji pripadata sodnikom. Ostale plese pa prodajo godci, namreč piskači. Ti pridejo še pred plesom h glavarju ter mu zagodejo; zagodejo tudi obema sodnikoma in naposled tistemu, ki mu je glavar dal ples. Le-tega odvedejo njegovi sorodniki ob veselem sviranju kakor v triumfu na plesišče. Tako torej se godi pri Kastvu, Voloski, Veprincu, Moščenicah in tam v soseščini.

Če se teh ljudi bolezen loti, imajo za zdravilo to, da nobenega zdravila ne rabijo. In res nič ne ukrenejo, temveč cenijo kot najboljše zdravilno sredstvo, da puste bolniku, naj streže svojemu teku in poželenju. Zato mu dajo, česar si želi; in če v vročični bolezni žganja terja, mu ga ne odrečejo. Ali pa ne mora zaradi tega v grob marsikdo, ki bi mu drugače z neznatnim zdravilom pač lahko še podaljšali življenje, naj vsak razumni sam presodi. Te domišljavosti pa jim ni mogoče izbiti; vztrajajo pri trmasti domnevi, da bolniku ne more škodovati, česar si želi, in da mu je zato treba dati jesti in piti, kar zahteva.

Če pa premine in umre, tedaj ženske za mrličem nekako pojoč močno žalujejo, preidejo vse njegovo življenje, pripovedujejo in slavé njegova opravila, njegova poštena dejanja, kar je doživel in govoril. Po pokopu gredo vsi sorodniki skupaj z duhovnim v pokojnikovo hišo, kjer so zanje pripravili veliko pojedino. Tu krepko jedo in pijo, a ker jim nočejo več teči solze iz oči, se zdaj tembolj namakajo s trtnimi solzicami ter, tako pošteno drug drugemu napijajo, da se do vrha natrcajo. Potemtakem se ni bati, da bi zboleli od prevelike žalosti.

Umre pa kdo pri Reki ali v okolici, sicer prav tako okoli njega z jokajočim petjem javkajo, kakor se godi v drugih reških krajih in pri Hrvatih in kakor je bilo zgoraj omenjeno; vendar morajo tu, pri Reki, opraviti tako tožno petje ali pojoče jokanje za pokojnim štiri ženske iz najbližjega sorodstva, in sicer prav glasno. Pri tem pritegnejo kakor zgoraj omenjene ženske njegova dejanja in hvalna dela ter tako tarnajoč vse njegovo življenje prelajnajo. To delata po dve hkrati in zatem dve drugi, ki ju spet dve drugi in le-ti spet dve drugi zamenjata. In to gre vso pot kar naprej, dokler ne pridejo z mrličem v cerkev. V cerkvi pevke žalovalke le nekaj časa pojo, tako da mora tujec, ki tega še ni videl, z začudenjem poslušati in marsikdo smeh zatajiti. Pojó namreč prav glasno in žalostno ter vlečejo besede poldrugi vatel dolgo, saj ni ne prava pesem ne merjena kitica, niso ne verzi ne rime, kar tako žalobno pojoč grulijo, temveč postavljajo in pojo besede, kakor jim pridejo.

Po pogrebu se v pokojnikovi hiši ne sme osem dni zakuriti ogenj, ne sme se ne peči ne kuhati, a zaradi tega ni treba ne stradati ne postiti se, še manj od lakote umreti, zakaj najbližji sorodniki pridejo vsak dan, tako zjutraj ko zvečer, k vdovcu ali vdovi z najboljšimi slastnimi jedili, slaščicami in oblizki, pa se prav dobro imajo in živijo prav veselo. To traja celih osem dni; po pokopu mrliča pokopljejo tako tudi žalost za mrličem, čeprav ne v zemljo, temveč v sklede, vrče, čaše in v grob trebuha, da se z jedačo in pijačo lepo okroglo izboči. Zato pravijo, da v teh krajih za človeka vse življenje ni nikoli bolje kakor takrat, ko je ali svat ali vdovec, zakaj v takih dneh imajo njegova usta najboljše in najlepše življenje. Prav isto velja tudi za ženske.

X. JEZIK, ŠEGE IN NAVADE ISTRANOV

A SO ISTRANI naseljeni v petem delu dežele Kranjske, smo že prej na svojem mestu omenili. Tu smo se namenili, spregovoriti o njih šegah in navadah.

Tile Istrani govore dva jezika, prvič istrski, ki se sklada z dalmatinskim, in drugič tudi italijanski, toda slabo.

Svoji glavi ne privoščijo nič kodrov, temveč si strižejo lase in puščajo le spredaj na obeh straneh nad ušesi šop. Tudi ni nikakega vzroka domnevati, da izhajajo od Langobardov, saj njih kratke brade očitno proti temu pričajo.

Nekateri si natikajo klobuke, nekateri zgolj majhne čepice ali kape iz klobučevine. Spredaj na hlačah nosijo moški nekakšno veliko mošnjo. Ženske ne nosijo nikake peče ali tančice na glavi, marveč si jo ovijajo z dolgo, toda prav čedno zloženo platneno ruto.

Namesto čevljev nosijo tako ženske kakor moški povečini opanke (to je obuvalo, ki ima le podplat in se z jermenom ali vrvco pritrdi na nogo; takšno nosijo tudi Hrvati), kakor kaže zgled ali vzorec na priloženem bakrorezu.

Stanujejo v velikih vaseh in povečini v kamnitnih hišah, a prebijejo v njih brez peči in samo z ognjišči.

Njih vsakdanje ročno orožje, takšno namreč, ki ga vsak dan rabijo in z njim okrog hodijo, je bradvica, navadno balta imenovana. Drugače, če grozi sovražnik, se oborožujejo s puškami ali strelnimi cevmi in sabljami ali palaši.

Kdor želi izvedeti, kakšno je njih opravilo, naj blagovoli pogledati v sumarično topografijo (namreč v drugo knjigo tega dela), zakaj bralcu ne bi rad ničesar pogreval ali po nepotrebnem ponavljal. Upam pa, da ga utegnem prijetno zabavati, če mu prav vljudno dam brati ženitovanjske navade tega ljudstva. Te pa so takšne:

Če se je kdo z zaljubljenim očesom ozrl na pošteno dekle, naprosi dva svojih sorodnikov ali prijateljev, da gresta k staršem ali sorodnikom dekleta, ki ji je njegovo srce naklonjeno, in da jo pri njih zasnubita. To poteka prav slovesno in slavnostno ter se stvar tako lično izpelje, kakor je le mogoče pričakovati od vaškega cicerona in dobrega ceremoniarja. Ko sta namreč oba snubca vnaprej naznanila svoj prihod ter poizvedela za primerni čas, se pojavita pred vrati, ker ne smeta vstopiti. Dekletov oče in mati pa stojita na pragu, da bi slišala njuno prošnjo. Njun nagovor pa se glasi približno takole:

»Prišla sva semkaj poročat, da sva slišala, kako dobro, imenitno, pametno in varčno hčer imate, in da je dobri glas o njenih vrlinah prišel do ušes našemu sorodniku N. N. To ga je brez dvoma ne brez božje volje nagnilo k pošteni ljubezni do nje, tako da si jo želi za zakonsko ženo. Je priden in pameten človek dobrih staršev, potrpežljiv in pohleven. Pri njem se bo bolje in mirneje počutila kakor pri kom drugem; jedače in pijače ji ne bo manjkalo.«

Ko sta izgovorila, jima oče, stoječ kar se dá tehtno in važno med vrati, takole odvrne: »Sicer sta prav imenitno in pametno povedala in to ne utegne biti nič napačna stvar, vendar vama za zdaj še ne bi mogel nič odgovoriti, temveč bosta morala potrpeti osem dni. Medtem bom vprašal dekleta, ali je zadovoljna in če jo stvar veseli.«

Zahvalita se in odideta. Ko mine osemdnevni rok za premislek, se oba spet pokažeta tako kakor prej pred hišnimi vrati, a oče ostane kakor prej na pragu. Vprašata ga, ali je premislil, in prosita, naj se izjavi, ali hoče dati hčer, da ne bi (tak kompliment se po navadi rabi) zaman trgala čevljev.

Nato pravi oče: »Stvari še nisem dovolj premislil; v štirinajstih dneh pa vama bom natanko odgovoril.« Spet se zahvalita in gresta svojo pot.

Če tedaj oče ne namerja dati hčere snubcu, mora v štirinajstih dneh poslati tema dvema snubačema moža ter jima sporočiti, da svojega otroka ne more dati; v tem primeru moža ne prideta več. Če pa ne odbije prošnje in nikogar k njima ne pošlje, potem se po določenem štirinajstdnevnem roku vrneta. Tedaj jih takoj spusti v hišo in tu jedo, pijejo in se dogovore, kdaj bodo imeli zaroko in kdaj si bodo segli v roke, koliko oseb je treba privesti s seboj in podobno.

Pri zaroki si ženin in nevesta sežeta v roke. On ji dá tudi prstan, vendar ga od nje ne dobi. Nato jo poljubi in se z njo dogovori glede dneva, ko se bosta poročila, in koliko bo prispeval; navadno dá dva mernika ali pol vagana (zakaj štirje merniki dado približno en vagan), prav tako koštruna in sodček vina, kakršno je pač njegovo premoženje.

Ko napoči poročni dan, se odpravi ženin s starešino in nastačilom ali starešinovim pomočnikom, ki mu pomaga napivati svatom. Zakaj tak pomočnik, ki pomaga pri pogostitvi svatov, se po istrsko imenuje nastačilo. Spremita ga še dva druga in drugi povabljenci, vendar nobena ženska. Po navadi vsi skupaj jahajo. Čisto spredaj gre nekdo z volovskim rogom, kakršnega uporabljajo v tej deželi namesto lovskega roga; trobi in si pri tem domišlja, ko da s trobento naznanja (prihod velikega gospoda. Za njim gre nekdo z veliko zastavo, ki je na njej zajeten kolač, zgoraj na vrhu pa zapičeno jabolko. Vsi gredo v hrvaški obleki. Zadaj na kapah (ali čepicah) jim tiči pavovo pero. Ženin nese za nevesto par čevljev in par nogavic, dalje rdečo jopo ali kazak brez rokavov. Na tej jopi (ki ji pravijo ječerma) visi velik, dolg čop iz svile in pisanih trakov.

Ko prijahajo pred hišo, ki je v njej nevesta, vošči ženin tistemu, ki stoji na vratih, dobro jutro. Oni se zahvali in pristavi: »Kam pa kam, prijatelj moj? Ali ste zgrešili pot?« Nato odgovori starešina: »Ne, nismo zgrešili poti. Lovili smo in izpustili skobca za jerebico, ki nam je ušla prav v to hišo. Lepo lepo prosimo, da bi jo izročili, saj dobro veste, da je divjačina tistega, ki jo izsledi in začne loviti, čeprav jo nato kdo drug ulovi.«

Oni v hiši odgovori: »To je res (je že prav), pa mi nismo nič videli. Zgrešili ste pot in zašli — tu ni nič.«

Starešina odvrne: »Vi imate našo lov tu, morate nam jo izročiti.«

Oni dé: »Pa razjahajte! Vse vam bom pokazal, kar imamo v hiši. Če pa ničesar ne najdete, ste gotovo zgrešili pot.«

Vsi razjahajo in starešina stopi k hišnim vratom, a ta so zaprta. Tisti, ki je prej stal v vratih, jih spet odpre ter predstavi starešini razcapano, staro in grdo žensko, ki ima glavo zagrnjeno s staro preprogo, da ji ni mogoče videti obraza; na glavi ima sito. Če jo starešina ima za nevesto — večkrat pač meni, da je res nevesta, ker ji ne more videti obraza — jo obdrži, dokler ne snamejo sita s preprogo ter spozna, da ni nevesta. Tako tisti, ki stoji v hiši, starešino dolgo vleče, mu še naprej nagaja, rekoč, da je svojo zasledovano ptico že dobil, in uganja še več takih norčij.

Če pa je res nevesta in jo starešina vrne, meneč, da ni, potem mu prav tako ni treba skrbeti za nagajanje, zakaj spet brije z njim norce njegov nasprotnik v hiši, in to precèj dolgo. Zgrbančenih, grdih in zanikrno napravljenih babiščet z zakritim obrazom pošljejo še več iz hiše, da bi bilo čim več smeha. Tako ne potrebujejo ti veseli kmetje ne angleških ne italijanskih komedijantov, da bi na svojih veselih poročnih dnevih prirejali veseloigre ali maškarade, temveč znajo to napraviti s tremi osebami ter so zadovoljni s tako iznajdbo, ki izvira iz starostne nerodnosti, a je vendar za kmečke možgane še dosti dobra. Zdi se namreč, da prikazujejo zoprno, staro in grdo žensko namesto zaželene mlade neveste zato, da bi tako rekoč vnaprej ugledana temna senca ženske starosti napravila ženina jutranjo zarjo, ki se nazadnje vendarle prisveti ob pogledu na nevesto, tem prijetnejšo in ljubšo.

Ko naposled izročé pravo nevesto, jo devera ali druga peljeta najprej za hišo in tu ji eden obuje nogavice, drugi čevlje. Oblečeta ji tudi jopo (ječermo) in deneta na glavo, belo pečo, ki sega spodaj do ust, vrhu nje pa venec, ki je tako velik kakor glava. Venec je narejen iz svile, cvetlic in vsakovrstnega barvastega papirja. Takšnega nosi tudi ženin na klobuku. Nato razdeli nevesta vsem šopke, ki so prav tako narejeni iz cvetlic, svile in barvastega papirja.

Tedaj sedejo vsi na konje in jahajo v temle vrstnem redu: spredaj trobilec na rog, ki pogumno in hrabro trobi; potem tisti, ki nosi zastavo in venomer z njo maha; nato starešina in nastačilo in med njima ženin. Zatem pride nevesta, ki jaha kakor moški (to je sedi razkoračena na konju), in sicer med dvema deveroma ali drugovoma; nato drugi svatje, vsi oboroženi s sabljami ali palaši. Neredko pa se tudi zgodi, da gredo vsi peš in da nihče ne jaha, niti nevesta ne; to je prav čedno videti. Tako spremijo zaročenca v cerkev k poroki.

V cerkvi gredo k darovanju, kakor delajo Rečani ali Liburnijci pri Kastvu in tam okrog in kakor je zgoraj bilo povedano.

Ko sta poročena, skoči nevesta ženinu v lase; isto store tudi druge ženske, ki so v sorodstvu z njo. Vse si prizadevajo, da bi mu izpulile lase iz glave. Brani ga pa starešina, kolikor more, mu zakriva glavo s suknjo in teče z njim iz cerkve. Ženske za njim, mu pulijo, pukajo in rujejo kar naprej lase, kolikor le morejo priti do njega in ga doseči, dokler ne pridejo iz cerkve; tedaj je prost in nobena mu več ne sme seči v lase.

Prišedši iz cerkve, vrže nevesta kolač, ki je nekako tri ali štiri solde vreden, izpred cerkvenih vrat med ljudi; nato zdrobi še nekaj kolačev ter prav tako meče koščke tu in tam med množico.

Če je farna cerkev, v kateri sta bila poročena, v mestu ali trgu, zapre vratar vrata in ženin mu mora dati dva groša, da odpre in jih spusti ven. Tedaj jahajo v istem redu kakor poprej spet k nevestini hiši.

Tu sedejo svatje za dolgo mizo. Starešina sedi zgoraj, na njegovi desni oba devera ali druga, med njima nevesta. Na levi od starešine ima sedež nastačilo, poleg njega ženin, nato njegovi ljudje; na tej strani pa ne sedi nobena ženska, niti nevesta ne. Spodaj pa, na drugi, nasprotni strani, sedijo nevestini ljudje, tako moški kakor ženske, in imajo svojega posebnega starešino.

Tako se pridno lotijo skled in čaš, pijo in krepko jedo. Pri tem mora drug drugemu pošteno napijati. Ženin in nevesta kakor tudi oba devera sicer pijo, kolikor se jim ljubi, devera pa morata pomagati starešini pri pitju, ker se močno nalivajo. Zgoraj sedeči starešina trikrat napije spodaj sedečemu. Ko pa zgornjemu četrtič podajo posodo z vinom, jo sicer sprejme in napije spodnjemu, spije pa samo malo in izroči ostanek spodnjemu ali domačemu starešini (tistemu, ki je v nevestini hiši) s temle poklonom: »Pravico napiti sem že dovolj dolgo imel, zdaj jo prepuščam domačemu ali hišnemu starešini.« Ko so minile pravkar omenjene tri napitnice, ki jih imenujejo »častne napitnice«, izreče spodnji starešina vsakršne zdravice, namigne čez čas onemu drugemu in pravi: »Rad bi s teboj govoril, toda tvoji gostje niso tihi.«

Prècej reče drugi starešina čisto glasno: »No, tiho naši!« Takoj ukaže tudi spodnji svojim, naj molče. Nato vsi utihnejo. Ko hoče tedaj spodnji starešina sneti klobuk (zakaj za mizo sedijo v klobukih), mu reče zgornji: »Pokrij tvojo pošteno glavo, poštena usta govore!« Nato ima spodnji starešina dolg govor, napravi marsikateri poklon ter pri tem tudi nazdravi onemu zdaj s to, zdaj z ono zdravico, vredno marsikaterih velikih mogočnežev in gospodov, tako duhovnih kakor posvetnih.

Ko so dobili dovolj jedače in pijače, prosi nevestin starešina njene starše, da bi nevesto blagoslovili. V sobi razgrnejo po podu preprogo in nanjo poklekneta ženin in nevesta, obrnjena drug proti drugemu, da si gledata v obraz. Na eni strani stoji starešina, na drugi nevestin oče in mati. Ženinov oče pa — a to je nesmiselno — se nikoli ne pokaže na svatbi. Nevestin oče začne blagoslov in govori: »Sin moj in ti, hči moja! Blagoslavljam vaju in vama prerokujem, da bosta videla otrokov otroke do četrtega kolena.« Okoli stoječi pritrjujejo in kličejo: »Našemu bratcu, naši nevesti — da bi njim žito vsako rodilo, angeli stahu, amen sazvahu, amen, amen!« Takoj nato začne oče spet blagoslavljati in pravi: »Dobila bosta toliko žita, da bo zmanjkalo prostora, kamor bi ga spravila.« Vsi navzočni odgovore kakor prej. Potem nadaljuje, jima blagoslavlja vino, govedo, čebele, a vsakdo okoli stoječih vpije zgornji obrazec.

Potem prime starešina kolač (ali okroglo pogačo) ter ga vrže ženinu v glavo, da se razleti na drobne kosce in govori pri tem tele besede: »Vsi dobri časi, ovi najbolji!« Vsi navzočni vpijejo »Amen, amen! in vsakdo udari drugega, namreč tistega, ki mu najbliže stoji, s kolačem po glavi, kakor bi mu hotel vanjo vtepsti krušni blagoslov.

Po tej čudni blagoslovitvi peljejo nevesto v ženinovo hišo, vendar ne gre nobeden izmed njenih sorodnikov z njo, temveč samo ženinovi ljudje. Ko so prišli do hiše, reče starešina pred hišnimi vrati ženinovi materi ali, če ta več ne živi ali je kako drugače zadržana, k drugi, ki jo nadomešča: »Privedli smo dobro, pridno in pošteno dekle; če jo hočete, vam bo v hiši vsa dela pridno opravljala.« Tedaj pride ženinova mati iz hiše z grdo cunjo (cunjo za brisanje, sem hotel reči), kakršna se navadno rabi v kuhinji za brisanje posode, ter jo dá nevesti. Ta jo prime na enem koncu, mati pa obdrži drugi konec v roki ter jo tako potegne v hišo.

Tu se nevesta usede v sobi na okoren stol, na katerem je hrapav kožuh s kosmato stranjo navzven. Nato ji dado fantička (kolenčiča) v naročje. Ona pa dela, kakor bi temu otroku hotela dati prsi in ga podojiti. Kmalu zatem pristopi ženska in ji porine v usta majhno, z medom namazano pogačo, ki ji pravijo jebača. Nevesta malo pojé, dá nato nekaj ženinu, naposled pa tudi drugim zraven stoječim.

Kmalu zatem gredo k večerji in hišni starešina napije pravemu starešini, želi mu namreč dobrodošlico. Potem se prikaže kuharica z loncem, polnim vina, ki gre vanj približno mera, ter iz njega napije pravemu starešini na nevestino in ženinovo zdravje. Na to zdravje mora vsakdo izpiti poln lonec.

Po večerji zapró nevesto in ženina v izbo, kjer morata drug drugemu sleči čevlje in nogavice. Nato gresta spat. Uro kasneje jima prineso pečeno kuro v posteljo in oba jesta.

Zjutraj dado nevesti ali novi zakonski ženi metlo v roke, da bi pometla hišo. Ko pometa, meče ženinova mati prednjo vsakršne smeti ali prah in nesnago, ki jo je že pometla, ter jo trosi tu in tam, da bi nevesta imela čim več dela s pometanjem. Drugovi pa pridejo in branijo materi ter jo naposled ujamejo, da bi nevesta nemoteno mogla pomesti izbe.

Nato skliče starešina vse navzočne. Nevesti nalože brento na rame, vzamejo kruha, sira in vina ter se napotijo k najbližji vodi. Tu nagovori starešina vodo z naslednjimi besedami: »Dober dan, voda Jordana, koja si krstila Boga no svetega Ivana, jaz sem tebi pripeljal le-to nevestico, da bodeš nji uslužila no njo čisto ohranila.« Pri tem odreže nekaj koščkov kruha in sira, jih vrže v vodo in vlije tudi nekaj vina vanjo. Tako dá vodi jesti in piti, ostanek pojé in popije sam in tisti, ki stoje okrog njega. Ti vlivajo potem vodo v nevestin lonec, toda deveri ali drugovi jim branijo in jo izlivajo. Končno gredo vsi skupaj spet domov.

To je, se zdi, posnemanje kakega staropoganskega vodnega žrtvovanja. Menda ne bi škodovalo, ko bi ta ali oni oblastveni uradnik prvemu iznajditelju te praznoverne norčije izkazal čast ter morda nagovoril čvrsto palico (ad imitationem starešine) nekako takole: »Dober dan, o palica! Privedel sem te semkaj, da bi temu praznovernemu tepcu iztepla prah tako bedastih umišljav ter mu ohranila suknjo lepo čisto.« Tak pozdrav palici bi se pač še danes kar prilegel pri takih vodnih ceremonijah, vendar se je bati, da si trmoglavci ne bi dali iztepsti stare navade. Navada je kmetom zakonodajalec.

Ko so prišli domov, se začne ples. Plešejo pa samo ženin, nevesta in fantje. Po dva in dva primeta konec robca ter ga med plesom držita z rokami. Tako poskakujejo po zvoku dvojne piščalke, imenovane vidalice. Medtem ko mladina pleše, pa starešina, nastačilo, zastavonoša in trobilec na rog sedijo in častitljivo opazujejo rajanje kakor nekakšni plesni sodniki.

Drugi starci pa tožijo drug drugemu zdaj to, zdaj ono, kar so počeli, in pripovedujejo vsakršne grde kvante, ki si jih kdo le more izmisliti; za to se jim včasih naloži tudi grda pokora. S takimi zanikrnimi grdobijami in zbadljivimi govoricami, ki z njih naštevanjem nočem niti onesnažiti papirja in bralčevih oči niti tratiti dragocenega časa, temveč samo rečem, da so docela nesmiselne in sramotne, imajo ti grdi koštruni največje veselje, zabavo in smeh. Saj take nemarne norčije nikomur ne pristoje slabše ko starim ljudem, ki naj bi si prizadevali za resnobo in častitost ali za nedolžno šalo, in niso za drugo, ko da izzivajo surov in nesramen smeh. Tako uganjajo tri ali štiri dni, včasih celo dalj.

Ko se jih je ženin že naveličal ter si jih iz hiše želi, dá vsakemu kolač, se zahvali za čast, da so bili njegovi gostje, ter prosi, naj bodo za tokrat tako zadovoljni. Če jih ne bi tako odslovil ter jim dal razumeti, da jih ima zadosti, ne bi nihče sam od sebe odšel.

Če pa se poroči vdovec ali vdova, pridejo stari, mladi in celo otroci ponoči pred hišo ter mu zagodejo z vsakovrstnimi ropotuljami. Ne prenehajo nobeno noč, dokler ne plača zanje dobrega požirka, kakor je v navadi tudi v drugih delih dežele. Če pa kdo predolgo odlaša, da bi se z njimi pobotal, mu utegnejo za gotovo vzeti, kar hočejo, v vrednosti treh kron, zakaj znano je že, da ga do te vsote zarubijo.

Pri njihovih proščenjih nastanejo navadno veliki pretepi, zato je določenih vedno dvanajst ali petnajst dobro oroženih soldatov, da jih krotijo ali ločijo.

Pri tem tudi plešejo. Prvi ples pripada županu; ta ga proda za tri libre (ki dado 40 krajcarjev). Godba, ki je pri tem v rabi, je roženica ali piščal in prav tako vidalice, to je dvojna piščal.

Za veliko noč narede Istrani in tudi prebivalci drugih petih delov te dežele (kakor bo povedano v knjigi o verstvu) velike pogače iz mernika žita. Taka pogača sicer ni visoka, pač pa je prav široka in nekvašena; tudi se ne peče v peči, temveč se položi na žareče oglje in se sname, ko je docela pečena. Kar je morda ožgano, se odstrga z nožem. Speko tudi presnec kakor na Gorenjskem in Dolenjskem ter janjčka, ki ga tudi najsiromašnejši mora nesti k blagoslovu. Nekateri napolnijo hlače s prosom ter gredo tako v cerkev, ker upajo, da bodo s tem dobili preko leta veliko prosa. Ko sta kruh in meso blagoslovljena, tekó vsi domov tako urno in hitro, kolikor morejo. Tak tek je po celi deželi v navadi.

Pri pogrebih je treba posebej opomniti, da vzame, ko se pogrebci vrnejo od pogreba in stopijo v izbo, stara ženska gorečo glavnjo ter jo počasi poliva z vodo. Tisti, ki so bili pri pogrebu, drže pod njo roke ter se umijejo z vodo, ki jim z glavnje curlja čisto topla nanje. Nato sedejo za mizo ter krepko sežejo po skledi in čaši.

Podeželsko in kmečko ljudstvo v Istri prav trdno veruje, da so čarovniki in čarodeji, ki otrokom kri pijejo. Takemu krvosesu pravijo strigon ali tudi vedavec. Kadar tak strigon crkne, mislijo, da hodi okrog polnoči po vasi, da trka in kljuka po hišah, a v hiši, kjer je potrkal, da bo v tistih dneh kdo umrl. In če tedaj kdo iz hiše umre, pravijo kmetje, da ga je strigon požrl.

Še hujše je, ker verujejo ti lahkoverni kmetje, da se blodeči strigoni ponoči plazijo k njihovim ženam in z njimi spe, a da pri tem niti besedice ne črhnejo. Skrbi me pa, da pač često tudi pri vdovah, posebno če so še mlade in lepe, prav mesnati duhovi prav resnično in budno spijo. Tako za trdno menijo, da jim ta strah ne bo dal miru, dokler mu ne zabijejo v telo kola iz trnovega lesa. Zategadelj se tudi napotijo najpogumnejši, da bi tako storili, in sicer vedno po polnoči, ker mislijo, da ga pred polnočjo ni v grobu, temveč da tedaj okoli hodi. Odpro grob ter mu sunejo kol, ki ima debelino pesti ali drobne roke, skozi trebuh ter ga grozotno iznakazijo. Tedaj priteče kri, truplo se zvija in krivi, kakor bi bilo živo in čutilo bolečine. Nato spet zasujejo grob z zemljo ter gredo svojo pot.

Ta postopek, da odpirajo grob in predirajo mrtvo telo s kolom, je med Istrani na deželi, namreč med kmeti, zelo navaden. Čeprav oblast, če pride na dan, s hudimi kaznimi nastopa, ker je proti veri, se kljub temu prav često primeri ...

XI. PREHRANA IN OPRAVILO, ŽIVLJENJE

IN ŠTUDIJE PLEMIČEV

IN MEŠČANOV NA KRANJSKEM

AR SMO V PREJŠNJIH poglavjih povedali o nraveh, šegah in navadah Kranjcev, velja vse le za kmečke ljudi in preprosto ljudstvo, in sicer večinoma za kmete (razen nekaj navad, ki so splošne), ki se od zdavnaj edini držé tega načina in potemtakem ne znajo pojasniti, če jih pobaraš po vzroku teh šeg. Vendar se jih tako trdno in strogo držé, da se teže od njih ločijo kakor goba od debla; tudi nikakor ne pusté, da bi jim jih kdo prepovedal ali jih od njih odvrnil.

Nravi in navade plemičev in meščanov pa so čisto drugačne in tako olikane kakor pri drugih omikanih narodih. Zategadelj se nam zdi odveč, da bi o njih posebej pripovedovali, razen o njihovem načinu življenja, to je o njih delu in opravilu.

Plemstvo se vzdržuje s posestvi ali, če jih nima, z mečem v službi najvišjega poveljnika. Vendar je navada, da krasé tako tisti, ki so gosposkega stanu, kakor plemiči svojo mladost s svobodnimi umetnostmi in služijo Paladi; z leti se usposobijo v viteških vajah, nato pa potujejo v tuje dežele, zlasti v Italijo in Francijo, zato da bi se nekoč povzpeli bodisi do uglednega vojaškega čina (do imenitne vojaške stopnje, menim), bodisi do svetlih uradniških dostojanstev in bleščečih častnih služb in da bi tako i s konico peresa i s konico meča mogli doseči poseben ugled. In bližina Italije jim nudi lepo priložnost in udobnost za popotovanje. Ko pa so prvo in prosto mladost na ta način naložili in porabili, skušajo priti do časti ali na velikih dvorih ali na bojnem polju in opravljati primerno službo ali pri deželni vladi ali v vojski. Za to je mnogo zgledov v zgodovinskih knjigah ali pa pri živečih in v naravi. Saj jih hudobni sosed in dedni sovražnik, ki imajo z njim često opravka, vedno opominja, naj bodo hrabri, in spodbuja, naj se v vojaščini urijo; pa so mu tudi, kakor nam bo povedala knjiga letopisov, prizadejali marsikak odločilen poraz.

Drugi pa, ki so bolj k zasebnemu življenju nagnjeni, se razveseljujejo z viteškim lovom in uživajo lepe dohodke svojih dednih posestev ali pa stopijo, če so pobožnega in miroljubnega značaja, v kak odličen, zlasti v bernardinski in benediktinski red.

Meščani trgujejo in kupčujejo, nižji med njimi se pečajo tudi z vsakovrstnimi obrtmi. Mnogi pa dajo svoje otroke študirat, kakor delajo na pravkar omenjeni način plemiči, ki prav dobro vedó, da se plemstvo prav tako častno postavi pod merkurskim klobukom s perutnicami kakor pod kovinsko vojaško čelado in da si zna pridobiti nič manj svetlobe od apoliničnih žarkov ko od marcialičnih topovskih bliskov. Tako so v deželi v ta namen ustanovljeni prav imenitni seminarji in šole; zlasti si hvalno prizadevajo gospodje patri jezuiti, da bi v svojih kolegijih šolsko mladino mojstrsko izpopolnili v humanioribus, posebno v latiniteti, zgovornosti in sklepalni umetnosti (ali logiki), in uporabljajo pri svojem pouku poseben način in spretnost.

Ko so si tu pridobili trden temelj, gredo na visoke šole, ali pa, kakor rečeno, uporabljajo za akademijo popotovanje v tuje omikane dežele. Pozneje žanjejo za sad to, da jim po njih zmožnosti in kakovosti zaupajo vsake vrste važne službe, dostojanstva in častna opravila. Najvišji poglavar jih pritegne k velikim stvarem. Ohranjeni so še danes razni imenitni govori, ki jih je marsikdo s pomembnim poudarkom govoril bodisi v poslanstvu k visokim osebam, bodisi v deželni hiši ali pri drugih javnih zborovanjih v veliko čast in priporočilo svoje spretnosti.

In ker človeka ne le kri, temveč tudi znanje in prizadevanje povzdigne, se ne samo izmed plemičev, temveč tudi izmed meščanov marsikdo povzpne do velike slave, tako da se često pojavijo imenitni ljudje, ki v duhovniškem ali posvetnem stanu s svojo izobrazbo znatne usluge store domovini in tudi njenemu najvišjemu poglavarju bodisi z zgovornim jezikom, bodisi s peresom, bodisi z bistrim umom ter v mnogih prevažnih zadevah pokažejo svojo vrednost in zvestobo.

Ne malo njih kažejo svoje ostre možgane in uglajeni razum v javnih spisih. Zgledi so vidni v ne majhnem številu in se javljajo v lepih učenih knjigah, tako da bi jih mogli navesti nešteto število, če nas njih množica ne bi preveč obremenjevala in če bi se dali zajeti v tole delo. Da pa le z očitnim dokazom pobijemo tiste, ki skušajo iz grajavosti ali iz nevednosti pregovoriti druge ljudi, da ne more prisvetiti iz sence kranjskega gorovja (namreč iz te, z mnogimi gorami obdarovane dežele), nobena luč omike in učenosti, naj iz tolikšne množice imenoma navedemo v izboru različne učene kranjske pisce obenem z deli in knjigami, ki so z njimi postregli učenemu svetu. Navajamo jih na koncu te šeste knjige za dodatek. Izbor naših piscev pa obsegaj tako osebe visokega stanu in plemiče kakor tudi meščanske osebe.

DODATEK ŠESTI KNJIGI KI OBSEGA UČENE

PISATELJE, DOMA S KRANJSKEGA

ASI LEŽI KRANJSKA na skrajni meji dednega sovražnika, je čudno, da je bilo tu napisanih mnogo lepih knjig teoloških, moralnih, juridičnih, medicinskih, historičnih, kronoloških, genealoških, topografskih, geografskih, matematičnih, političnih, kemičnih, poetičnih, romanov in spisov vsakovrstne vsebine. Tako blizko barbarstvo je pač brus, ki ostri marljivost, da bi se barbarska nevednost z dobrimi umetnostmi in znanostmi premagala. Zoper temo prižigajo luči in, kjer je v soseščini nespretnost in zatemnitev pameti, mora spretnost s tem več baklami svetiti okoli sebe.

Ker pa se ta dodatek ne dá razdeliti v določena poglavja, naj nam rabijo za razdelitev snovi imena kranjskih avtorjev, ki jih hočemo z njihovimi spisi tu našteti. Radi bi sicer razdelili spise po strokah in predmetih, ko bi ne bil marsikdo razpravljal o več ko eni znanosti ali umetnosti, o tem in onem predmetu, pripadajočem kaki poglavitni stroki. Zato bomo sledili tu samo tisti razvrstitvi, ki nam jo nudi čas, v katerem je spis nastal.

I

Po pravici damo prvo mesto prizadevanju svetega Cirila in Metoda. Izmed teh je prvi — kakor smo poročali v 1. poglavju VI. knjige — izumil cirilske črke, le-ta pa hrvatske ali slovanske ter prevel sveto pismo, mašne in druge cerkvene obrede v slovanski jezik. Za njima naj sledi:

II

Žiga baron Herberstein, zakonski sin gospoda barona Lenarta in gospe Barbare, grajske kneginje v Jami, rojen, v Vipavi na Kranjskem v letu 1487. Gospodoval je v Vipavi in Lipoglavu ter študiral na Dunaju v Avstriji; ni le sam dosegel v učenosti častne stopnje, temveč je tudi spoštoval učenjake ter si pred vsemi drugimi naslovi štel v posebno čast tistega, ki ga je dobil, ko je s 16 letom postal baccalaureus philosophiae. Ko se je nekoliko v vojskovanju poskusil, so ga rabili za politične in državne službe, pa je postal dvorjan in nato cesarski poslanec na različnih velikih dvorih; na tem odru preudarnosti in vljudnosti je svojo vlogo tako slavno igral, da je bil deležen velike hvale. Napisal je različne knjige, tako:

1. Genealogiam (ali Rodovnik) svoje družine.

2. Commentarium de rebus Moscoviticis (ali Popis moskovitskih stvari). To knjigo še danes v mnogih spisih upoštevajo in marsikateri pisatelji hvalijo, zlasti gospod Jurij König, profesor univerze v Altdorfu, v svoji Biblioteki.

3. Knjižico de admirandis rebus naturae (O čudežih narave), in quarto.

IV

Primož Trubar, bivši kanonik v Ljubljani, je leta 1531. začel tu v stolnici javno pridigati Lutrov nauk o obeh podobah obhajila in zagovarjati ženitev duhovnikov. Pristopil je torej k lutrovski veri in pobegnil s Kranjskega na Nemško, kjer ga je kot učenega moža sprejelo mesto Kempten za župnika. Tu je učil štirinajst let in prevel ne le (1) evangelije po Lutrovem prevodu obenem (2) z njegovim katekizmom, temveč tudi (3) ves novi testament in (4) psalterij v kranjski jezik ter jih natisnil z latinskimi črkami okoli leta 1553. Naposled so ga leta 1561. častiti stanovi kranjski spet poklicali v deželo.

Le-ta je torej začel in izumil pisanje kranjščine z latinskimi črkami in tisk z istimi črkami, medtem ko so poprej, kakor že omenjeno, pisali z glagolskimi in cirilskimi. Pripeljal je tudi tiskarja na Kranjsko, namreč Janža Mandelca, ki je tiskal z latinskimi znaki. Mandelc je bil torej prvi, ki je v Ljubljani ustanovil tiskarno in gojil tiskarsko umetnost. Tako so mu dali v tisk še več različnih stvari, med drugim tudi latinski nagrobni govor za gospoda Herberta barona Turjaškega, ki ga je dal natisniti gospod Jurij Kisel, in še več drugih knjig.

Omenjeni Trubar je dal natisniti še (5) augsburško veroizpoved v kranjskem jeziku in nato na Dunaju (6) evangeljski cerkveni red. Prav tako je omenjeni Trubar dal tiskati (7) Formulam concordiae s sodelovanjem doktorja Jakoba Andreaeja, prošta, kanclerja in superintendenta cerkve in visoke šole v Tübingenu. Isti Trubar je prevel v slovanščino ali kranjščino tudi (8) nemško postilo dr. Martina Lutra, ki jo je pozneje častita dežela kranjska na svoje stroške za dva tisoč goldinarjev dala natisniti v Tübingenu. Tiskane izvode je spravil čez Koroško v Ljubljano Hieronim Megiser, rektor plemiške šole v Celovcu.(9) Omenja se ta Trubar tudi v sumarični svetovni zgodovini Hermana Fabronija Mosemanna, ki piše takole: »Ivan Ungnad, baron v Sovneku na Hrvatskem, je dal v dobi augsburške vere prevesti v Urachu v württemberški deželi biblijo in druge evangeljske knjige v slovanski jezik. Za to je uporabljal tri slovanske učenjake: enemu je bilo ime Primož Trubar, drugemu Anton Dalmata, tretjemu Štefan Konzul. Knjige pa so na potu ustavili in so zdaj v sodih zabite v Novem mestu na Avstrijskem. Pismo je prav posebno, podobno azijski ali sirski pisavi s precej velikimi in oglatimi črkami. Kdor bi želel, si lahko ogleda knjige tudi v Kasslu v knežji biblioteki. Nekaj primerkov je prišlo v slovensko deželo in jih najdeš pri evangeljskih gospodih.« Tako Fabronius. Jaz* sicer nisem nobene take biblije videl, tiskati pa se je morala s cirilico ali glagolico.

Leta 1586., v svojem zadnjem življenjskem letu, je Trubar pisal gospodom odbornikom kranjskim zadnje pismo in ga tudi lastnoročno podpisal: »Primož Trubar, bivši pravi, poklicani, prezentirani in konfirmirani kanonik v Ljubljani, župnik v Loki pri Radečah, v Laškem in v Št. Jerneju, kaplan pri Svetem Maksimilijanu v Celju, slovenski pridigar v Trstu in po prvem preganjanju pridigar v Rothenburgu ob Tauberi, župnik v Kemptenu in Urachu, nato pridigar častite dežele na Kranjskem in grofije Goriške v Rubijah in po drugem preganjanju župnik v Lauffenu in sedaj v Deredingenu pri Tübingenu.« Tudi Martin Zeiller omenja v Epistolični zakladnici, da je Trubar umrl leta 1586.

VI

Samuel Budina, rojen Kranjec iz Ljubljane, je živel okoli leta 1550. in opisal zavzetje trdnjave Sigeta, ki so jo Turki poveljniku grofu Nikoli Zrinjskemu v naskoku obenem z njegovim življenjem vzeli. Ta opis nahajamo pri Simonu Selandu, kakor potrjuje gospod Jurij König v svoji pred kratkim izdani Biblioteki.

VIII

Krištof Spindler, superintendent evangeljskih pridigarjev na Kranjskem, je leta 1576. v Ljubljani dal natisniti pri Janžu Mandelcu, novem deželnem tiskarnarju, nagrobno pridigo v nemškem jeziku, ki jo je javno govoril v cerkvi svete Elizabete v Ljubljani pri pogrebu barona Herbarta Turjaškega (ki so ga Turki pri Budačkem obglavili); govoril je s tako ganljivimi in presunljivimi besedami, da so se marsikomu orosile oči in da se skoraj nihče ni vrnil brez solz iz cerkve.

IX

Jurij Kisel s Fužin, kranjski baron, je v lepi latinščini prav lično spisal in v tisku izdal življenje in smrt omenjenega gospoda Herbarta, barona Turjaškega, ki je v boju za domovino zanjo pri Budačkem slavno žrtvoval življenje, ko je mnogo Turkov z lastno roko pobil. Ta lična in branja vredna oratio se je natisnila v Ljubljani leta 1577. v četverki, a pisani primerek je še zdaj v knežji turjaški knjižnici v Ljubljani.

X

Adam Bohorič iz Kranjske in bivši evangeljski rektor v Ljubljani je izdal knjigo z naslovom: »Adami Bohorizh Arcticae horulae succisivae de Latino-Carniolana literatura, ad Latinae linguae analogiam accommodata, unde Moschoviticae, Rutenicae, Polonicae, Boemicae, Lusaticae linguae cum Dalmatica et Croatica cognatio facile deprehenditur. Witebergae. Anno MDLXXXIV.« Ta knjiga, ki rabi tako rekoč za slovnico, je z velikim, težavnim trudom narejena in njena dedikacija naslovljena Ad illustrium Styriae, Carinthiae et Carnioliae procerum filios, universam equestris ordinis ingenuam juventutem. Datum Witebergae in Saxonia, ipsis Calendis Januarii, anno MDXXCIV. V predgovoru je najti mnogo, kar je napisano v čast in slavo Slovanom. Mudil se je v omenjenem Wittenbergu, ker ga je častita dežela poslala tja, ko so tiskali kranjsko ali slovansko biblijo.

XI

Leta 1568. je magister Jurij Dalmatin, častite dežele kranjske evangeljski predikant (ali pridigar) na Gorenjskem, prevel nemško biblijo Martina Lutra v slovanski ali kranjski jezik. In ker se ta jezik uporablja v mnogih krajih, tako na Štajerskem kakor na Koroškem in Kranjskem, je častita dežela sklenila, izdati prevedeno biblijo v javnem tisku. V ta namen je naročila Janžu Mandelcu, meščanu in tiskarju V Ljubljani, naj si preskrbi potrebne pritekline in naj pismeno sestavi proračun. Ko pa je nadvojvoda Karel Avstrijski zvedel za to, je leta 1580. po gospodu deželnem vicedomu na Kranjskem Mandelcu pod kaznijo prepovedal tiskarno, zlasti pa tisk biblije, ter ukazal, da se popolnoma ustavi. Kljub temu pa je častita dežela hotela delo kje drugje izvesti in tiskati. Zato so poslali avtorja samega, namreč magistra Jurija Dalmatina, v Gradec k štajerskemu ministeriju, da bi tam prevzel takó korekturo kakor revizijo prevedene knjige. Ker pa so imeli na Kranjskem še več jezikovnih veščakov, sta štajerska in koroška dežela imeli za koristno, da se revizija opravi v Ljubljani.

Potemtakem so se zbrali 24. avgusta 1581. leta tile v hebrejskem in grškem, latinskem in slovanskem jeziku izvedeni in od treh dežel določeni teologi v kranjskem glavnem mestu Ljubljani: s Štajerskega Jeremija Hamburger, doktor svetega pisma, pastor in superintendent evangeljske cerkve v Gradcu; s Koroškega magister Bernard Steiner, pastor v Celovcu; s Kranjskega omenjeni magister Jurij Dalmatin kot prevajalec biblije in Krištof Spindler, pastor in superintendent v Ljubljani, Adam Bohorič, Janž Schweiger in Felicijan Trubar, da bi opravili omenjeno popravo in revizijo. Ko pa so pri tem upoštevali in skrbno ugibali, da bi tisk in izdajo take knjige v avstrijskih deželah brez dvoma prepovedali ter delali težave, so se domislili nečesa drugega ter so često omenjenega prevajalca tega dela, magistra Dalmatina, in še ljubljanskega šolskega rektorja Adama Bohoriča priporočili s pismenim navodilom volilnemu knezu saškemu in ju poslali v Wittenberg. Dne 10. aprila 1583 sta odpotovala in se tam pogodila s Samuelom Seelfischem, knjigarnarjem, glede založbe in tiska tako, da bo tiskal tisočpetsto izvodov, in sicer vsakega na 280 polah papirja srednje velikosti z Učnimi črkami in lepimi podobami, častita dežela pa da mu bo za vsako balo s pet tisoč polami plačala 20 goldinarjev. Tako se je tisk biblije pričel 28. maja 1583 in končal v šestih mesecih. Na novega leta dan 1584 je prišel popolni tisk starega in novega testamenta izpod stiskalnic na svetlo na srednje velikem papirju in okrašen z lepimi v les rezanimi podobami.

Naslov se glasi takole: Biblia, tu je vse svetu pismu stariga inu noviga testamenta, slovenski tolmačena skuzi Jurija Dalmatina ... Anno M. D. LXXXIIII. Prevajalec, namreč magister Dalmatin, je posvetil delo vsem trem deželam: Štajerski, Koroški in Kranjski.

Vezane primerke so zabili v sode in jih poslali na knjigarnarjeve stroške do Lipskega, od tod v Ljubljano pa na stroške častite dežele Kranjske.

Večkrat imenovani magister Jurij Dalmatin in njegov pomočnik Adam Bohorič, ki sta se kot vodilna nadzornika in korektorja biblije mudila v Wittenbergu, dokler je niso popolnoma dokončali, sta se na ukaz gospodov odbornikov na Kranjskem napotila v Dresden, kjer sta se v imenu kranjske dežele vdano zahvalila volilnemu knezu za milostno podporo pri tem delu ter poklonila šest prekrasno vezanih primerkov. To darilo je bilo lepo sprejeto, kakor kaže med drugim zelo vljudno zahvalno pisemce, ki ga je za to s spoštovanjem omenjeni volilni knez poslal slavnim stanovom Vojvodine Kranjske augsburške veroizpovedi.

Stroški, ki so šli za izdajo te biblije, so znašali približno osem tisoč goldinarjev; prispevala je častita dežela Štajerska tisoč in Koroška devet sto goldinarjev, za kar sta dobili določeno število primerkov. Tako so evangeljski stanovi kranjski porabili za izdajo šest tisoč in sto goldinarjev.

Katoličani so Jurija Dalmatina imenovali samo Jure Kobila, k čemur pa jih je zavedel nesporazum. Nekemu drugemu predikantu (ali evangeljskemu duhovniku), z imenom Jurij Juričič, so vzdeli ime Jure Kobila zaradi neke darovane kobile. Ker je tudi Dalmatinu bilo ime Jure (ali Jurij), so ga mnogi imeli za tistega, ki so mu dali vzdevek Jure Kobila. In ta nesporazum se je tako utrdil, da so mu pravili Jure Kobila ne le rimskokatoliški, temveč tudi mnogi evangeličani.

Leta 1585. je tega Dalmatina gospod Krištof baron Turjaški poklical in postavil za župnika v Škocijanu. Čeprav so ga nato katoličani pregnali s fare, ga je vendar omenjeni baron Turjaški skrivaj obdržal pri sebi na Turjaku v obokani sobi pod konjskim hlevom pred gradom, kjer ga živa duša ne bi bila iskala ali domnevala. Še dandanašnji imenujejo tisto skrivno shrambo predikantsko luknjo Jurija Kobile.

Bil je uren, delaven, tvoren in učen mož, saj priča o tem njegovo delo in hvali mojstra. Jasno se vidi, s kakšno posebno pridnostjo, trudom in delom je spravil biblijo v slovanski ali kranjski jezik. Kaj takega srednje učena in nerodna ali čemerna glava nikoli ne bi bila mogla napraviti. Zategadelj tudi uporabljajo to biblijo še vsak dan tisti duhovni, ki imajo dovoljenje, da bi mogli svetopisemske izreke pravilno po kranjsko povedati, ker nimamo nobenega drugega kranjskega svetega pisma.

XIII

Tomaž Hren se je rodil v Ljubljani leta 1560. Njegov oče je bil tu svetovalec; mati se je imenovala Uršula Žitnik, a njen brat, Gašper Žitnik, je nekaj časa študiral na Dunaju v Avstriji philosophiam moralem in bil nato vladni svetnik v Gradcu. Ko je Tomaž prebil humaniora in pa philosophiam ter se povrnil domov v Ljubljano k svojcem, se je odpravil na popotovanje v Italijo, da bi tam študiral pravo. Lotila pa se ga je vročica oziroma pleuritis. Tedaj se je zaobljubil, da bo postal duhovnik, če bo Bog dopustil, da okreva. Pa je leta 1586. ozdravel in kmalu nato prišel v Gradec, kjer se je ustavil pri Ivanu, ljubljanskem škofu, takratnem namestniku, in ta ga je leta 1588. posvetil v Sekovi za duhovnika. Kmalu nato je bil imenovan za kanonika ljubljanske stolnice, in sicer kot duhovni zdravnik, ki je z njim Bog ljubljanski cerkvi pripravil zdravilo. Zakaj ta Tomaž je bil namesto odstopivšega predikanta Trubarja določen za apostolskega pridigarja. Začel je ostro streljati na luterance ter se kaj prizadevno trudil, da bi tedaj malo četo katoličanov izpodbujal k vztrajnosti. Skratka, storil je vse, kar pristoji škofu. Zato je škof Ivan, ko je bil na koncu svojega življenja (ki je leta 1596. ugasnilo), svetoval presvetlemu nadvojvodi Ferdinandu, naj njegova svetlost, če hoče pomagati rimskokatoliški veri, dá mestu Ljubljani pred vsemi drugimi kompetenti za škofa edino Tomaža, ki je tedaj dosegel dekanat. Ko se je to zgodilo v letu 1597., je z velikim pogumom prevzel škofijsko službo in jo trideset let tako opravljal, da menijo (na Kranjskem), naj se z vsemi častmi imenuje kranjski apostol.

Tale Tomaž pa je izpod svojega peresa dal:

1. Opus canonicum, katerega večji del so drugi raznesli; en del pa se še hrani v škofijskem arhivu.

2. Nato je prevel nedeljske in praznične evangelije in liste vsega leta v navadni deželni, to je v kranjski jezik in, ko je svoje delo z drugimi pregledal, je dal prevod na lastne stroške tiskati v Gradcu, typis Wildmanstadianis. In leta 1630. je v sedemdesetem letu umrl.

3. Napisal je tudi velike Annales (hočem reči: veliko delo letopisov), ki pa niso prišli v tisk.

XV

Mihael Mikec, dektor svetega pisma in stolni dekan v Ljubljani, je dal v lastni založbi tiskati leta 1615. v Augsburgu kranjski katekizem v osmerki z lepimi v les rezanimi podobami za ljubljansko mladino.

XIX

Janez Čandek, rojen v Višnji gori na Kranjskem, član Jezusove družbe, je učil humaniora, bil pridigar v Ljubljani in dokončal življenje v Gradcu 8. oktobra leta 1624., ko je stregel okuženim. V tisk je dal katekizem Petra Canisija v kranjskem jeziku.

XXVIII

Janez Ludovik Schönleben, luč učenjakov, je vzkresnil v Ljubljani, v svojem rojstnem kraju, leta 1618., da bi svojo domovino, vojvodino Kranjsko, razsvetlil z učenim latinskim peresom. Očetu je bilo ime Ludovik Schönleben; z veliko slavo je vodil mesto Ljubljano kot župan od leta 1648. do 1654. in opravljal častno službo mestnega poglavarja. Sin pa ni dal, da bi na njem očetova slava zatemnela, ter je ni podedoval, da bi mu bila v grajo (kajti hvala staršev je za tiste otroke, ki se izpridijo, le očitek), temveč v izpodbudo njegovega dela in nedela. Zaradi tega je v mladosti samega sebe tako navajal in naganjal k hvale vrednemu in izvrstnemu učenju, da je v tej tekmi mnoge daleč prekosil. To ga je privedlo k tako daljnemu cilju učenosti (kamor ne pride vsakdo), da jih je v deželi malo bilo, ki bi mu bili enakšni po izobrazbi. Bil je preučen teolog, znamenit historik in genealog, ob tem zelo zgovoren in tako v nemškem kakor v slovenskem jeziku izvrsten pridigar, ki je z zgovornostjo tako privlačeval poslušalce, da je vsakdo hitel, ko se je odpravljal na prižnico, da bi ga slišal; vedno je bil velik naval.

Čast in slava domovine sta mu bili zelo pri srcu; njegova Aemona vindicata ter Annales Carnioliae, prav tako njegove tiskane genealogije in druge knjige dovolj jasno kažejo, kako marljivo se je trudil in si prizadeval za njen ugled. Zato se je tudi raznesla njegova slava tako daleč, da smrt ni premagala njegovega imena, čeprav ji je telo podleglo ter zdaj do vstajenja v naročju trohljivosti leži.

Ko je končal mladostne študije, je vstopil v red Jezusove družbe in nekaj let prebil tam. Iz nekih vzrokov pa je ta red zapustil in ostal posvetni duhovnik. Kasneje ga je njegova zelo upoštevana učenost tako priporočila, da je postal kanonik v Ljubljani. Tudi je poleg naslova doktorja teologije užival čast apostolskega protonotarja. Nekaj časa potem pa se je sam prostovoljno odpovedal kanonikatu v Ljubljani, upajoč, da bo na deželi užival več miru ko v mestu; zato je postal nadduhovnik v Ribnici. Napósled pa je tu uvidel, da preplavljajo deželo prav tako valovi nemira in da celo še več trnja raste po živih mejah in ograjah polja kakor po mestnih vrtovih, reči hočem, da je včasih na deželi več nemira ko v mestu, kakršen je pač ustroj kraja ali službe. Zato je čez nekaj let opustil nadduhovništvo v Ribnici in se spet naselil v Ljubljani. Tu je v miru prebil ostalo življenjsko dobo in kot privatnik živel do smrti, ker so mu nekateri duhovni beneficiji, ki jih je tu imel, dajali malo opravka.

Ta njegov mir pa nikakor ne pomeni brezdelja, ki je o njem marljivi mož toliko vedel, kolikor ve utrip zdravega telesa o prestanku, zakaj vse svoje življenje je do konca venomer pisal. Tako je pripravil slavne deželne stanove, da so leta 1678. po Janezu Krstniku Meyerju, solnograškem tiskarju, dali napraviti v Ljubljani tiskarno, kjer so tiskali Deželno kroniko. Tudi množica njegovih spisov, ki jih bomo kmalu našteli, dovolj kaže, kako marljivo je bilo njegovo pero in kako rad je z njim služil učenemu svetu.

Naposled je tega tako neutrudnega pisca triinšestdeseto leto življenja zapisalo večnosti: po tritedenski bolezni je umrl 15. oktobra 1681 in, upam, prišel do nebeškega miru. Čas smrti je sam domneval in tako meni ko drugim dejal, da bo v svojem klimakteričnem (ali kritičnem) letu zatisnil oči. Pokopali so ga v Ljubljani v cerkvi pri jezuitih, ki jim je zapustil svoje lepe knjige; prevzeli so jih takoj. Spisi in rokopisi pa, ki spadajo h Kranjski kroniki, so pripadli slavnim deželnim stanovom ...

Izpod njegovega peresa so prišla v tisk naslednja dela, in sicer prvih osemnajst brez navedbe njegovega imena.

1. Aegis Palladia Daphnophoria oblata neo-baccalaureis Graecensibus. Impressum Graecii 1643. Brez navedbe njegovega imena.

2. Thalassii coronae sive applausus nuptialis illustriss. neo-conjugibus N. N. Lincii 1644 ...

16. Pregledal, popravil in zelo izboljšal je prvo izdajo evangelijev in listov za nedelje in praznike vsega leta v kranjskem jeziku. Gradec 1672, v 8°.

17. De officio immaculatae conceptionis Deiparae ... Altstedii 1680, in 8vo.

18. Genealogia illustrissimae familiae d. d. comitum ab Attimis. Labaci 1681, in fol.

19. Joannis Ludovici Schönleben Orbis votorum pro definitione piae sententiae de immaculata conceptione Deiparae Virginis. Libri quatuor. Clagenfurti 1658, in 4to ...

30. Aemona vindicata sive Labaco metropoli Carnioliae vetus Aemonae nomen jure assertum. Salisburgi 1674, in 4to ...

34. Carniolia antiqua et nova sive Annales inclyti ducatus Carnioliae a condito mundo usque ad annum millesimum Christi Tomus I, Labaci 1681, in fol.

35. Genealogia illustrissimae familiae sac. rom. imp. comitum & dominorum de Gallenberg. Labaci 1680, in fol.

36. Rosa Ursina in provinciis Austriacis florens, sive illustrissimae & antiquissimae familiae Romanae Ursinae genealogia. Labaci 1680, in fol.

37. Genealogia illustrissimae familiae principum, comitum & baronum ab Aursperg. Labaci 1681, in fol ...

Razen tega je poleg mnogih posameznih spisov zapustil še tri zvezke in folio in šest in quarto, ki vsebujejo razne collectanea notationes, iz katerih je hotel napraviti drugi zvezek Kranjske kronike. V njih pa ni skoraj nič bistvenega o Kranjski, razen kar se tiče družin in rodov. Prebral sem* jih od besede do besede in morem kot resnico napisati, da ne bi iz vseh teh njegovih spisov mogel vzeti osem pol, ki bi se tikale kranjske dežele, če pa bi bilo treba popisovati rodove, bi se iz zapuščenih zapiskov utegnilo dosti porabiti, ker je o vseh rodovih z veliko pridnostjo neverjetno mnogo nabral, čeprav le odlomkov.

Da pa ima tako malo o Kranjski v zadnjih sedmih stoletjih, izvira (kakor je včasih ne le meni, temveč tudi drugim močno tožil in tudi v tej rokopisni ostalini na mnogo mestih razumeti daje) od tod, ker mu z listinami, zgodovinskimi zapisi in drugim potrebnim gradivom niso hoteli iti na roko. Tudi sam ni nikamor popotoval, da bi bil kaj več zvedel ali videl. Vse, kar so mu po dolgih ponovnih, prošnjah poslali, sestoji iz nekaterih starih spisov, kakor so ženitni dogovori, pogodbe, pravde in podobno; branje tega mu je požrlo dosti časa, vendar pa je iz vsega mogel vzeti le gola imena. Tako je izpisal samo imena in letnice. Na ta način je spisanih nekaj zvezkov le za genealoške in rodovniške sezname ...

XLIV

Matija Kastelec se je rodil v Kilovčah na Kranjskem, na Pivki, nedaleč od Prema, 24. januarja leta 1620. Bil je 13 let župnik v Toplicah in nato dve leti v Šentjerneju, nato kanonik pri svetem Miklavžu v novomeški proštiji. Sedaj, leta 1687., živi že trideset let v kanonikatu kot najstarejši kanonik v Novem mestu. Je tudi beneficiatus confratemitatis ss.rosarii (ali bratovščine svetega rožnega venca) in je v prej omenjeni cerkvi svetega Nikolaja ustanovil leta 1682. beneficij svete Barbare.

Iz marljivega peresa tega moža so po tekli različni spisi, in sicer v kranjskem jeziku, da bi čimbolj koristili njegovim rojakom. Od teh so se že natisnili tile:

1. Knjižica za bratovščino svetega rožnega venca, ki je po kranjsko naslovljena »Bratovske bukvice svetiga roženkranca«. Tiskana v Gradcu leta 1687. v osmerki.

2. Modus juvandi agonizantes, sestavljeno v latinskem in kranjskem jeziku. Tiskano v Ljubljani leta 1682. v osmerki.

3. Breve exercitium matutinum & vespertinum. Je latinsko. Labaci 1682.

4. Nebeški cil, tu je premislovajne teh svetih očakov, Ljubljana 1684.

5. Kratki zapopadek potrebnih katoliških naukov. Ljubljana 1685.

6. Praxis cathechistica, tu je nauk kristjanski. Tiskano v Ljubljani leta 1686.

Tu niže navedene spise je sicer že sestavil pismeno, niso pa še tiskani. Bodo pa kmalu šli pod tiskalnico, namreč:

7. Simplex translatio sacrorum bibliorum veteris & novi testamenti, secundum articulos, in tribus tomis.

8. Thomas de Kempis Carniolicus de imitatione Christi.

9. Špegel te čistosti.

10. Viridarium exemplorum, in quo numerantur septingenta exempla, accommodata pro concionatoribus.

11. Dictionarium Latino - Carniolicum ali latinsko-kranjski besednjak.

12. Špejgel duhovni od začetka inu konca človeskiga živejna. Je v kranjski jezik preveden iz italijanske knjižice, ki ima naslov: Spechio spirituale del principio & fine della vita humana. Ta knjiga je urejena v obliki pogovora.

LVII

PRISTAVEK

Erazma Franciscija o mnogovrstnih spisih gospoda glavnega avtorja tega dela.

Ker živim v prepričanju, da je njegovo preblagorodje, gospod baron Valvasor, kot gospod glavni avtor tega dela žrtvoval nemajhen del svojega življenja — Bog daj, da bi še dolgo trajalo — minervalskim študijem in ker je pač tudi s pričujočim delom samim dovolj jasno pokazal, da ga je treba pravično čislati kot okras tako učenega sveta kakor njegove preslavne domovine in posebej baronskega stanu, se mi ni zdelo prav, da bi se pri ti priložnosti zamolčala dela tistega, ki se je tako prijazno trudil in si prizadeval v tej knjigi zapisati in svetu razglasiti dela drugih svojih gospodov rojakov. Zato jih hočem, kolikor mi jih je iz gotovega sporočila znanih, dodati kot pristavek ter jih obesiti prilogi te šeste knjige o kranjskih pisateljih kot nekak zadnji ali končni biser na dragotini, zakaj drugače bi se jaz, ki mi je bil zaupan pregled in izpopolnitev tega dela, utegnil zdeti bralcem, ki ljubijo poštenost in vljudnost, zelo sumljiv in močno nespameten, če vedečnemu svetu, ki hlasta dandanes po spoznanju novih spisov kakor upehana riba po čistem zraku, ne bi naznanil plemenitih porodov njegovega peresa ter zamolčal med najimenitnejšimi kranjskimi pisatelji dela (po mojem odkritosrčnem mnenju) najmarljivejšega, najbolj prizadevnega in neugnanega.

Naklonjeni bralec naj tedaj ve, da je spoštljivo omenjeni gospod glavni avtor v prav mnogih spisih pokazal svojega duha, ki je vnet za mnoge učene, zlasti naravne in matematične znanosti kakor tudi za čast in slavo domovine. Na željo sem od njega zvedel za tele:

1. Glede na to, da je strah božji po izreku preroškega kralja modrosti začetek in vseh drugih čednosti temelj in korenina, je začel s pobožnostjo ter dal najprej čedne pasijonske bukvice v baker rezati in v četverki natisniti na svojem gradu Bogenšperku leta 1679.; risal je z neverjetno veliko pridnostjo in potrpežljivostjo Janez Wiriex. V zasluženo slavo njegove prehvalne delavnosti in truda za okras domovine je treba pri tem pač omeniti, da je bil prvi, ki je spravil bakrorezce in bakrotisk v deželo. Na lastne stroške jih je 12. aprila 1678 poklical na Bogenšperk in jih tu še danes vzdržuje.

2. Topographia ducatus Carnioliae modernae, to je, podobe vseh mest, trgov, samostanov in gradov Vojvodine Kranjske po današnjem stanju. Tiskano na Bogenšperku 1679, in fol. z več ko 300 bakrorezi.

3. Topographia arcium Lambergianarum, castellorum et dominiorum in Carniolia ad vivum iconizata, to je topografski opis lamberških gradov, trdnjav in gospostev, ki so jih nekoč gospodje grofi Lamberški na Kranjskem zgradili in imeli in deloma še danes imajo in tako dalje. Bogenšperk 1679, in fol.

4. Metamorphosis Ovidiana, upodobljena v bakru; pod vsakim bakrorezom so latinske pesmi. Bogenšperk 1680, in fol.

5. Topographia archi-ducatus Carinthiae modernae, to je vsa današnja mesta, trgi, samostani in gradovi nadvojvodine Koroške po današnjem stanju v bakru. Bogenšperk 1681, in fol. Tu je nad 200 bakrorezov.

6. Topographia Carinthiae Salisburgensis. Id est, episcopatus, praepositurae, civitates, oppida, arces et castella, quae archi-episcopatus Salisburgensis in Carinthia possidet. Wagenspergi 1681, in fol.

7. Theatrum mortis humanae tripartitum, to je prizorišče človeške smrti, v treh delih, z lepimi bakrorezi okrašeno in tako dalje. Pars prima: Saltus mortis (mrtvaški ples). Pars secunda: Varia genera mortis (različne vrste smrti). Pars tertia: Varia tormenta damnatorum (različne peklenske muke pogubljenih). Vse z dialogi v latinskih in nemških verzih in še z nemškimi in latinskimi izreki iz svetega pisma in okrašeno z lepimi bakrorezi. Spis je tiskan v Ljubljani 1682 v četverki, bakrorezi pa so natisnjeni na Bogenšperku.

8. Leta 1671. je v Bambergu ponemčil knjižico iz francoščine in jo dal natisniti brez navedbe svojega imena.

9. Charta geographica Carinthiae, to je zemljevid nadvojvodine Koroške. Na Bogenšperku 1685, brez imena.

10. Charta geographica Carnioliae ali zemljevid Vojvodine Kranjske. Bogenšperk 1684.

11. Charta geographica Croatiae, to je zemljevid Hrvatske. Bogenšperk 1685.

12. Topographia archi-ducatus Carinthiae, to je izčrpen opis vseh mest, trgov, samostanov in gradov nadvojvodine Koroške, z lepimi bakrotiski po naravi. Nürnberg 1686, in fol.

13. Zgodovinsko-topografski opis Vojvodine Kranjske, namreč prav tole veliko delo in folio, ki se zdaj tiska; sestavil ga je z mnogim trudom in velikimi stroški ter podaja v njem zanesljivo in temeljito poročilo skoraj le na podlagi lastne skušnje.

14. Za svojih osemnajst zvezkov bakrorezov, zbranih v veliki polici, je dal natisniti naslovno stran za vsak zvezek posebej ter sestavil in pridal potreben opis.

Naslednji spisi so pisani z njegovo lastno roko:

15. Satiričen Ovid z nemškim opisom in več ko 170 bakrorezi, in 12. Šest čisto popisanih zvezkov v četverki, večinoma o njegovih lastnih eksperimentih, čeprav deloma tudi tujih poleg. Delu je dal naslov Lumen naturae.

16. Luminis naturae tomus I. de vitro (o steklu), v četverki, razdeljen v 10 knjig. V tem delu so vsi poskusi, ki se le kje dado najti in spadajo pod tale naslov o steklu, naprimer razpihovanje stekla, pozlačenje stekla v ognju ali sploh barvanje z raznimi barvami in vžiganje, slikanje na steklo, rezanje stekla, mehčanje, utrjevanje, izdelovanje vsakovrstnega emajla in amusijev, dragega kamenja, biserov, korald na različne načine in še drugega več.

17. Luminis naturae tomus II. de pasta (o testu), v četverki, prav tako v deset knjig razdeljen. Ta drugi zvezek obsega razne eksperimente, kakor o sadri, alabastru, marmoru, o barvanju, namakanju, mehčanju, utrjevanju, dalje o starinskih livih, o španskem vosku, zamazki, kleju in o marsičem podobnem, kar se le da izmisliti in tako dalje.

18. Luminis naturae tomus III. de colore (o barvi), v četverki. Tu so vsi poskusi o izdelovanju barve iz kamnov, korenin, zelišč in tako dalje, dalje razne vrste tekočine in olja, indijanski in turški firnež in podobnega več. Je tudi v 10 knjig razdeljen.

19. Luminis naturae tomus IV. de svmpathia & antipathia, v četverki, v desetih knjigah, kjer so popisani čudni eksperimenti simpatije in antipatije.

20. Luminis naturae tomus V. de fuco (o ličilu), tudi v desetih knjigah, v četverki. Tu so navodila za pripravo raznih pomad, namazkov, tekočin za otiranje in kar še spada k takim stvarem.

21. Luminis naturae tomus VI, in quarto, de medicina (o zdravilstvu), to je vsakovrstne kemične, galenske in razne druge posebne tajnosti in eksperimenti za razne prilike.

22. Flos physico-mathematicus je znatno delo, ki da tri velike zvezke in folio.

V njih so gospoda glavnega avtorja lastni eksperimenti in poskusi in mnoge njegove iznajdbe, ki jih je tudi sam preizkusil.

V tem delu razpravlja o vseh matematičnih zadevah, namreč o astronomiji, astrologiji, geometriji, aritmetiki, stereometriji, muziki, optiki, perspektivi, katoptriki, gnomoniki, tavmatopoetiki, statiki, piroboliki, pnevmatiki, hidravliki, skriptoriji, vojaški arhitekturi, mehaniki, kemiji, naravni magiji, dalje o gibanju, o matematičnih instrumentih in o marsičem podobnem. Vse to je tu temeljito popisano. Delo, ki je še pod peresom, bo natisnjeno v nemškem jeziku in okrašeno z mnogimi bakrorezi. Da bi ga srečno končal, želim gospodu avtorju, svojemu milostnemu gospodu zavetniku, železno zdravje, njemu, ki ima kot tvoren in delaven gospod železen pogum in prehvalno potrpežljivost, da pošilja znanosti in proste umetnosti med učeni svet in jih širi z neutrudljivim peresom.

KONEC ŠESTE KNJIGE